ponedeljek, 29. april 2013

Narejeno v Bangladesu

Skupina devetih ljudi je bila tri dni ujeta pod rusevinami stavbe, med njimi devetnajstletno dekle, delavka v tekstilni tovarni, ki je se pred kratkim stala na tem mestu. V zepu, kjer so bili ujeti, so imeli na voljo nekaj vode, hrane in kisik, a ne prav dosti. Veckrat so slisali mehanicne zvoke resevalcev nekje za njihovo krsto iz cementa in zeleza, a so le ti vedno zamrli skupaj z upanjem na resitev. Kmalu so skoraj popolnoma obupali. Na listke papirja so napisali svoja imena in naslove in jih stlacili pod obacila, da bi svojcem olajsali identifikacijo njihovih trupel, ce jih kdaj najdejo. Po treh dneh so jih vendarle resili in  ker so preziveli, je dekle zgodbo kasneje v bolnisnici lahko zaupalo novinarjem lokalnega casopisa. Mnogi drugi svojih zgodb ne bodo nikoli povedali.
Sreda je bila soncen in soparen dan, vlaga v zraku se je ze nekaj dni stopnjevala proti nevihti, ki neznosen krog vrocine za nekaj ur prekine. Bil je drugi dan 36-urnega vsedrzavnega hartala, sklicanega zaradi tega ali onega razloga, od te ali one politicne skupine. Obicajen dan v Bangladesu. Potem pa se je zjutraj zrusila devetnadstropna stavba in pod sabo pokopala na tisoce ljudi.
V teh dneh se mi spomin veckrat vraca k nekemu dnevu, se enem obicajnem dnevu v Bangladesu, le manj soparnem, ko smo s prijatelji obiskali Ashulio, predmestje Dhake, kjer je konec novembra v sumljivih okoliscinah v pozaru umrlo vec kot sto ljudi, delavcev v se eni tekstilni tovarni. Le nekaj dni kasneje se je zgodna ponovila na drugem koncu mesta. Med pogovorom z okoliskimi prebivalci, nekaterimi med njimi delavci v zgoreli tovarni in svojci umrlih, smo razbrali dvom o uradni razlagi dogodkov. Ne le dvom, trdno prepricanje, da je bil pozar podtaknjen, delavcem pa je bila z zaklenjenimi vrati nastavljena past, namenoma ali nenamenoma. Uradne stevilke smrtnih zrtev niso niti slucajno prave, so nam povedali. Iz razlicnih ust smo slisali o 800 do celo vec kot tisoc umrlih. Nekaj pa je jasno, ne glede na govorice: delovni pogoji v tovarni so bili neprimerni, varnostni sistemi, neobstojeci pravzaprav, pa so ocitno zatajili. V tovarni ni bilo pozarnega alarma, niti pozarnih izhodov in izkusnje zadnjih dni iz mojega lastnega stanovanja mi pravijo, da so standardi gradnje precej pod nivojem zahtevane varnosti na Zahodu.
Savar je mesto na severozahodnem obrobju metropolitanske Dhake. Do srede ga je vecina ljudi poznala  po nekaksnem pomembnem drzavnem spomeniku. Zunaj Bangladesa ga ni poznal nihce, kljub temu, da je marsikdo nosil spominek iz tega kraja. Rana Plaza je bila stavba, ki je gostila nekaj tekstilnih tovarn, trgovin in banko. Na obicajen dan je tam delalo vec tisoc delavcev. V torek so stavbo evakuirali. Na enem izmed stebrov so namrec opazili razpoke. V sredo zjutraj so lastniki tovarn delavcem ukazali, naj se vrnejo na delovna mesta. Trgovine in banka so (verjetno predvsem zaradi hartala) ostale zaprtih vrat.
Po zadnjih podatkih je resevalcem izpod rusevin uspelo izveci krepko preko 400 trupel. Vec deset ljudi je bilo skoraj cudezno potegnjenih iz rusevin, a ta stevilka se z vsakim dnem zmanjsuje. Danes je verjetno zadnji dan, ko se iscejo prezivele. Verjetnost, da bi kdo prezivel brez hrane in vode, je z vsakim dnem manjsa. Ljudje s fotografijami v rokah obupano tavajo po prizoriscu, iscoc kakrsnekoli novice o svojcih, med trupli ali v bolnisnicah. Med tem jezne mnozice zahtevajo aretacije odgovornih, od lastnika stavbe do inzenirjev, ki so zgradili stavbo in jo potrdili kot varno. Svoje frustracije izrazajo z zaziganjem vozil in napadi na tekstilne tovarne, katerih lastniki delavcem niso odobrili prostega dneva, da bi se lahko udelezili protestnih shodov.

