nedelja, 15. november 2009

Pogumna deklica

To, da sem potovala sama, se mi nikoli ni zdela tako velika stvar, kot vsem okoli mene. Pravzaprav še vedno ne vidim razloga za ves ta srednjevelik pomp okoli solo popotnic.
Ko kot sam(sk)a ženska potuješ po nekoliko bolj tradicionalnih koncih sveta, te seveda gledajo drugače, kot če sediš sama na ljubljanskem mestnem avtobusu. A resnici na ljubo se solo potovanja začnejo prav tam - na ljubljanskem mestnem avtobusu. No, ne ravno dobesedno. Poznam številne ljudi (vseh družbenih in bioloških spolov), ki jim je nepredstavljivo že kosilo s samim seboj. Ali jutranja kavica, ko čakaš, da se odpre tvoja turistična agencija (je kdo že opazil, kako prekleto težko je dobiti kavo v centru Ljubljane ob sedmih zjutraj?!). Ali presneti šoping, zaboga.
Jasno, ljudje smo družabna bitja. Živimo v tropih in se včasih prav bolestno oklepamo drug drugega. Določenih ljudi v našem življenju ali pa širših množic. O konformizmu sicer danes ne bomo. A da posameznik ni sposoben niti na kosilo sam, zame preseže vse meje. Na neki točki svojega življenja se moramo naučiti živeti predvsem s samim seboj. Se prenašati, čeprav zna biti to, verjemite, zelo težko. In se zanesti nase, ne na udobje množice. A vraga, če si sam sebi zadosti in na dopustu ne rabiš drugega kot samega sebe in dobro knjigo (ali karkoli že), si lahko kmalu označen za čudaka in najmanj sociopata. Pa pustimo to, saj solo popotnikov nihče ne označuje (več) za čudake. Marsikaj so, a vsaj čudaki ne.

Ljudje te bodo kot solo popotnika na poti sprejeli z velikim zanimanjem, skoraj kjerkoli. Težnja po življenju v čredi je namreč univerzalna in od celine neodvisna. A odnos do solo popotnic dobi velikokrat še dodatne dimenzije. Vedno me zabava odziv na klasični dialog (jezik prilagodi željeni situaciji): A: "In s kom potuješ/ greš na pot?" Jaz: "Sama." In potem sledijo zanimivi odzivi, ki bi jih lahko strnila v nekaj kategorij in so kulurno pogojeni. Vsem pa je skupno čudenje.
Najprej je tu golo začudenje. In širok "A reeeees?". Zelo zopern odziv, ki se ga kljub morebitni težnji po spontanosti, prosim, v nadaljne izognite. Ponavadi hodi z roko v roki z navdušenjem. In zatrjevanjem kako super ultra bombastično pogumna in oh in sploh sem. Kaj že ima pogum s tem? (Da sem super ultra bombastično oh in sploh, pa ne bom ugovarjala, če je že taka presoja). Najpogostejši odziv v bolj tradicionalnih deželah pa je ob začudenju skoraj vedno sogovornikovo rahlo nelagodje ob mejnem pomilovanju. Mlada ženska, pa sama. Zakaj nima moža?
Najpogostejši odgovor, ki sem ga po razjasniti števila sopotnikov dobila, je bil "Kako si pogumna", ne glede na narodnost in celino stalnega prebivališča. In spet: Kaj ima pogum s tem?

Ne vem. Resnično se ne vidim kot pogumno bitje. Bojim se teme. Zaprtih prostorov. Histerično me je strah višine. Tega, da bi se zbudila obkrožena s ščurki. A na solo potovanju ni ene same stvari, ki bi se je povprečno strahopeten človek moral bati. Seveda se ne bom sprenevedala, ljudje najbrž govorijo o osebni varnosti. Kot ženska, sama, si po nekih zdravorazumskih teorijah bolj očitna tarča roparjev, sleparjev in vseh ostalih nepridipravov.
Predvsem, če si svetlolasa ženska. Zdi se, da prav vse morebitne nevšečnosti in nevarnosti izhajao iz dejstva, da sem blond. "Ti, ki si blond, da te ne bojo napadli." "Sploh ti, ki si tako svetla, da te ne bo kdo poskušal ugrabiti. Nikoli ne veš." Morda lahko za svetlolasko nekako izsiliš večjo odškodnino, kot za, naprimer, rdečelasko. Več kamel, morda? Vsekakor so me vsi ti dvomi skoraj prepričali, da se za naslednjo pot prebarvam na manj izstopajočo rjavo.
Ampak na nekaj pa vsi ti skeptiki ne pomislijo: v vseh teh za svetlolaso žensko jako nevarnih krajih obstaja še druga plat situacije. Kot sama tuja ženska imaš številne privilegije:
  • Moški so v patriarhalnih "mačističnih" družbah neverjetno zaščitniški do žensk, vključno s solo popotnicami, kar podre teorijo o nevarnostih, ki prežijo nate
  • Vedno ti nesejo prtljago
  • Na avtobusu ti nikoli ni treba sedeti na vreči riža in imaš vedno svoj sedež
  • Vedno so pripravljeni iti s poti, samo da ti pokažejo pot do hotela, ko se izgubiš
  • Predvsem ženske in otroci ti bolj zaupajo in na splošno lažje navežeš stike, saj so do tebe vsi bolj zaupljivi
  • Z prijaznim nasmehom si odpreš marsikatera vrata. No, ta tehnika deluje vsepovsod po svetu
  • Pripravljeni so ti narediti marsikatro uslugo in večine sploh ni treba plačati
Seveda so slabe strani tega, da potuješ sam(a). Od večjih stroškov, občasne osamljenosti, dolgočasnih foto avtoportretov pod vedno istim kotom, do od sonca opečenega hrbta. A prednosti je preveč, da bi jih naštevala.

Bistvo: Definirajte tisto, česar bi me naj bilo strah, pa se bom morda bala. Ampak predvsem, ne se bati biti s samim seboj. Ni je večje šole, kot je prepotovati neko pot sam. Začnite od Bavarskega dvora do Dolgega mostu.

četrtek, 12. november 2009

Živi svoje sanje

V mojo glavo se je prikradla ideja. To ponavadi ne pomeni nič dobrega. Ali pač?

Vsi imamo svoje sanje, pa če se še tako slepimo, da živimo z nogami trdno na tleh. Živeti z nogami trdno na tleh seveda ni nič slabega, a zakaj ne bi tvegal? Zakaj ne bi na lep poletni dan legel na travnik in zaprl oči? Se spomnil vseh malih fantazij, ki smo jih vsi kot otroci gojili. Kaj vse smo želeli postati. Astronavt. Veterinar. Z Oskarjem nagrajeni filmski režiser. Čarobne zgodbe, ki smo jih brali. Pustolovščine iz daljnih dežel. Velike ljubezni. Kam vse to izgine, ko imamo končno sredstva in moč, da zaplavamo naravnost v sredino svojih sanj? Ko odrastemo? Biti z Oskarjem nagrajeni režiser terja več od običajnega poteka dogodkov: mladost, šola, študij, zaposlitev. Z vmesnimi postanki za bolj ali manj uspešne zveze, ena izmed katerih se konča z družino. 1,3 otroka. Lastniško stanovanje ali hiša. Pohištvo iz Ikee. Pes. Monotona služba. In ker od naših otroških sanj ni ostal niti S, raje rečemo, da sanjarjenje ni za nas, da v naš svet ne sodi. Le z nogami na tleh bomo prišli do nam ljubega življenja. V le-tega sodijo seveda bolj ali manj le zgoraj našteti elementi.

Novo leto 2013 bi dočakala v New Yorku, ker si ne morem zamisliti boljšega kraja za začetek svetovne odisejade. Pot bi nato vodila čez ZDA do zahodne obale, kjer bi se nadaljevala v Mehiko ter čez Honduras, Gvatemalo, Belize, Panamo, Morda Kubo in Male Antile do Kolumbije. Skok v Ande: Ekvador, obvezni Peru, Bolivija in Čile ter nato Argentina, morda Brazilija. Zadnji prihranki gredo za letalsko karto do Sydneya in potem s trebuhom za kruhom po Avstraliji in Novi Zelandiji. Ko si denarnica opomore spet na pot: preko Papue Nove Gvineje na Irian Jayo v Indoneziji, preko Molokov ter obisk prijateljev v Toraji na Sulawesiju in nato Kalimantan; od tam morda Malezija, po možnosti filipinski otok Palawan in od tam v Manilo. Morda pa iz avstralskega Darwina v Kupang na indonezijskem Timorju in čez Sumbo do moje ljube Kute na Lomboku ter nato Sumatra, Malezija, Filipini. Iz Manile skok v mesto templejev in kaosa, Bangkok, in let naprej v Burmo. Povratek nazaj v Bkk in preko severa Laosa na Kitajsko. Tu se pot spet razcepi: Čez južni del Kitajske do Mongolije in potem s Transibirsko železnico proti zahodu (možnost od Mongolije tudi nazaj na jug, smer Indija) ali pa naravnost čez Tibet in Nepal v ultimativno popotniško destinacijo - Indijo. Po več mesecih potepanja po tej ogromni deželi po kopnem preko Stanov v Evropo ali pa preprosto: na letalo in domov.
Predviden prihod domov nekje v poznojesenskih dneh 2014, torej po dobrem letu in pol.

Seveda so sanje nekaj čudovitega. A kot take jih lahko jemljemo le, če jih imamo namen tudi uresničiti. Drugače je bolje, da se ne slepimo z otroško sanjavostjo. Včasih to zahteva veliko odpovedovanja, prilagajana. Zgoraj opisana pot bi od sanjalca zahtevala veliko. Morda preveč. Sanjalec bi se moral namreč za 2 leti odpovedati največji razvadi: potovanjem. A misel na Veliko svetovno odisejado je za sanjalca mikavna, morda celo dovolj, da bi zdržal veliko preizkušnjo trdnosti duha. Ta preizkušnja pa se pri zbiranju finančnih sredstev šele začne.

Sanje... Zanimiva tvorba so sanje. Pa naj nosijo vesoljsko obleko ali rumen nahrbtnik.

torek, 10. november 2009

SpanjeNaLetališčihPikaKom

Zelo uporabna in domiselna stran za potepuhe, ki imajo vezane lete ob nemogočih urah...

Spanje na letališčih
In zaboga, ne primerjajte vsega s Singapurjem!
Pa mirno noč!

nedelja, 8. november 2009

O hotelih in ščurkih

Selitev v realnem času me je spodbudila, da sem precej razmišljala o preteklih bivališčih. Predvsem tistih kratkotrajnih, za nekaj dni.

...Čudaška dejstva o ščurkih
Ščurki so nočne živali. Če jih vidiš okoli tekati čez dan, lahko veš, da imaš zelo hud problem, saj jih je očitno že celo za bivanjsko tako nezahtevna bitja kot so ščurki, čisto preveč.
Ščurki bodo najbrž edina ali pa ena redkih bitji, ki bodo preživela nuklearano vojno.
Če ščurku odsekaš glavo, bo živel še en teden in nato umrl od lakote.
Preden ščurek umre (ponavadi nasilne smrti pod udarcem tvoje tevice ali druge vrste obutve), izleže na tisoče jajčec. Tako se znebiš enega in dobiš stotine novih.

