četrtek, 28. maj 2009

Strah in groza v Indoneziji

"We advise you to reconcider your need to travel to Indonesia, including Bali, at this time due to to very high threat of terrorist attack." - avstrasko zunanje ministrstvo -

Vse se je začelo s pohlepnostjo zelo določene turistične agencije. Za posredovanje pri pridobitvi indonezijske vize zahtevajo 80€, s tem da je cena vize le 35€. Veleposlaništvo, zadolženo za izdajanje vizumov državljanom Republike Slovenije, je namreč na Dunaju. Vendar se mi je cena po prespani noči zdela odločno previsoka in odločila sem se, da zadevo uredim sama. Zato sem se po nasvet obrnila na spletno stran Ministrstva za zunanje zadeve. Njihove opombe o destinaciji sem preletila le s 3/4 levega in 1/3 desnega očesa. To, da obstajajo "določeni varnostni zadržki za potovanja v posamezne dele države", sem pričakovala in me niti ni preveč ganilo. To je namreč že tretja dražva s tem šablonskim opozorilom, v katero potujem. Iskala sem predvsem internetni naslov veleposlaništva na Dunaju. A je Radovedna vila v meni vseeno zadržala pogled na tej strani in našla sem povezavo na stran zunanjega ministrstva Avstralije. Precej famozna stvar za tiste, ki so se kdaj zanimali za varnostne razmere v Indoneziji. In ker imam načeloma med tednom čisto preveč časa, sem se odločila njihova varnostna opozorila tudi prebrati.

Seveda Indonezija ni Portorož, upam, da je to vsem jasno in upam, da je vsem jasno, da je tudi meni to jasno. Nemiri v JV azijski regiji so v zadnjih letih stalnica. Pa naj gre za verska nesoglasja, politične boje znotraj države, ali posledice vedno slabšega ekonomskega položaja prebivalcev.

Torej je nekako razumljivo, da ljudje ob omembi tovrstnih potovalnih destinacij dvignejo obrvi. Vsem, ki vas skrbi za mojo varnost, zato iskreno odsvetujem klik na naslednjo povezavo .

Tu se najprej seveda postavi vprašanje, koliko se vprašanje varnosti napihne. V bombnih napadih na Baliju je bilo ubitih dosti Avstralcev in zdi se, da avstralska vlada od takrat do Indonezije goji hudo zamero. Po svežih informacijah iz nekega popotniškega foruma je celo potovanje v nekoč bav-bav provinco Aceh takorekoč le še stvar lastne presoje in niti ne več varnostno vprašanje.
Vendar vsemu nakljub: zakaj sploh riniti v potencialno nevarno regijo? Morda gre tu res nekoliko za igranje z lastno usodo, vendar ne v smislu ogrožanja življenja. Lanski poznojesenski tajski dopustniki so jo odnesli le z nekaj neprijetnostimi zaradi prestavljenih in odpovedanih letov (z razliko od tistih, ki so obtičali na letališču, vendar so tudi ti na koncu varno prispeli domov). Nemiri so se na Tajskem začeli nekje v času, ko sva s sopotnico uživali na plažah Vietnama. Od doma sem takrat dobivala maile, naj paziva. A resnici na ljubo, takrat še ni bilo ničesar, česar bi se moral paziti. Izredne razmere so bile tako ali tako preklicane, ko sva bili nekje v Phnom Penhu, še dober teden pred povratkom v Bangkok, od koder sva imeli let. Situacija bi lahko takrat neugodno vplivala na naju le v primeru blokade cest. Popotniki z otokov nemirov niso niti čutili, pravzaprav se je bolj malo o vsem skupaj vedelo celo v Bangkoku. Življenje na Khao San Rd je teklo dalje, daleč stran od političnih nesoglasji.

"Ask yourself whether, given your own personal circumstances, you're comfortable travelling to Indonesia knowing there is a very hight threath from terrorism and you may be caught up in a terrorist attack. Ask yourself whether travel could be deffered or an alternative destination chosen. If, having considered these issues, you do decide to travel to Indonesia, you should exercise extreme caution."

