ponedeljek, 25. april 2011

2. del: Moj prvi Rosh HaShanah

…In potem stopim skozi vrata in sem v Izraelu. Prijatelj Tamir me že čaka pred izhodom. Prav vesela sem bila, ko sem po tako dolgem času končno spet videla znan obraz. Njegova družina ni hotela niti slišati o tem, da bi bila v času, ko sem imela namen bivati v Tel Avivu, nastanjena v hostlu. Živijo kakih 20 ali 30 minut od Tel Aviva, v mestu, ki se imenuje Petah Tiqva, kar pomeni »vrata upanja«. Mesto ima nekaj manj prebivalcev kot Ljubljana in bi ga lahko zamenjal za predmestje Tel Aviva, saj se mesta med seboj prelivajo in sploh ne veš, kdaj se začne eno in konča drugo. Ko smo prispeli, sem se samo še zavedla utrujenosti in skoraj v trenutku zaspala.

Prvi dan. Čeprav bi lahko spala in spala, me je omotičnost nekega drugega stanja zavesti v trenutku minila, ko sem se zavedla, kje sem se prebudila v nov dan. Zajtrk, topel pozdrav od Tamirjeve družine in že sva na poti proti Tel Avivu. Glede na to, da je bilo še včeraj v Zagrebu 14 stopinj, sem na vročem poletnem soncu prav uživala. Komaj sem čakala, da se namočim v toplem sredozemskem morju. Izstopiva iz avtobusa na koncu Allenby Street. Pred mano je ogromna fontana, naprej za njo cesta in nato promenada ob obali, zadaj peščena plaža in modro morje. Levo hotel, desno nakupovalni center in hotel, naprej ob promenadi se jih zvrsti še več: Carlton, Sheraton, Hilton: sami imenitni hoteli, ogromno restavracij, fast foodov, slaščičarn, barov, pubov. To je torej to, kar se je včeraj ponoči lesketalo proti mojemu okencu na letalu. Plaža je naravnost čudovita. Topel, vroč pesek pod bosimi nogami, toplo morje, ki se zliva in preliva z robom te preproge iz mivke. Voda prijetno topla, vsaj za nas, od mraza utrjene Evropejce. Po namakanju v morju si privoščiva malico – toast z praktično vsem, kar lahko tisti trenutek poješ. Namesto klasičnega toasta je t.i. bagel, štručka kruha z luknjo v sredini, za katero pa žal ne najdem slovenskega izraza. Morda bi ga še najlažje opisala kot nekakšen krof. Treba se je bilo odpraviti nazaj, saj je bila zvečer večerja ob prazniku Rosh HaShanah, judovskemu novemu letu.

Večerja je bila pri Tamirjevih sorodnikih, stricu in teti. Vsi so me lepo sprejeli, večina jih tudi dobro govori angleško, zato nismo imeli s pogovorom nobenih težav. Večina je bila navdušena, ko sem povedala, od kod prihajam. Bila sem pozitivno presenečena, ker Slovenijo prav dobro poznajo, če pa jo kdo ni, mu pa je bilo jasno ob omembi Jugoslavije. Sicer sem nekajkrat rajši preslišala Slavonijo namesto Slovenije, že rahlo sita večnega razlaganja ena in iste zgodbe, kje in kaj je Slovenija. Moje gostitelje so presenetile nizke temperature v naši ljubi podalpski državici in – saj ni res pa je - celo sneg imamo! Redno, praktično vsako leto, celo do nižin. V Izraelu namreč le redko vidijo sneg, pa še to le na severu, včasih, res včasih, ga kdaj februarja dočakajo celo v Jeruzalemu.

Sledila je hrana… Veliko hrane… Tradicija je, da se pred večerjo je jabolka, ki jih namočiš v med. In nato še precej različnih jedi, mnoge od njih so bile v skladu s tradicijo tega praznika sladke, celo riba. Hrana je bila nekakšna mešanica vzhodnoevropske – poljske in romunske, saj njihova družina od tam izvira, maroške in mediteranske oziroma »bližnjevzhodne« - lahko bi rekli tudi arabske. Na splošno bi težko opredelili, kaj je pravzaprav izraelska kuhinja. Vsekakor sem sodi humus, omaka iz čičerike in falafli, ocvrte kroglice, prav tako iz čičerike (sicer oboje poznajo v več različicah praktično po celem Bližnjem vzhodu). Na splošno pa je kuhinja odvisna predvsem, od kod je kuhar. Izrael je dežela priseljencev, ki so svojo kulinariko prinesli s seboj z različnih koncev sveta, tam pa se je pomešala z lokalno.