Pred nekaj dnevi sem na eni najvecjih mestnih trznic iz kupa oblacil na eni od stojnic izbrskala hlace pri nas zelo dobro poznanega in priljubljenega spanskega proizvajalca. Na vecini so sicer izdajalski nasitek odrezali, a na nekaterih je ostal in razkrival izvor oblacila. Ne gre za ponaredke, saj resnici na ljubo Zarini ponaredki v Bangladesu ne bi imeli posebnega smisla. Ta znamka je tu popolnoma nepoznana, saj nima svojih trgovin. Ima pa svoje tovarne. In obcasno se iz teh tovarn na lokalne trznice razlije nekaj kosov oblacil, ki se nekako izmuznejo strogemu nadzoru. V sali sem to poimenovala pravicna trgovina po bangladesko. Izhodiscna cena je bila 450 tak, kar je nekje 4 in pol evra, na koncu sem placala 350 tak. Prodajalec je bil mlad fant, presramezljiv, da bi mi izmeril obseg pasu za lazji nakup. Ko sem postavila ceno 300 tak, je odvrnil, da je to nabavna cena. Moje izkusnje z barantanjem mi pravijo, da sem, ne glede na to, kako poceni sem jo odnesla, hlace precej preplacala. 3 evre za hlace, ki bi v Sloveniji stale - recimo, ce poznam Zarine cene - vsaj 20 evrov in se to je bila cena precej napihnjena. Seveda to ni nic novega, boste rekli. Jasno je, da oblacila, ko dosezejo nase trgovine, izgubijo realno ceno. Jasno je tudi, da so izdelana za smesno nizko ceno, to ve prav vsak, ki se je kdaj jezil nad po dveh pranjih raztegnjenem kosu precenjenega oblacila nekega pri nas priljubljenega spanskega proizvajalca oblacil.
Kitajska v zadnjih letih postaja predraga. Stevilna podjetja svojo proizvodnjo selijo v Banglades, ki je zaenkrat se obcutno cenejsi. Tekstilna industrija zaposluje ogromno ljudi in je prisotna v vseh kotickih dezele. Daje kruh vsem slojem ljudi, od navadnih delavk za sivalnimi stroji do vodji tovarn v klimatiziranih pisarnah nekje v Gulshanu in tujim vlagateljem na poslovnih vizah z vseh koncev sveta, ki sodelujejo z bangladeskimi tovarnami. Pravzaprav tezko mine dan, ko ne srecas nekoga, vpetega v kolesje tekstilne industrije. Mladi nizozemski raziskovalci v iskanju drugacne zivljenjske izkusnje, ki raziskujejo zivljenjske pogoje delavcev, prijazna Filipinka na imigracijskem uradu, s katero se smejis obupni birokraciji, vodja tehnicnega oddelka tovarne, ki objokuje dejstvo, da se je moral v Banglades preseliti s Kitajske. Vse te svetovne tekstilne korporacije v Bangladesu nimajo svojih lastnih tovarn. Najemajo podjetja, ki potem v lokalnih tovarnah sivajo po njihovem narocilu. Pred casom se je za trenutek zbudila vest zahodnih potrosnikov in v jeznih kampanjah so s pritiski na korporacije zahtevali vecji nadzor nad tovarnami, v katerih nastajajo oblacila za svetovni trg. Ves ta bes, skupaj s trenutnimi (beznimi) protesti tu in tam po svetu, je pravzaprav le pesek v oci in dokazuje precej slabo poznavanje sirse slike problema.
Tu je, za zacetek, vprasanje otroskega dela. Vecje tovarne z mednarodnimi pogodbami si ne drznejo vec uporabljati otroske delovne sile (nekatere tovarne, med drugim zgorela tovarna v Ashulii imajo nad vhodi celo nalepke, ki to ponosno razglasajo), a to samo po sebi se otrok ni spravilo nazaj v sole in na otroska igrisca. Ce otroci niso smeli vec delati v velikih, legalnih tovarnah, so nasli delo v nelegalnih, s se slabsimi delovnimi pogoji, ali preprosto v drugi panogi. Boj proti otroskemu delu ni tako preprost, resitev ni le gola prepoved. Otroci, ki so prisiljeni delati, so v tem polozaju zaradi revscine in njihov, ce tudi mizerni, dohodek njihovi druzini morda pomeni razliko med polnim in praznim zelodcem, med zivljenjem na cesti ali vsaj pod streho borne barake. Zato je prepoved le prvi korak, ki mu mora slediti se precej naslednjih korakov, ce zelimo priti problemu do dna.
V indijski Kolkati sem obiskala mlado nevladno organizacijo, nekje sredi kaosa betonske dzungle. Ustanovitelj je bil mlad fant, mlajsi od mene, iz zvezne drzave Bihar, ki je pred manj kot letom dni zacel iz dobesedno nicesar. S prijateljem naju je sprejel v prostorih njihove organizacije, ki ni vec kot revna dvonadstropna stavba z nekaj okoliskimi barakami. Zacel je popolnoma sam in do sedaj pritegnil se nekaj somisljenjakov, ki prav vsi delujejo brez placila. Vsi so studentje, s predavnanji in popoldanskimi sluzbami, ki vmes najdejo cas za pomoc otrokom, ki so jih resili iz primeza revscine in otroskega dela. Otroke iscejo po restavracijah, cajnicah, ulicah, kjer delajo in poskusajo prepricati starse, da bi bla izobrazba za te otroke boljsa nalozba. Otroci zivijo v prostorih, ki jih s svojim lastnim denarjem najemajo zagnani clani organizacije, tam pridobivajo izobrazbo in bolj brezskrbno otrostvo. Ustaviti otrosko delo je glavni cilj organizacije.
Zahtevati, da so pogoji tovarn v skaldu z normativi v dezeli, kot je Banglades, je pravzaprav smesno. Ti normativi so namrec se vedno precej nizki. Pa se tiste, ki obstajajo, je lahko obiti s podkupninami. Ker velike tekstilne korporacije, katerih oblacila nosimo, oblacila dobavljajo preko pogodbenih izvajalcev, je nadzor tezji, saj delovnih pogojev ne vzpostavijo sami. Ce je podkupljivi inspektor zagotovil, da razpoke v steni tovarne ne predstavljajo nevarnosti, potem je temu ze tako. Nihce ne bo preveril dvakrat. Pritiski na proizvajalce so zaradi velikega povprasevanja ogromni. Proizvajalci poskusajo izpolniti norme in te pritiske najbolj obcutijo sivilje v tovarnah. Stevilni hartali zadnjih mesecev so tekstilni industriji povzrocili veliko skodo. Delo je zastalo, posiljke so zaradi zaustavljenega prometa obticale in nezadovoljni poslovni partnerji se zaradi nestabilne politicne situacije ze obracajo proti Vietnamu in Kambodzi, katerih izvoz tekstila se je v zadnjih mesecih obcutno povecal. Razlog, da Banglades se vedno ostaja v prednosti, so poceni stroski izdelave; ti so tisti, ki privlacijo podjetja, da svoje tovarne selijo v Banglades. Dvig standardov (tako varnostnih, kjer bi bil, glede na sedanje stanje, financni vlozek precejsen, kot delovnih in s tem plac delavcev) bi jasno pomenil dvig stroskov. Dviga stroskov prav gotovo ne bi zeleli nositi proizvajalci, niti izvozniki. Posledicno bi se dvignila cena koncnega izdelka v trgovini nekje v modernem nakupovalnem srediscu v vzporednem potrosniskem svetu. Dvig cen bi razjezil potrosnike in povzrocil nekonkurencnost proizvajalca, ki bi zahteval zvisanje standardov na zacetku verige. Po drugi strani bi drazja proizvodnja pomenila, da bangladeska tekstilna industrija ni vec konkurencna. Proizvajalci bi pobrali sila in kopita v drugo drzavo pri dnu cloveske prehranjevalne verige. Zgodilo bi se, kar se dogaja z naso tekstilno industrijo, ko je proizvodnja preprosto predraga, stevilne sivilje pa so ze davno brez zaposlitve.
Lahko se tako kazemo s prstom na pogoltne uvoznike, izkoriscevalske lastnike tovarn ali brezbrizne politike, dejstvo je, da se veriga konca pri nas samih, potrosnikih. Ne zavedamo se, da imamo v denarnicah moc, da tovrstni sistem podpiramo. Seveda je lahko zavzdihniti, da si dragih oblacil niti ne moremo privosciti, da o problematiki nimamo dovolj informacij, da ni alternative. Grdobije se vsaj dogajajo dalec od dosegov nase zavesti in tako lahko zvecer mirno zatisnemo oci v pizami, sesiti v tempirani bombi. Ponosno locujemo odpadke, saj zivimo na ekolosko zavednem kontinentu, ki pusti, da njegovo umazano delo opravi zlobnez tam dalec cez Ural.
Koliko izmed nas bi bilo pripravljenih placati nekoliko vec za kos oblacila, ki bi bil sesit v cloveka vrednih pogojih? Brez izgovora o plitkih denarnicah, ko so nase omare polne oblacil, ki jih redko oblecemo, prosim. Gre za necimernost, ki se ji nasa potrosnisko naravnana druzba pac ni pripravljena odpovedati. In ce se je tale zapis o slabih pogojih in izkoriscanju in kapitalisticnem nacinu delovanja sveta koga vsaj malo dotaknil, da se je zamisli nad nepravicnostjo sveta - nehajte. Nehajte in pojdite naprej s svojim zivljenjem, v katerem ste tako ali tako proti sistemu nemocni, saj dokler po oblacila zaidete v katerokoli od trzno naravnanih tekstilnih korporacij, je vasa skrb le se en dokaz vase zagledane zdolgocasenosti Zahodnega sveta, ki ga bo neiskrena zaskrbljenost minila se preden predvidoma danes tezka mehanizacija dokoncno zravna z zemljo ostanke stavbe v Savarju.