Torej, če se vrnemo v Indonezijo, kako realna so vsa ta opozorila avstralskega zunanjega ministrstva? V času, ko bom v Indoneziji, bo morda potekal drugi krog parlamentarnih volitev. Te bodo verjetno spremljale demonstracije v Jakarti in večjih mestih po državi. Da se je takih shodov več kot pametno izogibati, je seveda znano dejstvo. Druga stvar, ki me nekoliko skrbi, je (ne)mir na Bližnjem vzhodu. Izraelski (ali ameriški) posegi v suverenost muslimanskih držav so v preteklosti sprožili (tudi nasilne) proteste, vendar so tudi ti dogodki večinoma omejeni na večja mesta. Edini del poti, ki ga bom skrbno preučila še tik pred prihodom na območje in ga po potrebi izpustila iz načrta, je osrednji Sulawesi. Ta del Indonezije je bil še ne tako dolgo časa nazaj precej nestabilen zaradi notranjih političnih trenj. Regija je bila prizorišče terorističnih bombnih napadov, kjer pa za razliko od Balija niso bili tarča turisti. Kljub temu se v tem delu Lonely Planet strinja z avstralsko vlado, da je pri potovanju po regiji potrebna dodatna previdnost in če je le možno, izogibanje javnim prevozom in javnim zbirališčem. Previdnost nikakor ni odveč, a bombe ne eksplodirajo vsak dan, incidenti so bolj osamljeni.
V primeru "Tajske", torej večjih poltičnih nemirov v glavnem mestu, je najboljša pot iz države, kot je bila že za tajske "turistične begunce", Malezija ali Singapur. Večina letov iz bangkokšega letališča je bilo namreč preusmerjenih v te države. Let nazaj imam točno 9. septembra, na dan volitev.

Mogoče vso to pisanje o varnosti naredi popolnoma obraten učinek od želenega. Ne bi rada namreč poudarila, kaj vse se lahko zgodi na poti, temveč dejstvo, da je, kljub temu, da nisi prav nikjer na svetu popolnoma varen, panika ob dovoljšnjem informiranju popolnoma odveč. Tudi novice iz osrednjih informativnih oddaj je treba spremljati z dobršno mero kritičnosti in zavedanja o senzacionalističnem poročanju današnjih medijev. Ob razmišljanju, kaj vse se ti lahko v širnem svetu zgodi, lahko seveda ostaneš doma. A zavijanje v vato še nikomur ni prineslo nič dobrega.

sreda, 27. maj 2009

Malarija

Velik del sveta se sooča s to boleznijo in vsak popotnik, ki potuje v države v razvoju, se slej ko prej znajde pred destinacijo, ki je na zemljevidih zdravstvenih organizacij pod rubriko "Malarija" označena rdeče. In hkrati tudi pred dilemo kako ravnati. O malariji krožijo številna laična mnenja in miti, še več le-teh pa o famoznih zdravilih proti malariji.

Za malarijo po ocenah WHO vsako leto zboli nekaj sto milijonov ljudi, med katerimi jih več kot milijon za posledicami te bolezni umre. Kar 41% svetovne populacije živi na ogroženih območjih.

Kaj sploh je malarija?
Malarija je vročinska bolezen, ki jo povzročajo praživali, štiri vrste zajedalcev: plasmodium vivax, plasmodium ovale, plasmodium falciparum in plasmodium malariae. Prenaša se s pikom okužene samice komarja Anopheles (koristen podatek, da veš, katerih se moraš izogibati, laični komentar avtorice), ki je najbolj napadalna zvečer oziroma ponoči. Po piku okužene komarčice se paraziti naselijo v jetrih, kjer se razmnožijo in se s krvnim obtokom naselijo po celem telesu. Napadajo eritrocite in jih uničujejo. Če okuženega človeka v tej fazi piči komar, se paraziti preko komarja prenesejo naprej.

Kakšni so simptomi?
Od okužbe do pojava prvih znakov bolezni mine od 10 do 28 dni, lahko tudi več mesecev. Prvi bolezenski znaki so utrujenost, glavobol, bolečine v mišicah, križu, trebuhu in prsnem košu. V presledku 42 do 50 ur se začnejo pojavljati napadi z visoko vročino, potenjem, mrzlico, kar traja 3 do 6 ur. Lahko se pojavi tudi driska, bruhanje, zlatenica in izpuščaj na koži. Med napadi se bolnik lahko počuti razmeroma dobro. Lahko pride do odpovedi delovanja ledvic, pljučnega edema ali odpovedi možganskega tkiva. Najhujša oblika malarije je lahko smrtna.

Zelo pomembno je, da se malarija zdravi pravočasno. Zdravniško pomoč je treba poiskati v 24 urah od pojava vročine oziroma prvih simptomov.

Kako se pred malarijo zaščititi?
Poleg izogibanja pasmi Anopheles (posebej samičkam) je priporočljivo:
  • Jemanje antimalarikov
  • Izogibamo se krajem, kjer je pričakovano več komarjev, predvsem ob sončnem zahodu in ponoči: obrežja rek, jezer, močvirja...
  • Uporaba preparatov za zaščito pred komarji z dovolj visokim zaščitnim DEETom (od 30 naprej naj bi zadostovalo). Dobra rešitev je, če se repelent kupi kar v državi, kamor potujemo, saj bi naj bil prilagojen lokalnim komarjem
  • Uporaba mreže proti komarjem, prepojene s repelentom
  • Nošenje oblačil z dolgimi rokavi in dolgih hlač v svetlejših barvah
  • Zapiranje oken zvečer, da se prepreči vstop komarjem v sobo
  • Uporaba preparatov za odganjanje komarjev kot so naprimer razna kadila
  • Klima v sobi zagotovi manj komarjih nadlog v sobi

