nedelja, 25. oktober 2009

Leti, leti, leti... Avion!

Prvič sem bila na letališču še nekje v prejšnjem stoletju, kar seveda ni tako daleč. Daleč pa je osnovna šola, tam nekje v četrtem razredu je bilo. Seveda nismo nikamor leteli, ogled letališča Brnik, danes Letališče Jožeta Pučnika imenovano, je bil del ekskurzije na osrednji konec Slovenije.
Prvič sem letela z letalom pravzaprav ne tako zelo dolgo nazaj, mnogo let po tisti ekskurziji. Če na hitro preračunam, bo tega 5 let, ko nas je pot vodila na maturantski izlet v Grčijo. Spomin ni preveč dober, saj je imelo letalo precejšnjo zamudo in zaradi strahu pred višino in majhnimi, brezizhodnimi prostori sedeža ob oknu nisem nikakor cenila (pravzaprav še vedno vsakič, ko zagledam svoj sedež ob oknu, pomislim, kako majhno je pravzaprav letalo. Čar turističnega razreda).
A v letališča sem se resnično zaljubila dobri 2 leti nazaj in zanimivo, vse se je spet začelo na našem Brniku. Bil je moj prvi samostojni polet in imela sem veliko časa za razmišljanje. Že takrat sem pisala nekašen popotniški dnevnik, ki se je kasneje razvil v računalniško obliko - ta blog. Pravzaprav so kar trije zapisi iz samega letališča oziroma letala (in zaradi moje nevztrajnosti ti zapisi številčno nadvladajo zapise iz same poti).

Letališča so resnično fascinanten kraj. Mnogokrat sem se zavedla, da dolge minute stojim pred tablami, kjer so se menjavali številni kraji in ob njih številke letov ter ure prihodov ali odhodov letal. Navdušeno sem si predstavljala, kam vse letijo vsa ta letala, kam odhajajo ljudje in zakaj. Od Afrike do Severne Amerike. Ne glede na to, zakaj si na letališču, prevzame te tisti duh nomadstva, vznemirjenje pred odhodom ali prihodom na drugi konec sveta. Ali ni vse skupaj neverjetno? V nekaj urah si lahko v popolnoma drugem svetu, nepredstavljivo daleč od doma. In vse to predstavlja letališče.
Opazovanje ljudi, kaj pa drugega. Najljubše opravilo. Pravzaprav na letališču nikoli nisem rabila knjige ali časopisa, saj ti opazovanje dogajanja nudi več pisanih zgodb ali le odlomkov kot en povprečen Cosmpolitan. Nekateri hitijo, da bi ujeli letalo. Nekateri se zdolgočaseno sprehajajo. Ali spijo na neudobnih klopcah. Se poslavljajo ali pozdravljajo. Ko sem čakala na svoj prevoz iz letališča, sem se nekoč namenoma namestila pred vrata "prihodi" in opazovala snidenja ljudi.
Istanbulsko letališče je raj tudi za najbolj zahtevnega opazovalca. Kot stičišče med Zahodom in Vzhodom, Evropo in Bližnjim vzhodom nudi pisano množico potnikov, ki jo je pravi užitek opazovati in ti tudi med peturnim postankom za turško kavo ni dolgčas.
Seveda so tu tudi trgovine vseh vrst in oblik. Že nekaj časa imam tradicijo, da na vsakem letališču poiščem trgovino s parfumi, kar seveda ni težko, poiščem moški D&G The One For Men parfum in se rahlo nadišavim z njim, saj ga naravnost obožujem. Tako kot letališča.
Zahvaljujoč letošnji Misiji Indonezija sploh ne morem več prešteti letališč, ki sem jih spoznala. Gotovo pa najbolj poznam muchensko letališče, ki ga imam v malem prstu. Z vsemi predragimi restavracijami, kavarnami, stranišči in klopcami na obeh terminalih vred.

Ko sem se morala odločiti, kako zabiti 12 ur do leta v Jakarti, sem imela dve možnosti: skok do centra Jakarte ali čakanje na letališču. Odločila sem se za slednje in sedaj se mi resnično zdi, da je možno živeti na letališču. Gleda na mojo navdušenost nad njimi mi je 12 ur minilo mnogo hitreje kot marsikateri, tudi mnogo krajši let.

ponedeljek, 05. oktober 2009

Indo v slikah

Minibus, velikokrat poznan kot bemo in vedno prenatrpan čez vse meje. Ponavadi je tudi smrad po durianu stalnica, kot seveda tudi okvare. Še ena, precej neprijetna stvar pri lokalnih indo busih je, da se prtljago priveže na straho in ves čas razmišljaš, kdaj bo prav tvoj nahrbtnik med vožnjo zletel na cesto.