Drugi dan najprej spoznavanje z mestom, kjer sem nastanjena. Sprehodiva se do spominskega parka, ki je poln družinskih piknikov in sprehajalcev. V mestu je zelo številčno prebivalstvo iz Rusije, zato so praktično vsi napisi tudi v ruščini. Zvečer se ponovno odpraviva v Tel Aviv, spoznavat nočno življenje. Tokrat nisva šla z avtobusom, temveč sherutom, taksijem, ki vozi na točno določeni progi in po poti pobira potnike. V kombi gre ponavadi 10 ljudi in je cenovno morda nekoliko ugodnejši od busa, prej si na cilju pa še izkazal se je za dober kraj za klepetanje z ostalimi potniki. Sonce že zahaja, kopalci se odpravljajo, sedaj bodo prilezli na plano žurerji. Tel Aviv je znan po dobrih nočnih klubih in zabavah vse do jutra. V daljavi se svetlika Yafo, stari del mesta. Ob obali se sprehodiva proti zlatim lučem starega dela. Promenada pelje mimo Dolphinariuma, kjer se je pred nočnim klubom junija 2001 razstrelil samomorilski napadalec, član palestinskega gibanja Hamas. Pri tem je umrlo 21 civilistov, večina mladih, starih od 14 do 25 let, več kot 100 ljudi je bilo ranjenih. Danes je pred stavbo spomenik z imeni žrtev ter plapolajočo izraelsko zastavo. Kljub tragediji so tam še vedno lokali in nočni klubi. Ko sva prispela do starega pristanišča v Yafu, se je za nama razprostiral čudovit pogled na luči nočnega Tel Aviva. Vendar pa staro pristanišče ponoči izgleda precej strašljivo in zapuščeno, zato se rajši odpraviva nazaj proti živahnim ulicam Tel Aviva. Nekoliko naprej od ameriške ambasade (kljub temu, da je uradno glavno mesto Izraela Jeruzalem, je večina predstavništev zaradi nedorečenega statusa tega mesta v Tel Avivu) je lokal, imenovan Mike's Place. Prijetno vzdušje, prijazne natakarice, ki, predvsem zato, ker večinoma niso domačinke, odlično govorijo angleško, ter prijetna glasba – stari rock, blues, jazz. Pečene pikantne perutničke so bile naravnost fenomenalne, koktejli še kar solidni. Sicer je pijača precej draga, najcenejše domače pivo je bilo precej nad 3 €. Svoj skrbno načrtovani dnevni budget sem tako že prvi pravi dan v mestu presegla in treba se je bilo vrniti.

sobota, 23. april 2011

Barviti svet Mekonga

Azija je tako pisana in raznolika, da se preprosto ne zdi prav, da na tem blogu še ni fotografij z moje prve azijske avanture. Nekaj mi jih je uspelo naložiti že med potjo po regiji veličastne reke Mekong, vendar si nikoli nisem vzela časa, da bi z bralci delila vse te barvite vtise. Templji Angkorja v Kambodži so neverjetno slikoviti, a tudi vse ostalo si zasluži nekaj prostora.

Tako so torej tu moji foto vtisi iz Tajske, Laosa, Vietnama in Kambodže.

IMG_3856

Menih kupuje sadje na eni izmed pisanih tržnic v Chiang Maiu na severu Tajske. Chiang Mai je poleg tega, da je izhodišče na številne trekkinge po okolici, znan po številnih budističnih templjih.

IMG_4078

Luang Prabang, najbolje ohranjeno kolonialno mesto v Laosu.

IMG_4089

IMG_4139

v okolici Luang Prabanga je nešteto zanimivih slapov, do katerih se da priti tudi na slonih, prav gotovo najbolj zabavnem prevoznem sredstvu na tistih koncih.