Antimalariki
Poznamo več vrst antimalarikov. Jemljejo se pred med in po bivanju na malaričnem območju. Noben antimalarik ne zagotavlja stoodstotne zaščite pred malarijo, vendar pa zmanjša tveganje in v primeru okužbe je bolezen milejša. Nakupa antimalarikov seveda ne krije zavarovalnica, cena je različna. Kupi se jih lahko po posvetu z zdravnikom v popotniških ambulantah po vsej Sloveniji ali na Zavodih za varovanje zdravja.
Izbira antimalarikov je odvisna od destinacije, trajanja potovanja, narave potovanja in potnika. Antimalariki se lahko uporabljajo tudi kot t.i. "stand by" zdravilo, torej za samozdravljenje v primeru pojava simptomov. Vendar je tudi v tem primeru nujno čim prej do zdravnika.
Pri nas ti v popotniških ambulantah predstavijo naslednje antimalarike:
  • Lariam: tablete, ki so na precej slabem glasu zaradi razvpitih stranskih učinkov. Jemlje se jih enkrat tedensko, en teden pred prihodom na malarično območje in (govorim na pamet po spominu) 4 tedne po prihodu z območja. Ima številne stranske učinke, ki pa bi naj bili v resnih oblikah redki: anksioznost, depresija, psihoze, halucinacije, nočne more, razdraženost, nespečnost. Ne sme se ga uživati skupaj z alkoholom. Popotnikom, ki imajo ali so v preteklosti imeli težave z epilepsijo, depresijo ali kakšnimi drugimi psihičnimi boleznimi, se jemanje Lariama odsvetuje. Z Lariamom sva na lanskem potovanju po Indokini razvila poseben, nič kaj ljubeč odnos. Še enkrat si preberite vse zgoraj naštete stranske učinke in vam bo jasno, zakaj.
  • Malarone: dražji od Lariama. Za nekatere dele JV Azije naj bi bil precej bolj primeren od prvega, saj naj bi (po novejših podatkih, ki jih v popotni ambulanti v Ljubljani očitno še nimajo) povzročitelj malarije ponekod na tem območju razvil rezistenco na Lariam. Malarone se jemlje vsakodnevno. Ima blažje in redkejše stranske učinke, največkrat v obliki glavobolov in slabosti. Najbolj primeren je za kratkotrajnejša potovanja na zelo rizična območja.
  • Doxycycline: te tablete, ki se jih jemlje dnevno, so pravzaprav antibiotiki širokega spektra. Lahko bi bili idealni za potovanja v manj razvite države, saj hkrati z zaščito pred malarijo pomagajo proti številnim drugim popotniškim nevšečnostim, vključno z nekaterimi vrstami bakterijsko povzročene driske. Lahko, a niso, saj imajo precej nadležni stranski učinek: fotosenzibilnost (občutljivost na sonce), kar zna biti v tropih preceješen problem. Hkrati je omembe vreden stranski učinek tudi zmanjašnje učinkovitosti kontracepcijskih tablet. Ker so antibiotiki, so edini antimalariki, za katere ti mora zdravnik napisati recept.
Razširjenost malarije
Malarija se pojavlja predvsem v tropskem in subtropskem podnebju, kjer so ugodne razmere za razmnoževanje komarjev prenašalcev. Prisotna je v Srednji Ameriki, Braziliji, centralni (podsaharski) Afriki, na Bližnjem vzhodu, po južni in jugovzhodni Aziji, nekaterih delih Južne Amerike. V večjih mestih z izjemo Indije nevarnosti za okužbo z malarijo naj ne bi bilo.

Malarija nikakor ni nedolžna zadeva, a iz lastnih izkušenj lahko povem, da tudi 7-tedensko jemanje antimalarikov za telo ni mačji kašelj. Malarija je večinoma ozdravljiva bolezen, če se zdravi pravočasno, vendar lahko pusti resne posledice ali pa je rezultat okužbe lahko celo smrt. V primeru potovanja na bolj odmaknjene kraja, kjer je zdravniška oskrba omejena, je posebna zaščita z jemanjem antimalarikov vsekakor na mestu. Ne bom napisala, da antimalarikov ne jemati, a sama jih po vsej verjetnosti letos ne bom, kljub temu, da nekateri deli moje poti sodijo pod malarično območje (deli Sulawesija, nekateri deli Lomboka). Potrebno je sešteti stranske učinke tablet, tveganje in vse ostale dejavnike in nato pod črto dobljeni rezultat dobro prespati.

