torek, 20. december 2011

Festival

Slike govorijo bolje kot 1000 besed, zato jim bom pustila, da povejo zgodbo letošnjega festivala This is Uganda, ki je rohnel v Kampali 10.12. letos.

DSC_0411

DSC_0312

DSC_0314

DSC_0346

DSC_0404

DSC_0402

DSC_0343

DSC_0362

DSC_0381

DSC_0552

DSC_0538

DSC_0442

DSC_0465

DSC_0458

DSC_0414

DSC_0478

DSC_0483

DSC_0479

DSC_0578

DSC_0536

Nekaj je na dobrodelnosti…

… da jo preprosto vsak pričakuje. Samo zato, ker je to Afrika, meka dobrodelnosti, ne moreš početi ničesar, le zato, ker pač. Vse mora imeti svoj namen, plemenito zgodbo in velikodušno podarjena sredstva za sabo.

Ko sem na minulem festivalu pomagala prijatelju prodajati izdelke, ki jih ustvarja, sem pri nakupu majice pomagala ameriškemu paru. Na koncu sta se odločila za dve majici in ko mi je moški podal denar, me je presenetil z vprašanjem, kam gre denar. Vprašanje je sicer pospremil z opravičujočim samo-vprašam-v-resnici-me-ne-zanima, a v tonu je bilo zaznati tisto staro dobro zahodnjaško skeptičnost do darovanja denarja afriškim organizacijam. Tudi če pravzaprav niti ni šlo za darovanje, saj je za slabih 17 dolarjev dobil dve unikatni majici. Na koncu jezika sem imela, da bi rekla, da za plačilo elektrike (čeprav ne vem, ali je bil moški dovolj časa v Ugandi, da bi razumel sarkazem) ali najemnino, za kar je denar dejansko šel. Prijatelj je šolan umetnik, študiral je umetnost na priznani kampalski univerzi, njegova dela so njegov vir dohodka. Zakaj bi torej moral denar iti za karkoli drugega kot vsakodnevni kruh? Ali ljudje v Ugandi nimajo pravice biti podjetniki, živeti normalno življenje, služiti denar in ga potrošniško zapravljati za uvoženo kikirikijevo maslo (žal verjetno nihče izmed vas, moji bralci, ni dovolj dolgo preživel v Ugandi, da bi razumel nujnost tega). Kot tudi noben mzungu preprosto ne potuje. Vsi smo tu z namenom, večina humanitarnim. Na prste ene roke bi lahko preštela, koliko popotnikov sem srečala v šestih tednih mojega bivanja v Ugandi. Pa sem nekaj časa dejansko živela v backpackerskem hostlu.

Prav. Prijatelj vodi fundacijo, ki mlade in otroke iz lokalnih skupnosti usmerja skozi ustvarjanje. Že res. In res je tudi, da vse to večinoma financira iz prihodkov od prodaje svojih lastnih izdelkov. To sem ameriškemu paru tudi na hitro razložila, saj sta to pač želela slišati. Ampak zakaj je tako samoumevno, da preprosto ne služi denarja? Zakaj je to v Ugandi tako narobe? Konec koncev, ali naj ne bi bil cilj vseh teh uvoženih dobrodelnosti, da se ljudje postavijo na lastne noge in – hm – začnejo služiti za svoje lastno preživetje? Koliko od nas svoj zaslužek podari kakšni fundaciji? Vsaj majhen delež?

Že samo dejstvo, da delaš za nevladno organizacijo, ponavadi povzroči dvignjene obrvi, če poveš, da dobiš za delo plačilo. Sama sem nekaj časa delala za mednarodno nevladno organizacijo, ki, kot večina drugih delodajalcev v Sloveniji, najema študente za opravljanje določenih del. Komentarji kot so “A tja gre torej denar” so bili na dnevnem redu. Resno? Zakaj bi morala delati zastonj? Konec koncev sem s svojim delom doprinesla organizaciji in si torej plačilo zaslužila. In prav tako upam, da bo v prihodnjem letu prijatelju uspelo ustanoviti nevladno organizacijo, ki mu bo prinesla sredstva za delovanje programov. In seveda tudi za najemnino, da se bo lahko mirno posvetil tistemu kar rad počne – delu z otroki.

Pa čeprav bo to spet zbudilo trapasta vprašanja ameriških parov, ki seveda svojo učiteljsko plačo v celoti namenijo lokalnemu zavetišču za brezdomce.

sobota, 17. december 2011

Kako diši Kampala

Ko stopim iz hiše v stanovanjski soseski nekaj kilometrov severneje od centra mesta, me najprej pozdravi vonj po zažganih smeteh. Ko se prebijem mimo dima in luknjaste poti do ceste, ima Kampala vonj po vlagi, ki se dviga iz jaškov, še vedno polnih deževnice iz zadnjih nalivov. Zavoham lahko radovednost, ki visi v zraku okoli zvedavih otrok z velikimi nasmehi na obrazu. Nato sedem na boda-bodo in ta me ta popelje navzdol po cesti mimo številnih glasnih stojnic, od koder odmeva glasba in smeh. Zavoham vonj po dimu in gorečem lesu, ki se vali iz žarov, pripravljenih na naval lačnih ust na poti z večerne zabave.

Ko se peljem mimo vseh teh stojnic s hrano me ulovi vonj po pečenem mesu. Izurjen nos lahko nekje vmes zavoha rolekse, omlete, zavite v čapati; izbor številka ena med hitrimi prigrizki. Ko boda-boda zavije navzgor na dvopasovnico in vonj pouličnih prigrizkov zbledi, dobi Kampala bolj turoben vonj po izpušnih plinih. Ti se mešajo s prahom, ki solzi oči in draži kožo. Na poti skozi nekoč elitno stanovanjsko sosesko, ki se danes spreminja v poslovni okoliš, ima Kampala vonj po prestižu. Široke ceste in pločniki te premamijo, da skoraj pozabiš na vonj po obupu in revščini, ki se skriva ne tako zelo daleč, le nekaj napačnih ovinkov stran. Otroci v raztrganih oblačilih, ki otopelo zrejo predse, globoko v svojem svetu, verjetno lepšem svetu, ti prikličejo v spomin vonj po žalosti, vonj barakarskih naselji in brezizhodnosti.

Kadar pot nadaljujem po glavni cesti, imenovani Kampala Rd, vame udari vonj številnih restavracij. Te spremljajo pisani napisi, ki oznanjajo mednarodne okuse, ki pripadajo tem vonjem. Vonj Indije. Vonj Kitajske. Vonj Etiopije. Vonj po pizzi ali pečenem piščancu. Ali sanjski vonj po sladoledu. Pa sveže mleti kavi. Ulice tu so polne ljudi, ki vsi nekam hitijo, vsi imajo nek cilj, vsak svojo hitrost. Kampala ima tu vonj po življenju, sveže zlikanih oblekah in parfumih, ki se vijejo za damami v elegantnih kostumih.

Spodaj, na dnu hriba v majhnih, klavstrofobičnih uličicah tržnice na daleč zavoham vonj po nagniti zelenjavi, mesu, ki po nobenih zahodnih higienskih standardih ne bi smelo biti tam in potu množice ljudi, ki se prebija skozi ozke, blatne prehode. Tu svoj grenak odtenek vonja doda vsiljivost prodajalcev, ki poskušajo na vsak način zaslužiti šiling ali dva.

A predvsem Kampala diši po ponosu, življenjski moči in gostoljubnosti. Diši po bogati kulturi, dobri volji, ki se nadaljuje dolgo v noč. Diši po sproščenosti in ljubezni do užitka, ki diši močneje, kot diši denar.

petek, 16. december 2011

Misija Animal Planet

V dneh, ki so sledili precej polnem vikendu (in nekoliko bolj ležerni nedelji), ki je bil predvsem v znamenju dolgo pričakovanega festivala This is Uganda, sem se odločila vsaj za nekaj časa zaživeti na divji strani. Čas je bil za obisk še nekaterih narodnih parkov in nekaj živalskih vrst, ki jih še ni bilo na mojem seznamu videnih.

Prvi del misije je bil črn z belimi programi. Ali bel s črnimi progami, večna uganka. Da, cilj je bil videti konja v pižami, zebro. Edini park v Ugandi, kjer je mogoče izvršiti to misijo, je Lake Mburo National Park.

Park leži nekje na pol poti med Kampalo in Kabalejem, kamor me je pot že zanesla bolj na začetku moje ugandske zgodbe. Razlog, zakaj sem izbrala ta park, ni le populacija zeber, temveč tudi dejstvo, da je lahko dostopen tudi brez avtomobila. Leži le nekaj kilometrov z glavne ceste Kampala – Mbarara in avtobus te lahko odloži v vasi, od koder ni težko ali predrago dobiti prevoza do vhoda v park in dalje do enega izmed kampov ali centra za obiskovalce. Park je malo obiskan, zato obstaja precejšnja verjetnost, da bodo kampi praktično prazni.

Okoli jezer (največji med njimi je dal parku ime) se da početi vse običajne aktivnosti, ki jih mora vsebovati spodoben safari. Možne so vožnje, tudi nočne, plovbe z ladjo po jezeru in za bonus še zelo zanimivi pohodi. Sama sem se udeležila jutranjega, ker pač nič ne more prekositi srečanja z tropom pavijanov še pred jutranjo kavo.

Tovrstna izkušnja safarija je vsaj zame celo boljša od klasične vožnje. Čeprav ne vidiš toliko živali in tako blizu kot iz avtomobila, je vse skupaj bolj pristno, bolj naravno, saj si bliže naravi, ki te obdaja. Ni vzvišenega občutka, ki ga dobiš kot opazovalec, ki zre skozi streho terenskega vozila, ni potuhe, ki ti jo daje pločevina. Si del savane, prav tako ranljiv kot vsaka antilopa, ki se znajde tam.

Videli smo številne živali, ki so mi bile poznane že iz Murchison Fallsa: pavijane, bivole, antilope in druge kopitarje ter seveda dodatek k moji zbirki: zebro. Sramežljivo, kot se za plen spodobi, a vendarle, se je plašno pokazala iz grmičevja, nato še ena. Večina se jih v tem času sicer raje zadržuje na drugem, bolj hribovitem koncu parka, a nekaj se jih odloči pozdraviti obiskovalce tudi na pohodih.

Po uspešno zaključenem prvem delu naloge je bilo pred mano načrtovanje drugega soočenja, tokrat z najbližjim človekovim sorodnikom, šimpanzom. Kraj, ki sem si ga izbrala za ta podvig, je bil dobro obiskan in priljubljen park Queen Elisabeth National Park.

Tudi ta park je dobro dostopen z javnim prevozom (čeprav na neki točki je potrebno imeti vozilo, saj so vožnje glavni način ogleda tega parka), saj leži ob dobro uvoženi cesti med Mbararo in Kasesejem. Drobni, a nabito polni kombiji te lahko odložijo kjerkoli ob prenočiščih ali v vasi blizu glavnega vhoda v park. Tudi tu številni vozniki različnih prevoznih sredstev že vedo, kaj in kako naprej.

Šotor sem postavila na elitni lokaciji, v hotelu, ki svoje sobe (in predvsem razgled) ceni na $90 na noč za enoposteljno kočo. Prijazno so mi odstopili del svojega popolno urejenega vrta, nedaleč stran od bazena, ki ima verjetno najboljši razgled med bazeni na svetu. Ta se razprostira čez savano parka in globoko spodaj, ob lepem vremenu pa vse do gorovja, ki ločuje Ugando od DR Kongo.

Tako kot za gorile, tudi za šimpanze izdajo le določeno število dovolilnic dnevno. V visoki sezoni si je tako pametno dovolilnico urediti kak dan vnaprej, a lahko poskusiš tudi srečo in se zjutraj preprosto pojaviš na zbirnem mestu. To sem storila tudi sama. Kot sem predvidevala, ni bilo težava dobiti mesto v skupini in tako smo se odpravili po sledeh teh priljubljenih primatov. V Queen Elisabeth NP se šimpanzi večinoma nahajajo v čudoviti gozdnati soteski, ki je del afriškega tektonskega jarka. Levo in desno se razprostira ravna savana, od koder v gozdnato in močvirnato sotesko včasih zatavajo tudi nekateri stari znanci safarijev. Gozd daje zavetje leopardom, ki pa jih je vedno težko opaziti, po vodo pa občasno pridejo tudi sloni. Imeli smo srečo, da smo med pitjem ravno presenetili čredo teh orjakov. Srečanje s slonom sredi divjine na morda 10 metrov je še ena nepozabna afriška izkušnja.

