sreda, 24. julij 2013

Stereotipi

Bangladeš - poplave, revščina, cikloni, zrušene stavbe, tekstilna industrija.
Stereotipi so (kot vedno) posledica nepoznavanja, kar je velika škoda. Naših časopisov lepe zgodbe ne dosežejo. Bangladeš je recimo dom mikrofinanciranja, ki se kot ideja boja proti revščini širi po celem svetu. Socialno podjetništvo je naprimer v času, ko Slovenija to področje šele previdno tipa, že zdavnaj v polnem razcvetu. Marsikje so prepovedali vozila na bencin in jih zamenjali z vozili na plin. Tako v mestih ne najdeš več starih "baby taksijev," ekvivalentov bolj poznanih tuk tukov, temveč le trikolesne CNG-je, ki delujejo na plin. Celo nekaj avtobusov na tovrstni pogon rohni po Dhaki. Da prepovedi plastičnih vrečk, kar je na Zahodu zaenkart le iluzija, niti omenjam ne.
A pustimo tokrat bangladeške stereotipe tam, kjer so. Upam sicer, da jih bom v prihodnosti uspela vsaj nekoliko razbiti. Biti na drugi strani stereotipov je nekaj, s čimer se kot tujec pogosto srečuješ. Pravzaprav bi prav vsakemu, ki ima o kakšni manjšini kakršnikoli trdovraten stereotip, predlagala, da se odpravi v družbo, kjer bo sam v skupini "drugih," tisti nepoznani skupini, okoli katere se napletajo miti in stereotipne podobe. Nekateri stereotipi, povezani s tujci v Bangladešu, so zabavni in jih je mogoče vzeti z vrhano mero humorja. Nekateri so bolj ali manj resnični. Nekateri mejijo na žaljive. Dobrodošli na drugi strani posploševanja!

1) Tujci so bogati.
Hm, ko bi povprečen Bangladešec vedel, kako zelo si želim, da bi bilo to res! Vendar je žal nekdo pozabil to dejstvo sporočiti osebi, ki mi odmerja plačo. Seveda poznam ogromno bogatih tujcev, ki delajo za nekaj tisoč evrov mesečno, živijo v luksuznih stanovanjih in v enem večernem izhodu zapravijo moj mesečni prihodek. Na drugi strani pa so mladi backpackerji, ki bivajo v najcenejših hotelih, jedo v delavskih restavracijah in pešačijo, namesto da bi vzeli taksi. Ali pripravniki, ki za svoje delo ne dobijo niti centa. Prostovoljci. Nekaj tujcev, ki nas dela za povprečne, bangladeške plače. Celo moja plača v Sloveniji najbrž ni dosegala idej o mojem premoženju tu v Bangladešu. Bangladeški višji srednji sloj mojih slovenskih študentskih natakarskih 500€ mesečno brez težav preseže. Pa vendar se moram pogosto v nedogled prepirati z vozniki rikš, ko zahtevajo včasih trikratno ceno za razdaljo, ki jo poznam, saj jo na rikši prevozim praktično vsak dan dvakrat. Berači se prerivajo, ko stopim iz vozila, kdo bo roke stegnil bliže k meni in ob meni vztrajajo dlje, kot pri kakem Bangladešcu. Prodajalci poulične krame so vselej posebej nadležni, ko grem mimo njih in mi sledijo še nekaj ulic, če je treba. Ko se uprem in nočem plačati trapasto visoke cene, je v njihovih očeh zazanati obtoževanje škrtega, sebičnega bogataša.

2) Tujci pijejo alkohol. Veliko alkohola.
Moj sostanovalec Matt na to temo rad pove anekdoto. Kadar nosi s sabo plastenko z vodo (tisto za večkratno uporabo), ga ljudje včasih vprašajo, ali je v plastenki alkohol. Kdo za vraga hodi po ulici sredi dneva s plastenko alkohola v rokah?! Po drugi strani pa na domačih zabavah Bangladešcev še nikoli ni primanjkovalo whiskeya, vodke in podobnega. Seveda tujci pijejo, večina od njih sicer precej diskretno, a ideje o razvratnih zabavah tujcev presegajo zabave v filmih tipa Ameriška pita.

