petek, 19. september 2008

Kambodza

Do Phnom Penha, glavnega mesta Kambodze naju je popeljala ladjica. Preckanje meje tokrat ni bilo tako naporno, ob tem, da so nasi potni listi s hitro ladjico odpotovali naprej do meje, je trajalo le kaksno uro. Zadnji del poti je obupno dezevalo.

Phnom Penh je veliko mesto, a precej drugacno od Saigona. Kljub velikosti je precej manj kaoticno, manj hrupno, a le za odtenek manj umazano.

Zjutraj sva se pes spoznavali z mestom, si ogledali nekaj znamenitosti, poskusali prehiteti dez. Zvecer sva sli v nek lokal, o katerem vsi govorijo (ne vem zakaj, glasba je bila obupna), kjer sva se zapletli v pogovor z nekom, za katerega se je 5 minut pogovora v anglescini kasneje izkazalo, da je Slovenec, ki dela v Hong Kongu in je v Phnom Penhu na sluzbeni poti. Prvi Slovenec po Bangkoku... Svet je se vedno mali.

Naslednji dan sva se najprej odpravili v muzej, nekdanji zapor Rdecih Kmerov. Se en dokaz vec, da smo ljudje sposobni groznih stvari. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v manj kot 4 letih vladavine Rdecih kmerov ubitih ali je umrlo za posledicami lakote in bolezni, tretjina prebivalstva. Vsak, ki je bil vsaj malo izobrazen, je bil v trenutku usmrcen, tako da ni bilo ne zdravnikov, niti uciteljev. Zalostna preteklost visi v zraku nad dezelo, ki je danes ena najrevnejsih na svetu.
Se pretreslijvejsi dokaz grozot so takoimenovani killing fields, polja, kjer je bilo umorjenih in zakopanih v skupne grobove na tisoce ljudi. Tja sva prispeli pozno popoldne, v vecernem mraku. Danes le napisi in ogromna stupa iz lobanji pricajo, kaj se je dogajalo tri desetljetja nazaj na teh zelenih, z kosatimi drevesi posejanih poljih. Temacen obcutek me je spreleteval, ko sem hodila med oznacenimi mnozicnimi grobisci, ob spremljavi petja budisticnih menihov nekje zadaj.

Popoldne naslednji dan sva pustili Phnom Penh za sabo in se odpravili po poteh Lare Croft obiskat starodavne templje, ki bi po pripovedovanju cisto lahko bili osmo cudo sveta...

sreda, 17. september 2008

Ponovno Mekong

Prva postaja v delti je bil Can Tho, najvecje mesto v regiji. Voznja do tja je vsekakor vredna omembe. Ocitno juzneje od Saigona nimajo vec pravih busov, le kombije. Pri kombijih pa je ena precej nadlezna stvar... v njih gre ocitno neskoncno ljudi. Mislim, da smo na poti podirali rekord, koliko Vietnamcev in pohistva (in dve zahodnjakinji za bonus) lahko spravis v en kombi. Nisem stela, a na koncu mislim, da se je stevilka ostavila krepko cez 20. Na koncu dneva in dolge voznje si nadvse vesel, da je imel tvoj sedez normalno naslnonjalo, da si imel vsaj nekaj prostora za noge ter da ima nas vohalni organ carobno moznost adaptacije na se tako neprijetne vonjave. Ceprav ostane vprasanje, ali je voznik popolni norec ali cudezni decek za volanom...

Ponovno je tukaj Mekong, v zadnjih, a najmogocnejsih kilometrih. Tu je Vietnam koncno spet Azija, ki mi je tako vsec, pristna, v vsej svoji pisanosti, z ljudmi, ki se jim z veseljem nasmehnes. Stevilni kanali, hise na vodi, plavajoce trznice, vodni bivoli... Can Tho je mesto ob reki, polno sarma in osebje v hostlu je bilo neverjetno prijazno. Zjutraj sva si sli ogledat plavajoce markete s colnicem in bil je res cudovit izlet med zelenjem in rjavkasto vodo stevilnih ozkih kanalckov. Se isti dan sva se napotili naprej proti Chao Docu, obmejnem mestu. Zjutraj naju je cakal se zadnji del poti v Vietnamu: voznja do meje s Kambodzo.