Mimo nas so se podile številne opice, od starih znancev pavijanov do nekaterih drugih manjših vrst. V tem parku je verjetnost, da naletiš na šimpanze precejšnja, najdejo jih v okoli 80% pohodov. Mi smo imeli to neznansko srečo, da smo padli v 20%, ki jih ne uspe najti. Ker je turistična sezona še bolj zaspana, namreč prejšnji dan niso imeli skupine pohodnikov in tako so rangerji izgubili sled za njimi. A to je narava, nepredvidljiva. Če želiš zagotovo videti šimpanze, se pač odpraviš v živalski vrt, a ta se ne more primerjati z izkušnjo opazovanja živali v njihovem naravnem okolju. Nepredvidljivost je pač cena, ki jo je treba plačati. Sem pa zato dobila nepričakovan popust pri tisti drugi ceni, v ameriških dolarjih.

Drugega dela zastavljene naloge torej nisem opravila, a sem se kljub temu zadovoljna odpravila nazaj proti Kampali, kjer je svet predvsem v času prometnih konic še bolj divji.

četrtek, 15. december 2011

Črna celina, črno zlato in multinacionalke

Zdi se, da so cene goriva v Ugandi ena glavnih tem. Prav noben voznik taksija ali boda-bode mi ne pozabi omeniti, kako zelo drago je gorivo (in s tem poskuša opravičiti smešno visoko ceno prevoza, ki sem ji ravnokar nasprotovala z glasnim smehom). A optimisti verjamejo, da se bodo stvari obrnile na bolje.

Na še ne tako dolgo nazaj nemirnem severu države so pred časom namreč odkrili dovolj velike zaloge nafte, da so se mednarodnim korporacijam pocedile sline. V petih letih od odkritja se sicer stvari še niso premaknile, a črpanje naj bi se po poročanju Daily Monitorja, lokalnega dnevnika, začelo že prihodnje leto. Da bo temu res tako, nedvomno potrjuje nedavna namestitev manjše skupine ameriških vojakov na sever države.

Le kaj imajo tu zraven ameriški vojaki?

Glavna tema regijskih novic je državljanska vojna v Somaliji in boj z al-Shabaabom, v katerega se aktivno vključujejo države Vzhodnoafriške Unije, vključno z Ugando. A ameriške sile se v to vojno ne spuščajo. Ciniki bi pripomnili, da so spomini na neuspeh na somalijskih tleh še preživi. A resnica je verjetno drugje. Zakaj se Američanom zdi pomembneje podpreti tako majhno in nepomembno fronto na severu Ugande, ko pa imajo na afriškem rogu vojno v polnem razmahu? Seveda je vprašanje povsem retorično. Lord’s Resistance Army in njen vodja Joseph Kony sta svoje najboljše časa že zdavnaj preživela in Uganda ameriške pomoči ne potrebuje prav zdaj, ko se številnim beguncem končno zdi območje dovolj varno, da se po desetletjih vračajo domov. Še enkrat, vsa ta namigovanja le izpostavljajo očitno.

Nafta. Če in ko bo črpanje vendarle steklo, Uganda ne bo prva afriška država s črnim zlatom. Se bo pa morala krvavo potruditi, da bo ena redkih, ki bo od tega naravnega daru pridobila še kaj več, kot le vojno in notranje nemire. Znani so primeri Nigerije, kjer vojna za dobiček vedno znova terja življenja, ter Sudana, ki je prav zaradi nafte postal dve državi podobnih imen.

Jug Sudana, danes znan pod izvirnim imenom Južni Sudan, je namreč posedoval skoraj vse vroče zaloge nafte v državi. Te so nato izvažali preko največjega pristanišča v državi, Port Sudana, ki leži v severnem delu Sudana, tudi po razpadu države imenovanem Sudan. Prebivalci Južnega Sudana so se zaradi občutka izkoriščenosti uprli in zahtevali samostojnost. To so tudi dobili, ampak ali jim je res prinesla tako želeni blagoslov in bogastvo zaradi novega polnega lastništva nad naftnimi polji? Vsa infrastruktura je v lasti tujih korporacij, ki nafto izvažajo v tolikšnih količinah, kot se jim zazdi. Afriške države, bogate z nafto, imajo le to: zemljišča, kjer se nafta nahaja. Vse ostalo, vključno z nafto samo, je v lasti drugih. In tako nafta, ki bi lahko pomenila pot iz začaranega kroga revščine teh držav, pomeni le vir bogatenja izbrani eliti in jezo množic, ki čaka, da izbruhne v krvave nemire.

Pričakovanja so velika. Na eni strani so mednarodne korporacije (trenutno si posel delijo Tullow Oil, China National Offshore Corporation in francoski Total), na drugi strani pa so pričakovanja regije, predvsem Kenije, ki je v letu 2006 porabila 70000 sodov nafte na da dan. Do leta 2015 naj bi Uganda načrpala 200000 sodov nafte dnevno, piše Daily Monitor. Pojavljajo se špekulacije, da naj bi Uganda izgradila cevi, ki bi nafto speljale v rafinerijo v Mombasi. Ta se, pod pričakovanimi naftnimi injekcijami tako iz Ugande kot Južnega Sudana, namerava širiti.

In pa seveda pričakovanja navadnih ljudi. Uganda se vsaj na papirju poskuša izogniti scenariju drugih afriških držav in ubrati svojo pot. V Nacionalni strategiji za nafto in plin iz leta 2008 je vlada zapisala, da je cilj nafto in plin uporabiti za zmanjševanje revščine in ustvariti trajno vrednost za družbo. Le čas bo pokazal, ali bo temu res tako.

Bežni pogled na ceno goriva na eni od bencinskih črpalk v Mbarari mi je danes razkril, da je cena slabih 4000 ugandskih šilingov za liter goriva. Kasnejši obisk banke mi je pokazal današnji tečaj $1 je približno 2400 šilingov (žal razmerja € – $ ne spremljam več). Pa vendar, 5000 šilingov za vožnjo od Garden Cityja do mojega doma v Bukotu je smešno. I give you 3000 my brother, you know it’s a good price.

sreda, 07. december 2011

Jezera

Ker si vsi predstavljamo Afriko kot široka prostranstva, kjer rjovijo divje živali in otroci mahajo obiskovalcem v razmajanih avtobusih, ko se le-ti vozijo po prašnih cestah mimo vasic iz slamokritih hišic, sem se morala tudi sama odpraviti iz Kampale po to podobo iz afriške razglednice.

Uganda leži na tektonski prelomnici, ki deli Afriko počez čez cel kontinent od juga proti severu. Skozi milijarde let so sile Zemlje ustvarile osupljiv svet vulkanskih vrhov, tektonskih jezer in raznolike pokrajine. Vulkanska tla dajejo rodovitno zemljo, na kateri uspeva čaj in drugi pridelki. Nasadi čajevca se razprostirajo čez gričevnato površje, ki spominja na zeleno vzvalovano morje.

Jugozahod Ugande je verjetno najbolj čudovit v vseh teh majhnih podrobnostih. Čisto blizu meje z Ruando se je čez doline in griče razlilo eno najglobljih jezer na svetu, jezero Bunyonyi. Bunyonyi je afriška pravljica v malem. Leži sredi gričevja, posejan pa je s številnimi otočki, mnogiii med njimi nenaseljenimi. Pobočja, ki ga obdajajo, so posejana s polji, nasadi bananovcev in majhnimi vasicami. Ljudje se naokoli še vedno prevažajo po staromodno: z lesenimi kanuji na vesla. Motornih čolnov skoraj ni, še živino z otoka na otok, če je že potrebno, prevažajo s temi čolniči.

Elektrika je pravzaprav na podeželju luksuz, a kdo ne bi vsaj za nekaj časa zamenjal udobje vroče vode, televizije in hitre internetne povezave za nočni mir, ki ga kvari le orkester obvodnih živali, neskončno zvezd in dobro staro druženje ob kartah in svečah. Jezero je tudi varno za kopanje, saj v njem ni ne krokodilov, ne nilskih konjev, niti zajedavcev, ki so pogosti v stoječih vodah afriške celine.

Kaj je lahko lepšega, kot združiti delo z oddihom v neokrnjeni naravi? Teden kasneje me je delo zaneslo še k drugim jezercem vulkanskega izvora. Ležijo blizu mirnega, zaspanega mesta Fort Portal, ki sam po sebi ni vreden postanka, a na razpotju med številnimi narodnimi parki v eni najlepših ugandskih pokrajin. Organizacija, ki sem jo obiskala, je na mojo srečo našla prostor približno 20 kilometrov po slabi makadamski cesti iz Fort Portala, ob majhnem jezeru imenovanem Nkuruba.

Samo jezero ni veliko večje od povprečnega bajerja, a izredno globoko. Obdaja ga temno zelen gozd, ki se odseva v njegovi temni površini. Gozdovi okoli so domovanje neskončnim vrstam ptic in nekaterim izmed najbolj redkih vrst opic. Te se spretno zibajo v krošnjah dreves in igrivo preskakujejo z veje na vejo, ko se sprehajaš po osamljenih potkah. Vasi okoli jezera so polne otrok, ki v ljubkih šolskih uniformah tečejo za obiskovalci in čebljajo v svojem jeziku. Ceste ne vidijo veliko avtomobilov, celo matatuji, kombiji, ki so velikokrat edini lokalni prevoz, bolj poredko zaidejo na ta konec. Tako cestam kraljujejo kolesarji in pastirji s svojimi majhnimi čredami dolgorogih krav.

Idila ugandskega podeželja je pravzaprav tako popolna, da si resnično želiš, da je ne bi skazile zgodbe trdega življenja, ki je mnogokrat druga plat gričevnatega zelenega raja.

ponedeljek, 05. december 2011

Dobrodelnost ali trgovina z belim blagom?

V popolnem svetu ima vsak otrok dom” – Socialna delavka v eni od kampalskih sirotišnic


Pred leti je drobna malavijska deklica po imenu Mercy zbudila pozornost svetovne javnosti, predvsem rumenih medijev. Njen dom je bila sirotišnica, vse dokler je tam ni našla njena nova mama z drugega kontinenta. Čez čas se je oglasil dekličin oče, ki je trdil, da posvojitev male Mercy ni bila legalna. Ne Mercy, ne odrasla, ki sta se borila za pravico do starševstva, ne bi prišli na naslovnice časopisov, če ne bi bila posvojiteljica kraljica popa Madonna.

Primer deklice iz Malavija je zbudil kar nekaj razprav o smiselnosti in celo etičnosti mednarodnih posvojitev. Da posvojitev ni bila izpeljana povsem po črkah malavijskega zakona, je bilo jasno. A mnenja o primernosti tovrstnega početja se še vedno razlikujejo. Na eni strani so zagovorniki, ki pravijo, da ti otroci, legalno ali ne, dobijo drugo priložnost v življenju. Priložnost, ki je v sirotišnicah tretjega sveta ne bi imeli. Izobrazbo, kvalitetno zdravstveno oskrbo, številne udobnosti razvitega sveta in ne nazadnje ljubeče starše. Ampak ali je tovrstno reševanje otrok iz krempljev institucij, ki jih odpelje daleč stran v drugi svet, res smiselno?

Dejstvo je, da je v Afriki ogromno otrok, ki najdejo svoj dom v institucionalni oskrbi. Medtem, ko stroka na zahodu spodbuja namestitev otroka v družinsko okolje, ki je za zdrav psihološki razvoj otroka ključnega pomena, je praksa v Afriki še vedno usmerjena v institucionalizacijo. Še vedno velja prepričanje, da je sirotišnica najboljša rešitev za osirotelega otroka, celo za otroke iz revnih družin ali z enim samim staršem, ki za otroka zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne more poskrbeti. V sirotišnicah otroci dobijo vsaj streho nad glavo, hrano in izobrazbo, kar je več, kot bi dobili na ulici ali pri revnih sorodnikih.

