četrtek, 19. januar 2012

Na koncu poti

Ne glede na to, koliko slapov v življenju vidiš, gotovo jih boš videl še enkrat toliko. Slapovi in sončni vzhodi so nekaj, nad čemer smo ljudje najbolj fascinirani, iskreno ali pa le zato, ker so na seznamu vseh turističnih ponudb.
Daleč na vzhodu Ugande, čisto ob kenijski meji, se razprostira narodni park, ki objema mogočni vulkan Mount Elgon. Do tja je pot lahko precej dolga. Najprej se iz Kampale podaš proti Jinji. Če imaš v Jinji srečo, ujameš direkten prevoz do zaprašenega, od sveta pozabljenega mesta Mbale. Na poti se verjetno stiskaš v kombiju, natlačenem preko vseh mej. V nogo te verjetno kljuva kokoš ali celo puran, ki potrpežljivo čaka pod sedeži. Kombi se ustavlja ob vsaki vasici in ti žre živce, saj te počasi začenja boleti prav vsaka kost v telesu in bi dal vse, da bi lahko pretegnil noge. Mbale ni nobeno olajšanje, saj ima vse, čemur poskušaš ubežati v Kampali - nadležne ponudnike prevoza, riž in fižol, luknje v pločnikih. A vse to zavito v ovojni papir provincialnega malega mesta Od tam vodi ovinkasta pot navzgor. Kako po tej poti, je stvar iznajdljivosti. Še najboljša možnost je taksist, ki v svoj avto natlači vsaj še enkrat več ljudi, kot bi jih na cestah Kampale, kjer policistom še ni popolnoma vseeno. Če ne greš na pot zgodaj zjutraj, pred hotel prispeš v trdi temi. Elektrike seveda ni pričakovati. Tako pravzaprav niti ne veš, kaj te čaka zjutraj.


Ko z mislijo na dišečo jutranjo kavo stopiš iz svoje bande v kopalnico zraven, te preseneti neverjetna lepota, ki se slika naravnost pred tvojo teraso. Nekdo je s čopičem narisal v jutranje meglice zavito pravljico. Zelena, ki se širi daleč v dolino in spet navzgor. Sinje modro nebo. In nekje vmes mogočen slap, kot vladar vse te lepote. Sprehod po tej čudoviti pokrajini te navda z neverjetno spokojnostjo. Slap ni samo eden, več jih je in vsak je čudovit. Prvi je najvišji. Drugi je širok, vodna zavesa pa za sabo skriva votlino, kjer te vodni pršec prijetno hladi. Na vrhu drugega slapu se ti odpre čudovit razgled. Voda izginja v prazno, na poti proti širokim planjavam. Ob lepem vremenu ti pogled seže daleč, daleč, obzorje se zdi tako daleč kot vrvež Kampale. Planjave severovzhodne Ugande so pozabljene od tujih obiskovalcev, pozabljene celo od Ugande same in zato svoj svet, vreden svojega posebnega potovanja. Posloviš se od žensk, ki med vreščanjem otrok pridno perejo kupe perila in se odpraviš mimo vasic, ki so pravzaprav bolj skupine hišic iz blata, po poteh mimo polj, čez potočke in kozje stezice do zadnjih, tretjih slapov. Prav tu, na koncu spoznaš, kakšno neverjetno silo premore voda, ki je le malo prej nič več kot skromna rečica. Bučanje padajoče vode onemogoča vsak pogovor, a besede so tako ali tako odveč. Od pogleda navzgor se ti zvrti in zapreš oči. Tvoje telo zbadajo mrzle kaplje, ki te opominjajo, kje si. Obudijo te, da zažviš trenutek, življenje, vdihneš energijo.
Tam, sredi ničesar, v središču sveta.
Še eni slapovi.