Viri: www.wikipedia.org, www.zzv-nm.si, www.pomurske-lekarne.si, www.kvarkadabra.net, www.zdravinapot.net



torek, 19. maj 2009

Mesto kiča, luči in vsega nadrealističnega

Da se malo oddaljimo od avantur v Aziji, še malo o neki drugi, prav tako ali pa še bolj bizarni destinaciji...

Las Vegas, baby!

Vožnja iz kalifornijske smeri (iz San Diega v mojem primeru) se po cesti vleče kot... kot... nevem, recimo, da se vleče kot 5 urna vožnja po puščavski, ravni cesti. Če si oboževalec puščav tako kot jaz, si seveda naravnost fasciniran, vsaj prvi 2 uri. Tik preden se spustiš v Mesto greha, te čaka prečkanje visokega hriba in nato prvi znanilci kiča. Ampak največja napaka, ki jo lahko narediš, je, da se tu ustaviš. Do samega Vegasa je še kakšne pol ure, ura. Veliko nesrečnikov je pisane casinoje zamenjalo za Vegas in v silni želji po igrah na srečo zapravilo svoje premoženje še preden so sploh dosegli svetovno prestolnico metanja denarja skozi okno.

In potem je končno tu Vegas. Še preden prispeš, imaš pravgotovo o njem svojo predstavo. Sicer se močno trudim, da svojih predstav o krajih, ki jih obiščem, ne zabetoniram preveč, a Vegas je pač preveč razvpit, da ne bi imela določenih pričakovanj. Moja pričakovanja bi torej lahko strnila nekako takole: glasno, žurersko mesto z dragim alkoholom, nič pametnega za videti, a dosti za doživeti. Dobra hrana in veliko alkohola. Kako pa so jo moja pričakovanja odnesla po vikendu, preživetem v Vegasu?

Ko sva zapeljala med vse tiste ogromne hotele, sem z odprtimi usti in široko odprtimi očmi trenirala obračanje glave za 360 stopinj. Bleščeči, utripajoči napisi, barve, da te glava boli, hotel pri hotelu, casino pri casinoju nad casinojem pod casinojem počes od casinoja. Promet je bil obupen, a to mi je dalo možnost ogleda vsega tega čuda med vožnjo mimo.
Glavno dogajanje je na takoimenovanem Stripu, glavni ulici skozi Vegas. Tu so vsi glavni in najbolj znani hoteli in casinoji. Tudi najina hotela sta bila na Stripu, za kar sicer odšeteješ malo več denarja (tam okoli $70 je bila soba v Flamingu), a je vredno. Za Vegas se na splošno splača odšteti malo več denarja. Nekaj za dobro večerjo (še sedaj se mi cedijo sline po odličnem stakeu v eni od restavracij v The Venetianu), nekaj za vsaj eno noč v katerem od slavnih hotelov (po zmožnostih seveda. V skoraj vsakem od teh hotelov se najde kaj za solidno ceno, lahko pa sevada plačaš na stotine in tisoče dolarjev, če jih uspeš pridelati v igralnici), pa seveda vsaj nekaj denarja je treba zagoniti za igre na srečo. Vložki pri velikih igrah so morda malo previsoki (spet po zmožnostih), slot machines pa jemljejo tudi enodolarske bankovce. Sicer z minimalnim vložkom ne boš obogatel, lahko pa se odlično zabavaš z zapravljanjem denarja. Ja, v resnici je zabavno. In ja, hitro te lahko zanese. Moja bera? Dobri 4 dolarji dobička na avtomatu.

Hoteli... Teh je ogromno. Tu je Flamingo, bojda prvi med prvimi. Vsekakor pa moj prvi hotel v Vegasu. In prvi uvod v surrealnost tega mesta. Na vrtu, polnem zelenja, se sprehajajo poleg še nekaterih bolj običajnih živali pravi, živi flamingi.
Pariz. New York. Benetke. Stari Rim. Stari Egipt. Vse to je eno ob drugem na Stripu. Skoraj dobesedno. Najprej ogromen Kip svobode, ki ga obdaja proga vlakca smrti. Eifflov stolp v skoraj naravni velikosti štrli iz svojega casinoja. Doževa palača ob palači v antičnem slogu. Znotraj casinojev je ob pomoči umetnega neba vedno dan. Ob kanalih z gondolami trgovine, kot so Dior, Apple, Victoria's Secret. Mize za black jack pod oboki Eifflovega stolpa. Za občudovanje ljubke newyorške arhitekture ti ni treba na Vzhodno obalo, niti na safari po bližnje srečanje z levi. Kot bi si mesto prizadevalo bit cel svet, a je hkrati tako daleč stran. S vsemi temi malimi kopijami je Vegas še bolj unikaten, vendar je povzročil, da Benetke to niso več. Nihče si ne domišlja, da se sprehaja po resničnem Parizu, to je Vegas, a edino Vegasu uspe postati unikaten na podlagi kopij in umetnega blišča. Najbolj priljubljen lik tega velikega cirkusa je že dolgo mrtev, pa ga je še vedno polno. Elvis seveda.