Če se sprehodiš skozi soseske, ki obrobljajo center Kampale, ni težko naleteti na sirotišnico. Skoraj vsaka ulica ima tablo z napisom, ki oznanja otroški dom ali sirotišnico. Na tabli je ponavadi še ljubka slika kot iz otroške slikanice. Otroški domovi so lepši izraz za sirotišnice za zelo majhne otroke in dojenčke, torej otroke do tretjega leta starosti. Otroci v teh institucijah pristanejo, ker jih matere zapustijo. Včasih jih pustijo kar pred visokim betonskim zidom, ki po pravilu tak otroški dom obdaja. Včasih jih najdejo pred policijskimi postajami, bolnišnicami ali celo v jarkih ob cesti. Ti otroci pravzaprav niso sirote, nekje imajo starše, ki bi v popolnem svetu zanje lahko poskrbeli.

Težko si je predstavljati, kako lahko mati pusti majhnega otročiča sredi mestnih ulic in izgine v kaosu prahu in prometa Kampale, ampak vzroki so preveč kompleksni, da bi si številne od teh sirotišnic sploh upale pogledati širše in se problema lotiti pri jedru, torej pri preprečevanju pojava. Večina institucij deluje le v smeri uravnavanja škode, za širše družbene akcije žal ne najdejo časa, znanja ali osebja. Seveda je najbolj očiten vzrok tako številnega zapuščanja otrok revščina. Uganda ima enega največjih odstotkov rasti prebivalstva, ta se giblje okoli 3,5%. Družine z desetimi ali celo več otroci niso nič nenavadnega, sploh na podeželju. Prenaseljenost je velik problem, ki zavira gospodarsko rast te sicer zelo perspektivne države. Večanje števila prebivalstva povzroča veliko ekološko škodo. Boj za obdelovalno zemljo se seli v nacionalne parke, ki jih je država tako skrbno vzpostavila. A zdi se, da niti država nima posebnega interesa vlagati v ozaveščanje ljudi. Akcije za promocijo varne spolnosti se bolj osredotočajo na zajezitev epidemije HIV/AIDS-a, kot načrtovanje družine. In celo tu dajejo pod vplivom verskih voditeljev prednost vzdržnosti kot metodi varne spolnosti pred uporabo kondomov. Medtem, ko med bivanjem v Kampali tem promocijam ne moreš ubežati, saj te najdejo na ulicah v obliki obcestnih plakatov, v dnevni sobi v TV oglasih ali med jutranjim listanjem časopisa, se ne morem znebiti občutka, da podeželskega prebivalstva ne dosežejo. Elektrika je zunaj mestnih središč luksuz, stopnja nepismenosti pa velika. Zaradi slabe ozaveščenosti mnoga dekleta zanosijo zelo mlada in v strahu pred zavrnitvijo družine in stigmo neporočene matere ne vidijo druge rešitve, kot da otroka zapustijo.

Dobra novica je, da imajo vsi ti zavrženi otroci možnost preživetja. Otroški domovi in sirotišnice so večinoma dobro opremljene, čiste in večina od njih verjetno s pravo željo pomagati. V Ugandi praktično ni vladnega denarja za socialne programe, zato je zadovoljiv nivo oskrbe v sirotišnicah težko ohranjati. In tu pride na vrsto kolektivna slaba vest zaradi let kolonializacije Črne celine. Za vsako od organizacij, ki sem jih obiskala, stoji fundacija ali bogati posameznik iz Evrope, večinoma Velike Britanije. Sredstva ponavadi nabirajo na dobrih starih dobrodelnih družabnih srečanjih, kjer britanski člani fundacije predstavijo delo sirotišnice, pokažejo nekaj slik otrok in tako naberejo sredstva od bogatašev v smešnih klobukih. Zdi se, da so afriške sirotišnice postale igrišče za evropsko elito, ki rabi dozo samopotrditve, da ne podpirajo trenutne nepravične svetovne porazdelitve bogastva. Ampak v tej vnemi oboji, tako bogati sponzorji kot lokalni strokovnjaki, velikokrat pozabijo na najpomembnejše: otroke. Ni dvoma, večina jih misli dobro, a prav ljubezen do ubogih afriških sirot lahko včasih nekoliko zamegli sliko. Potreba po domovih za zavržene otroke je velika, a vprašanje je, ali so vsi na dobri poti. Kljub evropskemu denarju jih večina še vedno deluje v smeri institucionalizacije. Večina zavrženih otrok ima vsaj enega živečega starša ali širšo družino, ki bi za otroka lahko poskrbela, kot se je izkazalo tudi v primeru Madonnine posvojenke. Vendar dostikrat ni interesa, da bi se delovalo v smeri vrnitve otroka v biološko družino ali pa preprosto ni potrebnega strokovnega znanja. Prazne sirotišnice ne prinašajo sredstev iz Evrope in ne omogočajo programov za prostovoljce, ki delo z afriškimi otroci naravnost obožujejo.

Vendar se stvari obračajo na bolje. Naletela sem na svetle izjeme, ki se na vso moč trudijo in so pri tem tudi uspešne, da bi otroke v čim krajšem možnem času nastanili nazaj v družinsko okolje. Kot pravi socialna delavka v enem izmed otroških domov, sistem deluje, otroke je kljub prepričanju možno namestiti nazaj v biološko družino, le potruditi se je treba. Eden njihovih glavnih fokusov je delo z družino, z materjo, ki je otroka zapustila in njeno širšo družino, da bi zagotovili podporo, ki jo družina potrebuje. Večji odstotek otrok jim tako uspe namestiti nazaj v biološko družino, za ostale poskušajo najti posvojitelje.

V Ugandi se zdi nemogoče najti posvojiteljske starše. V družinah je že tako ogromno otrok, kam naj gredo vsi ti zavrženi otroci? V enem izmed otroških domov sem se srečala s pojavom mednarodnih posvojitev. To se zdi elegantna rešitev. A v afriških državah obstajajo zakoni, ki tovrstne posvojitve otežujejo. Eden od njih pravi, da mora tuji par, ki želi otroka posvojiti, živeti v državi vsaj 3 leta od začetka postopka. V omenjeni instituciji so, če najdejo med tujci primerne posvojitelje, pripravljeni spregledati teh nekaj vrstic in zakone obiti, kar v državi z visoko stopnjo korupcije niti ni tako težko. To se jim pravzaprav ne zdi preveč sporno. Uslužbenec v tem otroškem domu mi je povedal, da se mnogokrat posvojitelji vrnejo s svojim posvojencem v Ugando, da mu predstavijo, od kot je prišel in obiščejo sirotišnico, ki je bila njegov dom. Videti so srečni in zadovoljni.

A žal niso vse zgodbe srečne. Številni otroci, sploh nekoliko starejši, se v novo okolje zelo težko vključijo. Dlje časa, ko je otrok preživel v institucionalni oskrbi, težja je vrnitev v družinsko okolje. Sprememba je še težja, če se otrok kar naenkrat znajde v popolnoma tujem svetu.

Seveda vse te institucije mislijo dobro, prav tako njihovi financerji. Vendar pa denar ni vse. Denar ne more kupiti otroka, ali ga vsaj naj ne bi smel. Kdo zagotavlja, da je za otroke, potem ko zapustijo državo in doseg lokalnih socialnih delavk, dobro poskrbljeno? Kdo zagotavlja, da je bila taka na vrat na nos odločitev najboljša za otroka? Da ni nekje mati, ki si tega otroka, ki ga je rodila, želi, a zaradi težavnih razmer v katere je bila pahnjena, zanj ne more poskrbeti? Pa bi lahko, če bi se institucija le nekoliko obrnila in se usmerila v opolnomočenje ljudi v lokalni skupnosti? Ali je ta razprodaja afriških sirot – ki to velikokrat sploh niso – res potrebna?

In če se vrnemo k mali Mercy; deklica ima vse, česar njeni malavijski vrstniki ne bodo imeli. Ampak kdo pravzaprav lahko predpiše, kaj je za otroka najbolje? Kdo smo mi, da ponovno predpisujemo norme državam, ki se trudijo slediti našemu gospodarskemu razvoju? Morda je res Mercy srečnejša, kot bi bila za zidovi institucije, v kateri je pristala. Ampak ali je srečnejša tudi, kot bi bila s svojo biološko družino, svojimi malavijskimi brati in sestrami, v svojem malavijskem okolju, če bi njeni družini nekdo le dal možnost, da zanjo poskrbi? Ali pa je bila, Mercy in vsi ostali drobni afriški otroci, prodana za čisto vest in nove gugalnice v matični sirotišnici?

nedelja, 27. november 2011

Kampala

Namenoma še nisem napisala nič o ogromnem skupku betona in prahu, imenovanem Kampala. Odločila sem se dati mestu čas, saj sem vedela, da bom tam preživela nekaj več kot le dan, dva.

Kampala je glavno mesto Ugande, le nekaj kilometrov od severne obale Viktorijinega jezera. Menda ima okoli milijon prebivalcev, nekaj več pravzaprav, ampak pri teh mestih ne moreš nikoli zagotovo vedeti. Razprostira se čez številne griče, ki mesto delijo na soseske. Te se širijo okoli živahnega, glasnega centra.

Večina ljudi, ki pripotuje v Ugando, zadrži sapo in zbeži iz Kampale takoj, ko je možno, kar naredi to mesto verjetno najbolj off the beaten track glavno mesto na svetu. Turistov ni najti na ulicah, niti v številnih mednarodnih restavracijah ali na kaotičnih tržnicah. Edini tujci, ki se v mestu zadržujejo, so zaposleni v katerem od mednarodnih podjetji, študenti na študijski praksi pri kateri od številnih nevladnih organizacij ali prostovoljci, ki so čez čas ugotovili, da Kampala ni tako zelo slabo mesto in ostali nekoliko dlje.

Prvi vtis pravgotovo ne more biti dober. Ulice so prašne, dokler se na nebu ne utrga tropska nevihta, tedaj se spremenijo v reko rdečega blata, ki ga za lepa ne spraviš z obleke. Promet je kaotičen in niti znotraj kaosa ni moč najti nobenega reda, kot je to ponavadi v tovrstnih kaotičnih mestih. Ob prometnih konicah se center duši v izpušnih plinih prastarih avtomobilov in avtobusov, zrak je zaradi onesnaževanja tako gost, da ga skoraj lahko okusiš.

Pravzaprav ne morem nasprotovati turistom, ki pobegnejo, takoj ko je možno.

Po povratku s safarija sem se nastanila v soseski Mengo, ki leži na griču zahodno od centra Kampale. Je pravzaprav dokaj tipična kampalska soseska, ne ravno elitna, ampak verjetno prav prijetna za živet za ugandske razmere. Po naključju so bile vse organizacije, ki sem jih obiskala v okviru svoje raziskave, prav v tem delu mesta, zato sem Mengo prehodila po dolgem in počez. Kar je pravzaprav v Kampali najbolj zanimivo, je podeželski vtis, ki ga dobiš, pa tudi če si le tri kilometre iz strogega centra. Glavna vpadnica, ki teče čez Mengo, je dokaj solidna cesta, a vse ostale prečne in vzporedne in diagonalne ceste, ki prepletajo sosesko, so le blatne poti, široke, a polne lukenj, ki se po dežju še poglobijo. Niti tiste ceste, ki premorejo asfalt, nimajo pločnikov. Pločniki so zunaj poslovnega dela Kampale neobstoječ pojem. Tako je hoja precej naporna, saj se ves čas spotikaš čez rdeče kupe zbite zemlje, občasne globoke jarke in luknje, blatne luže in kup smeti ob cestah. Pločniki seveda niti ne bi imeli smisla, saj kjer se že pojavi kak, ga za svojo vozno površino posvojijo boda-boda vozniki in tako pešci od njega spet nimajo pravzaprav nič, le zavede jih v popolnoma zmotno prepričanje, da so tam varni pred norimi vozniki.

Koze. Precej pogosti hišni ljubljenček v Kampali. Da, celo soseska tik ob centru mesta, kot je Mengo, je polna koz, ki se smukajo okoli hiš in blejajo na obiskovalce. To doda še en kamenček v mozaik podeželske slike milijonskega mesta.

Downtown Kampala leži na svojem lastnem griču in naokoli njega. Če vstopiš v mesto z zahodne smeri, te pozdravi imenitna mošeja, ki jo je v svojem času dal zgraditi zloglasni diktator Idi Amin. Amin je bil sin krščanske matere in muslimanskega očeta, a se je v Islam spreobrnil šele za čas svojega vladanja, kar je bila bolj kot osebna odločitev dobra politična poteza, saj je tako dobil močnega zaveznika v libijskem voditelju Gadafiju. Ta je tu še vedno velika zvezda, ljudje ga spoštujejo in Kampala je polna plakatov in napisov njemu v čast. Tudi časopisi veliko prostora namenjajo situaciji v Libiji.