četrtek, 25. april 2013

Manj kot glamurozna pesnitev

Burigange ne boste nasli na nobenem svetovnem seznamu. Vsaj nobenem omembe vrednem ne. Manjka ji velicine. Je brez mogocne zgodovine. O njej nikoli nihce ni spisal pesnitve. Celo njeno ime je ime podloznice, velikih besed nevrednega stranskega junaka, katerega vloga v bollywoodskem filmu je zgolj osvetliti sijaj nekoga bolj obozevanega.
Pa vendar je Buriganga mila boginja in grozeca nevarnost in ranjena zival in zivljenjska energija, vse ob enem, vse v temnem kraljestvu, ki objema jug Stare Dhake. Buriganga je reka, ki ji Dhaka dolguje svoje zivljenje.


Njen dom je dezela voda. Vodovje narekuje ritem vdihovin izdihov rizevih polj, raztresenih vasi, nestrpnih popotnikov, rise zemljevid vodnih poti, ki se spreminjajo in preoblikujejo povrsje z vsako novo sezono monsunov. Reke, recice, nepoimenovani tokovi so ozilje, ki nosi zivljenje gor in dol po dezeli. Ljudje zivijo z rekami in njihovimi muhami. Buriganga se v tem svetu ostaja skoraj neopazena v senci vecjih tokov. S severa se, opremljena s stopljenim himalajskim snegom, vali mogocna Jamuna, ki jo visje po toku ves svet pozna pod ponosnim imenom Brahmaputra. Z druge strani Indije proti Bengalskem zalivu reka Padma nosi velicastne mite in legende svojega avatarja svete reke Ganges.
Po slednji je Buriganga poimenovana. Njeno ime, ime starke, razkriva njen izvor, ki se zdi v zmedi pritokov in recic popolnoma izgubljen. Nekoc je bila stranski tok mogocne Padme, a so stoletja monsunov preoblikovala povrsje in njuna tokova locila. Ime - Stara Ganges - ostaja.



Pravzaprav se je Buriganga vendarle znasla na nekaj svetovnih seznamih, takih precej necastne vrste. Redno se uvrsca med najbolj onesnazene reke na svetu, zahvaljujoc tezki industriji in pomanjkanju zadovoljivega kanalizacijskega sistema v milijonski Dhaki. Stopnja onesnazenosti je tako huda, da ze desetletja v njenem nederju ne prebiva nobeno zivo bitje.


Zato pa je zivljenje na njenem povrsju toliko bolj zivahno. Sadarghat je srce, ki poganja kri po lenem toku, glavni arteriji velemesta. Od tu na pot krenejo ladje vseh velikosti in oblik. Sem taiste ladje prinesejo potnike iz daljnih mest vzdolz dezele voda, tezke vrece, ki jih sem in tja po nabrezju prenasajo skljuceni mozje, zaboje sadja, sanje o mestnem zivljenju. Majhni leseni colni ob stranskih ghatih cakajo na potnike, da jih popeljejo cez reko, majhne lesene lupine na eno veslo proti tezkim tovornim ladjam. Na drugi strani lenobne temacne vode se rojevajo ladje, njihovo rojstvo pospremljeno z enakomernimi udarci tezkih kladiv ob kovino in slavljeno z ognemetom svetlih isker varilcev.

                                 




Ob Sadarghatu navzdol po vodni poti je moja najljubsa trznica, kjer na ozki, blatni ulici ni niti centimetra prostora med stojnicami z zelenjavo, sadjem, zacimbami, rizem, med pisanimi riksami, ki se borijo za prevlado, hitecimi pesci in tistimi skljucenimi mozmi s tezkimi vrecami na plecih. Na koncu te trznice je majhen ghat, do rjave vode vodce stopnice. Skupine ljudi se vzpenjajo po strmih stopnicah od colnov privezanih ob vznozju. Mozje v preprostih, spranih oblacilih z mili v rokah se priblizajo reki, operejo svoja oblacila in zabredejo v mrko, skrivnostno vodo za dnevno kopel. Okoli njihovih koscenih teles se siri bela milna pena, mocan kontrast ob temni crnini Burigange. Smrad je vcasih tako neznosen, da se ti, nevajenemu bridkega okolja ljudi, ki zivjo z reko, zvrti in ob pomoci neusmiljene soncne pripeke se ti pred ocmi megli in ti obraca zelodec. Decek z vedrom pride po stopnicah do reke, nezno odrine smeti s povrsja in zajame vodo za kuho, umivanje, vabljive sadne sokove na ulicnih stojnicah.



To je zivljenje povsod vzdolz reke. Na nasprotnem bregu se izkrcava ob zvokih petja in oddaljenega ritma bobna. V pisane sarije ovite zenske zabredejo v reko, nosec podobo hindujskega bozanstva na majhnem oltarju. Ena izmed zensk pristopi do mene, sedece na robu odtocnega kanala, ki v reko zliva nove in nove kolicine odpadnih voda, in mi ponudi nekaj kosckov lubenice, jabolka in melone. Z nasmehom vzamem ponujeno. Ob robu se kopicijo plasticne vrecke, pomesane z gnilim sadjem.


Stran od Stare Dhake reka tece skozi drobovje milijonskega mesta. Nemo tece in ne obsoja zivljenja, ki se napaja ob njej. Zivljenja, manj kot glamuroznega, zivljenja, ki se ni obrnilo tako, kot so mnogi nacrtovali. Sivorjava betonska stavba, ki bi lahko bila tovarna ali zapor ali... Resnica je nekje vmes, sivorjava stavba je bordel. Za hisami, ki stojijo tik ob bregu, cepijo moski vdrtih lic in si izmenjujejo inekcijske igle. Starec z enakomernimi zamahi vesla na krmi usmerja coln, na katerem se pred soncem pod deznikom skriva par - on v elegantni crni obleki, ona v svetlecem pisanem sariju. Njen sari pisan kot gnilo sadje, napol naplavljeno na obrezje. Njegov obraz zamisljen in odsoten kot obraz sepavega beraca ob enem izmed pristanov. Na sirokem odprtem prostoru nasproti veter jezno buta ob vrste in vrste pisanega perila in nato snezno belega, tako kljubovalno belega ob nakopiceni nesnagi, ki jo reka pobira in prenasa s sabo skozi velemesto. Nesnaga, kot prstni odtisi velemesta, tisoc let nerazgradljiv podpis cloveskega mravljisca in njihov zgodb, Ekoloska "tu smo bili" katastrofa.