Na potovanjih daleč stran od doma rabimo streho nad glavo. Ali vsaj relativno suho in varno zavetišče, kjer zaspimo na koncu napornega dneva. To seveda še zdaleč ni nujno hotel. Če gremo v skrajnosti, je lahko to tudi travnik, avtobusna postaja ali celo ulica. In vrednotenje takega prenočišča ni nujno glede na trdnost strehe in sten.
Srečala sem se že z vsem: od palube majhne barčice do luksuznega hotela. Ker je vsega daleč preveč, sem se odločila narediti dve lestvici: najboljših in najslabših 5. Vsaj poskusila bom. Začnimo z najslabšimi, saj bo to zagotovo težje. Zakaj? Morda delno, ker sem imela vedno kanček sreče, morda pa sem le zelo nezahtevno bitje, ki neudobje premaga z veliko mero otroškega navdušenja.

5) Dva sedeža na nočnem busu od Pakseja (Laos) do Hueja (Vietnam). Trda, neudobna sedeža na avtobusu, katerga voznik je kot nor trobil vsake 45 sekund. Da ne omenjam kač...
4) Hotel, katerega ime sem že pozabila, v Vientianu, Laos. Za ceno, ki so jo zahtevali, si dobil prekleto malo. Grozna, temačna soba, kjer se okno niti ni dalo zapreti, z sicer lastno, a nič manj grozno kopalnico. Seveda bi se dalo potrpeti, a na seznamu se je znašla prav zaradi nesorazmerja med ceno in kvaliteto.
3) Rex Hotel, Manado (Indonezija). Najbolj strašljiva je bila pravzaprav kopalnica in občutek, da si v nekakšnem azilnem domu. Sem pa precej oklevala, če bi ga uvrstila na seznam, saj je bil resnično poceni in osebje dokaj ustrežljivo.
2) Matahari Hotel, L'bajo (Indonezija), spodnji prostori. Pajki, miši, najbrž tudi ščurki. Temačno, z oknom v kopalnici s pogledom naravnost v bivanjski prostor sosedov (oziroma obratno) brez možnosti zagrnitve zaves. Okno v glavnem prostoru na hodnik, zavese le do polovice okenj. Zatohlost in vlažnost zaradi lege naravnost nad pristaniščem - na kolih nad vodo. In najpomembnejše: ključavnica na vratih tako slaba, da bi jo lahko prelomil z malo močnejšim potegom.
1) Victor Hotel, Mataram (Indonezija): brez najmanjšega dvoma najslabši spomin. Pa ne zaradi neurejenosti, nečistoče, cene. Vse to je bilo namreč popolnoma povprečno. En sam samcat razlog obstaja: leglo ščurkov. Pa ne kakih malih, povprečnih. Ogromnih, pošastnih, ki v množicah derejo iz oddtoka, ko na mesto pade noč. Jasno, da se je tej nadlogi težko izognit, vsaj v mestih, saj je tam ščurkov ogromno. A v Victorju so presegli vse meje dobrega okusa. Od takrat naprej trepetam pred njimi.

Morda je bilo tale seznamček tako težko sestaviti zaradi pomanjkanja kandidatov za listo. Mene je namreč že kar težko prepričati, da je neka soba tako zelo slaba. Razen če ne nastopijo ščurki seveda. Tu se vse konča. To in varnost sta pravzaprav edini resni zahtevi, ki jih glede sobe imam. Vse ostalo se da potrpeti. Od hrupa s ceste ali mošeje, vročine ali mraza, mrzle vode (pri tem mislim kot gorski studenec mrzle), gigantskih gekonov, ne najbolj čiste posteljnine... Vse to namreč spada k popotništvu in če si popotnik, za kar moraš biti včasih tudi nekoliko nor, je to del izkušnje, ki jo sprejmeš. Če ti je všeč popotništvo, ti je všeč prav vsak del tega, vključno z raznoraznimi prenočišči.
Naslednji seznam bo na nek način še težje sestaviti, saj sem bila v duhu popotništva večkrat fascinirana nad svojim zelo začasnim domkom. Še enkrat: ta fascinacija nima vedno veze s ceno ali nekim obče znanim merilom podeljevanja hotelskih zvezdic.

5) Surfer's Inn, Kuta Lombok (Indo). Čista, lepo opremljena soba, spodobna kopalnica, surferska atmosfera in prijazno osebje. Ter seveda bazen.
4) Četrto mesto si delitijo kar trije. Dva indonezijska brloga: MC Homestay, Bunaken, zaradi odlične lege v zelenem vrtu, nekaj metrov od najlepše peščene plaže na otoku, fenomenalne opreme, odlične domače hrane in Jaquesa, najbolj carskega ščurka na svetu; ter bungalov nezanega imena na Gili Trawaganu zaradi luksuzne opreme v balijskem stilu in predvsem domiselne kopalnice delno pod milim nebom. Ter ljubi Mr Phao's Sunset Bungalows na Don Detu (jug Laosa). Ahhhhh, vse te barve narave, ki te obdajajo v najosnovnejši možni kolibici in odlična hrana in gospod Phao, najboljši gostitelj v Laosu, in mir in viseča mreža in Mekong...
3) Hotel Milijon zvezdic na plaži na Kadidiriju (Indo), pravzaprav Lestari hotel, kjer so nam postavili manjši baldahin in obesili viseče mreže. Življenje dobesedno na plaži. Zjutraj vstaneš in si v mandiju umiješ zobe, na terasi poješ zajtrk s pogledom na morje, se umiješ v topli morski vodi, in poležavaš do konca dneva...
2) Jerusalem guesthouse & hostel: ne vem zakaj, pravzaprav. Morda nekoliko zaradi dejstva, da je v Jeruzalemu, mojem najljubšem mestu, a pravgotovo ima dosti opraviti tudi z odlično lego, sproščenim, ustrežljivijm osebjem, skupno kuhinjo, kjer lahko poklepetaš z ostalimi gosti, čudovito starinsko opremo, ljubkimi balkončki in teraso, kjer lahko za mali denar prenočiš v šotoru.
1) Prvo mesto pa si brez dvoma zasluži The Venetian, Las Vegas (ZDA). Dva bazena, eden od tega le za goste hotela, v 20. nadstropju v slogu antičnih kopališč. Soba, večja od povprečnega študentskega stanovanja. Dve kopalnici. Trije veliki televizorji. Sedežna garnitura in vsaj dve zofi. Ogromna, udobna postelja. Cel kup malih dišečih zadevic, ki jih lahko pokradeš. Kopalni plašči. Razgled za umret' na Strip in puščavo za Vegasom s 35. nadstropja. In ja, lastni jakuzzi. Je treba še kaj dodati? Morda ceno...

Ja, zatočišča popotnika so lahko zelo pestra...

Moj ultimativni cilj, Caesars Palace v Vegasu čaka...

nedelja, 25. oktober 2009

Leti, leti, leti... Avion!

Prvič sem bila na letališču še nekje v prejšnjem stoletju, kar seveda ni tako daleč. Daleč pa je osnovna šola, tam nekje v četrtem razredu je bilo. Seveda nismo nikamor leteli, ogled letališča Brnik, danes Letališče Jožeta Pučnika imenovano, je bil del ekskurzije na osrednji konec Slovenije.
Prvič sem letela z letalom pravzaprav ne tako zelo dolgo nazaj, mnogo let po tisti ekskurziji. Če na hitro preračunam, bo tega 5 let, ko nas je pot vodila na maturantski izlet v Grčijo. Spomin ni preveč dober, saj je imelo letalo precejšnjo zamudo in zaradi strahu pred višino in majhnimi, brezizhodnimi prostori sedeža ob oknu nisem nikakor cenila (pravzaprav še vedno vsakič, ko zagledam svoj sedež ob oknu, pomislim, kako majhno je pravzaprav letalo. Čar turističnega razreda).
A v letališča sem se resnično zaljubila dobri 2 leti nazaj in zanimivo, vse se je spet začelo na našem Brniku. Bil je moj prvi samostojni polet in imela sem veliko časa za razmišljanje. Že takrat sem pisala nekašen popotniški dnevnik, ki se je kasneje razvil v računalniško obliko - ta blog. Pravzaprav so kar trije zapisi iz samega letališča oziroma letala (in zaradi moje nevztrajnosti ti zapisi številčno nadvladajo zapise iz same poti).

Letališča so resnično fascinanten kraj. Mnogokrat sem se zavedla, da dolge minute stojim pred tablami, kjer so se menjavali številni kraji in ob njih številke letov ter ure prihodov ali odhodov letal. Navdušeno sem si predstavljala, kam vse letijo vsa ta letala, kam odhajajo ljudje in zakaj. Od Afrike do Severne Amerike. Ne glede na to, zakaj si na letališču, prevzame te tisti duh nomadstva, vznemirjenje pred odhodom ali prihodom na drugi konec sveta. Ali ni vse skupaj neverjetno? V nekaj urah si lahko v popolnoma drugem svetu, nepredstavljivo daleč od doma. In vse to predstavlja letališče.
Opazovanje ljudi, kaj pa drugega. Najljubše opravilo. Pravzaprav na letališču nikoli nisem rabila knjige ali časopisa, saj ti opazovanje dogajanja nudi več pisanih zgodb ali le odlomkov kot en povprečen Cosmpolitan. Nekateri hitijo, da bi ujeli letalo. Nekateri se zdolgočaseno sprehajajo. Ali spijo na neudobnih klopcah. Se poslavljajo ali pozdravljajo. Ko sem čakala na svoj prevoz iz letališča, sem se nekoč namenoma namestila pred vrata "prihodi" in opazovala snidenja ljudi.
Istanbulsko letališče je raj tudi za najbolj zahtevnega opazovalca. Kot stičišče med Zahodom in Vzhodom, Evropo in Bližnjim vzhodom nudi pisano množico potnikov, ki jo je pravi užitek opazovati in ti tudi med peturnim postankom za turško kavo ni dolgčas.
Seveda so tu tudi trgovine vseh vrst in oblik. Že nekaj časa imam tradicijo, da na vsakem letališču poiščem trgovino s parfumi, kar seveda ni težko, poiščem moški D&G The One For Men parfum in se rahlo nadišavim z njim, saj ga naravnost obožujem. Tako kot letališča.
Zahvaljujoč letošnji Misiji Indonezija sploh ne morem več prešteti letališč, ki sem jih spoznala. Gotovo pa najbolj poznam muchensko letališče, ki ga imam v malem prstu. Z vsemi predragimi restavracijami, kavarnami, stranišči in klopcami na obeh terminalih vred.

Ko sem se morala odločiti, kako zabiti 12 ur do leta v Jakarti, sem imela dve možnosti: skok do centra Jakarte ali čakanje na letališču. Odločila sem se za slednje in sedaj se mi resnično zdi, da je možno živeti na letališču. Gleda na mojo navdušenost nad njimi mi je 12 ur minilo mnogo hitreje kot marsikateri, tudi mnogo krajši let.

ponedeljek, 5. oktober 2009

Indo v slikah

Minibus, velikokrat poznan kot bemo in vedno prenatrpan čez vse meje. Ponavadi je tudi smrad po durianu stalnica, kot seveda tudi okvare. Še ena, precej neprijetna stvar pri lokalnih indo busih je, da se prtljago priveže na straho in ves čas razmišljaš, kdaj bo prav tvoj nahrbtnik med vožnjo zletel na cesto.



Čakanje na odhod busa iz pristaniškega mesteca Pagimana

Indo v slikah



Togeani



Kadidiri, eden izmed številnih otokov v otočju







Indo v slikah

Živinska tržnica v Rantepau






Značilna arhitektura v Toraji - hiše v obliki ladje oziroma bivolovih rogov
Tipična torajanska vas je sestavljena iz dveh ravnih vrst hiš v tradicionalnem stilu gradnje z dvoriščem med vrstama. Ponavadi je na eni strani bivanjski del, nasproti pa skladišče za riž.