Čakanje na odhod busa iz pristaniškega mesteca Pagimana

Indo v slikah



Togeani



Kadidiri, eden izmed številnih otokov v otočju







Indo v slikah

Živinska tržnica v Rantepau






Značilna arhitektura v Toraji - hiše v obliki ladje oziroma bivolovih rogov
Tipična torajanska vas je sestavljena iz dveh ravnih vrst hiš v tradicionalnem stilu gradnje z dvoriščem med vrstama. Ponavadi je na eni strani bivanjski del, nasproti pa skladišče za riž.




Kult smrti v Toraji



Delo na riževih poljih



Indo v slikah

Komodoški varan



Osamljena plaža na osamljenem otočku, Komodo National Park






Simboli prednikov klana, vas okoli Bajawe

Indo v slikah



Tradicionalne vasi v okolici Bajawe



Kelimutu, Turkizno jezero



Riževa polja okoli vasi Moni

Indo v slikah

Gili Trawagan



Nekdaj so bili Giliji postojanka na hipijevski poti čez Azijo, danes pa tam ni težko najti luksuza.



Avtorica bloga na naključno odkriti plaži v okolici Kute

Indo v slikah

Surf's up!
Pred mojim bungalovčkom, Kuta






Čudovita Kuta






Ena izmed številnih sanjskih plaž v okolici Kute. Žal te plaže ne bodo več dolgo ostale neokrnjene, saj se za številna zemljišča načrtuje gradnja luksuznih resortov.

sobota, 03. oktober 2009

Hello, lucky mister; hello lucky lady

Po podatkih Unicefa je v Kambodži smrtnost otrok, mlajših od 5 let, 9% (podatek iz leta 2007), manj kot 20 let nazaj pa je bila celo skoraj 12%. Smrtnost pri dojenčkih dosega vrednost 7%. Pričakovna življenska doba v tej državi znaša 59 let. Po ocenah naj bi bilo z virusom HIV okuženih med 67 in 85 tisoč ljudi, a je pri tem treba vedeti, da gre izključno za oceno. Zaradi bolezni, tudi AIDSa, in drugih vzrokov je v Kambodži okoli 600.000 sirot.


Na svetu vsak dan zaradi lakote ali z njo povezanih vzrokov umre 250.000 ljudi. V času, ko bom končala ta stavek, bosta umrla dva človeka. 1 od 6 ljudi ne dobi dovolj hrane za ohranjanje zdravja. Več kot milijarda ljudi po vsem svetu je podhranjena. Pravzaprav lakota predstavlja večje težavo kot malarija, AIDS in tuberkoloza skupaj. Razlogi za lakoto so naravne katastrofe, vojne, revščina, preobremenjeno okolje in v zadnjem času razvpita ekonomska kriza.
Verjetno ima bralec tega bloga (tako kot avtorica) srečo, saj ne sodi med 1,1 milijarde ljudi, ki živi pod pragom absolutne revščine in živi z manj kot $1 na dan, niti med 2,7 milijarde, ki se preživljajo z $2 na dan. Medtem, ko delež ljudi, ki živijo v revščini v Aziji nekoliko upada, pa ta v podsaharski Afriki narašča in podatek iz leta 2001 pravi, da v revščini živi skoraj polovica prebivalstva.
Če bralec bloga brez skrbi spije kozarec vode ob kosilu, se prav tako lahko čuti srečnega, saj ga uradne statistike ne štejejo med milijardo ljudi oziroma več kot 20% svetovne populacije, ki nimajo dostopa do pitne vode. 3 milijarde ljudi po vsem svetu nima urejenih osnovnih sanitarnih pogojev. Najhujše so razmere v Afriki, kjer ima le 46% ljudi zagotovljeno pitno vodo, v nekaterih državah ta delež znaša celo manj kot 20%. V azijsko-pacifiški regiji je še vedno okoli 600 milijonov ljudi brez pitne vode. Pomanjkanje čiste pitne vode in slabi sanitarni pogoji so vzrok smrti 2,2 milijona ljudi letno, od katerih je kar 90% (!) otrok, mlajših od 5 let. Po drugi strani povprečna ameriška družina porabi več kot 250 litrov vode na prebivalca dnevno!
Že dejstvo, da je bralec bloga sploh bralec, pove dosti. Kot naprimer to, da najbrž ne živi v Čadu, kjer je stopnja pismenosti med odraslimi le 26%. Po ocenah CIA World Factbook je na svetu nepismenih 785 milijonov ljudi, od tega jih je dve tretjini le v osmih državah: Bangladeš, Kitajska, Egipt, Etiopija, Indija, Indonezija, Nigerija in Pakistan.

