sobota, 27. november 2010

Sonce, plaze, valovi

Po Limi je bilo na vrsti nekaj bolj sproscujocega. Pot sem nadaljevala po Panamericani proti severu, naprej do obmorskega mesta Trujillo, od koder je le kratka voznja do mesteca Huanchaco. Huanchaco je vedno bolj priljubljeno letovisko mestece, katerega plaze se cez vikend napolnijo z dnevnimi obiskovalci iz bliznjega Trujilla. Kljub temu je ohranil mirno, sprosceno vzdusje. Plaze sicer v tem casu niso ravno idealne za kopanje, saj je voda mrzla. So pa nekaj metrov od obale valovi, primerni za surfanje. Zvecer ozivijo stevilne restavracije, ki ti pred ocmi na zaru pripravijo najboljso in najbolj svezo morsko hrano.
Se ena obmorska destinacija je Mancora, poredni brat Huanchaca. Ob Panamericani, ki tece naravnost skozi mestece, se zvecer prebudijo stevilni bari, ki ohranjajo goste budne dolgo v noc. Mancora je sicer prvovrstna destinacija za kajtanje in seveda surfanje, ki je mozno skozi celo leto. Zal pa so v tem casu pogoji se bolj slabi, surferjev pa prevec, zato sem po prvem dnevu obupala. K sreci je vreme cudovito in morje toplo, tako da se tudi malo manj aktivne pocitnice prilezejo.
Pot po soncu in plazah bom nadaljevala v Ekvadorju, kamor se odpravljam v kratkem.

ponedeljek, 22. november 2010

Favela objemov

Morda je nekoliko kriva poklicna deformacija, a podobne zgodbe me vedno najdejo. Tokrat sem imela priloznost videti drugacno Limo, Limo, kot jo pravzaprav zivi na tisoce in stotisoce prebivalcev tega mesta.
Liz, uciteljica, ki sem jo spoznala med nesrecno cestno blokado, dela za cerkeveno organizacijo v revnem okolisu na obrobju Lime. Povabila me je k sebi, saj sem imela do odhoda avtobusa za Trujillo celo popoldne casa. Vzela me je s sabo na obhod po revni cetrti okolisa, kjer zivi. To je nekaksna favela, barkarsko naselje, zgrajeno na pescenih pobocjih zunanjega roba Lime. Hise so zgrajene iz cesarkoli pac ljudje najdejo. Elektriko vecina his sicer ima, a na crno, preko javne razsvetljave. Vecina his nima ne vode, ne kopalnice. Ker so hise zgarjene na pescenih pobocjih, verjetno v casu mocnega dezja precej his odnese. Na obrobju naselja je sola, a veliko otrok je ne obiskuje, saj sola stane, njihovi starsi pa nimajo denarja niti za osnovne potrebe. Tako je tem otrokom pravzaprav nemogoce izstopiti iz tega zacaranega kroga revscine.
Spoznala sem druzino, mati, ki zivi s svojimi hcerami in njihovimi hcerami. V druzini ni moskega oziroma oceta, kar je v Peruju pogost pojav. Ocetje svoje druzine zapustijo ali pa se odpravijo iskati delo dalec stran. Ena izmed hcera je hendikepirana, saj ne more hodit. Kvalitetna terapija seveda stane prevec. Za zasluzek plete kape in njena mati jih prodaja na trznici. Hci njene sestre je gluho-nemo slepa. Puncka je stara kaksna 4 leta in ni in verjetno tudi ne bo nikoli videla primerne terapije, ce ta v Peruju sploh obstaja. Dekletce cele dneve tako prelezi v svoji sobici, popolnoma odvisna od pomoci matere in babice.
Ljudje nimajo denarja za zdravnika, niti za zdravila. Zanasajo se na tradicionalno medicino, dokler ni prepozno.
Kar pa me je med vsemi temi zalostnimi zgodbami najbolj presenetilo, je bil topel sprejem. Prav vsi so me sprejeli neverjetno odprtih rok, kljub skromnemu domu. Prav vsak me je toplo objel, otroci so bili objemov se posebej veseli. Ti ljudje pravzaprav nimajo nicesar, prav nicesar ne pricakujejo in ze stisk roke in spodbudna beseda jim pomeni neverjetno veliko. Ta cloveska toplina, ki je sevala iz domov barakarskega naselja, me je neverjetno ganila.
Edini, ki se trudijo izboljsati zivljenja prebivalcev favel, so redke cerkvene organizacije. A pomoc le teh je omejena, tako financno kot s tem, da je vezana vecinoma na obiskovanje cerkve. Malo nevladnih organizacij se potrudi priti do favel. V Juzni Ameriki je sicer zelo razvito turisticno prostovoljstvo. Mladi se na poti cez kontinent za manj ali vec casa ustavijo, da bi pomagali v eni od stevilnih NVO. A te NVO ponavadi zrastejo v mestih po odmevnih katastrofah (kot je bil potres pred leti) in so - zal - velikokrat same sebi namen. Njihovi nameni so dobri in verjetno kljub stevilnim napakam vsaj nekaj pripomorejo k zivljenju prizadetega prebivalstva (in zivali, v nekaterih, zelo priljubljenih primerih). A ko vidis ljudi, ki zivijo v razmerah, kot so zgoraj opisane in ves, da so tam vedno, ze od nekdaj, ze pred, med po potresih, se vprasas, kje so vse NVO. So favele premalo zanimive za njih? Za mlade popotnike, ki seveda mislijo s svojim prostovoljstvom le dobro?