Buriganga je izgubljena za vec zivljenjskih dob prebivalcev njenega velemesta. Brezobzirno gospodarjenje je nekoc vitalno stransko junakinjo mogocnejse reke spremenilo v temacno karljicno svojega lastnega manj kot glamuroznega kraljestva. A za svoje kraljestvo in podloznike, ki se nanjo zanasajo s svojim zivljenjem, skrbi vestno in nesebicno.

sobota, 13. april 2013

Brez.

Takoimenovani Geneva Camp pred radovednimi pogledi varuje vrsta rokodelskih delavnic. Nemalokrat sem se peljala mimo na riksi na poti do imigracijskega urada na drugi strani masivne reke plocevine, imenovane Mirpur Rd, ki tece nedalec stran. Ob robu ulice stojijo CNG-ji - motorizirane rikse - cakajoc na popravilo. Ob delavnicah so kupi zeleza, lesa, gume. Kadarkoli sem se peljala mimo, sem cutila poglde, uprte vame, poglede izpod z znojem prepojenih cel, poglede delovnih, vedno nasmejanih moz. Nikoli nisem niti pomislila, da ozki prehodi med kolibami vodijo do vzporednega sveta, eksoticnega celo v norisnici Dhake.

MALI PAKISTAN

Pravijo, da je Hindujska ulica v Stari Dhaki najgosteje naseljeno obmocje na svetu. Obisk Geneva Campa v Mohammadpurju to trditev z beznim zamahom roke postavi na laz. Ozki prehodi, po sredi katerih tecejo odtocni kanali polni smrdljive odpadne vode, locijo cloveska bivalisca, za katera bi morali definicijo hise uporabiti precej svobodno, ce bi jih zeleli poimenovati tako. Skoraj vse stavbe delujejo dograjene le do polovice, kot da se graditelju ne bi zdelo vredno dela dokoncati; morda, ker nekdo mislil, da bo naselje nic vec kot zacasna resitev. Le da tu odrasca ze (vsaj) druga generacija. V aprilski sopari so vrata v domovanja brez okenj odprta, nekatera so zastrta z zivobarvnimi zavesami. Ker so stavbe tako tesno skupaj, je zasebnost luksuz, ki je prebivalcem naselja popolnoma nepoznan. Domovi so odsev zunanjega sveta - ozke, temacne ulice svoje vzdusje prenesejo tudi v notranjost. Nekaj kvadratnih metrov velik prostor predstavlja vse, kar je tem ljudem dom. Siroka postelja na koncu prostora, nad njo police, ob stenah kaksna omara ali dve, televizija in ob vratih kuhalnik. Na teh nekaj kvadratih zivi cela druzina, vec generacij skupaj. Da bi ta zalostni oris svojega doma naredili vreden zivljenja, so ljudje uporabili trik, ki je, kot kaj kmalu opazis, skupni imenovalec domov v Geneva Campu: stene so prepleskane v zivahne barve, ponekod z igrivimi vzorci, polepsane s slikami veselih krajev, kjer ljudje niso pozabljeni od vedno prezaposlenih politikov. Krajev, kjer imajo ljudje svoj dom, ne le sobico v drzavi, ki ne ve prav dobro, kaj z njimi.
Geneva Camp je drugacen kraj od tistega zunaj za locevalnim zidom obrtnih delavnic. Med zidovi odmeva hindujska glasba. Nad procelji his plapolajo pakistanske zastave. Jezik, ki se zivahno razlega od klepetavih ljudi je urdu ali hindujscina. Napisi na stenah in nad vrati domovanj mi v spomin priklicejo tesnobo mojih prvih tednov v Bangladesu, ko se nisem poznala bangladeske pisave, kajti ti napisi so ponovno v meni nenavadnih, mehkih vijugah popolnoma neznane pisave.
Naselje je mesto v malem. Struktura tega mesta odslikava vsako drugo skupnost cloveskih domovanj. Kamp je razdeljen na sektorje in nekateri predeli so vidno boljsi od drugih. To se vedno ne pomeni vec kot nekoliko sirse ulicice in za odtenek vecji domove. Ce dovolj dolgo vandras po labirintu ozkih prehodov, naletis na trznico s sadjem ter zelenjavo in majhne restavracije, od katerih omamno disi po mesu na zaru. Ob hisah je tu in tam privezana koza, ki obcasno popestri igro hihitajocih se otrok. Teh je preprosto ogromno. Podijo se odraslim med nogami, se prerivajo, lovijo, pretepajo in so pri tem po otrosko glasni. Zenske, ki dogajanje opazujejo s svojih pragov, nosijo v narocjih najmlajse, okroglolicne mulcke z velikimi rjavimi ocmi.
Njihov svet ima vse, kar mesto potrebuje, vsaj tako se zdi na prvi pogled. Tako zelo dobro zrcali zunanji svet, da prebivalcem niti ni potrebno prestopiti meje mehanicnih delavnic. In mnogi med njmi je resnicno ne, pa ne zavoljo udobja njihovega malega koscka sveta.