Saigon

Saigon ali Ho Chi Minh city je najvecje vietnamsko mesto. Samo voznja skozi mesto do hotela je trajala kako uro. Ko so nas odlozili v centru mesta (oziroma tam, kjer se nahaja najvec hotelov, kar turisti ponavadi imenujemo kar center), je ulivalo kot za stavo, zato sva sli v prakticno prvi hotel ob cesti, ki sva ga zagledali. Iskazal se je za precej imeniten hotel, a skoraj ne bi mogle zadeti bolje: posebej za naju so imeli ugodno sobo za 8 $ na noc. Soba je bila prav ljubka, sicer brez klime in ustvarjena za posebej majhne ljudi, a za ta debar se pac sklonis, ko vstopis v kopalnico. Poleg tega dam oceno 10+ za prijazno osebje.

Mesto samo je precej kaoticno, promet je blizu katastrofe. Moznosti, da prezivis preckanje ceste, so priblizno toliksne, kot da te v naslednjih minutah poklice Brad Pit/Angelina Jolie in te povabi na zmenek. Zmenka z Angelino sicer se nimam (mogoce bi pa le morala s sabo vzeti mobitel?!), a sem vseeno prezivela, saj vaja dela mojstra in pocasi se naucis tudi preckati cesto kot domacini.

Prvi dan nisva poceli nic, razen prehranjevanja in nakupovanja (se mi zdi, da je to bolj ali manj zgodba tega potovanja), zvecer smo sli z Nemcema na pivo, prav tako nisva poceli nic drugi dan. Razen ogleda vojnega muzeja, ki je precej zanimiv. Vsec mi je, kako zacnejo razstavo v glavni stavbi: precej provokativno, z odlomkom iz ameriske Dekleracije o neodvisnosti. Sledijo fotografije in za moje pojme preobsirni opisi grozot, ki so jih dezeli povzrocili Americani. Posebej zanimiv (in grozljiv) je del razstave, posvecen posledicam dioksina oziroma Agent Orangea, ki je pustil grozljive posledice. Se danes se rojevajo otroci z genskimi okvarami, ki jih je povzrocil ta strup. Dejansko - po obisku muzeja sem na to postala bolj pozorna - je v Vietnamu precej hendikepiranih ljudi, z razliko od Laosa, kjer jih ni opaziti. Sicer pa mi je bil v muzeju najbolj vsec del, kjer so razstavljali slike otrok na temo vojne in mira.

Po Saigonu sva se odpravili v delto reke Mekong.

nedelja, 14. september 2008

Vec plaz in koncno dez

...Bus sicer ni bil najbolj udoben, a sem si vsaj izborila dva sedeza zasem tako da sem vsaj malo zadremala. Na busu sva dobili nova sopotnika, Maria in Matiasa iz Nemcije. V Nha Trang smo prispeli zgodaj zjutraj in tokrat nismo vzeli prvega ponujenega hotela, temvec smo se sprehodili cez prebujajoce mesto in koncno nasli nekaj za 10 dolarjev s klimo in televizijo in hladilnikom.

Nha Trang je grdo, umazano mesto, betonska dzungla hotelov. Tipicno letovisko mesto, lahko bi bilo kjerkoli na svetu. Plaza je prav taka kot samo mesto, umazana in precenjena. Ljudje tu pa so milo receno vsiljivi: ne mores v miru uzivati na plazi ali v zasluzenem obroku, ne da bi do tebe prisel vsaj eden prodajalec vsakih 10 minut in ti poskusal prodati kaj, karkoli. za njih smo res dolarski znaki na dveh nogah, hodece denarnice, kakorkoli hocete...

Zvecer smo sli igrati bilijard (...pa sem mislila, da sem jaz zanic...), po eni uri pa je ze nemogoce najti spodobno zabavo ali lokal, kjer ti ne bi zaracunali mastne vstopnine (ali je pa vsaj odprt, ce smo ze pri tem).

Cel naslednji dan je bil v znamenju lezanja na plazi in razmisljanja, kako cimprej stran iz tega betonskega pekla. Medve sva se sprva odlocili, da greva se isti dan z nocnim busom do Saigona, a sva si nato premislili in se odlocili, da greva tako kot Nemca z jutranjim buso do ribiske vasice Mui Ne, ki naj bi bila sredisce vodnih sportov na vietnamski obali in plaza bi naj bila precej lepsa.

Zjutraj sem se za dobro jutro (pred jutranjo kavo) skregala s hotelskim osebjem, ker so nama poskusali (in uspeli) zaracunati 1 $ vec, kot je bilo sprva dogovorjeno. Vietnamci so presneto dobri v tem...