nedelja, 21. november 2010

La Paz, drugic

Po Tupizi sem se vrnila v La Paz, kjer sem se nekoliko spocila in nakupila se nekaj nepotrebnih stvari. Tokrat sem mesto videla v nekoliko drugacni luci. Niti ne vem, zakaj, morda ker sem tokrat poiskala hostel nekoliko ven iz klavstrofobicnega centra.
Sicer pa sta v La Pazu dve stvari, skoraj enako razvpite, mimo katerih ne mores, ce se v mestu ustavis za vec kot nekaj ur. Prva je zapor San Pedro. San Pedro je nekaksna glavna in zelo neuradna znamenitost La Paza. Ne gre namrec za Alkatraz, San Pedro je se delujoc zapor. Pojma nimam, kdaj ali kako se je pravzaprav vse skupaj zacelo, a danes se precej turistov odpravi na te popolnoma neuradne oglede zapora. Ne le neuradne, celo ilegalne. Ogledov seveda ne organizirajo uradne agencije, temvec ponavadi pazniki v sodelovanju s samimi zaporniki. V cem je pravzaprav problem? Poleg tega, da ni legalno, ti nihce ne more zagotoviti varnosti znotraj zapora. Ker se vlada trudi omejiti te ekskurzije, so omejili obiske za zapornike, kar je prizadelo svojce le teh. Kljub vznemerljivosti, zaradi stevilnih razlogov se, ce vas pot zanese v La Paz, temu ogledu na dalec izognite!
Druga razvpita institucija celotne regije pa ima precej bolj ljubko ime: Loki. Gre za verigo hostlov, ki so jih ustanovili backpackerji sami. Loki seze s svojimi lovkami od Mancore na severu Peruja do La Paza in slovi kot najbolj party hostel dalec naokoli. V primeru, da na potovanjih radi vidite cim manj, popijete cim vec piva v druzbi s celega sveta, le z drzave v kateri ste, ne, nosite trapaste majice z motivi lokalne pijace in hkrati trdite, da ne marate "skomercializiranih" krajev, well, potem je Loki pravi hostel za vas. V vsakem nasprotnem primeru obstaja precej drugih hostlov, tudi takih bolj druzabne narave. (Tudi novovalovski backpackerji, ki jih je J amerika in Tajska polna si zasluzijo svojo kritiko, a o tem kdaj drugic, od doma.)

Iz La Paza sem se napotila na dolgo voznjo v Limo, ki se je izkazala za daljso, kot sem pricakovala. Malo cez mejo, nekaj minut iz Puna se je pot zacasno koncala zaradi cestne blokade. Tina, dobrodosla v J Ameriki! Avtobus se je vrnil v mestece ob meji in cakali smo. Denarja za vozovnico nisem dobila nazaj, zato mi druga ni preostalo. Vendar je bilo po 2 dneh dovolj. S uciteljico iz Lime sva se sami odpravili nazaj v Puno. Tam so uredili obvoz cez skoraj neobstojeco cesto po okoliskih hribih. Nabasali so nas v star avtobus, ki si je ze v stratu zasluzil aplavz, ko ga je soferju po nekaj minutah le uspelo vzgati. Proti pricakovanjem je zmogel pot, ki bi lahko konkurirala tisti, prevozeni s terencem po salarju in v Juliaci na drugi strani blokade so nas vkrcali n pravi bus za Limo. Koncno.