BIHARI

Ko so se sile leta 1947 namenile razdeliti indijsko podcelino, je delitev potekala predvsem na podlagi vere vecinskega prebivalstva na posameznih obmocjih. En del je predstavljala vecinsko hindujska Indija, drugi pa pretezno muslimanski Pakistan. Prvo tezavo, ki je nastala pri delitvi, je predstavljalo dejstvo, da sta bila dva velika muslimanska dela vsak na svojem koncu nekdanje zdruzene Indije. Kljub vsemu so ju zdruzili pod enim imenom - Pakistan. Del vzhodno od Indije se je kasneje preimenoval v Vzhodni Pakistan. Druga tezava pa je bila, da je v praksi delitev, kot si jo je politika zamislila, takorekoc nemogoca. Tako na eni kot na drugi strani so ostale skupine ljudi, ki so bile po etnicni ali verski pripadnosti drugacne od vecinskega prebivalstva. Izbruhnili, ali bolje recno, nadaljevali so se, medetnicni spopadi, katerih posledica je bila selitev celih mnozic ljudi z ene strani novozarisane meje na drugo.
Na obmocju danasnje indijske zvezne drzave Bihar in se nekaj drugih drzav je zivela etnicna manjsina muslimanske vere, katere etnicni izvor je segal na obmocje danasnjega Pakistana, a razen jezika in vere s tistim delom takrat se enotnega teritorija ni imela nic skupnega. Po delitvi Indije so se v strahu pred napadi vecinskega hindujskega prebivalstva kot stevilni drugi odlocili poiskati nov dom v novonastalem muslimanskem Pakistanu, v njegovem vzhodnem delu.
Drzava Pakistan, sestavljena iz dveh popolnoma razlicnih delov, ki jima je bila skupna le vera, ni delovala tako, kot bi si marsikdo zelel. Kljub temu, da naj bi bila oba dela enakovredna kosa celote, se je kaj kmalu izkazao, da temu ne bo tako. V zahodnem Pakistanu je bilo skoncentirirane vecina politicne moci in kapitala. Ob nastanku Pakistana je kot edini uradni jezik obveljal urdu, prevladujoci jezik Zahodnega Pakistana.
Povezave z Zahodnim Pakistanom so priseljencem iz Biharja, ki se jih je zaradi njihovega izvora prijelo ime Bihari, v Vzhodnem Pakistanu prinesle veliko prednost pred vecinskim bengalskim prebivalstvom. Ker je bil urdu njihov materni jezik, so Bihari zasedali vecino drzavnih sluzb, kar je pri bengalskem prebivalstvu sprozilo neodobravanje do etnicne manjsine.
Med tem pa je v Vzhodnem Pakistanu rastlo tudi nezadovljstvo s centralisticno oblastjo. Leta 1952 je izbruhnilo gibanje, ki je zahtevalo, da se tudi bengalscina prizna kot uradni jezik drzave. Dve desetletji kasneje se je ljudstvo Vzhodnega Pakistana odlocilo, da ima dovolj in razglasilo neodvisnost. Sledila je devetmesecna vojna, ki se je koncala z ustanovitvijo drzave Banglades.
Bihari, katerih polozaj v zdruzenem Pakistanu je bil vec kot dober, so neodvisnosti nasprotovali. Mnogi med njimi so v vojni aktivno sodelovali na strani pakistanske vojske. To je povzrocilo med bengalskimi prebivalci se vecji odpor, ki je vodil v odkrito sovrastvo. Po vojni so se Bihari, sedaj ponovno manjsina v novonastali drzavi, znasli sredi vrtinca povojnih obracunavanj in etnicnega nasilja.

IZBRISANI

Geneva Camp in podobna naselja po drzavi so nastala v letih po osamosvojitvi z namenom zascite osovrazenih Biharijev pred nasiljem. Takrat je bilo zgrajenih 66 kampov in ta stevilka do danes ostaja nespremenjena. Po nekaterih raziskavah pa naj bi se po drugi strani stevilo ljudi, zivecih v teh naseljih, skoraj podvojilo., cemur botruje predvsem visoka rodnost. Tako se na majhnem, klavstrofobicnem prostoru stiska veliko prevec ljudi. V enem druzinskem domovanju biva povprecno 7 - 10 ljudi. Ta izjemna gostota prebivalstva te udari v obraz takoj, ko stopis med ozke prehode. V popoldanskem casu se tare ljudi, ki vsakodnevne aktivnosti preselijo na prosto, da bi ubezali tesnobnim sobicam.
Zivljenjski standard v naselju je izredno nizek. Zaradi slabega odtocnega sistema je pomanjkanje ciste vode velik problem. Celotno naselje - okoli 70.000 prebivalcev - si deli le 273 stranisc, od katerih niti ne delujejo vsa, in 36 koplanic, od tega je vecina pod milim nebom. Od stranisc se se posebej v vrocini siri neznosen smrad.
Po osamosvojitvi Bangladesa se Bihari kar naenkrat niso pocutili zazeljene v drzavi, v kateri so prebivali. Ta jim je ponudila v izbiro bangladesko drzavljanjstvo ali preselitev v Pakistan, kar se je izkazalo za racun brez krcmarja. Dve tretjini sta zaradi negotove prihodnosti izrazili zeljo, da bi se odselili v drzavo, katere jezik so govorili. Vendar pa pakistanska vlada nad tem ni bila niti najmanj navdusena. Sele leta 1974, dve leti in pol po koncu vojne, je vlada sprejela okoli 170.000 Biharijev. Vse do devetdesetih let so z razlicnimi dogovori med Pakistanom, Bangladesem in Indijo vzbujali upanje ljudem brez drzave, a vecina uresnicitev obljub ni nikoli docakala, saj je Pakistan sprejel le se omejeno stevilo beguncev. Izgovarjali so se na pomanjkanje financnih sredstev, politicno nestabilnost in dejstvo, da bi bilo za drzavo, utrujeno od medetnicnih bojev, prevec sprejeti se eno manjsinsko skupino v taksnem stevilu. Po njihovo bi naj bil za polozaj Biharijev tako ali tako odgovoren Banglades kot naslednica nekdanjega zduzenega Pakistana.