Od mošeje se cesta spusti v dolino, kjer domuje največji kaos v centru Kampale. Tu so prostor našle lokalne in medkrajevne avtobusne postaje (teh je več in so pravzaprav nemogoče za razumeti) ter tržnica, kjer je naprodaj pravzaprav vse, kar bi lahko nekdo potreboval za preživetje v urbani džungli Kampale. Ko se prebijaš naprej, po hribu navzgor, se okolje počasi spreminja. Na nasprotnem koncu centra se odprejo široke avenije, pločniki (da, pločniki!), varni za pešce, zelenje in sodobna arhitektura. Tu kraljujejo najboljši hoteli, sedeži podjetji in organizacij ter dva velika nakupovalna središča, od katerih ima bolj priljubljen, Garden City, svoj kino kompleks. Garden City je pravzaprav kraj, kjer lahko naletiš na največ tujcev. S svojim generičnim izgledom, ki bi ga lahko postavil pravzaprav kamorkoli na svetu, ob bok kateremukoli nakupovalnemu središču v zahodnem svetu, najbrž nudi zavetje pred kulturnim šokom in domotožjem, ki ga povzroča Kampala tam zunaj. Le kratko vožnjo z boda-bodo naprej je imenitno golf igrišče, zapuščina iz imenitnejših kolonialnih časov.

To je bil moj svet prve štiri dni v Kampali.

Vendar če ostaneš v mestu dovolj časa, se ti odpre in te spusti vase. Spusti te do plasti pod hrupom in prahom in kaosom.

V hostlu, kjer sem bila nastanjena sem spoznala mladega, nadarjenega lokalnega umetnika, ki me je povabil v svoj atelje na severnem koncu mesta. Naslednji dan bi naj zapustila Kampalo, ampak sem se odločila, da en dan več ne bo preveč škodil mojemu načrtu. Zvečer se je v okviru nekega sejma odvijal koncert priljubljenega ugandskega glasbenika Maurica Kirye. Glasba, ki jo izvaja, je nekakšna mešanica jazza, hiphopa in vplivov afriške tradicionalne glasbe. Kirya je izredno karizmatičen in na njegovem nastopu je vladala posebna energija. Najstnice ga obožujejo in ni težko razumeti zakaj.

Po koncertu se je v enem od lokalov odvijala zabava ob skorajšnjem začetku festivala This is Uganda in moji novi družbi je uspelo, da so me prepričali, da se jim pridružim. Pravzaprav bi bil greh izpustiti petkov večer v Kampali. Kljub izpadom elektrike, ki pestijo celo Ugando, je uspelo organizatorjem zabave zadevo izpeljati z odliko. Pa tudi sicer, kdo bi se pritoževal ob dejstvu, da veliko pivo stane en evro.

Tako z mojim odhodom v soboto zjutraj ni bilo nič. Po prespanem dopoldnevu sem se odpravila na prizorišče prej omenjenega festivala, ki se je začel z nastopom mladih talentov v plesu, poeziji in glasbi. Na odru so se zvrstili vsi, od breakdancerjev do energičnih tradicionalnih bobnov, pospremljenih s pisanimi kostumi plesalcev. Moj novi prijatelj je na festivalu prodajal svoje izdelke, zato sem mu pomagala okoli stojnice. Njegovi prodajni hit so poslikave na majice, kape in celo čevlje.

V nedeljo smo skupaj urejali fotografije (in se ob mojih slovenskih windowsih in pripadajočih programih za urejanje fotografij učili Slovensko) in se zvečer odpravili na večerjo, saj je bil vendarle čas, da po dobrem tednu zapustim Kampalo.

Ko tole pišem ob zvokih Justina Bieberja, nekje jugozahodno od Kampale, v mestu Kabale, moram priznati, da se veselim povratka v mojo Kampalo. K mojim prijateljem, ki so mi predstavili drugo plat mesta, drugačen sloj tega kaotičnega mesta, k živahnemu kulturnemu dogajanju, ki ga premore le prestolnica, k adrenalinskim vožnjam z motorjem po luknjastih cestah naravnost mimo v prometnem zamašku stoječih vozil, k rdečkastemu blatu in kozam sredi mesta.

Nekje med nerodno vožnjo na motorju, z velikim nahrbtnikom na hrbtu, stiskajoč se za boda-boda voznikom in preprostim kosilom na tleh ateljeja s svojimi prijatelji ti Kampala zleze pod kožo.

sreda, 16. november 2011

Cestni bojevniki

Po le kakšnem dnevu, preživetem na ulicah Kampale, postane vsakomur jasno, kdo kraljuje tukajšnjim cestam. Urni, drzni in mnogokrat brezglavi boda - boda vozniki.
Kombinacija slabih cest, pomanjkanja cestne signalizacije, velikega števila vozil, ki poskušajo vsa naenkrat priti nekam in neobstoječi cestni bonton botruje brezupnemu stanju okoli centra Kampale in vseh vpadnic v mesto. Prašne, zadušljive ulice so večino dneva prepolne različne pločevine: od mini busov do terencev na poti na safari. Prometni zamaški so pravzaprav način življenja in borba, ki jo poskuša vsak voznik zmagati. Boj za najmanjši košček razpokanega asfalta je neizprosen. In v tem boju so najmanjši najuspešnejši.
Motorji, ki delujejo kot taksiji so v teh pogojih najhitrejša možnost, kako priti iz točke A v točko B. Zavzeto in strastno švigajo skozi razpoke med večjimi kosi pločevine in razpokami v starih, od vremenskih razmer razbrazdanih površinah. Niti pločniki jim niso tuji, kjer jih je sploh najti, če je potrebno. Ko se odpre priložnost, se zaženejo z vso hitrostjo, na nož, včasih le milimetre eden od drugega. In zdi se, da tega niti ne počnejo zavoljo svojih potnikov. Ti bi najbrž včasih ne zamerili, če bi svojo vožnjo nekoliko upočasnili. Videti je, da najbolj uživajo prav takrat, ko se je treba znajti med tisoči in tisoči večjih borcev, pospeševati, zavirati, zavijati mimo ogromne luknje v zadnjem trenutku... Ah, čisti adrenalin.
Seveda je med temi majhnimi in okretnimi cestnimi bojevniki mnogo žrtev, nekje sem prebrala, da v nesrečah, v katerih so udeleženi boda- boda vozniki, umre 5 ljudi dnevno. In tako sem prijazno ponudbo, da vsaj za nekaj minut postanem tudi sama cestna bojevnica, odločno zavrnila, kljub zagotovilu, da je motor neverjetno lahko voziti.

nedelja, 13. november 2011

Kaj storiti, če na poti v kopalnico srečaš povodnega konja

Tokrat ne bom začela na začetku. Lahko bi pisala o tem, kako sem čakala na praznem, zapuščenem letališču, da se zunaj zdani in lahko brez skrbi zapustim letališko stavbo. Ali o tem, kako se mi je v glavi po filmsko zavrtela uvodna špica (nek afriški beat), ko sem se končno peljala mimo napisa "Welcome to Uganda" pred letališčem. Ali kako sem prvič postavljala svoj šotor. Ali o Spečem psu in Trinogi mački. Ampak ne, bralce bom tokrat vrgla naravnost na sredo ugandske divjine, med slone in leve in povodne konje. Pravzaprav bom povodne konje nekako vrgla med bralce, če smo bolj natančni, ampak k temu se bomo vrnili kasneje. Torej, Welcome to Uganda!
Na safari bi se nas naj odpravilo sedem, ampak na jutro odhoda se je izkazalo, da smo v terencu le štirje. Pisana družba, sicer. Američanka, ki je ravno končala šestmesečni mednarodni projekt financiranja ugandske infrastrukture. Anglež, ki je delal kot računovodja pri eni od številnih humanitarnih organizacijah. In pa Angležinja, ki je bo v Ugandi le teden dni na nekakšni konferenci o okoljevarstvenih izzivih. Cilj: Murchison Falls National Park. Misija: videti Velikih 5. Ali vsaj čim več drugih.
Murchison Falls NP leži na severozahodu Ugande, na območju, ki je bilo dolgo časa preveč nestabilno, da bi ga obiskovale množice obiskovalcev. V zadnjih letih, ko se Uganda kopa v relativnem miru, se turisti vračajo v ta park, vračajo pa se tudi živali. V vseh letih nemirov v regiji so različne milice, divji lovci in kmetovalci iz okoliških vasi živali skoraj iztrebili. Danes se Uganda zelo trudi svoje parke vrniti na zemljevid ob bok slavnejšim in bolj poseljenim parkom v Tanzaniji in Keniji. Čeprav v ugandskih parkih ne vidiš živali v takem številu, pa so safariji precej cenejši kot v prej omenjenih sosednjih državah.
Park je ime dobil po ogromnem slapu, pravzaprav dveh, ki jih je ustvaril Viktorijin Nil. Skozi ozko špranjo v skali z neverjetno močjo buči ogromna količina vode in ustvarja spektakularno predstavo vrtincev, brzic in mavrice v drobnem pršcu.
Nil nadaljuje svojo pot proti Albertovemu jezeru, kjer ustvari rodovitno delto, polno življenja. Široke savane so kot nalašč za bele potomce zgodnjih angleških lovcev v kaki hlačah in safari klobukih na glavah.
Prvi dan smo se predstavili zavetniku parka, ogromnemu slapu in se odpravili v kamp. Namestili so nas v udobne šotore s pravimi posteljami namesto običajnih spalnih vreč. Kamp je sredi parka, nad reko, zato ga pogosto in brez strahu obiščejo številne živali. Opice, žerjavi in divje svinje so med bolj običajnimi. Posebne goste pa v kampu pričakujejo, ko pade noč. Nanje te opozarjajo na vsakem koraku, saj so lahko izredno nevarni. Povodni konji namreč med vsemi živalmi povzročijo največ smrti med ljudmi. In to kljub dejstvu, da so popolni vegetarijanci. Kljub temu, da lahko zrastejo do velikosti in teže manjšega avtomobila, so komično debelušni na kratkih nogah, lahko tečejo precej hitreje od povprečnega človeka. In bodo tekli za povprečnim človekom, če se bodo počutili ogrožene.
Če torej ponoči naletiš na povodnega konja, obstoj mirno, ne poskušaj ga odgnati ali strašiti s svetilko. Počasi se ritensko umakni nazaj v šotor ali kolibo. Povodni konj bo pot nadaljeval v svojem ritmu, ne da bi dvignil glavo od tal. Če je nujno, pojdi do druge kopalnice. Če je tudi na poti do nje povodni konj, prekrižaj noge in počakaj.
Ponoči sem se sredi noči zbudila. Od nekod zunaj sem zaslišala najbolj nenavaden zvok, ki je odmeval skozi tišino kampa. Kot bi nekdo hodil v gumijastih škornjih po blatu, enakomerno, v umirjenem ritmu. Ta zvok je spremljal še eden, zvok trganja. Sprva sem mislila, da so le koraki katerega od človeških so-prebivalcev kampa, ampak kmalu se mi je posvetilo, da tak zvok ni s človeškega sveta. Pogledala sem skozi zamreženo okno šotora in zagledala ogromno, bizarno gmoto, ki je bila povodni konj, sklonjen nad travo, ki jo je pridno in zavzeto mulil. Pot je nadaljeval okoli šotora, v istem ritmu in njegova senca je zaplesala v soju petrolejk pred šotori. Počasi se je oddaljil in zjutraj ni bilo več sledu o nočnem obiskovalcu.
Zjutraj smo se odpravili na osrednji del naše poti, s terencem čez poljane do Albertovega jezera. Misija je bila več kot uspešna, saj smo videli ogromno živali, od žiraf, kmalu so nas pozdravili sloni, do številnih antilop in gazel. Občasno so cesto prečkali kot noč črni bivoli ali pavijani. Imeli smo neverjetno srečo in opazili dva lenobna leva, ki sta dremala v senci nizkega grma. Levinje so imele očitno bolj pametno delo kot poziranje zvedavim turistom. V delti Nila so v nas zrle oči in nosnice naših nočnih prijateljev povodnih konjev. Občasno je kateri od njih zazehal in pokazal ogromni gobec, ki lahko malone pregrizne človeka na pol.
Popoldne smo opazovanje divjega sveta nadaljevali z ladje, ki nas je popeljala do vznožja mogočnega slapu. Z bregov so nas pozdravili še krokodili, ki smo jih lahko dodali na seznam videnega živeža. Edini, ki nam je ušel, je bil leopard, ki ga je zaradi lisastega kožuha težko opaziti.
Na zadnji dan smo se odpravili še po zadnjo črtico, belega nosoroga. No, tu smo malo pogoljufali. Nosoroge so v preteklih letih v Ugandi popolnoma iztrebili, v zadnjih letih pa se trudijo, da bi jih ponovno naselili. Temu je namenjen Ziwa Rhino Sanctuary, kjer uspešno razmnožujejo nosoroge, ki jih imajo trenutno že 8. Prvi mladič, ki se je skotil v Ugandi po okoli 30 letih, je danes dveletni mladenič po imenu Obama. Ime je dobil po bolj znanem politiku, in sicer zaradi zabavnega naključja, da imata oba Obama ameriško mamo in kenijskega očeta. V prihodnjih letih načrtujejo, da bodo nosoroge ponovno naselili v narodnem parku pod mogočnim slapom.

