torek, 28. december 2010

Okus Evrope

Cuenca, še ena kljukica več na Unescovemu seznamu kulturne dediščine, je najbrž najbolj evropsko mesto v celi regiji. Združuje lepote Quita in elegantnost bolivijskega Sucreja. In čeprav je (pssst, to je le moje osebno mnenje, ki ga ni potrebno deliti s cuencenos) po veličastnosti cerkva za Quitom in ji primanjkuje svetovljanskega pridiha glavnih mest, je popolno mesto za kratek mestni oddih. Tlakovane ulice, ki vodijo proti lepo urejenemu glavnemu trgu so se ravno začele bleščati v božičnih lučeh in iz kotličkov pouličnih prodajalcev se je širil omamen, topel vonj evkaliptusovega lesa. Ko se je temperatura zaradi rahlega pomladnega dežja nekoliko spustila, me je mesto, če sem zamižala na eno oko, nekoliko spominjalo na ljubljanske ulice.
Verjetno je ravno zaradi tega dostojanstvenega evropskega priokusa Cuenca polna v tujcev, ki so našli bolj ali manj stalno prebivališče v Ekvadorju. Številne kavarne, bari in restavracije so v lasti tujcev in prefinjeni (ali pa le preprosti tradicionalni) ponudbi lokalne hrane dodajo raznolikost. Tako sem v čakanju, da nas obide deževni oblak, pila klasični evropski capuccino, ob sacher torti in časopisu v angleškem jeziku v eni izmed prefinjenih kavarnic. Restavracije z kvalitetno mednarodno hrano po mednarodnih cenah se zvečer napolnijo s tujci in lokalnim jet-setom. Kot študentsko mesto pa ima seveda tudi kar nekaj manj sofisticirane zabave, kjer so tehno-salsa in koktejli glavni vir zabave.
Morda je bila prav ta domačnost Cuence razlog, da tudi, če bi imela do konca potovanja več časa, verjetno ne bi tam preživela več kot kak dan. Moja zadnja postaja v Ekvadorju, Vilcabamba, je že klicala.