Voznja je bila... zanimiva. Dolga, na nabito polnem avtobusu. Ljubitelji dolgih, napornih vozenj pravgotovo ne bi bili razocarani nad Vietnamom. Ceste so ponekod v katastrofalnem stanju, avtobusi stojijo vsakih nekaj minut in ko prides na cilj se pocutis kot resnicni zmagovalec.

Mui Ne je dolgo, razpotegnjeno letovisce, nekoliko ven iz ribiske vasice. Plaza je pijetna, lepsa in mirnejsa od tiste v Nha Trangu. Prvi vecer smo sli (spet) na bilijard v nek lokal, kjer so nas na vsak nacin poskusali zadrzati z zastonj pijaco in prigrizki.

Tudi tu je bil drugi dan precej lenoben, k cemur je pripomogel predvsem dez, ki je onemogocil vsaj polezavanje na plazi. K sreci je vsaj hrana dobra, zato sem lahko vsaj jedla, ce ne druga... Zaradi slabega vremena smo bili soglasni, da naslednji dan spakiramo kovcke in jo mahnemo naprej v Ho Chi Minh City oziroma Saigon. Zjutraj sva sli pogledati se cudovite pescene sipine v blizini (in se po poti ustavili v banki, kjer se je najbrz prvic v zgodovini zgodilo, da je poskusala banka oropati naju), popoldne pa smo se z majhno zamudo odpravili v HCMC. Pot do tja se je vlekla (spet poln bus), ponekod je bila cesta zaradi dezevja polavjena. A smo tudi tja srecno prispeli, vec pa naslednjic (ceprav sem v velikem zaostenku)...

četrtek, 4. september 2008

Unesco, plaze in zmenki na slepo

Vietnam je tako zelo drugacen od Laosa, da me vcasih prav boli glava. Ljudje kricijo, mahajo, te klicejo, vse samo zato, da bi ti nekaj prodali. Slejkoprej. Prijaznost ni nikoli prijaznost brez razloga. Seveda so se vedno prijazni, izredno radovedni in radi se pogovarjajo, da vadijo svojo anglescino, a priti do tja... Najprej moras streti debelo lupino spretnih malih kapitalistov.

Hue je upraviceno na Unescovem seznamu kulturne dediscine. Njegova stara citadela je pravi korak nazaj v zgodovino: nizke stavbe v kitajskem slogu, stevilna jezerca z lokvanji in nesteto motivov zmajev.

Po dveh dneh sva se odpravili naprej proti jugu, v starodavno mesto Hoi An, ki je se ena Unescova znamenitost. Mesto je najbolj ocarljivo ponoci, ko zasvetijo pisani lampioni in osvetljujejo procelja starih his.

...Prste zakopljes v vroc pesek, z neba naravnost nate sije zgoce popoldansko sonce. Zajames sapo in steces cez razbeljeno belino peska, dokler olajsano ne zacutis pod nogami osvezilnega vala. Zabredes globlje v prijetno toplo vodo, razsiris roke v rahlem vetrcu in se potopis...

Ja, koncno sem ga docakala, Kitajsko morje, topla mlakuza na robu cudovitih pescenih plaz. Prvi dan v Hoi Anu sva sli n manjso, ljubko plazo, kjer je manj turistov, a popoldne ogromno domacinov. Dve zahodni punci sta bili ocitno glavna atrakcija in vso pozdravljanje je bilo ze malo nadlezno. Kmalu sem ugotovila zakaj - nobena domacinka se ne kopa v kopalkah, temvec so vse tudi v vodi oblecene. No ja...

Naslednji dan sva sli na bolj znano, a skoraj popolnoma prazno plazo. Prav prijeten dan, zapravljen med lezanjem na plazi in pitjem sadnih shakov.

Zvecer sva se odpravili na sprehod in vecerjo. Med sprehajanjem ob recici sva spoznali precej zanimivo zensko, ki je delala v restavraciji malo naprej, v prostem casu pa je iskala samske turiste in jim urejala zmenke. Kmalu je zacela klicati k nam fante, ki so izgledali samski in prvi je nasedel nek Francoz. Zame je nasla simapaticnega Americana, nato pa nas vse 4 pustila, da se spoznamo. Naj seveda povem, da pri tem nobeden od nas ni imel prav nobene besede. Francoz je vzel zadevo malo prevec resno, moj "zmenek" pa je bil prav prijeten sogovornik, kamerman v Holywoodu.