ponedeljek, 07. november 2011

6. del: Muzeji, hrana, Sveto pismo

Še ena stvar je v Jeruzalemu, ki je nikakor ne smeš izpustiti: Yad Vashem, spominski kompleks, posvečen žrtvam holokavsta in ljudem, ki so jim pomagali. Če v Jeruzalemu ne moreš mimo zgodovine, pravzaprav ne moreš skozi Izrael, ne da bi doživel tragično povezanost dežele s tem grozljivim poglavjem judovske in celotne človeške zgodovine. Yad Vashem je čudovit in vsekakor vreden ogleda. S centra mesta vzameš avtobus številka 20 ali 23, ki te pripelje v neposredno bližino kompleksa. Ta leži nekoliko ven iz mesta, na njegovem zahodnem robu. Ko izstopiš na postaji, moraš pot nadaljevati peš še kakih 10, 15 minut, vendar je pot označena, tako da težko zgrešiš. Pred samim kompleksom je zapornica, kjer te vratar vpraša za nekaj podatkov. Najprej vstopiš v center za obiskovalce, kjer je kavarna, restavracija in trgovina s spominki. Vstop v muzej je brezplačen. Kompleks je sestavljen iz več delov. Midva sva se najprej sprehodila po lično urejenem parku, kjer so zasajena drevesa, ki so jih zasadili svojci žrtev. Pot sva nadaljevala v zame zelo pretresljivo dvorano, posvečeno otrokom, ubitih v holokavstu. Ko vstopiš v temen prostor, ne vidiš pred sabo ničesar, le neskončno drobnih lučk. Med tem, ko se premikaš skozi temo, posnet glas govori imena otroških žrtev, od kod so bili ter njihovo starost. Glavni objekt v kompleksu je sam muzej. Že samo ogled le-tega ti vzame 2 uri. Stavba je zgrajena v obliki piramide, pot pa te usmerja in ene sobane v drugo, vsaka je posvečena enemu obdobju v zgodovini holokavsta. Bolj ko se dogodki tragično stopnjujejo, bolj se bližaš »vrhu« piramide, stene se vedno bolj stiskajo in ti dajejo občutek utesnjenosti. Muzej je zelo multimedijsko naravnan: razstavljeni so številni osebni predmeti žrtev, slike, fotografije, v vsaki sobi je vsaj en video posnetek intervjujev s preživelimi, ki pripovedujejo svoje tragične zgodbe. Med drugim hranijo tudi znameniti Schindlerjev seznam. Zadnja soba je okrogla dvorana, kjer so v zvezkih, zloženih po policah ob steni, zapisana vsa do sedaj zbrana imena žrtev, do sedaj so jih zbrali okoli 3 milijone, od domnevno 6 milijonov vseh Judov, ki so umrli v holokavstu. Ko te pot skozi zgodovino pripelje do konca, do ustanovitve države Izrael, se pred tabo stene ponovno razprejo, prideš dobesedno do »luči na koncu predora« in znajdeš se pred razgledno ploščadjo, kjer se razgled odpira na Judejsko hribovje. Poleg muzeja je še nekaj objektov, ki so pravtako vredni ogleda. Pot skozi kompleks bo pravgotovo vzela nekaj ur, zato si je vredno rezervirati vsaj pol dneva. Celotna ideja, kako je muzej zastavljen, mi je zelo všeč, saj ni klasičen muzej, ne le da je zanimiv, tudi koncept je izviren.

Po kosilu v centru (jedla sva v košer tajski restavraciji – kje drugje je to možno kot v Jeruzalemu?) sva se odpravila nazaj v Staro mesto. V tem času dneva je naravnost čudovit: zahajajoče sonce meče zlato svetlobo na kamnito obzidje in ga naredi pravljičnega. Ogledala sva si Cerkev božjega groba, ki sva jo tokrat našla brez večjih težav. Sama cerkev je ogromna in predvsem veliko razočaranje. Tako polna je turistov, da pravzaprav niti ne moreš začutiti spiritualnosti kraja, saj ga odganjajo številne bliskavice fotoaparatov japonskih turistov. Drugače pa je prav zanimiva, nekatere kapelice so celo nekoliko bolj »turist free«. Dobro je imeti s sabo kakšen načrt cerkve, da pravzaprav veš, kaj je pomen določenega dela cerkve. Cerkev bi naj namreč stala na kraju, kjer je bil križan Jezus Kristus. Prvotna cerkev je bila na tem mestu zgrajena nekako 300 let po Jezusovi smrti, a je bila do danes večkrat uničena in ponovno zgrajena. Pred samim vhodom v grobnico, kamor so po smrti položili Jezusa in kjer je vstal od mrtvih, je ponavadi precejšnja gneča in je za vstop potrebno kar nekaj časa čakati, vendar sama nisem imela potrpljenja, zato sem rajši raziskovala druge kotičke. Po strmih stopnicah se povzpneš v nadstropje, kjer bi naj bil Jezus križan, v grški kapelici pa je kamen, na katerem bi naj stal križ. Vsekakor vredno ogleda, za kristjane in vse ostale, saj je zanimivo svetopisemske zgodbe opazovati na dejanskem (pravzaprav domnevnem, ampak ali ni bistvo vere verovanje?) kraju, kjer naj bi se zgodile.

Zvečer sva se sprehodila skozi nakupovalni center tik pod ozidjem, kasneje pa sva se odpravila na pivo (Goldstar je prav okusno), pikantne perutničke in dobro glasbo v Mike's Place.

...

S 6. delom za letos zaključujem serijo odlomkov mojega prvega potopisa, ki je nastal na potovanju, ki sem ga opravila že davnega leta 2007. V prihodnjih tednih bo čas za nove, sveže dogodivščine s popolnoma drugega konca sveta. Čas za nove, sveže zgodbe, ki bodo slikale pisano raznolikost sveta, ki nas, popotnike po duši, navdihuje skozi celo leto, ne glede na to, kje se znajdemo.

petek, 04. november 2011

1994

Leta 1994 je Nelson Mandela zaprisegel kot prvi temnopolti južnoafriški predsednik.
Leta 1994 so po 7 letih dela odprli tunel pod Rokavskim prelivom, ki povezuje Francijo in Veliko Britanijo.
Leta 1994 je na finalu Svetovnega prvenstva v nogometu Brazilija s 3:2 po podaljških premagala Italijo.
V letu 1994 je minilo 25 let od znamenitega festivala Woodstock.
Leta 1994 so skupino The Doors s še nekaterimi drugimi velikani rock glasbe sprejeli v Rock'n'Roll Hall of Fame.
Leta 1994 je minilo 49 let od osvoboditve Auschwitza.
V marcu leta 1994 se je rodil kanadski najstniški pop zvezdnik Justin Bieber.
Nobelova nagrada za mir je leta 1994 šla v roke Yasserju Arafatu, Shimonu Peresu in Yitzhaku Rabinu.
Leta 1994 je nemški dirkač Michael Schumacher dosegel svoj prvi naslov svetovnega prvaka v Formuli 1.
Leta 1994 je umrl ameriški pisatelj Charles Bukowski.
Leta 1994 sem končala 1. razred osnovne šole. Moja najljubša barva je bila modra in želela sem postati veterinarka.
Leta 1994 je ameriški bend Korn izdal svoj debitantski album z istoimenskim naslovom.
Leta 1994 se je znamenita fotografija Nessie, pošasti iz jezera Loch Ness, ki jo je posnel Marmaduke Wetherell in je veljala za dokaz o obstoju pošasti, izkazala za prevaro.
Ko so leta 1994 Angleži Oasis izdali prvenec Definitely Maybe, je bil ta še naslednjih 12 let najbolj prodajani prvenec.
Na glasbenih lestvicah je leta 1994 kraljeval Bruce Springsteen z uspešnico Streets of Philadelphia.
Leta 1994 je začel oddajati prvi internetni radio, študentski radio Univerze Severne Karoline.
Na dirki formule 1 v Imoli 1994 se je smrtno ponesrečil trikratni svetovni prvak Ayrton Senna.
Leta 1994 so Kurta Cobaina, frontmana skupine Nirvana, našli mrtvega na njegovem domu. Storil je samomor.
Leta 1994 je bil slovenski premier dr. Janez Drnovšek.
Na Evroviziji je leta 1994 zmagala Irska.
Prvaki Super Bowla 1994 so postali Dallas Cawboys, ki so premagali Buffalo Bills s 30:13.
Na podelitvi grammyjev leta 1994 je bila velika zmagovalka Whitney Houston, ki je dobila tri nagrade, vključno za skladbo in album leta za pesem I Will Always Love You.
Leta 1994 so bile zimske olimpijske igre v Lillehammerju na Norveškem.
Leta 1994 je 66. podelitev filmskih nagrad Akademije potekala v Dorothy Chandler Pavilon v Los Angelesu, prireditev pa je vodila Whoopi Goldberg. Spielbergova drama o holokavstu Schindlerjev seznam je dobila sedem oskarjev, med drugim za najboljšega režiserja in najboljši film.

6. aprila leta 1994 strmoglavi letalo z ruandskim predsednikom Juvénalom Habyarimanom. V stotih dneh, ki sledijo, z izgovorom maščevanja za predsednikovo smrt hutujske milice pobijejo okoli milijon Tutsijev, ne ozirajoč se na starost ali spol. Med tem, ko svet pozabi na Ruando, se tam zgodi eden najbolj okrutnih genocidov v zgodovini človeštva.

sreda, 02. november 2011

Ah, ta trapasta vraževerja

Ko prebivalci laoških prostranstev pohajkujejo po svoji čudoviti pokrajini, se dobro zavedajo, da je usoda popotnika v rokah duhov. In ker so duhovi nekaj, kar si vsekakor želijo na svoji strani, ob poteh nastajajo gomile kamenja, ki jih vsak mimoidoči dogradi še s kamnom ali dvema v čast tem skrivnostnim entitetam. Čeprav si po dolgi hoji zaslužijo pošten obrok lepljivega riža s koščkom piščanca in kot sam vrag pekočo omako, si duhovi vse to zaslužijo še bolj in zato jim namenijo del svojega obeda.
Duhovi pa ne živijo le v čarobnih prostranstvih, temveč v prav sleherni laoški hiši, najsi bo še tako skromna. Tudi hišne duhove je treba počastiti, kot jim gre. To vrsto duhov je še lažje užaliti kot tiste prostoživeče. V izogib njihovemu srdu nikoli, ampak res nikoli, ne smeš zavrniti ponujene pijače. Ponujena pijača je ponavadi domače zvarjeno riževo žganje lao lao, ki kljub ljubkemu imenu ni niti malo nedolžno (o, ne, ni nedolžno). Lahko spiješ le požirek, ampak zavrniti žganje ne gre. Čeprav si nisem bila nikoli povsem na jasnem, ali ne gre morebiti le za spretno pivsko igro "napijmo falanga." V več kulturah, tudi laoški, del pijače zlijejo po tleh, v dar nevidnim, vsenavzočim prebivalcem.