In tako so leta tekla, pravni status Biharijev pa se vedno ni bil urejen. V kampih so ze odrascale generacije, rojene leta po osamosvojitveni vojni. Ta generacija je zavracanje Bangladesa, tako na institucionalni ravni kot vsakodnevno diskrminacijo vecinskega prebivalstva, verjetno dozivljala se mnogo tezje kot njihovi starsi. Konec koncev niso imeli z osamosvojitveno vojno prav nic, odrasli so v tej drzavi, ne pa v Indiji ali Pakistanu. In kot so skozi desetletja potihnile obljube pakistanske vlade, da bodo omogocili vrnitev druzin v Pakistan, tako so med mlado generacijo Biharijev zamrle zahteve po preselitvi. Banglades vidijo kot svoj dom in bolj kot beg v drugo drzavo si zelijo, da bi jim sedajsnja dala priloznost. Vrhovno sodisce jim ocitno v tej zelji prikimava, saj je pred kratkim dolocilo, da ima skupina desetih Biharijev, rojenih po osamosvojitvi, pravico do drzavljanstva ter s tem tudi volilno pravico. Ta zmaga je odprla pravno pot za resevanje polozaja tudi preostalih 300.000-in nekaj Biharijev. Vendar pa je bila to le kaplja v morju, saj se na zakonski ravni se nic ni premaknilo v smeri resitve.
Bihari so ljudje brez drzavljanjstva, brez drzave. Povecini pa so tudi brez vsakega premozenja. V drzavi, ki je tako ruralno usmerjena kot Banglades, je dejstvo, da ne posedujejo nikakrsne zemlje, velik hendikep. Zaradi pomanjkanja kvalitetne (in financno dosegljive) izobrazbe je pismenost izredno nizka. Zunaj mej svojega naselja se srecujejo s sovrastvom, predsodki in diskriminacijo. Stevilne sole zavrnejo ucence, ko zvedo za njihovo poreklo, sole znotraj naselji pa se srecujejo s pomanjkanjem sredstev in uciteljev. Zaradi pomanjkanja izobrazbe ni primernega dela, ki bi posameznike in druzine potegnilo iz kroga revscine. Mnogi opravljajo slabo placana, nekvalificirana dela, kot je voznja riks. Ker je zunanji svet do njih bolj mracen in tesnoben kot so mracne in tesnobne ozke ulicice njihovih naselji, stevilni za vedno ostajajo v varnem zavetju begunskih taborisc.
Bangladeska in pakistanska vlada pa nista edini, ki sta te ljudi izbrisali. Bihari so ostali tudi brez mednarodne podpore, saj ne ustrezajo niti velikim definicijam, postavljenim s strani velikih komisaritov za razlicne zadeve pri Zdruzenih narodih.
UNHCR definira begunce kot ljudi, ki zadostujejo naslednjim kriterijem: zivijo zunaj drzave, katere drzavljani so oziroma drzave izvora, so brez zascite in se bojijo pregona. Ceprav bi po teh kriterijih lahko steli Biharije za begunce, UNHCR nadalje navaja, da oseba preneha biti begunec, ko se preseli v drzavo, ki je vir razlogov za prve tri tocke. Bihari so se sami prostovoljno preselili v takratni Vzhodni Pakistan in od tedanje pakistanske vlade uzivali popolno zascito. Njihov polozaj se je pravno zapletel sele vec kot dvajset let kasneje.
Predvsem za malde, rojene v samostojnem Bangladesu, je identiteta se en pojem, katerega pomanjkanje cutijo. Za razliko od njihovih starsev ali starih starsev mnogi ne cutijo vec povezave s Pakistanom in se identificirajo kot prebivalci Bangladesa. Po drugi strani pa so se vedno vpeti v okolje znotraj naselji, v katerih so odrascali - s pakistanskimi zastavami, jezikom urdu in sanjami starejsih o vrnitvi v drzavo, ki jih nikoli ni v resnici hotela.
Stevilni vidijo resitev v asimilaciji v vecinsko bangladesko druzbo. Vendar to ni lahka naloga, predvsem pa ni odlocitev le na strani Biharijev. Dokler jih bo vecinska druzba zavracala, bo pot izza rokodelskih delavnic precej kratkega dosega.
V popoldanskem casu se prehodi labirinta Malega Pakistana napolnijo s solarji, ki se v licnih solskih uniformah in s torbami na ramenih vracajo iz sol. Nevladne organizacije so prepoznale stisko ljudi in z izobrazbo se stvari morda premaknejo na bolje. Se vedno pa je prevec mladih, tudi najmlajsih otrok, ki sole ne obiskujejo.
Do mene je nekega dne pristopila deklica v pisanih oblacilih, nosec lonce s kosilom v hiso naprej po ulicici. Imela je velike rjave oci, katerih pogled je deloval preresno in prevec odraslo za njeno otrosko pojavo. Imela je kaksnih 16 let, sem ocenila. Ogovorila me je v lepi, tekoci anglescini. Presenecena nad njenim znanjem jezika sem jo povprasala, kje se ga uci. "Moja anglescina je tako dobra, ker sem ze na kolidzu," mi je odvrnila. In pri tem so se njene rjave, odrasle oci zasvetile od ponosa.