nedelja, 14. november 2010

Salar in okolica

V Tupizi smo oblikovali super skupinico za Salar. Ze prej sem bila dogovorjena z Ircem, s katerim sva se spoznala v Sucreju in je v Tupizo prispel dan za mano. V Tupizi sem, izgubljena v zgodnjih jutranjih urah, spoznala podobno zgubljeno Francozinjo, s katero sva najprej delili sobo v hostlu in nato kombinirali moznosti za Salar. Izkazalo se je celo, da se Irec in Francozinja ze poznata od prej, iz Peruja, kjer sta oba sodelovala kot prostovoljca pri neki nevladni organizaciji. Pridrizili smo se nizozemskemu paru, ki je iskal skupino, saj je polovica njune skupine popoldne zbolela in je bil njun odhod v Salar do nadaljnega prestavljen, dokler se nismo pojavili mi in resili dan. Tako smo se ze naslednji dan zjutaj z vodicko Jenette in soferjem Carlosom odpravili na pot. Prvi dan smo se srecevali predvsem s tipicno pokrajino okoli Tupize - kanjoni, kaktusi, majhnimi rudarskimi vasicami ter veliko lamami. Bolj kot smo se blizali Salarju, bolj se je pokrajina spreminjala. Ogromne lagune nezemeljskih barv s pisanimi flamigi, vrhovi vulkanov, prazne ravnine. Zadnji dan smo priseli do same slane puscave. Kamorkoli pogledas, je en sirok in predvsem bel nic. Salar ima nekaj otokov, kjer raste nekaj rastlin, predvsem kaktusov, drugace pa je ena sama slana ravnina. Vreme zna biti prav dvoumno na tistih koncih. Medtem ko je bilo soncno in precej vroce, je na trenutke pihal ledeno mrzel veter. Tudi noci so ledeno mrzle, saj temperatura pade pod ledisce. Nastanjeni smo bili v zelo osnovnih hostlih, brez elektrike ali tople vode (seveda tudi brez ogrevanja). Tako je bila nasa edina kopel v 4 dneh drugi dan, ko smo prispeli do vrocih vrelcev. Temperatura vode je bila blagodejnih 30 stopinj in skoraj nemogoce je bilo zlezti iz vode nazaj v mrzlo, kruto realnost.

Tura po Salarju je lahko nepozabna izkusnja. Vendar je treba vedeti nekja stvari. Bolje je, ce skupino njades pred rezervacijo na agenciji, saj te lahko agencija namesti v skupino, ki ti po dinamiki niti najmanj ne ustreza. S temi ljudmi namrec prezivis 4 dni vsak trenutek skupaj. Tu ni dobro varcevati. Ce bo agencija bistveno spustila ceno, jo bo na racun kakovosti. V jeep bodo stlacili dodatno osebo, zmanjsali obroke hrane in podobno. Ni vredno. Kot receno, je precej mrzlo, zato so topla oblacila obvezna. Ceprav vecina turistov naredi turo iz Uyunija, mesta na robu Salarja, je veliko bolje (in ne drazje) za izhodisce vzeti Tupizo. Kljub majhnosti ima Tupiza dovolj agencij, ki vecinoma ponujajo enako. Tudi kvaliteta agencij naj bi bila v Tupizi vecja kot v Uyuniju. Najvecja prednost pa je dodaten dan. Medtem, ko je standardna tura iz Uyunija 3dni/2 noci, imajo ture iz Tupize dodaten dan in noc, saj naredijo daljso pot, a vidis stvari, ki jih na turi iz Uyunija ne. In ko se prikljucis standardni poti po Salarju, jo naredis v obratni smeri, kar pomeni, da si ob znamenitostih ob drgacnem casu kot vecina in da si med drvenjem cez prazne ravnine resnicno sam, brez enega samega jeepa dalec naokoli.

Zame je bil ta izlet vrhunec potovanja po Boliviji, vreden vsakega evra, mraza in enolicnega zajtrka.