Opičji posli

Banos je mestece na varni strani takrat ravno bruhajočega vulkana (moj drugi aktivni vulkan v letu in pol... Ali imam srečo ali pa nadnaravne sposobnosti), ki ima pravzaprav vse, kar gringo na poti čez Južno Ameriko potrebuje. Restavracije vseh cenovnih razredov, od dragih mednarodnih, do manj kot $2 vrednih kosil na lokalni tržnici, turistične agencije, številne trgovinice z običajno turistično kramo, hoteli, da ne veš katerega izbrati. Povrhu vsega pa je blagoslovljeno s čudovito pokrajino, ki ga obdaja in prej omenjenim vulkanom, ki, kadar ni preveč zaposlen z odnašanjem cest, predstavlja glavno turistično atrakcijo. Ko sem bila tam jaz, je z grožnjami lokalnim cestam in vasem za kako leto, dve sicer že zaključil in je od predstave ostal le bel dim, ki se je valil v nebo. Nekega dne, na poti nazaj v mesto, se je dim sicer obarval črno, a (žal) je bilo le veliko (črnega) dima za nič.
Prvi dan sem vstala precej zgodaj in se z belgijskim navdušencem nad planinarjenjem odpravila pogledat nekaj slapov, po katerih je znana pot med Banosom in Puyem niže dol proti Amazonasu. Ker je celo prejšnjo noč deževalo, je bila pot blatna in spolzka, a kljub temu sva se po slabi uri in pol prebila do ljubkega, a ne ravno impresivnega slapu.
Cela blatna sva pot nadaljevala z avtobusom do nečesa, kar se je kljub majhnosti in preprostosti (in odsotnosti iz večjih turističnih vodičev) izkazalo za eno najboljših doživetji na moji poti.
Že v Boliviji mi je takratni irski sopotnik pripovedoval o zavetišču za opice nekje blizu Banosa, kjer opice prosto živijo in skačejo okoli in se obešajo po obiskovalcih. Večkrat je poudaril, da je bil obisk zavetišča najbolje zapravljenih $10 na potovanju. A žal ni znal povedati, kje točno je to zavetišče, ali kako se imenuje. Izkazalo se je, da gre za Paseo de los monos, majhno, zasebno zavetišče nekoliko ven iz mesta Puyo (dve uri vožnje iz Banosa).
Najprej te na vhodu pozdravita dva prijazna psička, ki se med navihanimi opicami očitno odlično znajdeta. Kmalu se znajdeš obdan z opicami, pa če ti je to všeč ali ne. Eden izmed opičjakov še posebej obožuje, da se ga nosi okoli in če tega nočeš je precej jezen. Tako sem se ga usmilila in je splezal za moj vrat in me vso pot skozi park cukal za lase in mi, v prizadevanju, da ne bi zgrmel z mene, ovijal tace in rep okoli vratu. Ste že kdaj prenašali opico za vratom? Ne? Precej zanimivo. Ko sem, z opičjim mladičkom v naročju in prej omenjenim gospodičem za vratom poskušala fotografirati neke nenavadne živali z dolgimi nosovi, je k meni na crkljanje prišel še manjši od kužkov in nekaj sekund kasneje sta mi v naročje poskušala zlesti tudi objekta mojega fotografiranja. Tisti trenutek sem bila najbrž obkrožena z največ različnimi živalskimi vrstami kadarkoli v življenju, ampak kljub temu, da se to sliši rahlo nelagodno, tega občutka ne pozabiš nikoli.
Živali v parku so rešili iz zasebnih lastništev ali pred tihotapci živali. Nekatere med njimi so prenevarne, da bi živele na prostem (ali pa so zelo na robu tega, kot opičji vodja Milford, ki zna biti na trenutke prav zloben), zato morajo bivati v kletkah, a oskrbniki se trudijo, da jim kjub temu omogočijo življenje lepše, kot so ga poznale prej. Park sprejema tudi prostovoljce. Program na teden stane $100, v zameno za kar dobiš bivališče v parku (a stran od opic) v hisši z ostalimi prostovoljci in topel obrok. Naloga prostovoljcev je pomagati pripravljati hrano za živali, opravila okoli kletk in morebitna sprotna dela ter vodenje obiskovalcev po parku. Pravzaprav dela ni veliko in večino časa so prostovoljci prepuščeni sami sebi - in seveda opicam, s katerimi se lahko cel ljubi dan igrajo.
Nslednji dan sem opravila še nekaj božičnih nakupov in se popoldne odpravila v Cuenco.

torek, 14. december 2010

Welcome to the jungle, baby!