Kult smrti v Toraji



Delo na riževih poljih



Indo v slikah

Komodoški varan



Osamljena plaža na osamljenem otočku, Komodo National Park






Simboli prednikov klana, vas okoli Bajawe

Indo v slikah



Tradicionalne vasi v okolici Bajawe



Kelimutu, Turkizno jezero



Riževa polja okoli vasi Moni

Indo v slikah

Gili Trawagan



Nekdaj so bili Giliji postojanka na hipijevski poti čez Azijo, danes pa tam ni težko najti luksuza.



Avtorica bloga na naključno odkriti plaži v okolici Kute

Indo v slikah

Surf's up!
Pred mojim bungalovčkom, Kuta






Čudovita Kuta






Ena izmed številnih sanjskih plaž v okolici Kute. Žal te plaže ne bodo več dolgo ostale neokrnjene, saj se za številna zemljišča načrtuje gradnja luksuznih resortov.

sobota, 3. oktober 2009

Hello, lucky mister; hello lucky lady

Po podatkih Unicefa je v Kambodži smrtnost otrok, mlajših od 5 let, 9% (podatek iz leta 2007), manj kot 20 let nazaj pa je bila celo skoraj 12%. Smrtnost pri dojenčkih dosega vrednost 7%. Pričakovna življenska doba v tej državi znaša 59 let. Po ocenah naj bi bilo z virusom HIV okuženih med 67 in 85 tisoč ljudi, a je pri tem treba vedeti, da gre izključno za oceno. Zaradi bolezni, tudi AIDSa, in drugih vzrokov je v Kambodži okoli 600.000 sirot.


Na svetu vsak dan zaradi lakote ali z njo povezanih vzrokov umre 250.000 ljudi. V času, ko bom končala ta stavek, bosta umrla dva človeka. 1 od 6 ljudi ne dobi dovolj hrane za ohranjanje zdravja. Več kot milijarda ljudi po vsem svetu je podhranjena. Pravzaprav lakota predstavlja večje težavo kot malarija, AIDS in tuberkoloza skupaj. Razlogi za lakoto so naravne katastrofe, vojne, revščina, preobremenjeno okolje in v zadnjem času razvpita ekonomska kriza.
Verjetno ima bralec tega bloga (tako kot avtorica) srečo, saj ne sodi med 1,1 milijarde ljudi, ki živi pod pragom absolutne revščine in živi z manj kot $1 na dan, niti med 2,7 milijarde, ki se preživljajo z $2 na dan. Medtem, ko delež ljudi, ki živijo v revščini v Aziji nekoliko upada, pa ta v podsaharski Afriki narašča in podatek iz leta 2001 pravi, da v revščini živi skoraj polovica prebivalstva.
Če bralec bloga brez skrbi spije kozarec vode ob kosilu, se prav tako lahko čuti srečnega, saj ga uradne statistike ne štejejo med milijardo ljudi oziroma več kot 20% svetovne populacije, ki nimajo dostopa do pitne vode. 3 milijarde ljudi po vsem svetu nima urejenih osnovnih sanitarnih pogojev. Najhujše so razmere v Afriki, kjer ima le 46% ljudi zagotovljeno pitno vodo, v nekaterih državah ta delež znaša celo manj kot 20%. V azijsko-pacifiški regiji je še vedno okoli 600 milijonov ljudi brez pitne vode. Pomanjkanje čiste pitne vode in slabi sanitarni pogoji so vzrok smrti 2,2 milijona ljudi letno, od katerih je kar 90% (!) otrok, mlajših od 5 let. Po drugi strani povprečna ameriška družina porabi več kot 250 litrov vode na prebivalca dnevno!
Že dejstvo, da je bralec bloga sploh bralec, pove dosti. Kot naprimer to, da najbrž ne živi v Čadu, kjer je stopnja pismenosti med odraslimi le 26%. Po ocenah CIA World Factbook je na svetu nepismenih 785 milijonov ljudi, od tega jih je dve tretjini le v osmih državah: Bangladeš, Kitajska, Egipt, Etiopija, Indija, Indonezija, Nigerija in Pakistan.

To so le številke.

Septembra 2008 sva se s kolegico potepali po Kambodži. Pot naju je zanesla tudi v Angkor, starodavno mesto v bližini Siem Reapa, kjer se prepad med "prvim" in "tretjim" svetom odslikuje bolj jasno, kot so številni turisti na enodnevnem izletu s Tajske pripravljeni videti. Ob vhodih v templje te zasuje skupinica otrok, ki ti na vsak način poskušajo prodati razglednice, knjige, krame, spominke. Tudi če bi želel, ne bi mogel ustreči vsakemu paru velikih prosečih rjavih oči.
Zadnji, tretji dan sem denarnico z vsem denarjem pozabila v hotelu in je bilo torej prepričevanje spretnih otroških prodajalcev popolnoma zaman, saj resnično s sabo nisem imela niti dolarja. Pred enim izmed templjev je pogovor potekal kot že neštetokrat prej.
"Hello, lady. You want buy my book?"
"No, sorry, I don't have any money with me"
"You buy my book, I know you have money"
"Sorry, I really don't have money"
In potem me je fant, kakih 13 let je moral imeti, presenetil: "How you come to Cambodia if you have no money?"

Starši, ki ne vidijo izhoda iz revščine prodajajo svoje hčerke bogatejšim moškim za žene ali jih celo prodajo v prostitucijo. Kljub upiranju deklet so dogovorjene poroke v državah tretjega sveta, kot je Kambodža, še kako stvar sedanjosti, realnost in ne napeta, razburljiva zgodba iz poletnega romana. Številna dekleta vidijo prostitucijo kot svojo pot v življenju in bi kljub temu, da jih morda nihče v to fizično ne prisili, težko rekli, da so imele izbiro. Šolstvo je urejeno le na papirju. Kljub temu, da bi naj bilo osnovno šolstvo brezplačno, so mnogokrat potrebne bogate podkupnine, da otroci izdelajo razred. V družinah, ki imajo veliko otrok, se ponavadi šola le eden ali dva, ostali delajo od malih nog. Številni vidijo le prvih nekaj razredov šole, ali pa še to ne.

Družina, ki sva jo obiskali v Battambangu na severu države, šteje 8 članov, mater in njenih 7 hčera, oče dostikrat izgine za več tednov in ga tudi ob najnem obisku ni bilo. Zaradi spleta srečnih okoliščin imajo za svoje razmere precej lepo in veliko hišo, tipično kamboško: na visokih lesenih kolih je hišica iz bambusovega lesa, en sam prostor, kjer je spalnica. Pod hišo je nekakšna kuhinja, kjer se večinoma kuha riž in druge preproste jedi. Tam je tudi nekoliko privzdignjen lesen pod, ki služi kot skupni prostor, miza, igralnica, dnevna soba. Vodo dobivajo z zbiranjem deževnice v deževni dobi. V sušni dobi, ko ni dežja, vodo za kuhanje in pitje pridobivajo iz mlakuže za hišo, kjer je barva precej nezdrave rjave barve z zelenimi rastlinami, ki prekrivajo površje. Žal ni možnosti pridobivanja podtalnice, saj je na njihovem koščku zemlje ni. Hčere s pomočjo dobrodelne organizacije obiskujejo šolo, kot še prenekateri otroci v soseščini. Starejša je že končala osnovno šolo in sedaj obiskuje šolo za deklice, kjer se bo naučila spretnosti, ki ji bodo pomagale pri zaposlitvi.
V tej šoli so številne deklice žalostnih zgodb. Prav vse bi lahko stlačili v vsaj en predalček zgornje statistike, a ta dekleta imajo, kot bi moral imeti prav vsak, ki spada to v to statistiko, obraz. Imajo ime. Smejijo se šalam. Molijo k svojemu bogu. Sanjajo o drugačnem svetu in se poskušajo znajti.

Morda nas številke za nekja minut pretresejo. Ko spoznamo njihove obraze in zvemo njihova imena ter slišimo njihove zgodbe, jih ne pozabimo nikoli.

Zato, srečni bralec, brez odvečnega moraliziranja, ki se te bo dotaknil le za nekaj minut... Naslednje povezave so vredne razmisleka, saj lahko z gotovostjo trdim, da delujejo. Kam bo šel vaš denar v primeru prve organizacije, sem se v Kambodži prepričala na lastne oči.

Misijonsko središče
Društvo Humanitas
Piali Ashar Alo (šola v Indiji, ki jo je ustanovila Slovenka Mojca Gayen skupaj s svojim možem Anupom Gayenom obljubim kdaj drugič kaj več o tem projektu...)

sreda, 23. september 2009

Osamljeni planet

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja sta se dva Britanca, Tony Wheeler in njegova žena Maureen Wheeler odpravila na pot iz Londona preko Azije do Avstralije. Pot ju je vodila skozi države, ki so bile v tistih časih daleč od zemljevida popotniških destinacij - Turčija, Iran, Afganistan, Pakistan, vse preko Indije do Nepala. Na poti sta se srečevala s številnimi težavami, ki jim je botrovalo predvsem pomanjkanje zanesljivih informacij. Zato je v Sydneyju leta 1973 nastal turistični vodič z naslovom Across Asia on the Cheap. Uspeh knjige je vodil v razširitev le-te v South-East Asia on a Shoestring in rodil se je Lonely Planet, danes najbolj prodajana znamka popotniške literature. Omenjena knjiga je še danes najbolj prodajani artikel družbe in si je do danes prislužila legendarni status in vzdevek "Rumena biblija". Tisoči mladih backpackerjev spi z njo pod vzglavnikom v poceni hotelih vzdolž nekdanje "hippie trail".

LP vodiči so bili prva popotniška literatura, ki je služila izključno mladim popotnikom, ki so bili pionirji v danes tako razširjeni obliki potovanja - backpackerjem. Na transazijski poti je bilo tedaj precej manj turistične infrastrukture, tovrstna potovanja pa nekaj novega.
Iz Azije se je LP razširil na ostale celine in trenutno obsega več kot 500 naslovov. V serijo so vključene tudi knjige o hrani, fotografiji, mini slovarji, nasvetih o potovanju z otroki. Ime so vodiči dobili po pesmi Joeja Cockerja in Leona Russella Space Captian, kjer se pojavi besedna zveza "lovely planet", a jo je Wheeler narobe razumel kot "lonely planet". Po seriji vodičev so poimenovali tudi popotniško oddajo, ki pa je ime kasneje spremenila v Globe Trekker in je danes drugi pomembni medij backpackerske kulture.

Vendar pa na LP letijo tudi številni očitki. LP je pripomogel k lažji dostopnosti številnih nekoč eksotičnih destinacij, kar po mnenju kritikov pripomore k uničevanju lokalne kulture in običajev. Lonely Planet se očitkov brani z argumentom, da v svojih knjigah spodbujajo odgovorno popotništvo. Kljub temu pa se je v JV Aziji zgodil pojav, imenovan "Banana pancake trail", odgovor na nekdanjo Hippie trail. Omemba kraja v LP vodičih namreč tja pritegne ogromno število ljudi in številni hoteli in restavracije svojo ponudbo prilagodijo zahodnemu okusu. Posledica tega so palačinke, ki jih strežejo prav vsepovsod po JV Aziji in so redni sestavni del zahodnjaškega zajtrka (glej Epilog v Misija: Indonezija).