Wat Phu Si nad Luang Prabangom

IMG_4302

Simbol države, Pha That Luang v laoškem glavnem mestu Vientianu.

IMG_4400

IMG_4448

Na jugu Laosa, na meji s Kambodžo, se razprostira ravnina, kjer je mogočna reka Mekong ustvarila čarobni svet, imenovan 4000 otokov. Tu je življenje neverjetno umirjeno in mir moti le brnenje motornih čolnov, ki so glavno prevozni sredstvo med otoki.

IMG_4531

IMG_4664

Pisani lampijončki na prodaj v zgodovinskem mestu Hoi An v Vietnamu

IMG_4667

Hoi An ima vse, od tipičnih azijskih tržnic do sanjskih (in predvsem praznih) peščenih plaž.

IMG_4670

Devetdesetletna prodajalka slaščic na plaži v Hoi Anu

IMG_4675

Delta Mekonga je tisti konec Vietnama, ki me je najbolj navdušil. Brneči leseni čolnič te odnese stoletja stran od hrupa vietnamskih mest v tradicionalni svet jugovzhodne Azije, kjer popotnika pozdravijo pregovorno nasmejani prebivalci, lesene hišice ob številnih kanalih ter neštete tradicionalne plavajoče tržnice.

IMG_5088

IMG_5112

Phnom Penh, glavno mesto Kambodže zna kljub kaotičnosti, ki je tako značilna za azijska mesta, obdržati obiskovalca. Pa če je to s templjem Wat Phnom, ki je dal mestu ime, ali številnimi drugimi znamenitostmi, nočnim življenjem ali spomenikom tragični preteklosti, kot sta muzej Tuol Sleng in Polja smrti nekoliko ven iz mesta.

IMG_5463

Deklica Seyma, sirota iz sirotišnice blizu templjev v Angkorju.

IMG_5575

Opica v zavetišču za divje živali Phnom Tamao nekaj kilometrov iz Phnom Penha

IMG_5613

Oddih na otočku Koh Tonsay ali Zajčjem otoku, ki je ime dobil po domnevni obliki zajca, najbrž ne bo več dolgo v stilu Robinsona Crusoeja. Čeprav je bil v času najinega obiska ne več kot skupina ribiških vasi in zelo osnovnih bungalovov za redke turiste, se zanj in sosednje otočke načrtuje obsežen turističen razvoj v slogu znanih tajskih otoških letovišč.

nedelja, 17. april 2011

Kako se je vse začelo...

Leta 2007, še pred nastankom tega bloga, sem se odpravila na svoje prvo potovanje. Pot me je vodila v Sveto deželo, Izrael. Takrat sem sicer pisala popotniški dnevnik v stari dobri papirnati obliki (ahhhh, ali še kdo od vas, dragi bralci, pogreša tisto čudovito stoletje svinčnikov in neberljivih pisav, s katerimi so prišli še stare dobre pisarniške vreznine in vonj po papirju...), ki pa je žal imel precej omejeno količino zapisov in kljub dobrim namenom ni nikoli dočakal tiskanega zapisa. Tega sem se lotila šele skoraj leto kasneje, brez razloga, brez obetov, da bo kje objavljen. Več let je tako zapis o mojem prvem potovanju počival nekje pod kupi drugih dokumentov na mojem računalniku (in lovil bite in bajte elektronskega prahu), pozabljen in prezrt ob novih zgodbah, ki so nastajale v tako moderni obliki kot je blog. A ta zapis v resnici ljubim. Ne ker bi bil posebej dober ali podprt z resnično dobrim slikovnim materialom. Preprosto ker je nastal in postal moj prvi potopis. Tisti, s katerim se je vse začelo.
In zato nobena druga poteza ne more biti bolj logična kot ta, da mu (po delih) končno dam možnost, da najde svoje bralce.