Če je v Ameriki vse v velikosti in napihnjenosti (tisti, ki kdaj spremljate katera od njihovih poročil, veste, o čem govorim), je Vegas vse to na kvadrat. Šov biznis tu dobi novo, bolj bleščečo podobo. Vse lažno je še bolj lažno, a to nikogar ne moti. Tovarna sanj, taka instant. V Vegasu si lahko vse, kar hočeš biti, svoje življenje lahko napihneš do nerazpoznavnosti ali pa si ga preprosto izmisliš na novo. Ker je celo mesto tako.
In to je prav resnično praksa. Če greš v Vegas, si izmisljiš lažno identiteto, lažno ime, lažno življenje. Bolj napihnjeno je, bolje zate. Za pot tja rabiš torej tudi zvrhano mero domišljije.
In seveda, vsi poznamo tisti rek: What happens in Vegas stays in Vegas.

Vegas je lahko dolgočasen, nezanimiv, eno samo razočaranje. Na to pa vplivajo tvoja pričakovanja, preden se prvič zapelješ na Strip. Če pričakuješ, kar ne moreš dobiti, si hitro razočaran. Veliko je stvari, ki ti jih to mesto ne more, niti se ne trudi nuditi. Žal ali morda na srečo so tudi naše predstave in podobe, ki nam jih kažejo o tem mestu, napihnjene in prebizarne, kot mesto samo.
Torej, kako so jo odnesla moja pričkovanja? Popolnoma nevtralno, kot so bila na začetku. Ne mislim, da je Vegas najčudovitejše mesto na svetu, od njegovega kiča me boli glava, a hkrati obožujem možnost, da s pivom iz steklenice vandraš po najdražjih hotelih. Vegas je preprosto Vegas.

In ena mojih najljubših potovalnih destinacij, za vedno.

sobota, 9. maj 2009

Vožnje

Prevažanje po Aziji je legendarno. Pa naj gre za letala, na katera ne bi stopil za nič na svetu (konkurirajo jim le še letala Delta Air, ki sem jih videla na letališču v Filadelfiji), lokalne avtobuse, ki se kvarijo pogosteje kot Angelina Jolie posvaja otroke iz tretjega sveta, osebne avtomobile, napolnjene daleč preko razumne in verjetne meje, kombije, ki se prebijajo po cesti, ki to ni, ali pa preprosto prečkanje ceste v Saigonu.

Da se ti zdi 18 urna vožnja na zjahanem avtobusu, katerega voznik kot nor trobi vsake pol minute, zabavna, moraš bit malo trčen. Ne, prav nič ni zabavnega na teh bolečih, pogosto prenatrpanih javnih prevozih. A ko prispeš na cilj, se počutiš kot zmagovalec. Hotelska soba s trdo žimnico se zdi pravi luksuz.

Ena najbolj azijskih voženj se mi je zgodila v Kambodži, na poti iz mesta Kep do Sihanoukvilla. Prijazni uslužbenec hotela nama je uredil prevoz s taksijem navsezgodaj zjutraj (in pri tem sveto zatrjeval, da jo to edini prevoz tisti dan - in po naključju ga opravlja kar njegov prijatelj. Če ne bi že več kot 6 tednov potovali po tistih koncih, bi mu morda še verjeli...). Taksi je bil navaden osebni avto, nek karavan, tako za predstavo kasnejših okoliščin. Sprva smo bili v avtu trije, poleg naju še en potnik in seveda šofer. Nekje na poti, najbrž v Kampotu smo se za dalj časa ustavili, da bi nabrali nove potnike. Da zgodbo skrajšam, na poti smo pobirali in odlagali potnike in prtljago, in pri tem je bil rekord: 11 potnikov in poln prtljažnik prtljage. Če koga zanimajo tehnične podrobnosti: 5 ljudi zadaj, 4 spredaj - dva na sovoznikovi strani, prav tako je polovico svojega sedeža odstopil voznik. Presostala potnika sta visela s prtljažnih vrat, ker je bil tudi prtljažnik do vrha nadevan. K sreči ni bilo med prtljago živali. V zagovor (ker vem, da zveni malo nemogoče) naj povem, da so Azijci precej majhna in drobna bitja.