Nekega poletnega večera sem sedala pred neko hišo v vasi Moni sredi hribovitega indonezijskega otoka Flores. Številne skupnosti v Indoneziji so čudovit primer, kako se prepleta "uradna" vera s številnimi poganskimi verovanji. Slednja so kot čudovita začimba na rižu, ki doda barvo in nepozaben priokus. Ker je Indonezija otočje, pa še otoki sami so razbrazdani od hribovji, vulkanov, dolin, ki ločijo posamezne širše skupnosti eno od druge enako učiknovito kot morje otoke, so se razvile zelo različne, pisane navade, ki so dolga stoletja ostale nedotaknjene, saj jih je čuvala geografska nedostopnost.
Večina prebivalcev Floresa je katoliške vere. Vera jim predstavlja velik del vsakdanja. Cesta, ki teče skozi vas, je ob nedeljskem jutru kot reka, ki nosi vaščane do vaške cerkve, vse pražnje oblečene. Potem pa neke zelo temne noči sediš na pragu hiše teh istih ljudi, v družbi starih, zgubanih ženic. In vidiš, kako je po rižu posuta ta edinstvena začimba. V temni noči so se videle številne zvezde, eden tistih ahhhh romantičnih trenutkov pač. Kar naenkrat so ženice dobile neverjetno zaskrbljen izraz na zgubanih obrazih. Tista, ki je sedela zraven mene, mi je začela pripovedovati v skoraj prestrašenem, starodavnem tonu in čeprav je nisem razumela niti besedice, sem razumela, da se je zgodilo nekaj strašnega. Edina ženska, ki je govorila angleško, nam je pojasnila, da so ženske na nebu opazile stari dobri utrinek. Utrinek, ki smo ga kot otroci tako zasanjano iskali v poletnih obmorskih nočeh in nato, ko smo ga končno ujeli s pogledom, tesno zaprli oči in brezglasno šepetali neizpolnjene želje, ki se nam bodo izpolnile, če bomo le verjeli. In te starke, te so se utrinka bale. Ne, za te ženice ni bil znanilec otroških sanjarjenj, verjele so, da utrinek na nebu prinaša nekaj slabega. Celo smrt prinaša. Verujejo namreč, da vsakič, ko se čez nebo popelje žarek zvezdnega utrinka, nekdo umre.

Od zelenih riževih polj Indonezije do temnih, prašnih, strah vzbujajočih rovov rudnikov bolivijskega visokogorja. Lamina kri na vhodu v enega izmed številnih dostopov v drobovje gore Cerro Rico, ki bdi nad usodo rudarskega mesta Potosi, je prva priča verovanj, ki se jih rudarji trdno oklepajo. Nimajo nikakršenga zagotovila tukajšnjega sveta, da bodo, ko stopijo v črnino rudnika, spet kdaj ogledali luč dnevne svetlobe. Ali da bodo zaslužili dovolj, da bodo nahranili sebe in družino. Zato se po zagotovilo ali vsaj upanje obračajo k svetu tam čez, onkraj mej našega sveta. Rudnikom vlada strašni El Tio, ki je hkrati njihov krvnik in zaščitnik. Darujejo mu kri, pijačo, koko, svoj pot in zdravje, ko delajo v njegovih peklenskih sobanah. Če je El Tio mil, jim odstopi del svojega bogastva, če ga razjezijo, zahteva žrtve, vzame si jih in rudarji nikoli več ne ogledajo luči dnevne svetlobe, za večno ostanejo v drugem svetu, onkraj mej našega, pri El Tiu, h kateremu se obračajo po zaščito.
Katoliška cerkev rohni nad temi brezbožnimi čaščenji. El Tio je nekakšna zmes Hudiča, samega Satana in starih predkatoliških verovanj. Čaščenje El Tia, prinašanje darov in obredi žrtvovanja (ter petkove veselice, polne alkohola in dinamita) so čaščenje hudiča. A kaj, ko je hudič tisti, ki odloča o usodi rudarjev.

Pa jaz? Kaj imam dodati k temu loncu coprniških verovanj?
Najbrž ni sile, ki bi me spravila na letalo brez mojega obreda. Ta vsebuje letališke duty free trgovinice in moj najljubši parfum. Srečen polet je odvisen od marsičesa drugega, kot od tega, ali dišim po D&G The One, pa vendar... Letenje je resna zadeva, zakaj bi jo kdorkoli želel prepustiti - hm? - naključju?

ponedeljek, 17. oktober 2011

Moja diplomska raziskava v moji Afriki

Med svojim obiskom v Afriki bom izvedla tudi ključni del moje raziskave, ki bo kot del ali celota našla mesto v moji diplomski nalogi (ki je trenutno še vedno brez naslova; ko me kdo vpraša po temi, preprosto odgovorim s starim delovnim naslovom Humanitarne in prostovoljske organizacije v državah v razvoju).

Fokus moje diplomske bo odnos organizacija-skupnost (oziroma posameznik, ki je v primeru posamezne organizacije njen uporabnik). Zanimalo me bo, kako so te organizacije dostopne uporabnikom, tako fizično (oddaljenost, povezave, urejenost samih prostorov, da so dostopni ljudem s hendikepom…) kot po delovanju (ali uporabniki vedo za organizacijo oziroma kako zvedo zanjo, ali organizacija aktivno išče uporabnike med svojo ciljno skupino ali le-ti sami pridejo po njene storitve…).

Pri institucijah, ki jih bom obiskala, najverjetneje bo to vsaj ena sirotišnica, ki sicer sprejema tudi prostovoljce, bom opazovala morebitne elemente totalnih institucij. Totalne institucije so “prostor za bivanje in delo, kjer veliko posameznikov s podobnim položajem, za precejšnje časovno obdobje odrezanih od širše družbe živi skupaj prisilno, formalno vodeno obdobje življenja.” (Haralambos, Holborn, Sociologija Teme in pogledi, DZS, 1991, stran 313). Elementi totalnih institucij so odrezanost posameznika od širše družbe in družine, fizična ločenost institucije od družbe, odstranjeni so elementi, ki dajejo posamezniku osebno identiteto (osebni predmeti, družbene vloge, uvedejo se enaka oblačila, frizure…), ustaljen in nespremenljiv urnik, jasna ločenost med osebjem in varovanci, toga pravila, varovanci nimajo nikakršne pravice odločanja o vsakodnevnih pravilih, hrani itd.

Preko intervjujev in opazovanja njihovega dela pa bom poskusila definirati, kako pravzaprav sodelujejo z ljudmi, ki bi jim njihovi programi naj bili namenjeni – torej njihovimi uporabniki. Rada bi ugotovila, ali so uporabnike in skupnost, v kateri delujejo, upoštevali pri sestavi programov in koliko imajo slednji besede pri sooblikovanju. Zanimalo me bo, kako so sploh ugotavljali potrebe skupnosti in kako svoje rezultate preverjajo. Njihovo delovanje bom ocenila tudi skozi nekatere koncepte socialnega dela, ter ugotavljala, ali se poslužujejo antidiskriminacijske prakse. Pri tem bom preverila tudi, ali je njihovo delovanje usmerjeno le na delo s posameznikom oziroma skupino, ali delujejo tudi širše, za preseganje družbene neenakosti.

Pri samem delovanju organizacije me bo zanimal finančni vidik njihovega delovanja, torej kaj so glavni viri njihovega financiranja. Verjetno se številne organizacije srečujejo s pomanjkanjem sredstev za svoje programe, pa tudi številnimi drugimi organizacijskimi težavami, kot so pomanjkanje usposobljenega kadra.

Poskušala bom tudi ugotoviti, kakšna je struktura ljudi, ki delujejo pri organizacijah, tako morebitni zaposlenih kot njihovih prostovoljcev. Pri obojih me bo zanimalo, ali imajo kakšne kompetence ter ali se te pri prostovoljcih preverjajo. Pri izvajalcih me bo zanimalo, ali delo upravljajo profesionalno, torej ali so plačani, pri prostovoljcih pa ali so za program morali plačati in kaj so za to plačilo dobili. Delo prostovoljcev zna biti precej naporno, saj se srečujejo s precejšnjimi psihičnimi obremenitvami, ki se zaradi kulturnega šoka lahko še podvojijo. V takem primeru bi morda prostovoljcem prišla prav opora mentorja ali suprevizija. Zanimalo me bo, ali jim je bilo to nudeno in če ne, ali bi si tovrstno podporo želeli. Pri organizacijah, ki imajo prostovoljce, me bo zanimalo predvsem, kakšne so njihove zadolžitve, kaj jim organizacija nudi, ali imajo predhodno kakšna izobraževanja, koliko časa največ in najmanj lahko prostovoljec sodeluje v programu, kar je predvsem pomembno pri delu v sirotišnicah, kjer imajo prostovoljci tesen stik z otroki.

Seveda je to le okvirni načrt. Na samem terenu se bo verjetno odprl še cel spekter področji, vrednih raziskave. Zato se ne bi rada preveč omejila. Nikakor nočem takoj nastopiti iz perspektive, da organizacije delujejo slabo, pomanjkljivo ali celo ne vedno v korist uporabnikov. Verjamem pa, da je njihovo delo težko, da se na svoji poti srečujejo s številnimi preprekami, zato jih lahko katera od teh preprek zapelje nekoliko stran od prvotnega cilja. Upam, da se bomo eden od drugega lahko kaj naučili in bo moje sicer nekoliko kratko bivanje v Ugandi (šest tednov in nekaj dni) obojim prineslo nekaj novega in vsaj iskrico pozitivnih obetov za dobro delovanje v smeri kvalitetnega mednarodnega socialnega dela.

torek, 27. september 2011

Moja Afrika

Ena izmed najbolj zoprnih stvari na svetu je, da nima celoten planet Zemlja enotnih vtičnic. Obstaja malo morje različnih vtičnic in ponavadi ni niti ena takšna, da bi lahko brez težav napolnil baterije svojega fotoaparata. K sreči obstajajo pretvorniki, taki univerzalni, ki skrivajo v sebi nešteto možnosti in kombinacij. Obstaja pa pri teh pretvornikih ena zoprna stvar, ker ena zoprna stvar pač mora biti. Izgubljam jih. Izgubljam jih vsepovsod okoli sveta. Do sedaj sem jih kupila že na tone. Kako leto nazaj sem izgubila svojega zadnjega in sedaj je prišel tisti čas v letu, ko bo treba v trgovino po novega.

Še nikoli prej nisem bila manj kot 2 meseca pred potovanjem tako nepripravljena. Morda je “nepripravljena” malo preveč strogo, ampak dejstvo je, da imam tokrat v svojem planu le nekaj zabavnih turističnih ogledov, ki mi verjetno nikakor ne bodo zapolnili vsega časa. To pa je pravzaprav tudi namen, saj bo tokrat dopust deloven. Ampak o tem podrobno kdaj drugič. Tokrat bolj o turističnem delu poti.

Svojo pot začenjam v ugandski prestolnici Kampali. Od tam se bom odpravila proti Jinji, kjer je ob Viktoriinem jezeru eden izmed izvirov Nila. Po povratku v Kampalo me nato čaka safari v Murchinson Falls NP, kjer bo tudi priložnost za sledenje šimpanzov. Naslednja postaja bo Kibale, Fort Portal in jezero Bunyonyi. Drugi del poti se bo začel s prečkanjem meje s Ruando, kjer bom najprej pohitela v Kigali, da si zagotovim dovolilnico za Parc National des Volcans. Od tega, kateri datum mi bodo določili za ogled gorskih goril v tem parku, je odvisno kako in kam bom nadaljevala. Na mojem seznamu so še jezero Kivu ter univerzitetno mesto Huye, ki je na poti do malo obiskanega parka Nyungwe, ki je znan po zelo številni opičji populaciji.

Pa še to: v Vzhodni Afriki večinoma uporabljajo britanske vtičnice.

torek, 13. september 2011

5. del: Prvi dan v Svetem mestu

Prvo jutro v Jeruzalemu je bilo treba zgodaj vstati, saj sva imela zjutraj rezerviran ogled tako imenovanih Western wall tunnels. Zelo zanimiv ogled, vendar je zanimanje zelo veliko, zato se je potrebno naročiti kar nekaj tednov vnaprej. Za manjše število obiskovalcev ponavadi ni problema in vas bodo stisnili v katero od že napovedanih skupin, vendar je rezervacija vsaj tri tedne do en mesec vnaprej še vedno nujna.