1. DEL

Torej grem v Izrael. To je bila pač odločitev. Rada bi šla tja. Kaj ti je pa tam tako všeč? Ne vem, kaj mi je tam tako všeč. Nisem še bila tam. Aha. To je vendar zraven Pakistana? Ne, ni. To je zraven Egipta, Jordanije in Sirije in Libanona. Turčija tudi ni daleč, tako, če si še vedno ne predstavljaš na zemljevidu. Aha. Samo tam je vojna… Ne, ni vojne. Aha. So teroristi… Ni bilo že lep čas teroristov, saj ne grem v Irak. Aha. Samo tam so muslimani, ne moreš iti sama, kako bodo pa gledali, če bo ženska sama? Izrael je judovska država (ali država Judov, kakor hočeš), seveda so tam tudi muslimani, ampak zaboga, saj ne grem na konec sveta. Aha…Samo ti gotovo ne boš več nazaj prišla, ti povem…

Izrael je država na Bližnjem vzhodu. Obkrožajo ga Jordanija, Sirija, Libanon in Egipt ter na zahodu Sredozemsko morje. Brez Zahodnega brega in Gaze ima nekje 6 milijonov prebivalcev, večinoma Judov. Okoli 16 % je muslimanov, najde se še nekaj kristjanov. Glavno in največje mesto je Jeruzalem. Uradna jezika sta hebrejščina in arabščina, večina napisov je še v angleščini. Samostojnost je Izrael razglasil 14. maja 1948. Je parlamentarna republika, BDP je 31,561 $ (za primerjavo: Slovenija: 24,571 $) Vir: wikipedia.org

Torej, kaj sem sploh lahko pričakovala? Pravzaprav nič, ni se mi niti približno sanjalo, kaj me čaka tam doli. Najprej seveda hudo naporen let. Iz Brnika (tale Jože Pučnik mi kar ne gre v uho) v Istanbul s postankom v Zagrebu. V Zagrebu dežuje, zunaj je 14 stopinj. Dokaj hladno, ali pa tudi ne, saj je že 11. september. Ja, 11. 9., jaz pa na letalu. Na poti na Brnik radijski voditelji kar niso in niso odnehali s svojimi razglabljanji in obujanji spominov na 9/11. Utihnite vendar, nekatere čaka danes let! Pristanek v Istanbulu na Atatürk International Airport. Do naslednjega leta imam več kot 5 ur. No, vsekakor bolje, kot da bi morala hiteti z enega konca tega ogromnega letališča na drugega. Sprehajam se med neštetimi duty-free trgovinicami, privoščim si kavo v Star Bucksu. V Turčiji sem (no, na letališču v Turčiji), pa pijem kavo v Star Bucksu. Okoli pol dvanajstih zvečer so nas končno začeli vkrcavati. Prijazen mladenič me je v popolni angleščini vprašal, če sem potnica za Tel Aviv. Pritrdila sem, pregledal mi je potni list in vprašal, če sem opravila security check tu, v Istanbulu. Povedala sem, da ne, saj sem svojo prtljago oddala že v Ljubljani. Na vseh letih za Tel Aviv namreč veljajo malo strožji ukrepi. Prtljago še posebno skrbno pregledajo. Uslužbenec se je nato zatopil v mojo elektronsko karto, pohvalil naš lep potni list in mi še zaželel srečno pot. Let je bil zelo miren, kljub temu mi je srce vedno bolj razbijalo. Še malo, pa bom tam. Končno. Več kot leto načrtovanja, planiranja, razmišljanja o možnostih. Pa smo skoraj tu. Prvi nočni pogled na Tel Aviv je bil naravnost veličasten. Letalo je ostro zavilo in kar naenkrat je pred oknom zasijalo na tisoče in tisoče zlatih in oranžnih in rumenih luči, ki so osvetljevale obalo, sprehajalne poti, veličastne hotele, palme. Nato pristanek, aplavz za pilota, tresoče noge stopajo nekako avtomatsko po dolgem hodniku. Ben Gurion Airport. Nova, lepa stavba za dober prvi vtis in dobrodošlico. Po celem dnevu, preživetem na letališču, na smrt utrujena, le da tega zaradi vsega vznemirjenja še ne vem, se razgledujem okoli, možgani meljejo in premlevajo nove informacije. Prijazni fant, domačin, ki se vrača domov, me pospremi do traku z našo prtljago. Niso mi je izgubili, bravo Turkish, nato pa prvi šok. Moj prelepi nahrbtnik je odprt, pri zgornjem predalu gledajo ven moje obleke. Očitno so moj nahrbtnik skrbno pregledali in se tega niti niso potrudili skriti. Pri kasnejšem pregledu svoje prtljage sem jezna odkrila, da je neznano kam izginil polnilec za mobitel in vrečka z zdravili - nekaj proti bolečinam in oglje za primer prebavnih motenj. Saj razumem, s temi sicer navidez nenevarnimi predmeti lahko nekdo, brihten kot jaz, sestavi bombo in… bum! Ni več lepega letališča. A na srečo sem že komaj čakala, da zapustim letališče, zato sem šla še proti zadnji oviri: vsega naveličana ženska v stekleni kabini pregleduje potne liste. Namen obiska? Turističen. Kako dolgo? Tri tedne. Kje? Tel Aviv, Jeruzalem, Mrtvo morje, Haifa, nazaj domov. Poznate koga tu? Ja, poznam, povem ime in priimek prijatelja. Kje sta se spoznala? V Belgiji. Vas čaka tu? Ja. Telefonski klic, ujamem nekaj besed, kot so Belgija, moje in prijateljevo ime, Slovenija. Žig v potni list (ja, ta znameniti žig, zaradi katerega sem bojda zapečatena za naslednjih 10 let) in lahko vstopim v Izrael.