Takih stvari se, ko prideš domov, spominjaš z nasmehom na obrazu, čeprav morda tisti trenutek niso niti najmanj smešne. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi šofer takrat izgubil nadzor nad vozilom, kar bi bilo glede na način vožnje popolnoma mogoče. Kolikokrat je šofer avtobusa tako nevarno prehiteval, da smo se nesreči izognili le za las. Ne, to ni prav nič smešno. Vsakič, ko v časopisu berem o nesrečah v Aziji, ki naj bi se zgodile zaradi prenatrpanosti vozila, le zmajem z glavo. Jah, tako je tam. To je pač del poti in smešno ali ne, tak način sprejmeš.

Seveda pa ni vedno tako neprijetno. Vožnje po čudoviti pokrajni, s sopotniki ali slušalkami na ušesih, so lahko pravi balzam za popotniško dušo. Za primer je tu par filmčkov, ki prikazujejo potovanje v JV Aziji:





Vožnja na avtobusu iz Luang Prabanga v Vang Vieng (Laos). Avtobus ni bil lokalni, temveč "air-con", meaninig da je imel nekoč morda delujčo klimo, sedaj pa okna z možnostjo odpiranja. Cesta je bila presenetljivo dobra, le z nekaj že skoraj popolnoma saniranimi plazovi (prejšnji dan je namreč prav konkretno deževalo). Avtobus je bil praktično prazen, saj Laožani očitno ne potujejo veliko, turisti pa se nagnetejo na preplačanih VIP busih, tako da sem se na 7 urni vožnji lahko lepo zleknila čez 2 sedeža. Razgled po gorati pokrajni je bil fenomenalen, glasba na busu pa preglasna in moteča (še ena značilnost prevozov po Aziji).





Si Pan Don, jug Laosa. Vožnja na škripajočem pick-upu med osupljivo zelenimi riževimi polji in vasicami. In ne, ne trese se mi roka, to je le stanje ceste... Ceste se tudi v nekoč odmaknjenih predelih Laosa bistveno izboljšujejo. Asfaltirane ceste so med glavnimi mesti provinc že prej pravilo kot izjema, tudi v deževni dobi so ceste le nekoliko naluknjane. Glavne ceste seveda. Tam, kjer blatni stezi ne moreš reči cesta, no, tam so v blato zariti avtobusi stalnica. Teh pa je, če zaviješ le neklaj kilometrov iz ustaljenih poti, še vedno dovolj. Ceste so bile brez dvoma najslabše v Kambodži, kjer imajo vsega skupaj nekaj državnih "avtocest". Kar na zemljevidu ni označeno kot NH (national highway), tam ceste najbrž sploh ni. Verjetno najslabša množično uporabljana cesta na svetu je cesta, ki povezuje Bangkok s Siem Reapom, od kamboške meje do Siem Reapa. Legendarno slaba...





Prečkanje ceste v Saigonu (Vietnam) je prava umetnost. Na cestah po JV Aziji velja pravilo močnejšega oziroma večjega. Torej kolesarji pred pešci, motorji pred kolesarji, avtomobili pred motorji, avtobusi pred... Tako nekako. In čeprav zgleda, da je biti aktivni udeleženec prometa na cestah vietnamskih mest precej samomorilsko početje (in resnici na ljubo tudi je), ima ta kaos le nekaj malega smisla.
Pravila preživetja pri prečkanju ceste:
1.) Motoristi so neverjetno spretni. Če se znajdeš na sredi ceste, proti tebi pa drvi horda motoristov, obstoj pri miru in verjemi v njihove sposobnosti (in boga), bodo že našli pot okoli tebe.
2.) Prečkaj cesto kot domačini in skupaj z domačini. Počakaj, da bo poskušal cesto prečkati kak Vietnamec in se ga drži kot klop. Ko gre naprej, pojdi naprej tudi ti. Ko se ustavi, naj ti ne pade na misel poti nadaljevati.
3.) Ne prečkaj ceste.

Kar vidite na zgornjem posnetku, je pravzaprav še mala malica. Na trenutke je motoristov še mnogo več, hupanje še glasnejše in manj smiselno, situacija za prečkanje ceste pa še bolj brezupna. Pribljižno 5 sekund kasneje se je v dogajanje vključil še avtobus, vendar mi je na žalost zmanjkalo prostora na spominjski kartici fotoaparata.





Svetlobna leta stran od glasnega prometnega kaosa je delta prečudovite mogočne reke Mekong. V tem delu se Mati reka že drugič razlije čez ravnino (prvič kilometre višje na meji med Laosom in Kambodžo) in ustvari čudoviti, zeleni svet Azije, kot si jo predstavljaš, ko zapreš oči. V majhnem lesenem čolničku drsiš po rjavkastih kanalih, med bujnim tropskim zelenjem, z lesenimi hišicami na bregu, plavajočimi tržnicami in tistimi širokimi pletenimi vietnamskimi klobuki. To je tisti del poti, ko si oddahneš, vesel, da si tam.