Danes cez nekaj ur odrineva naprej proti jugu v Nga Trang, letovisko obmorsko mesto. Pot do tja bo dolga, zato upam, da bo avtobus kolikor toliko udoben.

ponedeljek, 1. september 2008

Vietnam...

Lep pozdrav iz Vietnama, torej.

Pot do sem, no, pot do sem je trajala. Najprej nekaj, kar bi naj bilo VIP bus iz Pakseja do Hueja na osrednji vietnamski obali. A na tem busu, bolj receno kombiju ni bilo cisto nic VIPovskega. Brez prtljznega prostora, nic (ampak dobesedno!) prostora za noge med sedezi in ogromno prtljage vsepovsod po kombiju. Nekaj metrov stran je stal pravi bus za Danang, ki je le nekaj kilometrov juznjeje od najne destinacije, zato sva proti placilu zamenjali vozovnici in se vkrcali na pravi bus. Kako pametno je bilo to, ne vem... Bus je bil obupno pocasen, po manj kot eni uri smo se ostavili sredi nicesar in potniki so si na tleh pred busom privoscili kosilo. Tudi naprej nismo napredovali z najvecjo hitrostjo. Cesta je bila slaba, a sem kljub temu lahko zadremala, saj je bilo (cloveskih) potnikov malo, zato sem imela vsaj dva sedeza zase. Preckanje meje med Laosom in Vietnamom je v najboljsem primeru nocna mora. Najprej cariniki na laoski strani. Pregledali so tovor na busu (ki ga je bilo ogromno) in nekaj jim ni bilo vsec. Carinik se je nekaj casa prepiral z zensko, nato mu je ta v zep porinila za pripravljen sop bankovcev in zadeva je bila zakljucena. Na mejo smo prisli okoli sestih zjutraj, ko je bila uradno se zaprta. Na bus je prisel neprijazni uradnik in zahteval potne liste ter 3$ za izstopni zig. Kaj pa ce si grem zig urediti sama? Potem sele ob sedmih in moras pocakati na drug bus. Ce ne bi bila ura tako zgodnja, bi se vsaj potrudila uradniku zagreniti zivljenje in za placani denar zahtevati potrdilo in ime uradne osebe, ki je racun izdala. Seveda nicesar od tega ne bi dobila, saj placilo za zig ni uradno, denar gre v zepe obmejnih uradnikov. A na koncu ne mores nic, najbolje je lepo placati. Kljub placilu je trajalo vec kot eno uro, da nam je potne liste prinesel nazaj (ura je bila ze sedem, torej bi si le lahko vse uredila sama) in odpravili smo se naprej. Cez mejo smo morali pes, kar je bil svojevrsten podvig. Toliko obrazcev nam se ni bilo treba izpolniti in potni list so nam preverili na neskoncno okencih, preden so nas spustili v drzavo. sedaj razumem, zakaj ne izdajajo vize na mejah, verjetno bi moral prosilec cakati tam vsaj pol dneva. Ko smo koncno opravili formalnosti, smo se lahko odpravili naprej. Voznja do Hueja ni trajala vec dolgo, a Vietnam je pravi sok po mirnem Laosu. Ogromno prometa, vsi hupajo brez pravega razloga, ogromno luci v stilu Las Vegasa.

Ampak, punce pazite! Vietnam je nakupovalni raj! Danes sem kupila dvodelno obleko iz svile in torbico za zraven za 41 dolarjev. Torbice, sali, obleke po meri, kravate, vsega kolikor hoces po neverjetnih cenah. Made in Vietnam, seveda. Ja, odrezes posrednika in cena oblekam strmo pade.

sobota, 30. avgust 2008

Zivljenje je lepo na Si Phan Donu

Minibus je bil prav udoben, niti ne prevec natlacen, cesta pa je tudi... no vsaj bila je cesta. Zanimivo, kako ti povedo predviden cas prihoda na destinacijo. Ponavadi moras njihovemu predvidevanju dodati se kakih 40%. Ampak vseeno ni tako hudo...