PRIBLIŽEN NAČRT POTOVANJA:

12.9. prihod zgodaj zjutraj, večerja pri prijateljevih sorodnikih

13.9. ogled Tel Aviva

14.9., 15.9., Tel Aviv

16.9. zjutraj odhod v Jeruzalem

17.9. ogled Jeruzalema, naročena za ogled Western Wall Tunnels

18.9. – 20.9. Jeruzalem, en dan rezerviran za Yad Vashem

21.9. zgodaj zjutraj povratek v Petah Tiqvo, ker se zvečer začne praznik Yom Kippur (?zvečer sinagoga?)

23.9. zjutraj proti Mrtvemu morju, Ein Gedi

24.9, 25.9. Ein Gedi narodni park, en dan ogled Masade.

25.9. odhod v Haifo

25.9. ali 26.9. izlet v Rosh HaNikra

26.9. dopoldne naročena za ogled Baha'i Gardens

27.9. – 30.9. Sea of Galile

30.9. Akko, Tel Aviv

1.10. Tel Aviv

2.10. odhod domov


Nadaljevanje prihodnjič...

četrtek, 7. april 2011

Otroci, ki jih vzgaja svet

Čeprav se zdi, da je popotništvo domena mladih, neodvisnih, pustolovskih ljudi, ki nimajo kaj izgubiti, temu še zdaleč ni vedno tako. Vsepovsod lahko srečaš različne profile popotnikov in mladi backpackerji v dvajsetih, ki so pripravljeni spati tudi na klopci pod milim nebom, če je to potrebno, so le del te pisane množice.

Celo na destinacijah, kjer bi morda pričakovali le izkušene popotnike s trdo kožo pa je moč srečati družine z različno starimi otroci. Nemška družina, ki sem jo spoznala na indonezijskem otočju Togeans, je z ljubkima svetlolasima deklicama, starima 4 in 5 let, potovala že skoraj celo leto in so nameravali pot nadaljevati še enkrat toliko. Prepotovali so cel vzhodni del Afrike, del Bližnjega vzhoda, Indijo in Jugozahodno Azijo. Deklici sta namesto ob televiziji zvečer zaspali ob zvokih živali, imeli sta možnost videti svet, bolj pisan od risank in poslušati pravljice in legende iz vsega sveta. Njuno igrišče je bilo vse od neskončnih step do sanjskih peščenih plaž. Da sta bili glavni zvezdi, kjerkoli so se pojavili, najbrž ni treba poudarjati.

Ti otroci imajo po moje neverjetno srečo. Tudi če so na poti premladi, da bi ohranili spomine nanjo celo življenje, ni dvoma, da od takega otroštva odnesejo neverjetno veliko. Namesto vzgojiteljic v vrtcu jih vzgajajo ljudje iz vsega sveta. Vzgojijo jih v odprta, radovedna človeška bitja, ki se znajo veseliti raznolikosti sveta.

Izbrskala sem nekaj blogov nadobudnih mladih popotnikov.