In vse naporne, natrpane, premetavajoče, glasne, nevarne, predolge vožnje dobijo smisel. Tvoje potovanje dobi smisel.

petek, 8. maj 2009

Od koralnih grebenov do grobov sredi tropskega pragozda










































Čeprav se bo moj načrt verjetno še spremenil (to se rado dogaja), je tu nek osnovni načrt, z nekaj različnimi scenariji, ki jih bom verjetno razrešila kar na licu mesta, pač glede na čas, ki mi bo na voljo in višjo silo (možnost prevozov, ki pač lahko odpovejo).

22. julija okoli dveh popoldne priletim v Jakarto. Čeprav bi bilo popolno, če bi lahko še isti dan nadaljevala pot proti Sulawesiju, zaenkrat kaže, da temu ne bo tako. Leti so sicer vsak dan, a v dopoldanskih urah, tako bom verjetno preživela en dan v glavnem mestu (kar morda ni nujno slabo, zaradi aklimatizacije) in naslednji dan z letalom (na zemljevidu so leti in trajekti označeni s sivo) pot nadaljevala na sever Sulawesija, v mesto Manado. Verjetno se bom podlala na krajši izlet za snorklanje na otočke Pualau Bunaken. Od tam bom pot nadaljevala v Gorontalo, od koder bom poskušala čim prej naprej na Togean Islands. Povezava je baje sicer slabša kot z druge strani, a bi mi to precej skrajšalo pot. Druga možnost je namreč najprej 30 ur z avtobusom okoli in od tam na otoke, kjer je povezava redna. Glavna dejavnost na otokih bo seveda iskanje popolne plaže in prehranjevanje s svežim tropskim sadjem. Z otokov bo lažje priti, preko Ampane do Posa, kjer si bom ogledala jezero Donau Poso, kjer naj bi bila naravnost osupljiva gorska pokrajina. Za kak dan ali dva bom odšla še na kak trekking. Od tam pa do prvega vrhunca potovanja, ki se ga neizmerno veselim: Tana Toraja. Tana Toraja je glavna znamenitost otoka (ki pa so ga turisti v zadnjih letih malo pozabili, glej prejšnji prispevek). Ta konec otoka je svojevrsten zaradi čudovite pokrajine, posebne arhitekture in - najpomembneje - edinstvenih običajev. Prav ti so najbrž glavni razlog za obisk Tana Toraje (vsaj zame vem, da so): od avgusta do septembra se namreč vrstijo posebni, malo bizarni pogrebni obredi. Poslastica! Po nekaj dneh, preživetih v drugem svetu nazaj v realnost, do glavnega mesta Sulawesija, Makassarja. Tam bi ostala le toliko časa, da bi si uredila prevoz naprej, na otočje Nusa Tenggara.

Drugi del poti bom začela na otoku Flores. Pot bom verjetno začela v pristanišču Larantuka na Vzhodnem delu otoka. Verjetno me bo pot vodila preko Maumera v vasico Moni. Tam je baza za ogled Kelimutuja. To je skupina kraterskih jezerc na ugaslem vulkanu, ki precej spominjajo na površje Lune. Na poti čez otok se bom ustavila še v Banjawi, vasici v notranjosti otoka za kak trekking. Naslednja postaja je Labuanbajo, pristanišče na zahodu otoka. Če bom napredovla hitro in imela dovolj časa, bom naredila še kak postanek za snorklanje, drugače pa naprej na končno destinacijo, otok Lombok. Tu sta dve alternativi: najpogostejša pot je z organiziranim ladijskim prevozom mimo otoka Komodo (ja, od tam so tisti veliki zmaji...) in otoka Rinca do Lomboka. Ta možnost traja tri dni. Druga alternativa pa je trajekt do Sape (Sumbawa), od tam pa bus do Lomboka. Verjetno se bom v vsakem primeru zadrževala na zahodnem delu otoka. Iz Senaggigija, ki je pravzaprev letovišče in se ga bom zato poskusila izogniti, grem za nekj dni raziskovati Gillije. Verjetno bom na enem od njih (verjetno Gilli Air) prespala noč ali dve in raziskala še ostala dva. Potem pa lepo naravnost do moje zadnje destinacije: Kuta. Pa ne Kuta na Baliju, tja ne grem za nič na svetu, Kuta je vasica na jugu otoka, kjer je baje dobra točka za surfanje in to je tudi moj cilj za zadnje par dni v Indoneziji. Ko bo treba domov, se bom odpravila na Bali, v Denpasar in od tam z letalom nazaj v Jakarto. Let imam 9. septembra popoldne

V primeru, da mi bo ostalo še kaj časa so še naslednje možnosti: trekking okoli Gunung Rinjani, volkana na Lomboku, otok Sumba, legendarna surferska destinacija - Desert Point na Lomboku, pot iz Denpasarja do Jakarte po kopnem, mimo Yogyakarte (Bromo, Borobudur).