Kjer sta svojo pot koncala Butch Cassidy in The Sundance kid

Da, slavna bandita ameriskega Divjega zahoda bi naj koncala v Boliviji, bolj natancno na njenem jugozahodu. Po ropu slabo zastrazenega denarja, namenjega placam rudarjev, so ju spravili v v brezizhoden polozaj blizu vasi San Vincence. The Sundance kid je bil smrtno ranjen, nakar je Butch milostno ustrelil njega in nato se sebe. Trupli je lastnik denarja sicer prepoznal kot roparja, a sta bila pokopana kot anonimneza, tako da danes ni znano, kje natancno naj bi bil njun grob. Po nekaterih govoricah naj bi se vrnila v ZDA, zato ostaja njuna smrt ovita v tancico skrivnosti.
Tupiza je mestece sredi bolivijskega Divjega (jugo)zahoda. Glavna privlacnost je naravnost umirjeno ozracje ter preprosto cudovita okolica. V Tupizi skoraj ni avtomobilov, taksijev ali kombijev, nikakor pa ni semaforjev. Zdi se, da cas tece za nekaj odtenkov pocasneje kot drugje. Najbolj nepozabna izkusnja pa je raziskovanje grobe, rdeckaste pokrajine le nekoliko ven iz mesta. Najbolje seveda na kavbojski nacin, s konjskega hrbta. Agencije ponujajo nekajurne do nekajdnevne izlete s konji in pravgoto je to ena boljsih izkusenj v Boliviji. Pokrajina s svojimi kanjoni, susnimi kanali rek, ogromnimi kaktusi in nenavadnimi skalnatimi formacijami resnicno spominja na Divji zahod. Prav lahko se je vziveti v svet zgoraj omenjenih banditov.

Tupiza pa je tudi manj ocitna, a veliko boljsa izbira za izhodisce za turo s terenci po Salarju, najvecji slani puscavi na svetu in ostalih naravnih cudesih jugozahodnega kroga.

petek, 05. november 2010

Delovno mesto v Peklu

Potosi je bilo nekoc eno bogatejsih mest pod spansko vladavino, zahvaljujoc gori Cerro Rico, kjer so ze v 16. stoletju odkrili bogata nahajalisca srebra in drugih rudnin. Nihce ne ve natancno, koliko bogastva se se skriva pod povrsjem, a danes je mesto skoraj popolnoma odvisno od svojih rudnikov. Ko enkrat rude ne bo vec, bo Potosi postal mesto duhov, ce le ne bodo zaceli intenzivneje vlagati v druge vire (turizem je ena od obetavnih panog, a tudi ta temelji na rudnikih).
Rudniki okoli Potosija so kooperativni, kar pomeni, da so v lasti rudarjev samih, oziroma v nekaksnem najemu. Rudarji v rudniku delajo sami zase (v razlicno velikih skupinh) in obdrzijo dobicek, le 15% zasluzka gre glavni organizaciji. Tako so mocno odvisni od dobre letine.
Delo v rudnikih je izredno nevarno in naporno. Zaradi izpostavljenosti strupenim plinom in prahu, je povprecna doba dela v rudniku 10 do 15 let. V tem casu vecina rudarjev zboli za smrtonosno silikozo. V lokalni bolnisnici imajo oddelek, namenjen uirajocim bivsim rudarjem.
To seveda ni edino tveganje dela v rudniku. Rudarji verjamejo, da rudniki pripadajo hudicu (oziroma nekaksnemu priblizku katoliskemu vladarju Pekla). Zato je v vsakem rudniku postavljen kip prikazni, ki spominja na hudica in ga imenujejo Tio. Tiu darujejo dobrine kot so cigareti, kokini listi in alkohol, da bi jih obvaroval pred nevarnostmi in jim namenil cim vec rude. Ob letnem praznovanju duhovom drujejo tudi lamino kri, ki jo med obredom poskropijo nad vhod rudnika. Vec lamine krvi pomeni manj krvi rudarjev.
Rudnike je mooce obiskati kot del organizirane skupine. To so se delujoci rudniki, kjer lahko opazujes rudarje pri vsakodnevnem delu, v njihovi peklenski pisarni. Ker si morajo rudarji vso orodje za delo kupiti sami, je mocno zazeljeno, da se jim prinese darila. Ta skupina pred ogledom samih rudnikov ponavadi kupi na rudarski trznici, kjer prodajajo vse od koke do dinamita. Dinamit z vsem potrebnim za delovanje stane 20 bolivjanov, kar je nekje 2 evra. Kupi ga lahko vsak v trgovinicah, med policami s kokakolo in prigrizki. Se ena posebnost rudarjev je skoraj stoodstotni alkohol, ki ga pijejo ob praznovanjih ter ga ob tem darujejo duhovom. Liter 98% alkohola za pitje stane 10 bolivjanov ali 1 evro. Tako za 3 evre dobis precej nevarno kombinacijo in ob vsem tem se cudim, da Potosi sploh se stoji.