Na cilju smo vzele dolgi colnic do manjsega otoka (4000 otokov je pravzaprav delo reke Mekong, ki se tu razsiri v ogromne razseznosti in objema stevilne otocke), kjer smo vzele prve bungalove, ki smo jih nasle. Za pribljizno 4 evre na bungalov dobis neudobno posteljo, lastno kopalnico z western-style wc-jem in mrezo proti komarjem. Kar pa je resnicno vredno svojega denarja, je cudovit razgled na reko (3 metre od verande) spredaj ter neskoncan neverjetno zelena rizeva polja zadaj. Gospod Phao, lastnik bungalovov je izredno prijazen, njegova hci pa odlicna kuharica.

Si Phan Don je naravnost cudovit konec sveta. Najbljizje definiciji raja do sedaj. Sumenje mogocne reke, po kateri brzijo dolgi leseni colnici, lesene hisice (in bungalovi za turiste) v senci palm in drugega tropskega rastja, neverjetno zelena rizeva polja, starke s kosarami na poti na trg, otroci, ki se igrajo ob reki ter vodni bivoli, ki se lenobno pasejo v senci. Elektriko dobijo v prihodnjem letu ali dveh. Laos ne more biti bolj Laos kot je tu.

Prvi dan nismo pocele nicesar, najprej sem pocivala v viseci mrezi s pogledom na rako, nato smo predvsem jedle, jedle in jedle. Poleg naju sta bili gostji pri gospodu Phaou se Americanka in Nizozemka. V blizini je imel restavracijo nek v Laosu ziveci Anglez, ki nas je povabil na hrano in tam smo prebile preostanek dneva. Na otoku ni elektrike, vecina his ima akumulatorje, ki jih zazenejo proti veceru. Pot po otoku je zato prav zanimiva, svetilka pa vec kot dobrodosla.

Zjutraj je bilo nemogoce spati, saj sonce sije naravnost skozi okno (ki nima polken), ce ti ga uspe ignorirati, pa te pravgotovo vrzejo pokonci obupno glasni colni, ki se vozijo po reki momo tvojih vrat. Huje kot ob najbolj prometni cesti...

Ta dan smo se odpravile na izlet. Nas vodic je bil kar prijazni gospod Phao. Najprej smo sle gledat sladkovodne delfine, ki zivijo na skrajnem jugu, na meji s Kambodzo. A v tem letnem casu jih je na laoski strani tezko opaziti, saj se raje zadrzujejo v plitvinah na Kamboski strani. Ni problema, hocete videti delfine? ce doplacate 10000 kipov po osebi (0.80 evra) gremo na kambosko stran. Cakaj, kaj? Kar tako? Ja, kar tako. Tisti dodatni strosek je za podkupnino za policaje. Prav potem, dobrodosli v jv Aziji, kjer korupcija dobi cisto novo podobo... In smo se izkrcali na kamboski zemlji in gledali delfine, ki so vsakih nekaj minut prisli na povrsje in nato spet izginili. Nobenih trikov, nobenega Fliperja. Preden smo sli smo specemu uradniku placali zahtevano vsoto (in za podkupnino dobili celo potrdilo - ja, tako to gre v Kambodzi) in se odpravili naprej. Ogledale smo si se neke res ogrone slapove, nato pa se zvecer vrnile na nas otok. Tokrat sem spala odlicno, ponoci je dezevalo, zato ni bilo prevroce.

Zjutraj smo se poslovile od gospoda Phaoja in njegove druzine in se odpravile proti Pakseju. Kombi, ki bi nas naj peljal do tja... no, to pa je ze nova zgodba. Laoska posebnost je, da lahko stlacijo na majhen prostor neskoncno stevilo ljudi. Ali pa vsaj poskusajo. Kombi je bil ze pol do zadnjega sedeza, nakar voznik zacne vztrajno ponavljati "two more, two more". Se hecate, ne? Ocitno ne. Ker so se ljudje na zadnjih sedezih uprli, so od nekod privlekli dva plastcna sedeza in ju stlacili na prehod med sedezi. Upam, da sta potnika majhna... Ko smo se malo naprej ustavili, se je cel kombi zacel smejati, saj se je izkazalo, da sta potnika vse prej kot majhna. Proti kombiju sta namrec stopala dva ogromna crnca (Nigerijca, kot se je izkazalo kasneje) in voznja s kombijem je postala ena tistih laoskih klasik. Ampak ocitno smo vsi preziveli in sedaj sem v Pakseju, cez eno uro pa zapuscava Laos, to cudovito dezelo, in se odpravljava z direktnim busom do Hueja, Vietnam.