Moj plan se malo optimistično razdeza čez 7 tednov. Nekje do treh tednov bi porabila za Sulawesi, dobra 2 za raziskovanje Floresa in Lomboka, torej imam še dober teden za uživanje v srkanju kokosovega mleka naravnost iz svežega kokosovega oreha na dolgi peščeni plaži in slab teden za rezervo in pot do Jakarte.

To je to zaenkrat. A kot rečeno, noben načrt ni dokončen, nobena pot dokončno začrtana, dokler nisi spet doma.

sreda, 6. maj 2009

Destinacija: Indonezija

Morda bi bil čas, da napišem kaj o letošnji poletni destinaciji. Nočem utrujati z dolgočasnimi dejstvi in številkami, a lekcija iz zgodovine, geografije in kulture tistih krajev tudi meni ne bi škodila. Začnimo z nekaj osnovnimi podatki:

Glavno mesto: Jakarta (pop. 8,75 milijona)
Število prebivalcev: 237.512.452 (Julij 2008)
DBP: $2246 na prebivalca
Brezposelnost: 10,9%
Število otokov: 17508
Število letališč: 608
Površina: 1.919.440 kvadratnih kilometrov
Denarna valuta: Rupija
Časovni pas: +6 do +8 ur od CET


Indonezijo na globusu Sveta najdemo med Avstralijo, jugovzhodnim azijskim polotokom (Malezija in Singapur), med Indijskim in Tihim oceanom. Meji na Malezijo na otoku Borneo (indonezijsko Kalimantan), s Papuo Novo Gvinejo si deli otok Papua, na otoku Timor pa meji na Vzhodni Timor.

Za Kitajsko, Indijo in ZDA je četrta dražava po številu prebivalcev. Najgosteje naseljena je Java, kjer je tudi glavno mesto Jakarta, kjer je gostota prebivalstva več kot 1000 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar je štirikrat več kot v Veliki Britaniji. Drugje je gostota precej manjša (številni otočki naprimer sploh niso poseljeni), tako je naprimer na Papui le-ta manj kot 10 prebivalcev na kvadratni kilometer. Število prebivalcev se zaradi selitev v urbanih središčih še vedno veča.

Islam je z 88% najbolj razširjena religija. Kljub temu so se še vedno ohranila stara verovanja v duhove prednikov. Animizem je še vedno prisoten predvsem na nekateri območjih na Papui in Sumbi. Druge religije, ki jih je najti na tem otočju so še hinduizem, budizem in krščanstvo.

Otočje je vulkanskega izvora. Nekje 60% države leži pod ekvatorjem. Podnebje je tropsko, dve tretini Indonezije je pokrite s tropskim deževnim gozdom. Leto se loči na dve dobi: sušno in deževno. Prva traja od maja do septembra, metem ko boste od oktobra do aprila verjetno naleteli na dež (a je hkrati takrat tudi nizka sezona za turizem).

Indonezija v zadnjih letih nima najboljšeg slovesa. K temu so pripomogli politični nemiri v nekatrih delih regije (Sulawesi, Timor, Papua, Aceh), teroristični napadi (leta 2002 je v Kuti, najbolj obleganem letovišču na Baliju v eksploziji dveh bomb umrlo več kot 200 ljudi, večinoma tujih turistov. Leta 2005 se je zgodil nov teroristični napad na istem otoku, v katerem je življenje izgubilo 23 ljudi. Lani so na Javi s strelskim vodom usmrtili napadlce, odgovorne za prvi napad, kar je ponovno sporžilo številne proteste in nemire.), in naravne katastrofe (v cunamiju, ki je prizadel JV Azijo decembra 2004 je na Sumatri umrlo okoli 200.000 ljudi). Svetovna gonja proti islamskim skrajnežem je Indonezijo po krivici uvrstila na zemljevid držav, za katera so na raznih svetovnih forumih najpogostejša vprašanja: Ali je varno? To vsekakor ni dežela verskih fanatikov, kljub konfliktom večinsko prebivastvo z odporom gleda na skarjneže.
V zadnjih letih se turizem počasi vrača, destinacijam, ki se jim je pred leti obetal turistični razcvet, spet dobro kaže. Vendar zaenkrat reke turistov še ni in Bali ostaja glavna turistična točka v državi. Okoliški otoki ga počasi dohajajo, vendar jim zaenkrat še uspeva ohraniti čar tropskih paradižev, brez luksuznih hotelov. Od kar so bili pred kratkim Gili islands uvrščeni na Lonley Planetov Blue list (LP geeki že vemo, za kaj gre, ostali vprašajte strica Googla), so to nova vroča destinacija v regiji. Upravičeno ali ne, se bom prepričala sama.

Naslednjič o mojem planu...