ponedeljek, 08. april 2013

(Ne)svoboda govora in spletni aktivisti

Vpliv spleta in druzabnih omrezji na revolucije narodov je v zadnjih letih ze precej razclenjena tema. Sirsim mnozicam dajejo moc, da se povezejo, obvescajo in organizirajo lazje, ot so se v preteklosti. Ker danasnje revolucije potekajo preko spleta in po med mladami obozevanih druzabnih omrezjih, se ne gre cuditi, da se prve iskre teh revolucij zanetijo prav med mlado generacijo. Spletna druzabna omrezja so mladim priblizala aktivizem in postavila na laz stereotipne predstave njihovih starsev o otopelih, nedruzabnih individualistih, ki so lepote zunanjega sveta zamenjali za mrke sobe in neproduktivno bolscanje v zaslon racunalnika.
Internet da aktivistom moznost, da so slisani na preprost, poceni in relativno svoboden nacin, vsaj v osnovi. Svoboda interneta pa je seveda pojem, ki se danes zdi pecej utopicen. Medtem, ko je moja generacija odrasla s tem pojmom kot necim samoumevnim, so se stvari od takrat precej spremenile. Ne le na podrocju priljubljene in vserazsirjene izmenjave datotek preko spleta, cenzura je prisotna takorekoc v vsakem zaprasenem koticku cyber-prostora. Ponekod so dolocena druzabna omrezja povsem blokirana (Kitajska, naprimer, je Facebook nadomestila s svojo razlicico, ki je po videzu kopija originala - oh, kako zelo kitajsko od njih - a je podvrzena strogi cenzuri objavljanja.), ponekod "le" stvar nadzora. Svoj cas je internet omogocal svobodo govora, danes je ta precej omejena, pa ne le s splosno znanimi mejami, ki varujejo svobodo drugega. Na dan, ko je bila znana sodba proti Delwarju Hossainu Sayeediju, enemu izmed vojnih zlocincev, je bil Facebook v Bangladesu nedostopen od dopoldneva do vecera. To pa se v zadnjih dneh zdi le se nepomembna anekdota, saj so na povrsje stopile grobe krsitve tako zelo cislane svobode govora, necesa, kar (Zahodni?) svet postavlja takorekoc za temeljni kamen demokracije.
V noci s prejsnjega ponedeljka na torek so oblasti aretirale tri blogerje, avtorje na vecih aktivisticnih blogih. Eden izmed trojice je student bengalscine na Univerzi v Dhaki. Po besedah prijateljev in sosolcev je bil odpeljan izpred studentskega doma sredi noci v neoznacenem kombiju.
Predstavniki policije so kasneje izdali, da so bili blogerji pridrzani zaradi sirjenja protiislamskih sporocil. Njihove bloge so deaktivirali, eden izmed blogov, Amarblog, pa je v znak protesta na svoji strani objavil sporocilo, da so sokirani zaradi spoznanja, da znotraj vlade delujejo militantni fundamentalisti ter vlado obtozili, da je bloge zaprla zaradi napacnih razlogov. Napis bodo, pravijo, umaknili, ko bodo vsi blogerji spet na prostosti.
Zaprtje blogov je delo BRTC, bangladeskega urada za upravljanje s telekomunikacijami, pri katerem je ustanovljena posebna enota, zadolzena za boj proti spletnemu kriminalu.
V prvi polovici marca se je vlada pozitivno odzvala na vedno glasnejse pobude za obracunananje s takoimenovanimi "ateisticnimi blogerji," ki pa so ideolosko (in tudi v dejanjih) povezani z gibanjem Shahbag. Ustanovljena je bila posebna skupina za preucevanje zapisov na druzabnih omrezjih, ki bi lahko bila proti Islamu oziroma zanj zaliva. Pobuda za preiskovalno skupino je prisla iz vrst islamskih izobrazencev iz zdruzenja Hifazat e Islami. Gre za skupino, katere baza je v Chittagongu in ima za sabo tako Jamaat e Islami kot BNP.  Njihovi predstavniki so vladi predali seznam 84 "ateisticnih blogerjev" in drugih, ki bi naj sirili propagando proti Islamu. Zahtevajo tozbe proti njim in stroge kazni.
Med tem se pred Univerzo vrstijo protesti v podporo zaprtim aktivistom, ki jih organizirajo studentje in profesorji Univerze. Po njihovih besedah je edini zlocin blogerjev zahteva po drzavi brez vojnih zlocincev in skrajne islamske stranke Jamaat e Islami. Vse glasnejse so obtozbe o krsitvah pravice do svobode govora. Na te tozilec odgovarja z besedami, da le-to vsi uzivajo, vendar pa zaljenje vere drugega ni svoboda govora. Aretiranim po zakonu grozi do deset let zapora in vrtoglavih 100.000 evrov denarne kazni.
Nekateri politiki znotraj koalicije, ki jo vodi Awami League, slednji ocitajo neskladnost dejanj. Pred casom je AL pokazala pripravljenost za politicno prepoved Jamaat e Islami (ceprav kljub obljubam o pripravi zakonskega akta pravzaprav ni storila v tej smeri nic konkretnega), a po drugi strani, ji ocitajo, sprejema zakone, pisane na kozo tej isti stranki. Soditi vojnim zlocincem (po zakonu lahko sodijo tudi politicini stranki, ne le posameznikom) in hkrati sodelovati in podpirati stranko, katere vidni clani sedijo na zatoznih klopeh, pac ne gre.
Po drugi strani pa so blogerski aktivisti vse bolj tudi zivljenjsko ogrozeni. Skrajni islamisti so zahtevali smrt najostrejsih kritikov in do sedaj je bilo izvedenih ze kar nekaj fizicnih napadov nanje. Ahmed Rajib Haider je bil eden izmed pobudnikov gibanja Shahbag. Kot ostali blogerji je bil kriticen do islamisticnih skrajnezev, zaradi cesar je po besedah sorodnikov prejemal tudi groznje. 15. februarja je na svojem aktivisticnem profilu na Facebooku pozval k bojkotu podjetji in institucij v lasti clanov in podpornikov Jamaat e Islami. To je bil njegov zadnji zapis, saj so ga nekaj ur kasneje napadli pred njegovim domom v Dhaki in zabodli do smrti. Krutost, s katero je bil umor storjen (policija je nasla maceto, s katero je bil umorjen) in dejstvo, da se napadalci niso dotaknili racunalnika, ki ga je imel s sabo, sta takoj jasno pokazala, da je slo za mascevanje. 2. marca je policija prijela tri osumljence, pripadnike Jammat Shibir, studentske frakcije Jamaat e Islami, ki so umor aktivista tudi priznali.
V Bangladesu ocitno ni ravno pravi cas biti jasnh in glasnih stalisc. Ali pa je ravno sedaj cas, ko morajo biti spletni aktivisti odlocnejsi kot kdajkoli prej. Mnogi med njimi se upraviceno bojijo za svoja zivljenja, kljub temu, da objavljajo pod psevdonimi. Internet danes ne nudi vec svobodnega prostora in varnega zavetja anonimnosti, temvec je dostikrat ravno obratno - omogoca nadzor sleherne misli mladih revolucionarjev. To je razlog, da se blogerji posluzujejo skrajnih varnostnih ukrepov, da bi le svoje delovanje ohranili v tajnosti. Objava enega samega zapisa lahko vkljucuje verigo sodelavcev in nesteto IP naslovov s celega sveta. In to - to je se vedno car interneta.

ponedeljek, 01. april 2013

Drzava in religija

USTAVA

1) Bangladeska ustava je bila sprejeta 4. novembra 1972 in stopila v veljavo 16. decembra 1972, na prvo obletnico osamosvojitve. Danasnja verzija se od tiste takoj po osamosvojitvi razlikuje v precej pomembnem detajlu, nakazanem ze v drugem odstavku preambule. Prav ta podrobnost je danes eden izmed kljucev za razumevanje globljega konteksta politicnega dogajanja, v katerega je vpetih - na taksen ali drugacen nacin, na tej ali oni strani - precej mladih.
Danasnja preambula navaja kot osnovna nacela Ustave zaupanje in vero v Vsemogocnega Alaha, nacionalizem, demokracijo in ekonomsko ter socialno pravicnost. Sprememba, ki je tako kljucna, je bila uvedena 7. junija 1988 z 8. amandmajem, ki je spremenil 1. del, 2, clen Ustave in dokoncno izpodrinil  besedo "sekularizem" iz bangladeske ustave. Danes je v njej Islam definiran kot drzavna religija. To pa je v popolnem nasprotju z enim izmed osnovnih nacel, na katerih je bil zgrajena Ustava leta '72 in s tem samostojni Banglades. Prvotna razlicica preambule je namrec namesto vere v boga (Alaha) navajala sekularizem. To je bila ena izmed razlik med novonastalim Bangladesem in nakdaj bratskim Pakistanom, ki so jih takratni pisci Ustave zeleli poudariti. Ob nastanku je Ustava celo veljala za eno naprednejsih v svetu.

2) Deli bangladeske Ustave, ki govorijo o religiji:
- 1. del, 2A clen, ki definira drzavno religijo: "Drzavna religija Republike je Islam, vendar se lahko ostale veroizpovedi v Republiki udejanjajo v miru in harmoniji."
- 2. del, 8. clen, 1A odstavek: "Absolutno zaupanje in vera v Vsemogocnega Alaha bo osnova za vsa dejanja"
- 3. del, ki opisuje osnovne pravice, v 28. clenu, 1. odstavku pravi, da "drzava ne bo diskriminirala nobenega drzavljana na podlagi religije, rase, kaste, spola ali kraja rojstva." V nadaljnih clenih 3. dela Ustava navaja, da nikomur na podlagi zgornjih lastnosti ne bo omejeno gibanje na javnih povrsinah ali vkljucevanje v izobrazevalne ustanove, nikomur zaradi njih ne bo onemogoceno sluzbovanje v drzavnih sluzbah."
2. del, 41. clen: "Svoboda religije"
(1) "Predmet zakona, javnega reda in morale"
a) "Vsak drzavljan ima pravico uciti, prakticirati ali propagirati katerkokoli vero"
b) "Vse verske skupnosti imajo pravico ustanavljati, vzdrevati in upravljati svoje verske institucije"
(2) Ta clen pravi, da nihce, ki se vkljucuje v kakrsnekoli izobrazevalne ustanove, ne bo vkljucen ali prisiljen sodelovati v verskih obredih, ce ne gre za njegovo lastno vero.