To so le številke.

Septembra 2008 sva se s kolegico potepali po Kambodži. Pot naju je zanesla tudi v Angkor, starodavno mesto v bližini Siem Reapa, kjer se prepad med "prvim" in "tretjim" svetom odslikuje bolj jasno, kot so številni turisti na enodnevnem izletu s Tajske pripravljeni videti. Ob vhodih v templje te zasuje skupinica otrok, ki ti na vsak način poskušajo prodati razglednice, knjige, krame, spominke. Tudi če bi želel, ne bi mogel ustreči vsakemu paru velikih prosečih rjavih oči.
Zadnji, tretji dan sem denarnico z vsem denarjem pozabila v hotelu in je bilo torej prepričevanje spretnih otroških prodajalcev popolnoma zaman, saj resnično s sabo nisem imela niti dolarja. Pred enim izmed templjev je pogovor potekal kot že neštetokrat prej.
"Hello, lady. You want buy my book?"
"No, sorry, I don't have any money with me"
"You buy my book, I know you have money"
"Sorry, I really don't have money"
In potem me je fant, kakih 13 let je moral imeti, presenetil: "How you come to Cambodia if you have no money?"

Starši, ki ne vidijo izhoda iz revščine prodajajo svoje hčerke bogatejšim moškim za žene ali jih celo prodajo v prostitucijo. Kljub upiranju deklet so dogovorjene poroke v državah tretjega sveta, kot je Kambodža, še kako stvar sedanjosti, realnost in ne napeta, razburljiva zgodba iz poletnega romana. Številna dekleta vidijo prostitucijo kot svojo pot v življenju in bi kljub temu, da jih morda nihče v to fizično ne prisili, težko rekli, da so imele izbiro. Šolstvo je urejeno le na papirju. Kljub temu, da bi naj bilo osnovno šolstvo brezplačno, so mnogokrat potrebne bogate podkupnine, da otroci izdelajo razred. V družinah, ki imajo veliko otrok, se ponavadi šola le eden ali dva, ostali delajo od malih nog. Številni vidijo le prvih nekaj razredov šole, ali pa še to ne.

Družina, ki sva jo obiskali v Battambangu na severu države, šteje 8 članov, mater in njenih 7 hčera, oče dostikrat izgine za več tednov in ga tudi ob najnem obisku ni bilo. Zaradi spleta srečnih okoliščin imajo za svoje razmere precej lepo in veliko hišo, tipično kamboško: na visokih lesenih kolih je hišica iz bambusovega lesa, en sam prostor, kjer je spalnica. Pod hišo je nekakšna kuhinja, kjer se večinoma kuha riž in druge preproste jedi. Tam je tudi nekoliko privzdignjen lesen pod, ki služi kot skupni prostor, miza, igralnica, dnevna soba. Vodo dobivajo z zbiranjem deževnice v deževni dobi. V sušni dobi, ko ni dežja, vodo za kuhanje in pitje pridobivajo iz mlakuže za hišo, kjer je barva precej nezdrave rjave barve z zelenimi rastlinami, ki prekrivajo površje. Žal ni možnosti pridobivanja podtalnice, saj je na njihovem koščku zemlje ni. Hčere s pomočjo dobrodelne organizacije obiskujejo šolo, kot še prenekateri otroci v soseščini. Starejša je že končala osnovno šolo in sedaj obiskuje šolo za deklice, kjer se bo naučila spretnosti, ki ji bodo pomagale pri zaposlitvi.
V tej šoli so številne deklice žalostnih zgodb. Prav vse bi lahko stlačili v vsaj en predalček zgornje statistike, a ta dekleta imajo, kot bi moral imeti prav vsak, ki spada to v to statistiko, obraz. Imajo ime. Smejijo se šalam. Molijo k svojemu bogu. Sanjajo o drugačnem svetu in se poskušajo znajti.

Morda nas številke za nekja minut pretresejo. Ko spoznamo njihove obraze in zvemo njihova imena ter slišimo njihove zgodbe, jih ne pozabimo nikoli.

Zato, srečni bralec, brez odvečnega moraliziranja, ki se te bo dotaknil le za nekaj minut... Naslednje povezave so vredne razmisleka, saj lahko z gotovostjo trdim, da delujejo. Kam bo šel vaš denar v primeru prve organizacije, sem se v Kambodži prepričala na lastne oči.

Misijonsko središče
Društvo Humanitas
Piali Ashar Alo (šola v Indiji, ki jo je ustanovila Slovenka Mojca Gayen skupaj s svojim možem Anupom Gayenom obljubim kdaj drugič kaj več o tem projektu...)