Zbogom, Laos!

Jezni duhovi Bolevan Plateauja

V Paksu ni kaj dosti za poceti, je bolj izhodisce za okoliske trekkinge ali pot naprej proti Kambodzi. Ker sva imeli cel dan in nic za poceti, sva izbrali prvo moznost, trekking na Bolevan Plateau, planoto zahodno od Pakseja. Zjutraj sta naju pred guesthouse prisla pocakat najna anglesko govoreca vodica (pravzaprav je bila njuna anglescina prav solidna za loaske razmere). S kombijem smo se odpeljali ven iz mesta, nato pa je sledila hoja, hoja in hoja. Vmes se preckanje deroce reke seveda (potni list prezivel, fotoaparat zaenkrat se dela). Bolevan Plateau je poln vode, pod nogami se ti vijejo stevilni izvircki, ki iscejo pot skozi kamnita tla. Tu je ogromno lepih slapov in malo pred prvim, nekje sredi pragozda, je zacelo dezevati. Vsepovsod ob poti je kup gomil iz kamenja in zelenja, kamor ljudje odlagajo kamenje za sreco, da bi pomirili duhove. tudi mi smo se tega drzali, a ocitno smo duhove vseeno nekako razkurili, saj ni nehalo dezevati se lep cas. Kosilo smo sicer imeli pod streho, a naprej je bilo treba po dezju. Kako je ze rekel Forrest Gumb? Nekega dne je zacelo dezevati... Tudi duhovom darovana hrana pri kosilu ocitno ni pomagala.

Pot je bila obupno blatna in spolzka (se enkrat hvala najnima vodicema za pomoc) in komarji ter blato kar naenkrat niso vec tvoj najvecji problem saj so tu spet stare dobre pijavke. Se vec preckanj rek, se trije slapovi in koncno je nehalo dezevati. Po poti smo nabirali zelisca in sadje, ter jih jedli. Se posebej mi je bila vsec ogromna grenivka ter listi manga. Dober tek.

Tokrat sem imela sreco s pijavkami, le tri so se poskusale gostiti z mojo krvjo, nobena uspesno. Spela je imela manj srece, se doma je nasla nekaj nenasitnih.

Odlocili sva se, da greva naslednji dan zjutraj na skrajni jug, 4000 otokov na reki Mekong.

torek, 26. avgust 2008

Za radovedne

No, pa za radovedne se par slikic...



Prodajalec hrane na Khao San Rd, Bangkok

Royal Palace, Bangkok



Fantje so pogosto navduseni nad tajskimi dekleti; Bangkok
Chiang Mai

Vientiane, drugi del

Drugi dan v Vientianu je minil podobno lenobno kot prvi. Zjutraj smo sli z Gregom in Davem na zajtrk (zaradi meni neznanega razloga, ta dva zivita le od baget in druge francoske hrane, ki jo je na njuno sreco v Vientianu dovolj), nato smo se odpravili do jutranjega marketa. To je nekaksen nakupovalni center, poln predvsem ponaredkov rolexov, D&G majic ter neskoncno piratskih kopij DVDjev in CDjev. Prvic sem videla tudi ladyboya, azijsko verzijo transvestitov. Seveda sem jih verjetno predvsem v Bangoku videla se vec, a nekateri so resnicno zenske. Baje se vcasih preprosto ne da lociti med ladyboyem in zensko, kar zna biti za zahodne turiste, zeljne poceni zabave z lokalnimi prostitutkami precej neprijetno.

Ker smo bili v blizini, smo si ogledali se Vientianski slavolok zmage, nato pa je bilo ze prevec aktivnosti za en dan, zato smo, preden bi pregoreli, odsli na kosilo, za americana francosko juho, zame sladkokislega piscanca. zvecer smo nadljevali z zapravljanjem casa v nekem lokalu z zivo glasbo. Ceprav je sprva zgledalo, da bo se huje kot prejsnji vecer, se je izkazalo, da je bila glasba precej boljsa. Isti repertoar, le z nekoliko vec pravimi notami. Le lokalne pesmi v izvedbi nakljucne pevka z visokim glasom so nekoliko nacele moj center za sluh v mozganih. Morda pa glasba ni bila toliko boljsa, morda ima le lao lao, posebna vrsta laoskega viskija iz sticky ricea (ampak resno, tu je vse iz sticky ricea) taksen vpliv na glasbeni okus...