Backpackerski paradoks pravi: Če je v Lonely Planetu, ni neokrnjeno. Če ni v Lonely Planetu, ne najdeš.
Čeprav je LP že od vsega začetka sinonim za avanturistično, neodvisno potovanje, dandanes prav zaradi njega duh backapackerstva izginja v senci mainstreama, ki ga je tej kulturi prinesel prav LP. A ne glede na to, kako gledaš na ta modri vodič s prepoznavnim logom, legenda ostaja in popotniki mu dolgujemo marsikaj.
Včasih se resnično ne moreš zanesti na nič druga, kot na samega sebe, a nekje v tvojem nahrbtniku je steber na katerega se lahko upreš, ko nimaš pojma kako rešiti popotniško zagato...

petek, 11. september 2009

Epilog

Misija: Indonezija je opravljena in sedaj, z dežnimi kapljicami na oknu, se zdi azijski svet tako daleč, predaleč. Skoraj težko je verjeti, da sem se še pred enim tednom sončila ob bazenu Surfer's Inna. Kjub temu, da te Indonezija včasih skoraj spravi v obup, bo na to poletje ostal lep spomin, predvsem na mirno, sproščeno Kuto, ki bo morda v manj kot 3 letih popolnoma spremenila svojo podobo in sem jo, tako kot je, najbrž zapustila za vedno. Seveda je tu Toraja s svojimi toplimi, ponosnimi prebivalci in stoičnimi bivoli, rajski Togeani, naporni Flores in konec koncev zasluženo slavljeni Bali. In vse, kar nisem stlacila v ta stavek. Vsak dan v Indoneziji je nova misija, ki na koncu dneva zahteva predvsem veliko pozitivne energija in smisla za humor. Opremljen s tem lahko preživiš karkoli. Kamorkoli se odpraviš, je svet zase, tako drugačen, da bi lahko porabil mesece, tavajoč po številnih otokih Indonezije, pa še vedno ne bi prišel do konca skrivnostim tega arhipelaga.

Če si le pripravljen, te lahko potovanje po Indoneziji nauči veliko. Če nisi pripravljen sprejeti lekcij, je potovanje toliko bolj boleče. In ko posrkaš vase življenski svet Indonezije in njenih prebivalcev, ali bolj rečeno, le-ta vase posrka tebe, si pripravljen na pot domov, kjer lahko le upaš, da bo duh vseh življenskih naukov, ki si jih prejel, v norem Zahodnem svetu preživel čim dlje.

MISIJA: INDONEZIJA V ŠTEVILKAH
  • 50 dni
  • 4 notranji leti, 2 mednarodna
  • 9 letališč
  • 19 različnih hotelov
  • 3 trajekti, 5 odpovedanih
  • 7 ladji
  • 5 otokov
  • več kot 80 ur na indonezijskih cestah
  • 5 prebranih knjig in en naštudiran Lonely planet
  • 5 sarongov
  • več kilogramov riža
  • neznana količina Bintanga
  • 2400 evrov
  • nešteto doživetji in izkušenj

STVARI, KI SEM JIH SPOZNALA O INDONEZIJI:
  • Pojdi na bankomat, ko je priložnost. Jej zahodnjaško hrano, ko je priložnost.
  • Barantaj.
  • Če hočeš mleko, si omisli kravo.
  • Če hočeš dobro čokolado, pojdi drugič raje v Švico.
  • Koze, kokoši, in prašiči gredo na avtobusu v prtljažni del na strehi.
  • Kruh in maslo se sladkata.
  • Ne načrtuj za več kot 1 dan vnaprej.
  • Trajekti so mali bogovi, ki živijo svoje življenje. Ne odgovarjajo nikomur. Nikoli nihče ne ve, kje se nahajajo in kdaj pridejo.
  • Če si bel, si bogat. Če imaš iPod si bogat, ne glede na barvo kože. In v obeh primerih plačaš več.
  • Če je v Lonely planetu je dobro.
  • Če je v Lonely planetu je drago.
  • Če je v Lonely planetu je gneča.
  • Barantaj.
  • Želja slehernega petelina je, da bi preglasil jutranje klice k molitvi iz bližnje mošeje.
  • Ne glede na to, koliko perutnine poješ, nikoli ne poješ tistega prekletega petelina, ki se trudi preglasiti jutranje klice k molitvi iz bližnje mošeje.
  • Jutranji klici k molitvi iz bližnje mošeje vedno zmagajo v bojo s petelini.
  • Ponekod se v boj vključijo tudi psi.
  • Indonezija je zelo glasna dežela.
  • Rek, da je nekdo "odkril toplo vodo" bi lahko tu dejansko nekaj veljal. Poskusi.
  • V avtobus, v katerega gre na videz 20 ljudi, gre v resnici 20 družin in vso njihovo imetje.
  • Barantaj.
  • Nekatere ribe grizejo.
  • Komodoški varan bi lahko pojedel mene in vodiča in bi bil še vedno lačen.
  • Vedno v živo preveri ladjo, preden pritaneš v najem. Vedno vprašaj po rešilnih jopičih.
  • Evropejci za zajtrk jedo palačinke.
  • Indonezijci za zajtrk jedo riž. Indonezijci jedo riž tudi za vse ostale obroke dneva.
  • Zamude pri letalih so dejstvo.
  • Če nekdo reče, da je tvoj prijatelj, od tebe hoče denar.
  • Če nekdo reče, da je cena dobra zate, pomeni, da je cena dobra zanj.
  • Nikoli in nikdar ti nihče ne bo nič prodal po "lokalni ceni" ne glede na to, kaj reče.
  • Vozniki taksijev, bemov, ojekov in drugih vozil za javni prevoz so nezanesljiv vir informacij o prevozih.
  • Vozniki so malo trčeni in nesreče SE dogajajo.
  • Sarong je življenskega pomena. Preprosto ni napačne uporabe saronga.
  • iPod vedno očara ljudi.
  • V floreškem visokogorju je premrzlo za Bintang. Žal ni premrzlo za komarje.
  • V vsakem Indonezijcu je želja postati glasbena zvezda, a žal ima le redkokdo posluh. Nadalje, še manj se jih tega zaveda.
  • Letališče je lahko zelo preprosta zadeva in letalski promet ima z avtobusnim več skupnega, kot bi si lahko mislil.
  • Barantaj.
  • Ikat iz Sumbe je daleč najlepši in dovršen.
  • Ne glede na to, kako dolgo si potoval po Indoneziji, ne moreš vedeti vsega.
  • Za začetnike so primerni dolgi surfi.
  • Kaj je velik val, je relativno.
  • Ko nisi na surfu, temveč v vodi, VEDNO pazi, da je surf pred tabo, ne pa za tabo, razen če rad krvaviš iz nosa, seveda.
  • Če nimaš fanta, si ga izmisli.
  • Gekoni se oglašajo indonezijsko glasno.
  • Če gekon prebiva v tvoji hiši, to prinaša srečo.
  • Bob Marley živi na Gilijih.
  • Ključno je imeti prijatelje. Samo zato, ker v JV Aziji obstaja institucije "my friend" lahko greš preverit emaile in se vrneš z motorjem in surfom (ali iščeš prevoz do hotela in končaš z letalsko karto v rokah).
  • Nihče ne ve, kaj hudiča je tisto drugo pivo. Ankor - kaj že?!
  • Izpit za motor je potrata časa.
  • Opice imajo rade arašide.
  • Enobarvnega manjšega bivola lahko dobiš za pribljižno 150€, najbolj cenjeni pa o črno-beli, za katere je treba odšteti vsaj desetkrat toliko.
  • Vrste so za Indonezijce neznan pojem. Verjetno tega izraza niti ni možno najti v indonezijskem slovarju.
  • Vedno barantaj.
  • Življenje je lepo.

STVARI, KI SEM JIH POČELA PRVIČ:
  • potovala čisto sama
  • snorklala na koralnem grebenu
  • vozila motor
  • govorila indonezijsko
  • surfala
  • videla komodoškega varana v živo
  • letela z letlsko družbo, ki je na črnem seznamu IATA, in letalsko družbo, ki je imela 2 tedna prej nesrečo
  • pila avokadov sok s čokolado
  • bila južno od ekvatorja
  • se kopala v Indijskem oceanu

TOP 10 INDONEZIJSKIH DOŽIVETJI:
  1. Odkrivati smrt in življenje po smrti v čudoviti Tani Toraji
  2. Igrati se "Kdo bo prvi pomežiknil" z lignjem med snorklanjem v Komodo National Park
  3. Prvič za sekundo obstati na surfu
  4. Opazovati spektakularne sončne zahode na Togeanih
  5. Se kot opazovalec udeležiti improvizirane vaške motoristične dirke
  6. Preživeti neskončne vožnje v natlačenih avtobusih Floresa
  7. Se prepustiti improviziranem koncertu nesojenih pevskih zvezd na trajektih
  8. Se učiti jesti nenavadno tropsko sadje
  9. Pohajkovati po Jurskem prku kralja komodoškega varana
  10. Doseči Flores in ohraniti mirno kri

petek, 4. september 2009

Misija: pocitek

Torej, Misija: Indonezija se pocasi prevesa v sklepno fazo.

Let z Floresa je minil, ceprav se je zdelo, da sta bili to najdaljsi 2 uri mojega zivljenja. Tretji let z letalsko druzbo, ki je na crnem seznamu ni kar tako. Let iz Makasarja v Jakarto je z Gerudo, ki je bila s seznama umaknjena julija. A do tja je se dalec.

Torej, v Denpasarju je bilo treba ponoviti vajo Bali. Tokrat nisem sla z ladjo vse do Sengiggija, temvec sem se ustavila na Gilijih, malih otockih slabo uro od Lomboske obale. Odlocila sem poskusiti sreco na najvecjem in najbolj obljudenem, Gili Trawaganu. Ce bi tam bivala 3 ali 4 tedne nazaj, bi se najbrz pobrala po 1 dnevu, saj je Trawagan nekaksen podaljsek Balija in njegovih zabav, a po 5 tednih, prezivetih stran od ljudi, ki govorijo vec kot 3 stavke anglesko, se je prav prileglo nekoliko druzbe. Po 3 dneh pa sem kljub temu odsla naprej, do svoje zadnje destinacije.
Sedaj sem ze 8. dan na jugu Lomboka, v vasi Kuta. Ozracje tu je sprosceno, polno surferjev na nekajdnevnem izletu iz Balija. Cene so neprimerno nizje kot na Gilijih in hrana odlicna (ceprav sem ze resnicno sita riza...). Poskusila sem surfati, in to je pravzaprav poleg polezavanja na plazi vse, kar lahko tu delas. Plaze okoli Kute so naravnost carobne, kilometre dolgi pasovi belega ali rumenega peska in vecinoma brez zive duse. Ahhhhh...
Kuta pa bo verjetno v roku nekaj let dozivela korenito preobrazbo in se priblizala slavnejsi Kuti na Baliju, saj nacrtujejo gradnjo dragih resortov in pritok turistov, ko bo letalisce v bliznji Prayi koncno odprto. Na zalost, bi verjetno dodala vecina tukajsnjih obiskovalcev.