3) Če pa ne pijejo alkohola, pijejo kokakolo.
...in druge podoben sladke mehurčkaste pijače. Včasih te bodo v restavracijah še posebej vprašali, če ti prinesejo "sodo," kjub temu, da nisi naročil pijače (ali imaš pred sabo že tako ali tako vodo), saj je to nekaj, kar tujci pijemo. In ko prikimaš kokakoli, je na natakarjevem obrazu olajšan nasmešek, ker te lahko pospravi v vnaprej pripravljen predalček z napisom "Tujci - naročijo kokakolo." Miti o tem, da kokakola po vsakem obroku pobije morebitne bakterije, ki bi povzročile prebavne motnje, najbrž temu stereotipu ne pomagajo umreti.

4) Tujci so promiskuitetni.
Morda to v očeh povprečnega Bangladešca ni daleč od resnice. Bangladeška družba je še vedno zelo konzervativna. O spolnosti se ne govori odprto. Menjavanje spolnih partnerjev ni nekaj, kar bi družba odobravala, niti do te mere, kot je to normalno na Zahodu. Ločeno in na novo poročeno žensko bodo gledali precej postrani. Seveda obstaja skrivno življenje pod površjem navidezne sramežljivosti, a sprejetje seksa kot normalnega dela življenja je še zelo daleč.
Pa vendar gredo tudi tu predstave precej (pre)daleč. Naš najemodajalec je lep primer takega stereotipnega razmišljanja. Dejstvo, da v njegovem stanovanju bivajo skupaj tako dekle(ta) kot fantje, mu nikakor ni pogodu. Preostala stanovanja v bloku zasedajo družine in razvratno življenje tujcev in celo enega Bangladešca bi lahko zmotilo njihovo idilo. Svoje skrbi je potožil edinemu ne-tujcu v našem domku in izrazil zaskrbljenost nad navadami tujcev, ki se v promanjkanju primernih spolnih partnerjev spuščajo v odnose celo s svojimi bližnjimi sorodniki. Njegove besede, ne moje. In misli, ki naj bi jih delil še marsikateri bolj konzervativen prebivalec Bangladeša.
Predvsem ženske smo žal precej na udaru teh stereotipov, saj v tej izrazito patriarhalni družbi pač veljajo dvojna merila (saj, kje pa ne...). K tej podobi razuzdanih Zahodnjakinj precej pripomorejo bollywoodski filmi (in v precejšnji meri tudi hollywoodski, le da ti tu nimajo takšnega vpliva), kjer je vloga belih žensk precej ustaljena: medtem ko film prikazuje glavno indijsko junakinjo kot zvesto, pogumno, polno vrlin in oblečeno v lepa tradicionalna oblačila ter vdano glavnemu junaku, so bela dekleta... no pač, njihova vloga je, da izzivalno plešejo v pomanjkljivih oblačilih.
Zato so tudi fantje v Bangladešu precej bolj pogumni, ko pride do pristopov do tujih deklet. Čeprav spolno nadlegovanje na javnih krajih ni pogost pojav in popotnice poročajo o precej več incidentih iz sosednje Indije, se pravgotovo večkrat zgodi meni kot pa kakšnemu bangladeškemu dekletu. Ne glede na to, kaj imam oblečeno.

5) Tujci jedo s priborom.
Čeprav ne mislijo nič slabega in s tem ni nič narobe, zaboga, ni me treba pred vsakim obrokom vprašati, če lahko jem z roko ali mi raje prinesejo žlico. Niti mi ni treba pribora prinesti, brez da zanj sploh prosim v restavraciji. Prepričanje, da bangladeških načinov opravljanja malih vsakodnevnih stvari ne zmorem opraviti po bangladeško, ironično, pride največkrat od ljudi, ki živijo v bolj "zahodnih" razmerah kot jaz.

6) Ta hotel ni dovolj dober zate.
Ker pač nima tople vode, zahodnega tipa stranišča, klime ali čiste posteljnine. Le da živim v stanovanju v popolnoma povprečni delavski soseski, kjer nimamo luksuza tople vode, klime (kar je čisto ok, ker tudi zanesljive elektične napeljave ni) zahodnega tipa stranišča, pralno-sušilnega stroja, varnostnika in kar je še teh udobnih reči. In ne, tudi čistilke nimamo. Prav tako nimam težav z mestnimi avtobusi, medkrajevnimi avtobusi brez klime, navadnimi obedovalnicami, kjer obrok stane 0,40€ in še marsičem. Težava pač nastane, ko se srečata backpackerska miselnost in bangladeška gostoljubnost, ki želi tujcu dati vse, kar menijo, da potrebuje.