Mestne ulice Quita sem tako zamenjala za gozdne potke dezevnega gozda.
Iz Quita sem se napotila v mesto Tena na zahodu regije Oriente, ki je pokrita z amazonskim pragozdom. Regiji kraljuje reka Napo, ki je pritok slavne juznoameriske reke. Tena je dobro izhodisce za trekkinge v dzunglo, vendar bolj divjo izkusnjo hoces, dlje v pragozd moras. To je sicer mozno organizirati tudi iz Tene, ampak ponavadi vkljucuje transport do katerega drugega mesta dlje na vzhod. Vec dni pomeni tudi vec stroskov. Najbolj osnovni trekkingi se zacnejo pri nekje $45 na dan, vkljucno s hrano, vodo in prevozom.
Najprej me je presenetilo, kako malo turistov je pravzaprav v Teni. Tako malo, da so ze tako malostevilne agencije preprosto zaprte. Ko sem le staknila turisticnega agenta v eni izmed agencij, sem ugotovila, da preprosto nimajo programov za naslednjih nekaj dni, saj ni nikogar prijavljenenega, programe pa izvajajo za najmanj dva. Nekako smo nasli moznost, da se pridruzim paru, ki je ze sredi ture in program opravim v obratnem vrstnem redu. Tako smo prvi dan odsli na precej zabavno pot po okoliskem gozdu, po majhni recici navzgor. Najbolj zanimiv del je bil plezanje po slapovih, predvsem, ker smo bili popolnoma premoceni. Zvecer so me odpeljali v koco, ki je v lasti turisticne agencije. Koca je pribljizno 20 minut iz Tene in stoji 100 metrov visoko na pecini nad reko. Razgled je naravnost fantasticen. Koca je precej ogromna, a zaradi prej omenjenega pomanjkanja turistov tudi popolnoma prazna. Ce ne stejem osebja, sem bila v lesenem dvorcu popolnoma sama. Dodelili so mi najboljso kocico, nekoliko na hribcku, z lastno teraso, viseco mrezo in najboljsim razgledom. Drugi dan je bil bolj izobrazevalne narave. Vodic nama je z Nemko, ki se mi je zjutraj pridruzila, na sprehodu skozi gozd razlagal o zdravilnih rastlinah v gozdu. Pot je vsebovala tudi nekaj soteskanja skozi naravnost cudovito sotesko gozdne recice. Po kosilu smo se odpravili k reki pod naso koco in iskali zlato. Nekaj smo ga tudi nasli, a premalo, da bi zbudilo moje zanimanje. Kopanje v osvezilni reki je bilo bolj zanimivo. Zadnji dan smo obiskali lokalno druzino in spoznali njihov nacin zivljenja, popoldne pa se v velikih zracnicah spustili po nasi reki vse do reke Napo. Vecinoma mirna reka nas je nesla mimo vasic in predvsem veliko temno zelenega gozda. Tisti, ki ste bili kdaj v Gardalandu, morda poznate atrakcijo, kjer se v velikoh okroglih colnih spustis po umetni reki. No, nas tubing me je nekoliko spomnil na to, le da je bila voznja daljsa in dzungla bolj pristna.
Zal pa mi boste vecino od napisanega morali verjeti na besedo, saj sem redko imela s sabo fotoaparat, ki je nad vodnimi aktivnostmi navdusen precej manj od mene.

Danes sem spet v visavah, v mestecu Baños. Nisem se se odlocila, kaj bom pocela, saj so moznosti razlicnih aktivnosti ogromne. Vsekakor porocam.

četrtek, 9. december 2010

Mestno zivljenje

Quito je se eno veliko juznoamerisko mesto, o katerem ne slisis veliko lepega. Vecina ljudi pohvali lep stari del mesta, tu pa se vse konca. In s tem mu naredijo veliko krivico. Lepota Quita se seveda zacne v Starem mestu, kjer kraljuje ena najlepsih kolonialnih arhitektur v Juzni Ameriki. A le kratek sprehod severneje te po sirokih avenijah pelje skozi zelene parke kjer se domacini sprehajajo med odmori za kosilo, posedajo na travi po soli ali dremajo na svoj prost dan. Siroke avenije te nato pripeljejo do Novega mesta, urejenega in cistega. Stevilne mednarodne restavracije, lokali in diskoteke so zrasli v soseski Mariscol Sucre, kjer je tudi najvec hotelov vseh cenovnih razredov. Urejeni domacini v kravatah in kostimih hodijo po pescu prijaznih plocnikih ob boku s poptniki v trekking obutvi. Javni prevoz je poceni in pregleden, tudi sam promet ni pol tako kaoticen kot v nekaterih drugih vecjih mestih. In vse to ob pobocju zelenih hribov.
Poleg tega pa lezi skoraj na ekvatorju, ki poteka kako uro voznje severneje iz mesta, zaradi cesar je vreme kljub visini celo leto prijazno in prijetno toplo vecino dni.

Mestno zivljenje bom kmalu zamenjala za amazonski pragozd...