Ceprav se morda zdi, da je pustolovscine konec, je lahko tudi prav vsak dan v Kuti zanimiv, saj je Indonezija cudovita, naporna, glasna, gostoljubna in kar je se tega, dezela, ne glede na to kje si. Vsak koticek je drugacen in ponuja svojo pustolovscino, pa naj bojo to hotelski kompleksi Balija ali oddaljene tradicionalne vasice Floresa.

ponedeljek, 24. avgust 2009

Tina v Jurskem parku, antropoloskem ucbeniku in na sprehodu okoli mitloskih jezer

Ce Bi bilo zivljenje preprosto, bi dosegla Flores natanko en teden preden sem ga v resnici. Ce bi bilo zivljenje preprosto, bi trajekt med Sumbawo in Floresom vozil vsak dan. Ce bi bilo zivljenje preprosto, a zal ni.
V Maratamu, se vedno na Lomboku sem izvedela, da naslednji dan ni trajekta do Labuanbaja. Kot da sem pricakovala, da bo. No, v resnici sem pricakovala, da bo, in ponovila ze tolikokrat storjeno napako. Ne pricakuj. Ne predvidevaj. Ne nacrtuj. Kolikokrat moramo iti skozi isto lekcijo, da se naucimo? Vsaj se enkrat ocitno. Po v Mataramu preziveli noci sem se naslednji dan opremljena z upanjem in zagotovilom, da tokrat trajekt bo, odpravila na dolgo pot cez cel otok Sumbawa. Po naporni poti v Sapeju, pristaniscu na vzhodu otoka, zvem, da trajekta ni in ga do nadaljnega ne bo. Kdaj naj bi prisel, nihce ne ve. Govorice so bile, da je na poti od Sumbe, kamor gre enkrat tedensko. Lahko bi bil tudi na dnu morja, ce vprasas vascane. Naceloma imajo 3 trajekte, kje sta dva? Lahko bi bila tudi na dnu m... no, pac, ni jih.
V edinem spodobnem hotelu v Sapeju se nas je nabrala skupinica sedmih bolj ali manj navelicanih Evropejcev in tuhtali smo, kaj storiti. Nasvet vsakega domacina ni bil boljsi od cakajna in resnici na ljubo, to se velikokrat v Indoneziji zdi edina moznost, ki jo imas. Vsaka informacija, ki smo jo dobili, je bila drugacna, v pisarni pristanisca pa jasno ni bilo nikogar. Zdi se, da je bila misija Togeani le vaja za Flores. Drobna, neprimerljiva vaja.
Vedno pa se najde nekdo, ki ima nekaj zate. Tokrat je bil to moz, ki je imal, glej ga zlomka, ladjo. Coln, bolje receno. In verjetno je bil se bolj obupan od nas, saj je moral nazaj na Flores in je hlepenel po zasluzku, da ne bi vozil skoraj praznega colnica. Po precej cudaskem pregovarjanju (baranjtanje bi pogajanju o resilnih jopicih tezko rekli) smo si sli to barkaco ogledati, preden se odlocimo. Izgledala je se kar solidno, z resilnimi jopici vklucenimi v ponudbo. A ker smo se vedno oklevali, je nas kapitan spustil ceno na le se enkrat toliko kot stane trajekt. 7 evrov za tako dolgo pot je dobra cena in 5 se nas je odlocilo koncati muke in priti na Flores.
V zgodnjih jutranjih urah smo dosegli prst otoka, ki se je zdel tako dalec od dosega, po boju s popotniskimi duhovi smo zmagovalno zakorakali proti hotelu.

Labuanbajo je pristanisko mestece, katerega glavni cilj je sluziti turistu. Je odskocna tocka za bliznje otoke, Komodo in Rinca. In smo se podali na izlet na slednjega. Otoka sta dom najvecjih plazilcev, ki teptajo tla nasega planeta, komodoskih varanov. V divjini zivijo le na teh otokih, nekaj jih je najti se na celini Floresa. In vidis jih gotovo. Otok je pust, v rjavih, prasnih odtenkih. Grmicevje ponizno caka na boljse case in dezevno dobo. Cez susno planjavo se preko redkih zelenih, a nizkih dreves dvigajo visoke palme. Svet tuj, in nenavaden. Zavedanje o orjaskih posastih, ki kraljujejo otoku, temu kraju doda pridih avanture, celo rahel pridih Jurskega parka. Najprej smo prispeli do kampa, kjer je nekaj bungalovov in pisarna rangerjev, brez katerih ni priporocljivo ali dovoljeno planinarjenje po otoku. Najprej nas je pozdravila zbirka zivalskih lobanj in ob pojasnilu rangerja, da so vse to zrtve varana moras zacutiti spostovanje do tega plazilca. Komodoski varan lahko ubije bivola, clovek je zanj mala malica. Kljub vsemu ne napadajo ljudi prevec pogosto, vendarle pa so ubili nekaj vascanov v zadnjih desetletjih.
V blizini kampa se vedno potika nekaj varanov, saj jih tja pripelje oster voh, s katerim zaznajo vonje iz kuhinje. Pot nas je vodila kaki 2 uri skozi naravni park, kjer smo imeli cast videti precej orjakov. Nas ranger je nosil palico za obrambo. Kaj bi s to palico naredil, ce bi se kateremu od varanov zahotelo zahodnjaske hrane, ne vem.
Na poti v Labuanbajo smo se ustavili se na nekem malem, samotnem otocku s skoraj popolno plazo. Po snorklanju med nestetimi ribami, ki sem jih do sedaj videla le v knjigah, smo obsedeli na pesceni beli plazi in opazovali sonce, kako pocasi rise svojo rdeco predstavo na modrem nebu.

Naslednji dan sem se odpravila do 10 ur oddaljenega mesteca Bajawa v osrcju floreskih gora. Tam je bila na vrsti nova lekcija iz antropologije, saj sem si spet lahko ogledala tradicionalno zivljenje dalec od roke tehnoloskega napredka. Zaradi geoloske odrezanosti od ostalih ljudestev, so tu ljudstva razvila in ohranila precej svojih verovanj in animizem gre z roko v roki s krscanstvom.
Podobno je bilo tudi nekoliko bolj proti vzhodu, v vasici Moni in okolici. Glavni namen obiska te vasi je bil ogled kraterskih jezer na ugaslem vulkanu, imenovanih Kelimutu. Jezera so za domacine sveta in povezana z njihovo mitologijo. Vsako od treh jezer je svoje barve, ki pa se skozi mesece ali celo tedne spreminjajo. Trenutne barve so turkizna, temno zelena in rjava, skoraj crna. Temno zeleno jezero je bilo tedne nazaj barve coca-cole, in turkizno je bilo pol modro, pol zeleno. Pojav povzrocajo minerali, ki se nahajajo v jezerih.

Sedaj sem na koncu svoje poti cez Flores, v mestu Maumere. Jutri zgodaj zjutraj imam let v Denpasar, od koder bom ponovila vajo izpred 2 tednov in sla na zasluzen pocitek in hladni Bintang (v gorah je bilo za pivo preprosto premrzlo) na obale Lomboka. A ne prenaglimo se prehitro, korak za korakom....

četrtek, 13. avgust 2009

Preziveti Bali

Torek je bil precej dolg dan. Po nenaroceni budulki pred peto zjutraj sem okoli sestih vstala, pojedla rizev zajtrk in se odpravila na letalisce. Let skoraj ni imel zamude in na tla znamenitega Balija sem stopila okoli pol enajstih. Letalisce je tik ob vodi in pristajanje nudi spektakularen razgled. Najprej me je iz dremeza zbudilo obvestilo, da je treba pripeti varnostne pasove in nato me je pogled skozi okno v trenutku zbudil. Iz preproge puhastih oblakov pod nami se je dvigal mogocen, rjav vulkan, vrh katerega je nekje v nasi visini zeval velikanski krater. Skoraj v dosegu roke. Najbrz je bil Gunung Rinjani, vulkan na Lomboku. Ko smo se spuscali proti letaliscu, se nam je ponudil razgled na letovisce Kuta in Legian, center turizma na Baliju in Indoneziji. Nekaj metrov od obale so se penili prvorazredni surferski valovi.
Bali je s svojim utecenim turizmom popolnoma drug svet kot Sulawesi. Morda bi se zdel popoln kraj za pocitnice: ugodne cene, ustrezljivi domacini, raznorazna ponudba hotelskih storitev, vedno pripravljen prevoz in program po ustaljenem turisticnem urniku, dobra oskrba za druzinske pocitnice, prilagojenost hrane in celotne ponudbe za evropejski okus, bogata kultura in narava z moznostmi ogledov... A vsak, ki je pred prihodom na Bali okusil Azijo ve, da je to le povrsinski pogled. Ne ravno globoko pod tem se skriva divji boj za zasluzek, ki je glavno in prvo vodilo vseh vpletenih v ta masovni turisticni stroj. Vsi so tvoji prijatelji le mateforicno, v resnici gre za prodajni trik. Cene so v zadnjem letu poskocile za skoraj 200%. Tradicionalne vasi, ki ti jih prodajajo kot avtenticno izkusnjo Balija so ze davno zbolele za masajskim sindromom in v njih ni vec kaj veliko avtenticnosti. Bali je sov, predstava za eksoticnosti zeljne kolesckarje (ljudje, ki potujejo s kovcki na kolesa), ki pa ne premorejo dosti inovativnosti in samostojnosti, da bi si vse to sami priskrbeli. Disneyland za lene kvazi popotnike. Hurgada ali Djerba za vse tiste, ki bi radi pokazali cim vec eksoticnih zigov v svojem potnem listu. Lahko bi bil kjerkoli na svetu. In vsi ti ljudje najbrz nikoli ne bodo izvedeli, kako zelo so jih oguljufali na vsakem koraku. Za preziveti Bali rabis namrec dosti izkusenj, vec kot se morda na prvi pogled zdi.
Bali sem zapustila po vsega 4 urah. V bliznjem pristaniskem mestu sem ujela ladjo, polno turistov na poti na Gilije, ki je pot nadaljevala do Senggigija na Lomboku. Tja sem prispela pozno zvecer in nocna mora iz Balija se je nadaljevala, saj je tu zelo tezko najti sobo. S Kanadcanko, s katero sva potovali skupaj zadnji teden z nekaj premora vmes, sva nasli nekaj precej iz samega mesta, a sva zjutraj nasli nekaj blizje dogajanju.
Senggigi je bil vcasih zaspana vasica, danes pa je mesto hotelov, restavracij in barov z zivo glasbo pozno v noc. Tudi tu ne rabis popotniskih spretnosti Sulawesija in na plazi ti vsake 5 minut nekdo poskusa nekaj prodati za smesno visoko ceno. Zato sem vesela, da mi je uspelo najti pot ven iz tega letovisca.
Na eni od agencij sem uspela kupiti avtobusno karto do Sapa na vzhodo Sumbawe, od koder bom ujela trajekt do Labuanbaja na Floresu. Turistica varijanta z ladjico je polno zasedena do 20. avgusta. Turisticni busi stanejo vsaj 3x toliko, kolikor sem placala za svoj, obicajni bus. Voznja bo dolg, dolga, dolga, a nekako mi bo le uspelo priti do zeljene destinacije. Ker se sproti ucimo, sem tudi ze poskrbela za pot nazaj na Lombok in rezervirala letalsko karto Maumere-Denpasar za nenormalno visoko ceno. A zal pred koncem avgusta cene ne bodo padle. Racunam na kaj cenejsega na relaciji Mataram-Jakarta tik pred koncem potovanja. A vse ob svojem casu.