Verjetno sem kak stereotip še izpustila. Tujci smo v Bangladešu noviteta, ki se je šele privajajo. Sploh zunaj zaprtih tujskih/bogataških getov Gulshana in Bananija smo precej redek in očitno strašno zanimiv pojav. Splošno mnenje o tujcih se tako v praksi šele oblikuje in ostale tujce tu spodbujam, da pripomorejo k temu, da bi bilo to čim bolj pozitivno. Govora je seveda o povprečnem Bangladešcu, ne premnogih bogatejših prebivalcih, od katerih se številni šolajo ali potujejo povsod preko meja našega ljubega Bangladeša.
Seveda imam tudi sama zvrhan koš stereotipov o svojih gostiteljih Bangladešcih. Eden, ki mi nudi poseben vir zabave, je, da preprosto ne razumejo sarkazma. Še čakam junaka, ki mi bo dokazal, da se motim.

četrtek, 4. julij 2013

Vzljubiti Dhako

Obožujem Dhako.
Včasih si resnično želim, da bi ljudje razumeli, zakaj. Dhaka ni mesto, ki ga je lahko vzljubiti in da jo popolnoma sprejmeš moraš posedovati velike količine potrpljenja, strpnosti in sposobnosti odpuščanja. Z delom v turistični agenciji se mi je ponudila priložnost prav za to - ljudi prepričati, da je Dhaka več kot le grd siv kaos. Vendar ne vem, če je to v nekaj dneh, ki jih ljudje ponavadi preživijo tu, sploh mogoče, zato ponavadi ljudem svetujem, da po prvem dnevu ali dveh aklimatizacije Dhako zapustijo brez pogleda nazaj čez ramo. Pa vendar, s sodelavcem sva morala sestaviti program za skupino, ki bi v Dhaki preživela kar nekaj dni in tako sem postala bolj pozorna na občutke in dražljaje, ki mi jih zbuja.
Doživeti, ne videti. To je mantra, ki so mi jo o svojem turističnem obisku Bangladeša ponavljali ostali popotniki. Ko sva s sodelavcem zavila na Shakhari Bazar, najslikovitejšo, živahno, pisano in mojo najljubšo ulico v Stari Dhaki, je bila njegova reakcija, kaj za vraga sploh delava tam. Zakaj bi naše goste popeljala na ulico brez muzejev, templjev ali kolonialnih dvorcev? Ljudje, ki obiščejo Bangladeš, nočejo časa preživljati med pustimi stenami muzejev. Stara Dhaka je kraj, kjer se odvija Bangladeš. Kjer ga začutiš, okusiš in zavohaš. So države, kjer je narava bolj slikovita, hrana okusnejša, zgodovina veličastnejša, arhitektura mogočnejša. Občutek, ko se prebijaš skozi ulice stare Dhake pa je edinstven. Ne glede na to, kje na svetu si že bil, Dhaka je drugačna. Ta drugačnost je tisto, kar vleče ljudi v Bangladeš, pristna, nepokvarjena prvinska surovost.
Sprehod po ulicah moje soseske me navda z notranjim mirom. Občutek, kako vse pade na svoje mesto, kljub navideznemu kaosu. Naša tržnica, kjer prodajalci že vedo, da imam svojo vrečko iz blaga in ne potrebujem plastične. Na videz zdolgočaseni prodajalec v trgovini spodaj pod našim stanovanjem, ki me vsakič, ko pridem po mleko, poskuša naučiti novo besedo. Klici z mošej, ki mi povedo, da je ura že toliko in toliko in zamujam na dogovorjeno mesto. Vonj dežja v razgretem, monsunskem zraku.
Ne verjamem, da bi veliko ljudi razumelo, kaj je tako posebnega na tem milijonskem mestu. Če se še tako trudim, tega niti ne bi mogla opisati. Ker Bangladeš ni nekaj, ker prebereš. Bangladeš je nekaj, kar doživiš.