Najprej pa nekaj o oblačenju v Starem mestu. Verjetno ob vsej množici turistov nihče ne bo postrani gledal dekleta v kratkih hlačah ali v topu z naramnicami (vendar vseeno ni dobro pretiravati z dolžino oziroma ne-dolžino krila), vendar je priporočljiva skromna obleka. To bi pomenilo najmanj pokrita ramena ter oblačilo, ki sega čez kolena tako za moške kot za ženske. Moški bi naj nosili hlače, za katere ni primerno, če so kratke. V še strožjem pomenu pa bi to izgledalo nekako kot verna judovska dekleta: dolgo krilo in majica, katere rokavi segajo prek komolcev. Nekatere poročene Judinje nosijo na glavi ruto, podobno kot muslimanke, a to ni pravilo. Seveda je izbira vsakega posameznika, kako se bo oblekel, priporočljivo pa se mi zdi, da se vsaj po tisti najbolj mili verziji, saj je določena kultura oblačenja v nekaterih svetih objektih obvezna. V judovskih svetih objektih si morajo moški pokriti glavo, za kar so ponavadi pred vhodom na voljo kipe; v katoliških morajo imeti glave odkrite. Večina turistk si pred Zidom objokovanja in drugih svetih objektih preko običajnega topa okoli ramen ogrne ruto, kar je popolnoma dovolj.

Na trg pred Zidom objokovanja sva prispela precej časa pred začetkom ogleda. Dan je bil izjemno vroč, še bolj v primerjavi z dokaj hladnim večerom. Če se spet navežem na pravila oblačenja… Začela sem preklinjati svojo skoraj zimsko opravo, saj mi je že po kake pol ure stanja na žgočem soncu postalo slabo in sem se morala umakniti v senco. V Izraelu imejte vedno pri sebi dovolj vode, posebej, če ste tam v vročih mesecih! Imela sem dovolj časa, da sem opazovala ljudi in živahno dogajanje na trgu. Pred vhodom v dvorano, kjer se je začel ogled, je bila skupina mladih Judov, ki so molili in se pri tem na stopalih nagibali naprej in nazaj, enak prizor je bil pred samim zidom. Ljudje, ki so očitno prav tako čakali na nek voden ogled, so bili glasni in zdeli so se mi strašno nadležni, predvsem, ker sonce kar ni in ni popustilo v svoji nameri, da me zlomi.

Voden ogled je potekal v angleščini, naš vodič pa je bil prav simpatičen in nama je kasneje ponudil, da naju popelje (za primerno ceno, seveda) tudi po drugih znamenitostih v Jeruzalemu. Tuneli, po katerih te popeljejo, so pravzaprav ulice starega Jeruzalema, ki so jih kasneje zagradili in nad njimi zgradili nove in nove stavbe, tako da imaš občutek, da hodiš po tunelih, v resnici pa po starih, obokanih ulicah nekega še starejšega Jeruzalema. Pot vodi okoli samega trga in se konča v muslimanski četrti, nekje na Via Dolorosa (znani tudi kot Križev pot, kjer je Jezus domnevno nosil svoj križ do Golgote oziroma do današnje Cerkve Božjega groba). Ker, kot rečeno, spet ugledaš luč sveta v muslimanski četrti in ker so se baje tu v preteklosti že dogajali napadi na turiste, so nas s še eno skupino turistov kot čredico ovčic nazaj do Zida objokovanja pospremili oboroženi varnostniki. Sicer je to samo moja ocena, vendar se mi zdi skupina v spremstvu varnostnikov precej bolj očitna tarča, saj nam je praktično na čelu pisalo »I'm british turist, robb me!« Vendar pa smo (glej ga zlomka) varno prispeli nazaj do trga.

Popoldne je bil na vrsti muzej Tower of David Museum. Do tja sva se sprehodila skozi slikovite obokane uličice judovske četrti, kjer se je prav zabavno izgubljati. Po teh starih ulicah bi se lahko sprehajala brez cilja cel dan. Posebej zanimiv je bazar, ki je neverjetno živahen, pisan, poln ljudi in vonja po usnju ter začimbah. Muzej se nahaja v citadeli tik ob Jaffa gate. Na dvorišču utrdbe so ponavadi razstave, drugače pa je to zanimiv muzej zgodovine Jeruzalema. Na obzidju je tudi kar nekaj lepih razglednih točk s čudovitim pogledom na vse strani neba in Jeruzalema.

Zvečer sva se sprehodila skozi majhne uličice krščanske četrti. Ulice, kjer je bil čez dan živahen market, so sedaj samevale, le še nekaj prodajalcev je bilo, ki so pospravljali svoje stojnice, tu in tam vojak ali dva z M16 v rokah, ki so s klepetanjem preganjali dolgčas, ter nekaj nun in duhovnikov. Poskušala sva najti Cerkev Božjega groba, vendar nama kljub dokaj jasnim navodilom načrta mesta ni uspelo. Za pomoč sva prosila dva vojaka, ki pa žal nista vedela, kje je treba zaviti. Včasih se zdi, da so ti prijazni vojaki tam le zato, da usmerjajo zmedene turiste.

Zvečer je vsekakor nujno preizkusiti nočno življenje mesta. V samem Starem mestu se pravzaprav vse zapre s sončnim zahodom in zabavo je treba iskati v širšem centru. Vendar je, kot že rečeno, dovolj lokalčkov in klubov okoli Ben Yehuda St., ki niti v poznih večernih urah ne zamre, pravzaprav se šele takrat na novo prebudi. Ni težko najti nekaj za vse okuse. Prav zato mi je Jeruzalem tako prirasel k srcu – lepo, starodavno, v meglico zgodovine zavito mesto čez dan ter s prav posebnim nočnim utripom. Sicer ne slovi po norih zabavah kot Tel Aviv, a je kljub temu mesto mladih, na ulicah jih je ogromno, saj je tudi univerzitetno mesto. Zato se ni bati, da bi tu zabave manjkalo.

nedelja, 11. september 2011

Kako do diplome po nekoliko ovinkasti poti

Cilj študija naj bi bilo pridobljeno znanje, ki ga potem uspešno pretopimo v svojo karierno pot. Za nekatere je cilj študija diploma, pa tudi takšni so, ki jim je cilj preprosto biti študent sredi pravega študentskega življenja, ki, roko na srce, ni najslabše obdobje v življenju. Že tam nekje spomladi v zadnjem letniku srednje šole od nas vsi nestrpno pričakujejo, da naznanimo, kaj bo naša naslednja smer v življenju, kaj bo tisto, kar bomo, ko bomo veliki. Ker je delo, ki ga opravljamo, v tem norem zahodnem svetu eden izmed tistih dejavnikom s katerim se najbolj identificiramo, je to precej odgovorna odločitev. Precej odgovorna za osemnajstletnika, ki se bo v naslednjih letih, tekom študija, še tako zelo spremenil, da je praktično nemogoče odločiti, kaj bi bila po tem takem prava smer. Največkrat je pravzaprav prav študij in z njim povezana doživetja tisto, kar nas izoblikuje, ironično, prav v drugo smer, kot smo si jo s tisto vpisnico pri osemnajstih začrtali.
Čemu sedaj to razmišljanje? Ker je tudi mene študij, ki sem ga (vsaj delno) izbrala, izoblikoval v to, kar sem danes. In kljub temu, da se ne vidim v poklicu, za katerega študiram, ni bil niti približno napačna življenjska izbira, saj me je pripeljal do diplome iz teme, ki me resnično zanima.
V prvem letniku študija smo si morali izbrati učno bazo, organizacijo, kjer smo opravljali prostovoljno delo. Organizacija, ki sem si jo izbrala, je sodelovala z neko drugo organizacijo v Belgiji in tako sem julija konec prvega letnika pristala na nekem mladinskem kampu sredi belgijskih Ardenov. Tam sem spoznala meni zelo ljubo osebo, ki je še danes eden mojih najboljših prijateljev, vsiljivega in nadležnega Izraelca Tamirja. Leto kasneje sem se odpravila na svoje prvo samostojno potovanje, v Izrael. Trajalo je natanko 45 minut, od kar sem prispela na letališče na Brniku, da sem postala zasvojena. Manj kot leto kasneje, ob koncu 2. letnika, sam se podala še dlje, po Aziji.
Sprva sem imela svoj študij neskončno rada. Rada sem imela predmete, svoje sošolce, vzdušje na faksu. A prvotna zaljubljenost ne more trajati večno in ko padejo roza očala, začneš stvari videti v novi luči. Način dela mi je bil vedno manj všeč. Vedno bolj se mi je zdelo, da je vse skupaj pravzaprav samo sebi namen. Službe, ki so se nam kot bodočim diplomantom obetale, so bile daleč od tistih idealističnih predstav, ki smo jih imeli kot bruci, polni zagona. Začela sem razmišljati, ali sploh je to tisto, kar želim v življenju. In bolj, ali me bo ta faks lahko pripeljal do tega, kar si na poklicni poti želim.
Preprosto nisem se mogla prisiliti, da prestopim prag fakultete, zato sem se odločila, da si vzamem prosto leto, da razmislim, kako in kaj. Januarja tisto leto, po mojem tretjem letniku, sem se po napornem delovnem decembru odpravila na tritedenski dopust v sončno Kalifornijo. To je bil prav res dopust in ne potovanje. In ni me pripeljal nič bliže k odgovorom, ki sem jih iskala. Zato sem se še pred koncem prostega leta odpravila na pravo potovanje, čisto sama, nazaj v meni tako drago Azijo.
V Indoneziji sem ugotovila le, da ni to, kar počenem tu, doma, to kar želim. Tistega, kar si želim, pa še vedno nisem našla. A treba se je bilo odločiti. Leto nazaj sem si zadala misijo, da razčistim sama s sabo, a nisem si naredila načrta, kaj naj z vsemi (ne)ugotovitvami naredim. Tako sem se vrnila za knjige, presedela še zadnji, četrti letnik.
Začetek leta 2010 pa je bil zame na čustvenem področju precej težak. Zdelo se mi je, da sem pod vodo in da ne glede nato, kako maham, preprosto ne morem splavati na površje. Sprejemala sem eno slabo odločitev za drugo, pustila sem, da me je prenašalo sem in tja. Dokler se nisem nekega dne odločila, da je temu treba narediti konec. V letu, ki je bil pred mano, me je čakal absolventski staž in nekaj časa, za katerega ni bilo dvoma, kako bi ga porabila. In tako sem odločila, da sprejmem še eno odločitev, najsi bo dobra ali slaba, in kupim letalsko karto za tisto neko destinacijo, ki me je vedno najbolj privlačila. Tako so nastale moje južnoameriške sanje.

...

Pred mano je konec nekega obdobja, imenovanega študij. Še konec četrtega letnika se mi je zdelo popolnoma nemogoče, da bom zbrala dovolj moči, da ga dokončam. Moji interesi so se obrnili v popolnoma drugo smer. Dokler mi prav moje potovanje po Južni Ameriki ni pomagalo najti ravnovesja med dvema vlogama, s katerima se identificiram. Popotnica in študentka socialnega dela. Moje zanimanje je namreč ujela tema o naraščajočem prostovoljskem turizmu (o čemer sem tudi že pisala na blogu) in humanitarnih organizacijah v t.i. deželah v razvoju. In to bo tudi tema mojega diplomskega dela.
Praktični del svoje raziskave začenjam novembra, na celini, ki kar kipi od takšne in drugačne humanitarne pomoči. Odpravljam se v Ugando, kjer sem si zastavila cilj pobližje spoznati nekaj organizacij in njihovo delovanje. Tudi če na koncu iz tega ne bo diplomskega dela, si obetam precej zanimivih spoznaj iz področja, ki me zanima. Iz področja, ki je na križišču vseh mojih smeri in poti.