Zjutraj sta se Americana poslovila in se odpravila na Tajsko, od koder bosta sla se v Kambodzo (in spet nazaj na Tajsko, roko na srce, njun nacrt ni ravno najboljsi), medve pa sva se z spalnim busom odpravili proti jugo, proti mestu Pakse. Ko sva prisli na postajo v Vientianu, so naju potegnili s tuk tuka (ubogemu vozniku sploh nisva uspeli placati vsega denarja) in naju odvlekli (dobesedno) na nek avtobus, ki je ze speljal. V zmedi sva se povzpeli na bus (ocitno za Pakse, manj ocitno je bilo, da gre za spalnik. Po nekaj metrih voznje, ko sva se prebijali cez stevilne vrece, nalozene na prehodu do sedezev, je neka brezoba zenica zacela kricati na naju in nato se na voznika. Nama seveda ni bilo nic jasno. Spet so nama mahali in naju pospremili z busa ter bus je odpeljal. Zmedeno sva sli nazaj na postajo, kjer se je izkazalo, da to ocitno ni bil spalnik (hmmm... ocitno...) in najn bus se vedno stoji na postaji. Tokrat sva se dvakrat prepricali preden sva se pustili zvleci na bus. Spalnik je bil dokaj udoben in voznja je hitro minila, saj sem skoraj celo pot prespala. Zjutraj smo prispeli v Pakse, spet malo mestece brez semaforjev. Ker sta me Americana s svojim brezdeljem in dragimi zajtrki precej razvadila, bo najbrz prvi dan bolj lenoben, jutri verjetno na kak celodnevni izlet, kako naprej pa se ne vema cisto natancno. Morda na vzhod do Vietnama ali pa proti kamboskemu Siem Reapu. Najprej je bilo sicer nacrtovano obratno (torej skozi jug Vietnama cez Kambodzo nazaj na Tajsko, vendar morda bi naredili obratno in in iz Vietnama leteli do Bangkoka. Bomo videli...

nedelja, 24. avgust 2008

Vang Vieng in Vientiane

Za nekaj dni sva zapustili reko Mekong. Voznja do Vang Vienga je bila dolga, daljsa od obljubljenih sestih ur, klima v busu je bila tudi bolj za okras, ampak se je dalo preziveti. Cesta je bila v presenetljivo dobrem stanju, ce odstejemo nekaj plazov, ki pa so bili ze bolj ali manj ocisceni. Ko pa smo preckali hribovje in se je pot nadaljevala med zelenimi rizevimi polji, je cesta postala nekoliko slabsa, a le zadnjih nekaj kilometrov. Tudi vreme je malo manj znosno, precej bolj soparno in vroce, kot pa na hribovitem severu.

Vang Vieng je malo mestece sredi visokih apnencastih hribov. Pokrajna je cudovita in ceprav je celo mesto pravzaprav laoska verzija Khao San Roada, se splaca ostati dan ali dva. Mesto je center aktivnosti v naravi, od jamarsta, plezanja do necesa, imenovanega tubing, kar naj bi bila glavna atrakcija. V resnici gre za ogromno gumo na kateri sedis in se spustis po reki. Na poti se lahko ostavljas v stevilnih barih z glasno glasbo in smesno drago pijaco.

Medve sva se odlocili za kajak in bilo je super. Voznja po umirjeni recici mimo otrok, ki se igrajo ob vodi z cudovitimi hribi okoli.

Zvecer sva se dobili z dvema Americanoma, Gregom in Daveom, ki sva ju spoznali ze v hostlu v Luang Prabangu. Na splosno ze od meje naprej srecujeva iste ljudi, saj je pot do Vientiana bolj ali manj standardna za vse. Ce je Luang Prabang zaspano mesto, potem je Vang Vieng v globoki komi. Po polnoci potihne prav vse razen zab in crickov. Znacilnost, pravi fenomen Vang Vienga so neskoncne epizode Friendsov, ki jih vrtijo prakticno povsod, v vsaki restavraciji.

