V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja sta se dva Britanca, Tony Wheeler in njegova žena Maureen Wheeler odpravila na pot iz Londona preko Azije do Avstralije. Pot ju je vodila skozi države, ki so bile v tistih časih daleč od zemljevida popotniških destinacij - Turčija, Iran, Afganistan, Pakistan, vse preko Indije do Nepala. Na poti sta se srečevala s številnimi težavami, ki jim je botrovalo predvsem pomanjkanje zanesljivih informacij. Zato je v Sydneyju leta 1973 nastal turistični vodič z naslovom Across Asia on the Cheap. Uspeh knjige je vodil v razširitev le-te v South-East Asia on a Shoestring in rodil se je Lonely Planet, danes najbolj prodajana znamka popotniške literature. Omenjena knjiga je še danes najbolj prodajani artikel družbe in si je do danes prislužila legendarni status in vzdevek "Rumena biblija". Tisoči mladih backpackerjev spi z njo pod vzglavnikom v poceni hotelih vzdolž nekdanje "hippie trail".
LP vodiči so bili prva popotniška literatura, ki je služila izključno mladim popotnikom, ki so bili pionirji v danes tako razširjeni obliki potovanja - backpackerjem. Na transazijski poti je bilo tedaj precej manj turistične infrastrukture, tovrstna potovanja pa nekaj novega.
Iz Azije se je LP razširil na ostale celine in trenutno obsega več kot 500 naslovov. V serijo so vključene tudi knjige o hrani, fotografiji, mini slovarji, nasvetih o potovanju z otroki. Ime so vodiči dobili po pesmi Joeja Cockerja in Leona Russella Space Captian, kjer se pojavi besedna zveza "lovely planet", a jo je Wheeler narobe razumel kot "lonely planet". Po seriji vodičev so poimenovali tudi popotniško oddajo, ki pa je ime kasneje spremenila v Globe Trekker in je danes drugi pomembni medij backpackerske kulture.
Vendar pa na LP letijo tudi številni očitki. LP je pripomogel k lažji dostopnosti številnih nekoč eksotičnih destinacij, kar po mnenju kritikov pripomore k uničevanju lokalne kulture in običajev. Lonely Planet se očitkov brani z argumentom, da v svojih knjigah spodbujajo odgovorno popotništvo. Kljub temu pa se je v JV Aziji zgodil pojav, imenovan "Banana pancake trail", odgovor na nekdanjo Hippie trail. Omemba kraja v LP vodičih namreč tja pritegne ogromno število ljudi in številni hoteli in restavracije svojo ponudbo prilagodijo zahodnemu okusu. Posledica tega so palačinke, ki jih strežejo prav vsepovsod po JV Aziji in so redni sestavni del zahodnjaškega zajtrka (glej Epilog v Misija: Indonezija).
Backpackerski paradoks pravi: Če je v Lonely Planetu, ni neokrnjeno. Če ni v Lonely Planetu, ne najdeš.
Čeprav je LP že od vsega začetka sinonim za avanturistično, neodvisno potovanje, dandanes prav zaradi njega duh backapackerstva izginja v senci mainstreama, ki ga je tej kulturi prinesel prav LP. A ne glede na to, kako gledaš na ta modri vodič s prepoznavnim logom, legenda ostaja in popotniki mu dolgujemo marsikaj.
Včasih se resnično ne moreš zanesti na nič druga, kot na samega sebe, a nekje v tvojem nahrbtniku je steber na katerega se lahko upreš, ko nimaš pojma kako rešiti popotniško zagato...
LP vodiči so bili prva popotniška literatura, ki je služila izključno mladim popotnikom, ki so bili pionirji v danes tako razširjeni obliki potovanja - backpackerjem. Na transazijski poti je bilo tedaj precej manj turistične infrastrukture, tovrstna potovanja pa nekaj novega.
Iz Azije se je LP razširil na ostale celine in trenutno obsega več kot 500 naslovov. V serijo so vključene tudi knjige o hrani, fotografiji, mini slovarji, nasvetih o potovanju z otroki. Ime so vodiči dobili po pesmi Joeja Cockerja in Leona Russella Space Captian, kjer se pojavi besedna zveza "lovely planet", a jo je Wheeler narobe razumel kot "lonely planet". Po seriji vodičev so poimenovali tudi popotniško oddajo, ki pa je ime kasneje spremenila v Globe Trekker in je danes drugi pomembni medij backpackerske kulture.
Vendar pa na LP letijo tudi številni očitki. LP je pripomogel k lažji dostopnosti številnih nekoč eksotičnih destinacij, kar po mnenju kritikov pripomore k uničevanju lokalne kulture in običajev. Lonely Planet se očitkov brani z argumentom, da v svojih knjigah spodbujajo odgovorno popotništvo. Kljub temu pa se je v JV Aziji zgodil pojav, imenovan "Banana pancake trail", odgovor na nekdanjo Hippie trail. Omemba kraja v LP vodičih namreč tja pritegne ogromno število ljudi in številni hoteli in restavracije svojo ponudbo prilagodijo zahodnemu okusu. Posledica tega so palačinke, ki jih strežejo prav vsepovsod po JV Aziji in so redni sestavni del zahodnjaškega zajtrka (glej Epilog v Misija: Indonezija).
Backpackerski paradoks pravi: Če je v Lonely Planetu, ni neokrnjeno. Če ni v Lonely Planetu, ne najdeš.
Čeprav je LP že od vsega začetka sinonim za avanturistično, neodvisno potovanje, dandanes prav zaradi njega duh backapackerstva izginja v senci mainstreama, ki ga je tej kulturi prinesel prav LP. A ne glede na to, kako gledaš na ta modri vodič s prepoznavnim logom, legenda ostaja in popotniki mu dolgujemo marsikaj.
Včasih se resnično ne moreš zanesti na nič druga, kot na samega sebe, a nekje v tvojem nahrbtniku je steber na katerega se lahko upreš, ko nimaš pojma kako rešiti popotniško zagato...
Mislim, da je Lonely planet danes že kar "povprečen". Mogoče je boljše uporabiti "let's go" ali pa nasvete domačinov (ki seveda v lastni nimajo turistične agencije, hotelov,...).
OdgovoriIzbriši