sobota, 25. junij 2011

Najprijaznejši ljudje na svetu

Verjetno sedaj pričakujete, da bom napisala, da so v tej-in-tej državi najprijaznejši ljudje, kar sem jih kje srečala. Počasi, ne bo šlo tako lahko.
Moja posebnost je, da se zelo veliko in zelo proti svoji volji izgubljam. Saj to ni nujno najslabša stvar na svetu, kajti ko tavaš po stranskih ulicah mest, včasih vidiš mnogo več, kot na širokih avenijah, posutih z znamenitostmi. Pa vendar, "izgubiti se" ima še vedno negativen prizvok in če ne veš niti imena svojega hotela, ker je sestavljeno iz vsaj dveh resnično dolgih in resnično tuje zvenečih besed... No, potem si v r... resničnih težavah.
A potem se najde prijazen možak, ki govori 4 angleške besede, in nekako mu dopoveš, kakšna je situacija. Po posvetovanju s še več prijaznimi možakarji, ki govorijo 4 angleške besede, te kar sam pospremi nazaj do hotela, čeprav je ta na drugem koncu mesta (presneto, kako mi je uspelo zaiti tako daleč?!) in med tem vztrajno vadi svoj angleški štiribesedni vokabularij. Ko se prepriča, da si varno na pragu hotelskih vrat, se prijazno poslovi in razen zahvale ne zahteva v zameno prav nič.
Ali pa tista nasmejana ženska na skuterju, ki te kar sama v peklenski tropski vročini zapelje do cilja in se na koncu le široko zasmeji, ko jo vprašaš, koliko hoče za vožnjo.
Ali pa tone tropskega sadja, ki ga dobiš skupaj z navodili, kako ga jesti, preprosto zato, ker si tam in jim posojaš svojega iPoda, čudo tehnologije.
Cusco v Peruju je prelepo mesto in proti pričakovanjem je tudi siv in pusti Puno prekrasen. A pot med njima... Uf, zna te izčrpati, čeprav morda ne gre za najdaljšo avtobusno pot v popotniški karieri. V Puno sem prišla popolnoma izčrpana, ali je bila kriva stara dobra višinska bolezen ali kaj bolj vsakdanjega, zaužitega s hrano, ne vem, a ko sem okoli petih zjutraj legla v posteljo hotelske sobe, sem od izčrpanosti spala in spala. Prebudila sem se šele popoldne, ko sem zaslišala trkanje na vrata moje sobe. V sobo je vstopila zaskrbljena uslužbenka hotela, češ da me ni bilo nič iz sobe in ali je vse vredu. Povedala sem ji da se počutim slabo in 5 minut kasneje se je vrnila z zeliščnim čajem, ki bi naj odpravil moje tegobe. Če ni pomagal čaj, me je iz postelje pravgotovo dvignila pozorna gesta.
Mnogokrat slišimo jedikovati ljudi, da si želijo, da bi bili v Sloveniji ljudje vsaj pol tako prijazni kot v Aziji (ali kjerkoli so že preživeli zadnje popotovanje). Potem pa slišiš od tujih turistov v Sloveniji, kako neverjetno prijazni in odprti smo Slovenci. Hm, nekaj se ne ujema... Ali govorimo o isti Sloveniji? O istih Slovencih?
Seveda... Verjamem namreč, da vsepovsod po svetu obstajajo najprijaznejši ljudje na svetu. Resnično vsepovsod in v enakem odstotku, ne glede na celino. Le da jih doma ne opazimo, ker smo globoko v svojem kalupu vsakodnevnega življenja. In oni ne opazijo nas, ker doma po vsakodnevnih opravkih hodimo kot sence, z mislimi na vso tisto gostoljubnost in nasmejane obraze, ki nas čakajo preko oceanov. Stavim, da je vsak od nas v nekem trenutku nekomu najprijaznejši človek na svetu, le trenutek mora biti pravi, z obeh strani.
Torej žal. V tem zapisu ni odgovora na vprašanje, kje najti naprijaznejše ljudi na svetu, kot ga je kdo morda pričakoval. Bo treba še naprej iskati, če morda namig ni bil dovolj jasen. Vendar pa iščite z nasmehom na obrazu, čim večkrat in čim pogosteje!

nedelja, 05. junij 2011

4. del: Proti Jeruzalemu

Yerushalayim of gold… Mesto si predstavljam kot živo zgodovino. Kamnite stavbe in kamnito tlakovane ulice. Nešteto cerkva in nešteto proti nebu segajočih minaretov in mošej in nešteto sinagog. Pisana množica ljudi vseh ver in številni turisti. Še nekaj ur in bom tam. S Tel Aviva v Jeruzalem je morda najbolje vzeti sherut, ki te odloži prav v centru mesta. Avtobus je poceni, zna pa biti gneča, predvsem če se odpravljaš na pot v nedeljo zjutraj, ko se vračajo nazaj na delo številni vojaki, ki imajo, mimogrede, vse vrste prevozov zastonj. A danes gremo z vlakom. Na vhodu v železniško postajo naju je ustavil sicer zelo prijazen varnostnik in ko je pogledal najine dokumente, naju spustil mimo. Pregled osebnih dokumentov varnostnikom pred avtobusnimi ali železniškimi postajami precej olajša delo, saj bi vzelo precej časa, da bi vsakemu potniku skrbno pregledali prtljago. S tujim potnim listom ti je tako ali tako marsikaj olajšano, morda moraš le odgovoriti na nekaj trapastih vprašanj v stilu kako ti je tu všeč in ali govoriš rusko (in so nato, če znaš kako besedo ali dve, izredno veseli, še celo bolj, kot če znaš hebrejsko).

Vožnja z vlakom traja precej dlje kot z avtobusom in precej velika verjetnost je, da moraš nekje sredi ničesar prestopiti, a je vožnja precej slikovita. Najprej čez ravnino, nato pa se začne pokrajina dvigati, ravnino zamenja hribovje. Palme in drugo sredozemsko rastje zamenjajo grmičevje in borovci. Železniška postaja je precej daleč od centra, kar je še en razlog, da je morda udobneje potovati z avtobusom, saj je glavna avtobusna postaja na začetku Jaffa Rd., glavne ulice, ki te pripelje vse do starega mesta. Postaja je izgledala precej zapuščeno, vročina je bila neznosna. Sedaj je treba najti lokalni avtobus, ki bi naju popeljal do hostla v centru. Prijazni domačini nama z veseljem pomagajo. Čez dobre pol ure že stojiva na Jaffa Rd. in se razgledujeva za najinim hostlom. Po poti odkrijeva še nekaj potencialnih prodajaln s prigrizki, kjer bi se prileglo kosilo. Hostla ni bilo težko najti, je na najživahnejšem delu ulice, med številnimi lokalčki in trgovinicami. Jerusalem hostel & guesthouse je ljubek, starinski hotel z lepo opremljenimi sobami, neverjetno prijaznim in ustrežljivim osebjem in praktično v centru dogajanja ter le 10, 15 minut hoje do samega starega mesta. V skupni kuhinji s prijetnim, domačim vzdušjem lahko spoznavaš in klepetaš z drugimi popotniki, imajo tudi teraso, kjer lahko praktično za drobiž taboriš v šotoru. Ko vstopiš, te pot mimo recepcije po zavitih stopnicah popelje v prvo nadstropje, kjer so sobe. Številne imajo balkone z razgledom na glavno ulico. Če bo kdaj koga pot zanesla v tiste konce, vsekakor več kot priporočam. Ko sva odložila stvari, sva ugotovila, da sva sestradana, zato sva se odločila za pošteno malico v eni od uličnih prodajalnic s hitro hrano.

Shawarma je nekaj, kar bi pri nas imenovali kebab, le da je boljše. Tiste prave začimbe in omakice in zelenjava in seveda humus so odlična kombinacija. Najbolje si je svojo shawarmo ali falafel privoščiti na ulici, medtem ko sediš na stopnicah ali klopci in opazuješ mimoidoče. Na Zion Sq., ki je točno nasproti hostla, lahko opazuješ pisano množico ljudi – od študentov, turistov, poslovnežev s kipami do pouličnih glasbenikov in pravovernih Judov v značilnih oblačilih. Od Zion Sq. se vije Ben Yehuda St., živahna ulica, polna trgovinic s spominki in lokalčkov. Blizu je kar nekaj ulic, kjer je živahno nočno življenje, med drugim je tu tudi jeruzalemski Mike's Place, kjer vlada prav posebno vzdušje in čeprav pikantne perutničke niso tako dobre kot v istoimenskem lokalu v Tel Avivu, imajo ob torkih jam session, ki se ga splača obiskat. Po kosilu je bil na vrsti hiter obisk starega mesta. Na koncu Jaffa Rd. pred sabo zagledaš veličasten kamniti zid in v ozadju tu in tam proti nebu štrli kak stolp. Videti je, kot da je nekakšen časovni stroj iz neke dalne preteklost prinesel to čarobno, z zidom obdano mesto in ga postavil tu, med vzpetine Judejskega hribovja.

Kot že rečeno, Jeruzalem je uradno glavno mesto Izraela in z 732.100 prebivalci tudi največje. V hebrejščini se imenuje Yerushalayim in al-Quds v arabščini. Njegova zgodovina sega daleč vse do 4. tisočletja pred Kristusom, zaradi česar je eno najstarejših mest. V Jeruzalemu ne moreš preživeti niti minute, ne da bi se srečal z njegovo pestro zgodbo skozi čas. Mesto je živa zgodovina in preprosto ne moreš mimo zgodovinske lekcije, pa če se zanjo zanimaš ali ne. Je tako rekoč del mesta, del utripa, del starih kamnitih zidov in obokanih uličic. Je tudi eno najsvetejših mest, saj najdeš številne svete kraje in objekte: Dome of the rock je tretji najsvetejši kraj za muslimane, tu se nahaja Cerkev Božjega groba, Tempeljska gora z Zidom objokovanja za Jude. Sam stari del je obdan z zidom in razdeljen na štiri četrti: armensko, judovsko, muslimansko in krščansko. Na hrbtu tega edinstvenega mesta pa so se mnogokrat lomila kopija politikov in zavojevalcev in prav zaradi spornosti izraelske zasedbe Jeruzalema imajo številne države svoja predstavništva v Tel Avivu. Samo mesto je danes razdeljeno na zahodni, judovski oziroma izraelski, ter vzhodni, muslimanski del, ki pa so ga Izraelci skupaj s starim mestom zavzeli v Šestdnevni vojni leta 1967. Palestinci Jeruzalem smatrajo kot glavno mesto potencialne palestinske države.

Grobo bi lahko staro zgodovino Jeruzalema razdelili na dve obdobji: obdobje prvega in obdobje drugega templja. Po vladavini kralja Davida, ki je vladal do 970 pr.n.št., je njegov sin Solomon postal kralj Izraela. Začel je graditi tempelj na gori Moriah. Naslednja 4 stoletja, vse do uničenja templja, so poznana kot obdobje prvega templja. Po Solomonovi smrti se je kraljestvo razdelilo na dva dela. Okoli 586 pr.n.št. so Babilonci zavzeli Judejo in njegovo prestolnico, Jeruzalem, ter uničili tempelj. Po 50 letih ujetništva je perzijski kralj dovolil Judom vrnitev v Judejo. Zgrajen je bil drugi tempelj, 70 let po uničenju prvega. V času kralja Heroda je bila Tempeljska gora povečana, Jeruzalem je blestel. Drugi tempelj so uničili Rimljani leta 70 n.št. 60 let kasneje so Rimljani mesto povsem prevzeli in ga preimenovali v Aelia Capitola. Skozi naslednja stoletja so pomembno vlogo igrali križarji, v Jeruzalemu so bile zgrajene številne cerkve, med drugim Cerkev Božjega groba. Od 16. pa vse do 20. stoletja je bil v rokah Otomanskega cesarstva. Leta 1917 ga je zavzela britanska vojska pod vodstvom generala Edmunda Allenbyja. Po koncu britanskega mandata v Palestini 1947 naj bi po odločitvi OZN imel Jeruzalem poseben status, nadzor nad njim pa naj bi imel sam OZN. Vendar pa načrt ni bil nikoli uresničen, saj je bilo mesto po koncu izraelsko-arabske vojne razdeljeno med Izrael in Jordanijo. Leto kasneje, 1949, je Izrael Zahodni Jeruzalem razglasil za svojo prestolnico. Kljub dogovoru med Izraelom in Jordanijo je bil Judom onemogočen dostop do njihovih svetih krajev v Starem mestu in Vzhodnem Jeruzalemu, prav tako je bil močno otežen dostop do krščanskih svetih objektov. Po že prej omenjeni Šestdnevni vojni je torej mesto vse do danes pod izraelskim nadzorom, a ga kot svojo prestolnico vidijo tudi Palestinci. Spor med Palestinci in Izraelci je na prav žalosten in zlovešč način viden z vsake vzpetine in razgledne točke, kjer se ti pogled odpre na Vzhodni Jeruzalem. Nekje za stavbami se čez hribovje kot betonska kača dviga znameniti zid, ki ločuje Palestinska ozemlja od Izraela in ponovno deli že tolikokrat razdeljeno mesto.