Kako sem ponovno nasla bozicnega duha

Canoa je precej umirjena vasica, z hoteli in hostli z ogromno lesenimi in bambusovimi detalji, visecimi mrezami in surfi za najem. Ob plazi je vrsta majhnih lesenih hisic, ki v boljsih casih prodajajo hitre obroke cevicheja in koktejle. Vreme je prijetno toplo in sonce prijazno deli svoje zarke vsaj nekaj ur dnevno. Valovi tu so odlicni, surferjev pa vecino dni malo. Tako imas celotni koscek plaze in pripadajocega breaka le zase.
Tudi v Ekvadorju se pocasi prebujajo v predbozicno vzdusje. Hostel, v katerem sem bivala, je v lasti amerisko-mehiskega para. Americanka Lisa je se posebej navdusena nad bozicem in je v vzdusje poskusala potegniti tudi nas. Tako smo s skupniki mocmi okrasili bozicno drevesce (da bi vendarle ostali nekoliko v obmorskem stilu je bilo med klasicnimi bozicnimi okraski tudi nekaj skoljkic) in skupni prostor. Okrasevanje drevesca v kopalkah, ko namesto bozicnih pesmi poslusas bucanje valov nekaj metrov stran, je vsekakor moj stil bozica. Morda je bilo prav to tisto, kar je manjkalo v mrzlih decemberskih dneh preteklih let.

Zjutraj sem se zbudila in ugotovila, da je moj cas na plazah in valovih potekel in moram naprej. Kljub dejstvu, da je Canoa resnicno ljubko mestece, sem se zacela pocutiti9 slabo. Preprosto zacutila sem ponovno potrebo, da grem na avtobus in se odpeljem dalec stran, zamenjam se tako prijetno okolje za redek gosrki zrak. Moj sopotnik je odpotoval ze dan prej proti Kolumbiji, morska hrana me ni vec navdusevala in moje razpolozenje je mocno padlo. Ampak tsiti trenutek, ko se je avtobus za Quito zacel premikati, sem se pocutila bolje, iz minute v minuto. Spet sem bila na poti.

ponedeljek, 6. december 2010

Ekvadorska obala

Moja prva postaja v Ekvadorju je bila vasica Montañita. Montañita je kraj, kjer mnogo ljudi ostane dlje, kot so nacrtovali. Zdi se, da je to ena velika surferska skupnost, ki se je zbrala skupaj z namenom narediti surfersko mestece. Prav vsak bar in hotel je, ne glede na splosni stil notranje opreme, opremljen vsaj z enim surfom obesenim s stropa ali vsaj plakati s surferskimi motivi. Sprosceno vzusje, reagge in nocne zabave so nacin zivljenja. Kljub vsemu pa to ni glasni resort, kot Mancora, od katere jo loci predvsem bolj lokalno vzdusje.
Pot po obali se je nadljevala do mesta Puerto Lopez, ki je baza za ogled narodnega parka Mochalilla. Mochalillo sestavlja obalni del in otok Isla dela Plata. Prvi dan sva si sopotnikom ogledala celinski del. Skozi suhi gozd (ki si resnicno zasluzi ime, saj so drevesa popolnoma suha in siva, le kaktusi dodajo obcasno zeleno) se sperhodis po ne pretezki dveurni poti mimo stevilnih razglednih tock, gnezdisc pelikanov in dveh lepih plaz, dokler ne dosezes cudovitega pasu kot puder drobnega belega peska, ki ustvarja osamljeno plazo. Plaza me je sicer nekoliko spominjala na plaze v okolici Kute na indonezijskem otoku Lomok, ki jih ustvarja precej toplejsi Indijski ocean.
Na otok Isla dela Plata je mozno priti le v organizirani skupini, saj tako zagotavljajo zascito zivali na otoku. Voznja z ladjico po razburkanem morju traja dobro uro. Na poti na otok smo videli skupino delfinov, na samem otoku pa stevilne vrste ptic, ki se ljudi ne bojijo, zato se jim lahko priblizas na kak meter (blizje vodici niti ne pustijo). Kasneje smo videli se zelve, vcasih je mozno videti tudi morske leve. Ob otoku so tudi koralni grebeni z zanimivim podvodnim zivljenjem.

Se isti vecer naju je sopotnikom pot vodila naprej proti severu, v mestece Canoa, kamor sva prispela danes zjutraj. Canoa bo verjetno moja zadnja postaja preden koncno spet odrinem v notranjost.