Cez 2 uri se torej odpravljam na Flores, v spet nov svet.

sobota, 8. avgust 2009

S plana A na plan B na plan C na plan Jebes-nacrte-ker-so-neuporabni

Drugi dan v Toraji je sledilo se vec grobov, se vec bivolove krvi in se vec kosti. Ta svet zivljenja, smrti in zivljenja po smrti te posrka vase in skoraj ne mores verjeti, da gre za resnicnost, vcasih se vse skupaj zdi kot pusolovski film.
Zadnji dan sem pred odhodom po dolini smrti odsla v pisrano Pelnija, nacionalnega ladijskega prevoznika in izgubila zivce. Nekaj dni nazaj sem preverila urnik trajektov na Flores in ugotovila, da je eden 8.8. ponoci. No, 2 dni kasneje mi je usluzbenec v pisarni povedal, da tega trajekta ni. Prvi mozni je sele 14 dni kasneje (ta trajekt naredi krozno voznjo od Kalimantana, preko Sulawesija in Nuse Tenggare vsake 14 dni). To pac ni bilo sprejemljivo. Po prvem soku sem se zbrala in naslednji dan odpravila v Makassar, glavno mesto Sulawesija.
Tu je najprej pravi boj za hotele. Vzela sem prvo ponujeno moznost, saj je kaksrnakoli cena pod 200000 rps dobra. Tako bivam v hotelu za 185000 rps (recimo nekje 13 evrov), sicer ima soba klimo, a skupno kopalnico s hladno vodo. Najdrazja soba brez lastne kopalnice, kar sem jih videla!
Danes sem najprej odsla na hitri ogled edine znamenitosti v mestu, Fort Rotterdam, utrdbe iz casa nizozemske kolonije. Stavbe imajo nekoliko holandski pridih gradnje, a manj, kot bi si domotozni Evropejec morda zelel. Nato sem odsla do turisticne agencije, da ponovno vzpostavim red v mojem nacrtu. Ideja je bila, da letim v Maumere na Floresu, najverjetneje preko Denpasarja na Baliju, saj od tu ni direktnih letov. Zelja se mi je uresnicila le polovicno, saj sem se zaradi cen odlocila, da zaenkrat letim le do Denpasarja (za karto sem placala cca 67 evrov) in od tam v obratni smeri (oziroma po trenutnem navdihu) do Floresa. Povezava z Seneggigijem na Lomboku bi naj bila dobra, zato bom poskusala priti do tja ze prvi dan, nato pa z ladjo na 3-dnevno voznjo okoli celega Floresa, Sumbawe, s postanki za snorkljanje in bezanje pred komdoskimi zmaji, do Labuanbaja na zahodu Floresa. Ta pot je cisto prevec neprakticna, a zal bolj ali manj edina izbira. Iz Maumera bom letala v Mataram ali Denpasar za pocitek na Lomboku.
Sedaj pa moram najti nacin, kako zabiti cas v tem prepolnem, vrocem mestu. Danes se bom verjetno sprehodila do pristanisca na svezo morsko vecerjo, pecene banane in predvsem mrzli, mrzli Bintang v eni od restavracij z razgledom na znameniti makassarski soncni zahod. Potem je tu se soping (nujno rabim knjigo) v enem od stevilnih nakupovalnih sredisc, kak izlet na morebitno okolisko plazo in torek bo kmalu tu.

torek, 4. avgust 2009

Smrt, kri in grobovi

Tana Toraja je nekaj posebnega, tega najbrz ne bi mogel nihce zanikati. Pokrajna lezi med visokimi gorami, se razteza cez doline in rizeva polja. Njeni obicaji so poleg osupljive pokrajne in edinstvene arhitekture tisto, kar jo naredi tako enkratno.
Smrt ima tu popolnoma drugo dimenzijo. Vse se zacne s pogrebom, pravzaprav drugim pogrebom. Preminulega najprej pokopljejo na manjsem pogrebu, nato pa v susni dobi sledi pravi pogreb. Vcasih preminuli do pogreba, ki je lahko tudi cez nekaj tednov, caka v posebni vezi v druzinski hisi. Na dan pogreba najprej zrtvujejo bivole, koliko je odvisno od premozenja druzine. Daruje se se druge zivali, kot so prasici. Nato sledi celodnevni obred, pri katerem se mesajo stari obicaji s krscansko tradicijo. Pogreb je veliko slavje, kamor je povabljena cela skupnost. Kam bo preminuli pokopan, je spet odvisno od statusa druzine. Naceloma so clani ene druzine pokopani skupaj. Pravzaprav je "pokopani" precej napacna beseda, saj torajanski grobovi ne izgledajo niti pribljizno podobno kot ti, ki jih poznamo v nasih kulturah. Preminule polozijo v grobnico, ki je zgrajena v posebnem torajanskem slogu gradnje his. Bolj nenavadni so grobovi v skalah. Visoko v streno skal po vec let kopljejo grobnice, kamor nato pokopljejo celo druzino. Vcasih so grobovi v naravnih grobnicah, torej jamah. Tretja moznost je morda najbolj bizarna, to so takoimenovani viseci grobovi. Krste obesijo s skal ali jih postavijo visoko na lesene odre pod previsne skale. Spet cele druzine skupaj. A tu se bizarnost se zdalec ne konca. Pred grobovi premoznejsih druzin so takoimenovani tau tau, kipi v bolj ali manj naravni velikosti po podobi preminulih. Te kipe dajo narediti iz lesa se pred svojo smrtjo in jih nato razstavijo pred grobom.
Ko se druzinska grobnica napolni, morajo narediti prostor za nove preminule, zato tiste najstarejse preselijo iz grobnic na prosto. Tako lahko na pogrebnih obmocjih vidimo precej bolj ali manj zlozenih lobanji in drugih kosti, pomesanih med cigarete in druge darove mrtvim.

Jutro se je zacelo precej intenzivno, saj smo najprej obiskali lokalno zivinjsko trznico, kjer se na veliko prodaja predvsem prasice in bivole za pogrebne obrede. Razmere so predvsem za prasice precej krute. Dobri bivoli lahko stanejo toliko kot avto, najvec so vredni crno-beli. Manjsega enobarvnega lahko dobite za nekaj milionov rupij.
Po zaslugi vodicke smo se udelezili pogreba v bliznji vasi. V dar smo prinesli velik zavoj cigaret in bili sprejeti kot vsi ostali gostje. Pogreb je bil v cast zenske, matere 3 otrok, ki je umrla pred 2 tednoma. Jutranje darovanje bivolov (na tem pogrebu so zrtvovali 3, kar pomeni, da ni bila pretirano velika slovesnost) smo zamudili, kar je najbrz bolje. Lahko pa smo bili prica zrtvovanju 3 prasicev. Dokaz jutranjega zrtvovanja je bila velika luza krvi ob cesti, nekaj nedolocljivih ostankov bivolov, rogovi in ob mizah za goste lezeca glava enega od bivolov. Sledil je obred, nekaka mesanica lokalnih obicajev in krscanske mase. Kako tesno gresta ti dve verovanji tu z roko v roki, je prical prizor duhovnika, ki je maso vodil na oltarju le lucaj stran od zlovesce bivolove glave. Po obredu je sledilo kosilo iz prasicjega in bivolovjega mesa, ki pa smo ga zamudili, saj smo se odpravili naprej.
Obiskali smo stevilne zgoraj opisane grobove in vsak nov prizor je bil bizarnejsi. Spotikanje ob ostanke ogromnih, se zjutraj zivih zivali je zamenjalo spotikanje ob sto-in-vec let stare cloveske lobanje.

Rantepao je nekaksno neuradno sredisce Toraje. Vecina obiskovalcev, ki se nameni spoznavati to nenavadno pokrajno, se nastani tu. Mestece ima nek zdrav, popotniski utrip, a ni prodalo svoje duse za nekaj tisoc rupij, kot se rado dogaja podobnim mestecem po JV Aziji. Zvecer se vsi, lokalni vodici in turisti zberejo ob pivu in petju indonezijskih pesmi.
Torajanci veljajo za izredno gostoljubne ljudi, in kot take so se do sedaj izkazali. Prebivalcem Rantepaoa in cele Toraje lahko le zelim, da tako tudi ostane, ne glede na mnozicni turizem, ki se jim obeta. Da le zvok kitare v Marts Cafeju ne bi se tako kmalu zamrl...

ponedeljek, 3. avgust 2009

Tropski raj, ki si ga moras zasluziti

Zadnji teden je bil kot voznja z vlakcem smrti (pa ne zaradi slabih cest, no, to tudi), toliko vzponov in padcev naredi iz cloveka ali zivcno razvalino ali trdovratnega popotnika. Kot sem pisala prejsnjic, je kazalo, da bom obticala v Gorontalu lep kos tedna, zaradi cesar sem bila najprej precej razocarana. A sem nasla par stvari, s katerimi bi si lahko zapolnila cas. Z enim od usluzbencev hotela sem se dogovorila za snorkeljski izlet, na cesti me je ustavil ucitelj v eni od lokalmih sol in me prosil, ce bi lahko prisla kak dan otroke uciti anglescino. V torek pa sem sla informacijo o trajektih se enkrat preverit v eno od informacijskih pisarn in izvedela, da niti petkovega trajekta ne bo. Kasneje so se sirile informacije, da se je pokvaril in bi naj ostal na kopnem se kak mesec. Vendar pa sem uspela izvedeti, da je se isti dan, torej v torek, nocni trajekt na drugo stran zaliva, do vasi Pantimana, od koder se lahko ujame bus do Ampane, pristaniskega mesta, ki je pravzaprav vez Togeanov s celino.
Receno, storjeno, cez nekaj ur sem ze bila na trajketu, presenetljivo udobnem. Po nocni voznji smo s skupino se nekaj Evropejcev (mimogrede, tu med zahodnjaki najdes edino Evropejce, zato se namesto "Zahodnjak" uporablja kar "Evropejec") ujeli minibus (smrdljiv, vroc, v zadnjih vzdihljajih) do Ampane. Po 5 urah pa v Ampani ponovno sok: nobenega javnega prevoza na otoke do sobote (bila je sreda). Namesto v zatohlem Gorontalu je kazalo, da smo obticali v prasni, od boga pozabljeni Ampani. S Nemcem, ki te konce zelo dobro pozna, saj se na Sulawesi vraca ze vec kot 15 let in je nekaj casa celo delal na Togeanih kot potapljaski vodnik, in Anglezinjo, ki je prispela z juga, smo se odlocili nekako resiti dan in najti resitev. Ob vsemu razocaranju je sledilo novo: v Ampani je zaradi slabih izkusenj s pijano mularijo alkohol popolnoma prepovedan. Vzpon: v hotelu se ga da dobiti (neuradno seveda) za zelo zasoljeno ceno. Torej ob Bintangu, ocenjenim vsaj na Heinikenovo ceno, smo dognali strategijo: najem colna do Togeanov. Cena je bila 1500000 rupij (milijon in pol), kar je nekje 100 evrov za coln. Zacelo se je mrzlicno nabiranje potnikov. Ob pomoci hotelskega osebja smo iz cele Ampane zbobnali skupaj 16 turistov, kar je zneslo pribljizno 100000 rupij na vsakega, kar je bila zelo dobra cena. Padec: v hotelu so nam povedali, da je na Togeanih vse polno, sploh Kandidiri, kamor smo bili namenjeni. Zmogljivosti so na otokih namrec omejene, na Kadidiriju so le trije resorti. Nikomur ni bilo jasno, kam bomo dali 16 ljudi, a smo vseeno sli pogumno na pot.
Na Kandidiriju se je potrdilo: le nekaj bungalovov je prostih. Vecina jih je vseeno dobila sobo, 6 pa se nas je odlocilo za improvizirano moznost: v zadnjem in najmanjsem hotelu smo prosili, ce lahko prenocimo na "njihovi" plazi, kar so nam rade volje pustili. Ob terasi z restavracijo so nam postavili nekoliko improviziran baldahin, nam obesili visece mreze in nas nahranili. Imeli smo skupno stranisce in mandi (indonezijsko kopalnico), 3 obroke na dan, budilko v obliki petelina in zastonj izlete okoli otokov. Vse to za 4 evre na dan.
Togeani so pravi raj. Nesteto otockov, vecjih, naseljenih in manjsih, osamljenih, vsi porasceni z tropskim rastjem in koralami tik ob obalah. Pescene plaze, palme in morje tvorijo cudoviti turkizno-zeleno-zlati svet, kjer se cas ustavi in lahko zadihas popolnoma drug zrak kot v glasnih Indonezijskih mestih. In to je sele zgornji svet. Pod gladino turkiznega, cistega morja se skriva spet nov svet, poln prvovrstnih potapljaskih tock. Svet, kot v akvarijih finih restavracij. Odtipakjte "Togean islands" v Googlov brskalnik, nastavite iskanje na slike in kar boste videli, no, tocno to so Togeani. Slike ne pretiravajo.
Ne morem si predstaljati, kaj bi ta tropski raj dozivel, ce ne bi bilo do njih priti taka muka. Bungalovi so polni celo sezono, predvsem zato, ker se ljudje, ko enkrat uspejo priti do cilja, velikokrat odlocijo ostati precej dlje od nacrtovanega. Neki Italijan iz Trsta (ki je znal vse pomembne slovenske kletvice) se je odlocil, da bo tu nekje do bozica. Prispel je marca. A resnicno, pot do otokov terja precej zivcev, casa, organizacijskih sposobnosti in vcasih tudi denarja, zato jih dosti obupa.