Ogled samih rudnikov je bil brez nepotrebne drame ena njhujsih izkusenj v mojem zivljenju. To, da se dosti plazis skozi ozke predore, kar je zame ze samo po sebi ponavadi precej neprijetno, pravzaprav niti ni najhujsi del. Tako kot rudarji si ves cas izpostavljen zdravju skodlivim plinom (kratkotrajna izpostavljenost sicer naj ne bi povzrocala trajnejsih posledic). Zato je priporocljivo v rudniku nositi cez obraz ruto, a kmalu je zaradi napora in vrocine tako tezko dihati. Temeratura v rudniku obsega vse od mraza do skoraj neznosne vrocine. Zrak je poln prahu, ki ga vidis in predvsem cutis. V samih jaskih smo preziveli morda uro in pol do 2 uri. Po tem casu so nas pekla pljuca, vso pot nazaj smo kasljali. Se sedaj, vec ur po tem, me zaboli, ko globoko vdihnem. Misel, da nekateri tam prezivijo vec let, tudi desetletji, je naravnost grozljiva. Mnogokrat v rudnikih delajo tudi otroci, saj pravzaprav ni nobenega nadzora nad tem. Trenutno je najmlajsi rudar star 12 let.
To vsekakor ni ogled muzeja in oglede rudnikov agencije in vodici jemljejo izredno resno. Pred odhodom moras podpisati izjavo, da se tja podajas na lastno odgovornost, saj agencija in vodic ne moreta zagotoviti popolne varnosti (pobegli vozicki, padajoce kamneje...). Ko opozorijo, da ogled ni primeren za astmatike in ljudi, ki ne marajo majhnih prostorov, mislijo smrtno resno.
Vecina agencij nameni del prihodka rudarjem, ki kljub temu, da lahko, ce imajo sreco, zasluzijo stririkranik povprecne place v Potosiju, zivijo precej socialno tezko zivljenje. Za zdravstveno varstvo ni poskrbljeno, prav tako je slabo poskrbljeno za pokojnine in druzine umrlih rudarjev. Njihov prihodek je odvisen od tega, koliko rudnin jim je pripravljen odstopiti Tio.
Tudi nas vodic je bil 8 let rudar v rudnikih nad Potosijem. Imel je neverjetno sreco, da je nasel sluzbo najprej kot pomocnik vodica, nato pa se je z znanjem anlescine prebil do dela vodica. Razlog, zakaj se je odlocil za to delo, je, kot sam pravi, da je zdravje precej bolj pomembno od morebitnega glavnega dobitka v jaskih rudnikov.

Vsem priporocam ogled filma A devil's miner, dokumentarnega filma o rudarjih Potosija, ki se osredotoca na zgodbo 14-letnega decka, ki ze 4 leta dela v rudniku. Film zelo dobro prikaze vsakdan tega dela, ki je verjetno res zelo blizu pekla in Pekla, ce ta obstaja.

Belo mesto

Sucre imenujejo "belo mesto," in to z razlogom. Mesto, kjer se je odvijal pomemben del bolivijske zgodovine, je polno sirokih ulic, zelenih parkov, kjer se v senci sprehajajo parcki ter belih, kolonialnih zgradb, zaradi katerih mesto deluje cisto in prefinjeno. Pio napornem La Pazu je pravi balzam za duso, zato sem se odlocila ostati nekoliko dlje, kot sem sprva nacrtovala.
Prvi dan je bil namenjen predvsem sprehajanju po mestu, brez posebnega cilja. Drugi dan sva se z irskim sostanovalcem odpravila plezat na obrobje mesta. S mednarodno obarvano skupino smo preziveli cudovit dan na svezem zraku.
Moja pot se je nadaljevala proti jugu, v rudarsko mesto Potosi.