Sekularizem se nikoli ni v resnici prijel, dokoncno pa ga je iz Ustave crtal general Ziaur Rahman, vojaski poveljnik drzave v letih 1975-77. Odlok je kasneje potrdil 2. bangladeski parlament.

PRAVNO TLAKOVANA POT SPREMEMBAM

Januarja 2010 je bangladesko vrhovno sodisce odlocilo, da parlament nima pristojnosti razveljaviti Ustave in razglasiti vojaski rezim (ki je v Bangladesu vladal sredi sedemdesetih). Posledicno ne more uzakoniti dejanj (nezakonitega) vojaskega rezima (v tem primeru - med drugim - ukinitev sekularizma kot enega izmed temeljnih nacel drzave). Ta razsodba je odprla pot k ponovni vzpostavitvi izvornih stirih nacel, med katerimi je bil tudi sekularizem.
Druga pomembna sodba na poti k sekularizaciji Bangladesa je sledila julija 2010. Leta 1971 so bile verske stranke v duhu sekularizacije prepovedane, a vojaski rezim je to spremenil s 5. amandmajem. Vrhovno sodisce je vecino tega 5. amandmaja razveljavilo. V preteklosti so bile nekatere skrajno islamske stranke zaradi netenja nemirov in protidrzavnim dejanjem ze prepovedane.

POVEZAVE,  MOC IN VPLIVI

Vecina obtozenih vojinih grozodejstev, ki jim sodijo na za to posebej ustanovljenem sodiscu, prihaja iz vrst skrajno islamisticne stranke Jamaat e Islami. Stranka je zaveznica glavne opozicjske stranke BNP in najvecja islamska stranka v Bangladesu., ki pa ima se vedno relativno malo sedezev v trenutni sestavi parlamenta. Kljub temu dejstvu ima stranka izreden vpliv, ne le skozi zaveznistvo z BNP. V njihovih rokah je, naprimer, precej kapitala. Najodlocilnejsi dejavnik pa je verjetno mednarodna podpora tej stranki. Stranka ima povezave tako z oblastmi v drugih muslimanskih drzavah, pa tudi na prvi pogled precej nepricakovanega zaveznika - ZDA. Odziv ameriske vlade na stopnjujoce nasilje v Bangladesu je bil do sedaj precej medel in omejen na "zaskrbljenost" in "poziv k umiritvi nasilja." ZDA v resnici rabijo zaveznika v regiji, muslimanskega zaveznika in Banglades kot muslimanska drzava se zdi za to popoln prav zaradi prej omenjenih povezav z ostalimi drzavami, ki islamsko usmerjenost drzave podpirajo.
Vprasanje religije v drzavni ureditvi v zadnjem casu brbota v obliki mehurckov, ki se razpocijo na povrsju, a vode ne razburkajo dovolj. Gladovne stavke mladih aktivistov v zahtevi po ustavitvi najvecje islamske stranke so sicer razprave prerinile med osrednje novice in politicne komentarje. A vprasanje je, koliko je v interesu vladajoce Awami League, ki ima trenutno v rokah skarje in platno, vodo razburkati do te mere, da bi se zgodile kjucne spremembe. Z blizajocimi volitvami in niti priblizno brezpogojni podpori ljudstva bi se kaj kmalu lahko zgodilo, da bi AL vodo razburkala do te mere, da bi preobrnili lastni coln. Zato namesto tega raje umirjajo razmere in ne zavzamejo trdnega stalisca glede stranke, prepoved katere aktivisti zahtevajo. Se vec, poskusa stopiti na stran tistih, ki cutijo, da so bila njihova verska custva v zadnjih tednih in mesecih globoko prizadeta. Prva ministrica drzave je obljubila, da bo drzava  bolj strogo preganjala tiste, ki bodo zalili vero in celo ustanovila posebno komisijo, da bo tovrstne incidente preiskovala. Ta ukrep je sprejela predvsem zaradi jeznih pozivov po ukrepanju proti domnevno protiislamskim zapisom, ki se sirijo predvsem preko druzabnih omrezji in blogov.

MLADI

Mladi, rojeni precej po osamosvojitveni vojni, so tisti, ki igrajo pomembno vlogo pri risanju poti, ki jo bo v prihodnosti ubral Banglades. Na eni strani je mladina na "Kroziscu mladih," kot se zadnje tedne popularno imenuje trg Shahbagh. Ti kot drugi korak po obsodbah vojnih zlocincev zahtevajo vrnitev sekularizma in prepoved stranke Jamaat e Islami. Njeni pripadniki so v tednih od prvih obsodb sprozili val nasilja. V spopadih s policijo je bilo do sedaj ubitih vec deset ljudi na obeh straneh in nekaj nakljucnih mimoidocih. Stevilka z vsakim hartalom raste. Nemir so izrazali z zaziganjem in napadanjem vozil - redno so se pojavljala porocila o napadih na vozece vlake in avtobuse na relaciji med glavnim mestom in Chittagongom na jugovzhodu ter Sylhetom na severovzhodu - ter celo z organiziranimi napadi na manjsinske nemuslimanske skupnosti. Po Dhaki je bilo do sedaj podstavljenih vec eksplozivov (Pravzaprav tako pogosto, da se niti ne omenjajo vec. K sreci se vecinoma koncajo le z materialno skodo), mnogokrat organizirano, na vec koncih hkrati; med drugim 8. marca, na Svetovni dan zensk na zenskam posvecenem shodu na Shahbaghu.
Stevilne od teh napadov naj bi zakrivil drugi pol mladine, nasprotnih prepricanj od mladih podpornikov  gibanja Shahbagh. Napade na hindujske vasi po drzavi so po besedah pric izvajali otroci v zgodnjih najstniskih letih iz okoiskih madras. Madrase, islamske verske sole, zahodni mediji dostikrat (ne vedno  in povsem upraviceno, pravzaprav) povezujejo z vzgajanjem novih islamskih skrajnezev. Ti mladi so pod velikim vplivom svojih uciteljev in prihodnost Bangladesa je prav tako njihovih rokah.
Mladi so se prebudili in vzeli stvari v svoje roke, na obeh straneh. Volitve v Bangladesu se priblizujejo in drzavljani so precej razdeljeni. Lahko se zgodi karkoli - zmaga trenutno vladajoce Awami League ali opozicijske BNP. Jasno pa je, da mladi tokrat ne bodo molcali in bodo zahtevali prihodnost svoje domovine zase. Karkoli se bo zgodilo, sekularni Banglades najbrz se ni tako zelo uresnicljiv ideal.