Ker pa je vse popolno lahko kmalu tudi dolgocasno, sem se po 4 dneh, v nedeljo, odlocila oditi. Resnici na ljubo mi ni bilo zal, saj sem zacela pogresati akcijo, hrup, dogajanje. Pot nazaj v Ampano je bila manj naporna, saj sem ujela trajekt z bliznjega otoka. V Ampani se je zacela organizacija poti naprej. Ena moznost je bila pot do Posa ali Tentene, mest v blizini jezera Poso ali pa voznja vse do Rantepaoa v pokrajni Tana Toraja. Pot do Toraje z busom traja nekje 20 ur, zato se je zdelo smiselno pot razdeliti na dva dela. Nato pa sem srecala prijatelja (Prav fino je imeti prijatelje v JV Aziji. To so ljudje, ki si jih nekoc nekje spoznal, si morda zapomnil njihovo ime, a imajo vedno koristne informacije. Vsi tu imajo te prijatelje, ljudi, ki jih poklicejo, ce rabijo pomoc.) s Togeanov, ki mi je pomagal najti najboljso moznost, ki se zdi kot zadetek na lotu. Za 300000 rupij, kar je le nekje 50% vec od cene za redni avtobusni prevoz, sem dobila avto s soferjem vse do Toraje. Hec je namrec v tem, da se tu nekateri turisti javnega prevoza bojijo kot hudic kriza (in razumem jih), zato za zasoljeno ceno najmajo avtomobile s soferjem. Ta moznost je sploh priljubljena med Torajo in Ampano. In ko enkrat sofer pripelje potnike v Ampano, se mu ne splaca iti nazaj s popolnoma praznim avtom, zato so pripravljeni za ceno javnega prevoza ali le malo visjo s sabo vzeti nove potnike (za primerjavo: potniki so soferju za obratno smer placali nekje sedemkrat visjo ceno na avto kot jaz).
Pot po neverjetno slabi cesti, polni ovinkov in nerazlozljivih kupov kamenja je trajala nekje 14 ur in avto se je pokvaril le dvakrat. Da ti pot se nekoliko podaljsajo, so po regiji okoli Danau Posa posejane se kontrolne tocke, kjer tako malo iz dolgega casa premecjo nekaj avtomobilov. Pri nama s soferjem niso bili prevec natancni, so pa z zanimanjem pregledovali moj potni list in se poskusali zafrkavati v polomljeni anglescini. Zanimivo, a se vedno mi ni uspelo ugotoviti, kaj je pravzaprav (bil) srz problema nemirov v osrednjem Sulawesiju.

Sedaj sem tu, na jugu otoka v pokrajni Tana Toraja. Danes zjutraj sem po dolgem casu jedla odlicen zajtrk, sestavljen iz pecenega jajca, treh kosov toasta, masla, marmelade, soka in kave. Obicajen zajtrk, pravite? Ne, ODLICEN zajtrk, ce 10 dni zivis od majhnih, praznih palacink. In v sobi imam toplo vodo. Da, ne le normalen wc in tus, celo toplo vodo.

(Mandi: nekaj, s cemer se mora budzet popotnik v Indoneziji pac sprijazniti. Tipicna Indo kopalnica namrec nima tusa, temvec vgrajeno banjico ali velik ceber, ki ga napolnis z vodo. Poleg je prilozena nekaka posodica, s katero zajemas vodo iz zbiralnika in jo polivas po sebi. Enkrat, ko osvojis sistem, je cisto prakticna zadeva)

torek, 28. julij 2009

Michael Jackson, kralj popa in Jaques, kralj umivalnika

Koncno mi je uspelo najti dostop do interneta. No, saj ne, da sem ga prej iskala, ker sem preprosto vedela, da ga ni.
Iz Jakarte sem v sredo popoldne letela na Sulawesi, v mesto Manado na severu. Ze prihod iz stavbe letalisca je razkril moj novi status zvezdnika (klici hello britney spears so bili ze prevec). Ti deli Indonezije niso tako obljudeni s turisti in precej verjetno je, da bos na javnih prevozih edini zahodnjak. Indonezijci so neverjetno radovedni in tri standardna vprasanja, ki so se jih naucili v anglescini slisis vsaj petkrat na dan. Od kod si? je najbolj priljubljeno in velikokrat se njihova anglescina tu konca, vcasih pa se nadaljuje se s Kako ti je ime? in Kam gres? Seveda jim je zenska, ki potuje sama, se posebej zanimiva in pozornost, ki jo dobim na cesti je pocasi ze nadlezna. Vendar nihce ne misli nic slabega, vsi ti pozdravi so popolnoma neskodljivi.
Tu v Indoneziji je Michael Jackson se vedno kralj popa. Sicer imam obcutek, da je tako priljubljen sele nekaj tednov, a vendarle, premagati lokalne karaoke izvajalce je velik dosezek. Ce moras za to umreti... Slava je le slava. Na poti v pristanisce v Manadu je voznik med razlaganjem, kako odlicen je MJ, glasbo navil tako na glas, da sem skoraj oglusela. In ni bil edini. Po pravici povedano, kar dobra sprememba od lokalne osladne glasbe. Glasbo je nato nekoliko utisal le za standardna vprasanja in ugibanje od kod prihajam (Slovenija jim seveda nic ne pove). Ob omembi Italije se je zacela igra ugibanja italijanskih nogometasev (ti so tu po priljubljenosti nekje za MJ-jem) in drugih sportnikov, kjer so me seveda gladko premagali.

Po zmedi z ladjo nam je nekako uspelo priti na otok Bunaken. Vzela sem kar prvo sobo, ki sem jo nasla, ceprav je bila cena pribljizno sestkrat visja od cene za sobo v Manadu. Vendar je vsebovala tudi vse tri obroke, zracen in lepo opremljen bungalov in verando s pogledom na cudovito turkizno morje zadaj za pesceno plazo. Vse to za kakih 14 evrov na dan za sicer dvoposteljni bungalov, kar je pomenilo da sem za bonus dobila se veliko posteljo samo zase.
Imela pa sem tudi svojega hisnega ljubljencka, najvecjega scurka, kar sem jih kdaj videla (ali sorodnika scurkov, na te posastke se ne spoznam). Dala sem mu ime Jaques in bival je v mojem umivalniku. Z Jaquesom sva imela dogovor: on ostane v umivalniku, jaz pa ga tam ne bom motila. 2 dni je najna simbioza lepo tekla, potem pa sem ugotovila, da je umivanje zob pod tusem lahko precej naporno - pravzaprav je ze tusiranje pod tistim tusem bilo naporno - zato sem se odlocila Jaquesa izseliti. Ujela sem ga v plasticno vrecko in nesla dalec od bungalva v grmovje. Konec koncev, placala sem celo kopalnico, z umivalnikom vred, Jaques pa najbrz ni placal niti centa. Naslednji dan se je spet pojavil na steni kopalnice, a sem mu zagrozila, da ga bom naslednjic nesla vse do morja, zato se ni vec prikazal.
Sicer pa na Bunakenu ni veliko za poceti, ce se ne potapljas in to je tudi bila vsa ideja. Prvi dan sem se pred soncnim zahodom nahitro namocila v prijetno toplem morju in nato cel vecer poslusala valove in oglasanje cudnih zivali. Drugi dan je minil precej podobno, zal je popoldne malo dezevalo (susna doba tu, par sto km od ekvatorja bolj malo pomeni), tudi ponoci se je razdivjala nevihta. Tretji dan sem si sposodila opremo za snorklanje (=potapljanje z masko in plavutkami) in odplavala do koralnega grebena nedalec od obale. Resnicno, nekaj tako cudovitega nisem pricakovala. Nikoli se nisem videla modre morske zvezde, in to taksne kraljevsko modre, da samo strmis. In ribe vseh barv in oblik, ogromni morski jezki, nenavadno oblikovane korale, ki ti dajo obcutek, kot da si se znasel na drugem planetu. Zal je tok na Bunakenu zelo mocan in zato je zasledovanje barvastih rib zelo naporno. Rabila sem pocitek in zelela nadaljevati cez kako uro, a zal sem bila ze precej pozna, saj se opoldne zacne precej mocna oseka, ki zelo otezi snorklanje. Voda je namrec tako nizka, da bi za normalno plavanje morala pesaciti vsaj kilometer od obale, kar pa je zaradi ostankov koral lahko zelo bolece. Uspelo mi je stopiti na nekaj ostrega in se cel vecer sem sepala. Zal so korale tu ponekod zelo poskodovane in unicene, predvsem zaradi ribolova in pristajalisca colnov. Vcasih je bil greben tu se mnogo vecji.
Po popoldanskem nalivu, ko je bilo ze prehladno za plavanje, sem se sprehodila skozi vas Bunaken. To je majhna, sproscena vasica okoli ene same cerkve in pristjalisca za colne. Spet nenehno pozdravljanje, mahanje in nasmehi z vseh koncev. S skupino otrok smo vadili anglescino in ocitno imajo zelo dober spomin, saj sem se naslednja 2 dni slisala svoje ime z vseh koncev vasi. Kmalu so me po imenu ogovarjali vsi, tudi tisti, katerim se sploh nisem predstavila. So pa vascani Bulakena eni najbolj prijaznih ljudi, kar sem jih kdaj srecala.

Zal je bilo v ponedeljek treba odditi nazaj na "celino". Iz Manada sem ujela nekaksen minibus do Gorontala. Tu sem spet vzela prvo sobo, ki je bila na voljo, pa se za to sem imela sreco, saj je bila edina. Zanimivo, da "imeti sreco" tu pomeni vse prej kod to, da si lahko srecen, ce dobis malo, zatohlo sobico brez pohistva. "Zal" sem morala vzeti okusno opremljeno, udobno klimatizirano sobo z lastno kopalnico. Zal zato, ker posledicno stane vec kot zgoraj omenjena moznost. A se vedno ni drago, okoli 9, 10 evrov. Moram pa pohvaliti hotel, saj je osebje polno koristnih informacij, saj sem se prej morala resnicno potruditi, da sem nasla verodostojne informacije o prevozih, hrani, bivanju. Tu resnicno vedo, kaj delajo in sumim, da zaposlene celo posiljajo na tecaj anglescine.
Vendar pa sem, kot kaze, obticala tu do petka in to me precej jezi. Moja naslednja destinacija so namrec Togeani, otocki malo juzno od Ekvatorja. A zal so ukinili sredino ladijo, bojda zato, ker niso imeli licence. Od kdaj je ze to bil problem v Aziji? Trentno mi tako ne ostane drugega, kot da cakam. Poleg tega so mi ostali popotniki odsvetovali potovanje v regijo okoli Posa v osrednjem Sulawesiju, a njhovi podatki niso novejsi od 2006, saj po tem obdobju najbrz tam ni bilo veliko turistov. Eden izmed usluzbencev hotela pa mi je povedal, da je v zadnjih letih Poso popolnoma varen in dosti turistov obisce tamkajsne naravne parke. A zal mi je pomanjkanje casa pomagalo sprejeti odlocitev, da Danau Poso izpustim in pot nadaljujem cim bolj naravnost do Tane Toraje na jugu. Sovrazim biti v naglici, a zal ne bo slo drugace. Glede na to, da nimam pojma, kako priti iz Makassarja na j Sulawesija do Floresa (v teoriji se gre s trajektom, ki pa vozi sam bog ve, kdaj), bom po poti najbrz izgubljala se vec casa. Ce ne bo slo drugace, bom ali Flores ali dele Lomboka izpustila. V Jakarto bom zagoto letela, da pridobim na casu. Po novem imam let iz Jakarte zvecer (Etihad je let prestavil za dobre 4 ure), kar pomeni, da morda lahko v Jakarto priletim ze zjutraj (seveda z upostevnjem zamud letala, ki so tako gotove kot to, da te bo prodajalec spominkov nategnil) in ne zapravljam casa tam.

To je to zaenkrat, ne vem se, kdaj e spet oglasim, s Togeanov pravgotovo ne, saj je tako kot na Bunakenu, ze elektrika luksuz.

četrtek, 23. julij 2009

Misija: Jakarta

Pa smo tukaj, na drugem koncu sveta. Let je bil neverjetno udoben, vsaj v primerjavi z zadnjim. Malo me je skrbelo, kako bodo stvari tukaj izgledale, a tisti trenutek, ko sem stopila iz letalisca, sem se spomnila, kako izgleda Azija in vse je bilo spet super. Neverjetno, kako hitro clovek pade v ta obcutek. In azijsko anglescino, seveda.

Jakarta je grdo mesto, polno revnejsih sosesk in smeti.

Sobo je bilo tezko najti, na koncu sem nasla nekaj za pribljizno 5 evrov. Delila sem jo z nekim Valizanom, tako, da je bila na koncu soba se poceni, ceprav je bila v bistvu zelo osnovna in prakticno brez pohistva.
Danes zvecer letim v Manado. Vcerajsnji leti so bili vsi zasedeni, pa tudi placala sem malo vec, kot sem pricakovala, a nic zato. Tako pac je, druga mi ne preostane. Sem pa zato vceraj porabila precej precej manj od dnevnega budzeta, le nekje okoli 14, 15 evrov.

petek, 17. julij 2009

Urgentno posredovanje...

...pred morebitnimi napadi panike.

Danes zjutraj se je v Jakarti, kamor letim v torek, zgodil teroristični napad v dveh hotelih. Po informacijah naj bi bili med žrtvami tudi tuji turisti.

Kot da novice o tem, da letala padajo kot muhe, da poskuša nova gripa mutirati in drugih katastrofah ne bi bile dovolj, so se sedaj še islamski skrajneži odločili deževati na moji paradi. Prvi odziv je bil jeza, ne strah ali zaskrbljenost, čista jeza. Koliko časa in energije človek namreč porabi za prepričevanje okolice, da ni vse tako nevarno kot izgleda in potem se vse sesuje v prah. Da vse ni tako nevarno kot izgleda najbrž seveda ni res, vsaj za goste hotelov, kjer sta se zgodila bombna napada ni, a raven moje zaskrbljenosti je z modrega območja zašel nekje v zeleno. Kaj? No, recimo, če je bila prej stopnja zaskrbljenosti na lestvici od 1 do 10 nekje 3, je sedaj morda 5 ali 6. Če pa pomislim, da se ne bom gibala po klasičnih terorističnih tarčah, pa še kako stopnjo manj.
Ponavljam: moja pot bo šla nekako čez Sulawesi, preko Floresa in Lomboka. Ti otoki v preteklosti niso imeli težav z islamskimi skrajneži, ki so že prevzeli odgovornost za današnje napade. Sulawesi je imel probleme zaradi političnih sporov, ki s tem nimajo veze. Po potrebi se bom osrednjega Sulawesija ognila. Razen Lomboka so moje postojanke precej daleč od tovrstnih dogajanj tudi zato, ker ti konci niso pretežno muslimanski. Sulawesi je še vedno večinoma protestantski, Flores pa katoliški.
Tarče teroristov so turistične točke, torej hoteli, restavracije, kraji, kjer se zbira večja množica ljudi. Če bo potrebno, se bom posluževala taksijev namesto javnega prevoza, v dragih in uglednih hotelih (ki so bolj mikavna točka) ne bom prenočevala, izogibala se bom tržnicam.

Najbrž napisano ne pomaga. No ja, vsaj samo sebe sem nekoliko pomirila. Menim, da obstaja verjetnost, da so ti bombni napadi osamljen primer in ne bodo sprožili vala tovrstnih dogodkov. Kljub temu, da obstaja možnost, da so skrajneži načrtovali več akcij, izkušnje kažejo, da gre ponavadi za moment presenečenja, kar pomeni, da ko je enkrat panika sprožena, je cilj začasno dosežen.

torek, 14. julij 2009

Minus en teden...

Torej, tole je zadnji teden pred odhodom. Sem že nekako v nizkem štartu, a nekaj stvari je še vedno treba opraviti. Imam nekaj problemov z rezervacijo notranjega leta Jakarta-Manado. Našla sem skoraj popolno karto; let je proti večeru še isti dan, ko prispem v Jakarto, cena je zmerna, edina slaba stran je, da bi v Manado prispela precej pozno zvečer. A tako bi se lahko lepo naspala in bila že drugi dan popoldne na Pulau Bunaken (LP pravi, da tja vozijo ladje dnevno). Žal pa je vse še nekoliko pogojno, saj kot rečeno, ne morem rezervirati letalske karte. S kreditno kartico ni nič narobe, kar so mi tudi potrdili pri Activi, tako da je najbrž nekaj narobe s spletno stranjo Lion Aira. Danes sem poskusila znova, tokrat nisem uspela priti niti do plačila. Upam, da mi še pred odhodom uspe, saj bi rada z gotovostjo vedela, ali nadaljujem isti dan, saj bi si morda rezervirala hotel (v Jakarti ali Manadu). Letalsko karto seveda lahko kupim kar na samem letališču in če bom imela srečo, ne bo veliko dražja, a lahko, da bodo razprodane, predrage, karkoli. Ahhhh...

Vizo sem iz Dunaja dobila v roku enega tedna in bila zelo pozitivno presenečena. Vse šlo brez težav.

Mislim, da imam bolj ali manj vse za na pot, razmišljam še, da bi kupila vrečo za nahrbtnik, ki le-tega ščiti pred vlago, kar pa je meni všeč je to, da se da vreča zakleniti, kar se moj nahrbtnik sam težko. Mislim, da jo bom kar naročila.

Sedaj se samo še odločam, koliko gotovine vzeti (vsaj do Makassarja bi rada zdržala brez dvigovanja na bankomatih, kar je nekje 3 tedne), katera oblačila spakirati in podobne majhne tehnične podrobnosti.

nedelja, 12. julij 2009

Ko bom velika, bom Lara Croft


Kmerski imperij, ki je zgradil mogočne templje v Angkorju, je trajal od 9. pa vse do 15. stoletja, svoj vrhunec pa je dosegal v 13. stoletju. Angkor je bil duhovno in upravno središče imperija, ki je zavzemal precejšnji del JV Azije, od današnje Burme do Vietnama.


Angkor Wat, najznamenitejši med templji, velja za največji verski objekt na svetu. Je simbol nekoč mogočne Kmerske dežele in simbol ter ponos sodobne Kambodže, ki je svoj prostor našel celo na njeni zastavi.



Ob nastanku so v templjih potekali hidujski obredi, zato je večina motivov iz mitologije tega verovanja. A v 13. in 14. stoletju se je po kraljestvu začer širiti theravadski budizem, ki je tudi dandanes prevladujoča religija v Kambodži, zato so kasneje objekte spremenili v budistčne templje.


Med templji bi človek lahko taval dneve in dneve, ne da bi se naveličal drobnih detaljev na stebrih, vonja po zgodovini, pajčevin, od monsunskega deževja prepojenih starodavnih vodnih zbiralnikov... Med zgubljanjem v temačnih sobanah lahko resnično začutiš duh Indiane Jonesa in njegovih resničnih dvojnikov, ki so te templje nekoč na novo odkrivali.
Čisto lahko si je predstavljati zakaj so ti templji navdušili tudi filmske ustvarjalce, ki so v enem izmed njih posneli nekaj kadrov za film Tomb Raider.
In čisto lahko si je predstavljati zakaj se je zvezda filma Angelina Jolie zaljubila v to čudovito deželo, katere enkratnost se pri angkorskih templjih šele začne.

Ko bom velika, bom Lara Croft


Čeprav sem se lani precej trudila, da bi svoje dogodivščine čim bolj redno objavljala na blogu, mi je ravno na vrhuncu nekako zmanjkalo sape. Moja pripoved se konča v Phnom Penhu, od koder naju je s sopotnico pot vodila v Siem Reap, bazo za raziskovanje angkorskih templjev.
Ker so name naredili precej močan vtis, se mi zdi prav da jim, pa čeprav skoraj leto kasneje, posvetim nekaj časa in prostora. In ker slike povedo mnogo več kot besede, sem se odločila objaviti nekaj utrinkov iz tridnevnega raziskovanja tega starodavnega kraljestva. S čim manj besedami. Tu je le ozek izbor, z naslovom ujemajoč v bolj "indianajonesovskih" motivih, a templji so tako obsežni, da je izkušnjo nemogoče povedati le z nekaj slikami.


Vsak tempelj se razlikuje od drugega in vsak je čudovit na svoj način. Stare ruševine, prekrite s koreninami, mitološki motivi, nemi skrivnostni obrazi, ki zrejo vate, čudoviti razgledi. Nešteto je monosti, da plezaš po svoje, čeprav je omejitev zaradi varnosti kar nekaj. Najznamenitejši, a hkrati tudi najmanj zanimiv je Angor Wat, kjer je pot ogledov jasno začrtana in po njej se valijo reke turistov. Vse dlje od tega pa je čisti užitek.



...In fotografski raj.