Vang Vieng pa ni le sredisce aktivnosti na prostem, baje je tudi sredisce mamilaske scene v Laosu. Da je drogo (travo, gobe in predvsem opij) lahko dobiti, sem ze vedela, a ocitno je lazje najti nore gobe kot pa anglesko govorecega voznika tuk tuka. V veliko restavracijah imajo takoimenovane posebne menije, na katerih je vse, od happy pic in cajev do klasicnih jointov. Naceloma je droga v Laosu (pa tudi Kambodzi) prepovedana, vendar tolerirana. Ce te dobijo z drogo v zepu, jo odneses le z podkupnino, odvisno od tvojih pogajalskih sposobnosti. Skupino mulcev so baje dobili na reki s travo, izmazali so se s kaznijo 400 evrov. Precej draga trava...

Po dveh noceh v Vang Viengu smo se odpravili naprej v Vientiane, glavno mesto Laosa. Americana sta sla z busom pol ure pred nama in dogovorili smo se, da se dobimo na postaji v Vientianu. Izkazalo se je da je bil njun avtobus pravzaprav kombi, natlacen s smrdeco morsko hrano in obupno malo prostora. Medve sva dobili pravi bus, s klimo (seveda je klima na avtobusu zelo relativna stvar) in precej vec prostora za isti denar. V Vientianu se nam ni uspelo najti, saj bus ni ustavil na postaji, temvec nekje v centru mesta. Kasneje smo se uspeli dobiti pred eno od restavracij.

Mesto zna biti pravi sok po umirjenem Vang Viengu. Prvi vtis je, da mi ni prevec vsec, spet prevec ljudi, tuk tukov in semaforjev. Iskanje sobe je bilo prav naporno. Sobe so drage ali pa totalne luknje, najbolj pogosto pa kar oboje. Poleg tega je precej polno, zato sva pregledali vsaj 5 guesthousov preden sva nasli nekaj spodobnega za 50000 kipov na sobo (pribljizno 5 evrov).

Zvecer smo se odpravili na zasluzen Beer Lao in svezo hrano na bregu Mekonga. Kljub temu, da je Vientiane glavno mesto, vse deluje zelo zaspano. Tudi tu je tezko najti prostor, ki bi bil odprt po polnoci. Nasli smo nek lokal z zivo glasbo. Bend je igral klasicne rock komade, ki jih tak bend ponavadi mora igrati, le da so bili odpeti v slabi angescini pa tudi melodija jim je povzrocala probleme. Pravzaprav je bila to bolj mesanica koncerta in karaok. Lokalni mladini je ocitno ustrezalo... Sicer pa je preprodaja mamil tudi tu ocitno velik biznis, saj ti jo predvsem v vecernih urah poskusajo prodati kar na ulici, mimogrede z motorja. Tujci smo seveda ocitna tarca, konec koncev veliko tujcev pride na ta konec sveta le zaradi poceni in lahko dostopne droge. Kar je velika skoda.

sreda, 20. avgust 2008

Templji, policijska ura in pijavke

Luang Prabang je ljubko, umirjeno mestece ob reki Mekong. Ker je bil Laos vcasih francoska kolonija, se to odraza tudi v tem mestu. Arhitektura ima francoski pridih, prav tako hrana, saj najdes precej francoskih restavracij. Je sicer zelo turisticno, saj je pravzaprav glavna znamenitost Laosa, a je veliko bolj umirjen od stevilnih drugih mest. Ima stevilne wate, vendar je najboljsi nacin prezivljanja casa preprosto sprehajanje po ulicah. Najdes lahko tudi odlicne restavracije, prav posebej pa mi je vsec nocni market, kjer je klasicna ponudba kica ter neumnih majic zreducirana na minimum, saj vecinoma prodajajo rocne izdelke ter izdelke okoliskih manjsinskih plemen.

Prvi dan sva le nekoliko spoznavali mesto, zvecer sva s skupino Argenincev in Americanom iz ladjice odsli na koktejle, ki so prav poceni. V mestu velja policijska ura, vsi prebivalci in turisti morajo biti doma oziroma v svojih sobah do polnoci (ob tem ne velja, da naprimer sedis na balkonu hostla, tudi v tem primeru te opozorijo, da moras oditi), zato se vse zapre ob pol dvanajstih. Vse razen nekega bowlinga, ki se je izkazal za luknjo s osmimi stezami za bowling, plasticnimi mizami in nic domacini. Luang Prabang pac ni zurersko mesto, kar je tudi prav, saj mu prav zaradi tega uspeva ohranjati svoj sarm.

Trije dnevi v mestu so hitro minili. Danes sva sli na izlet do slapov v blizini mesta. Slapovi so bili zaradi obilice padavin cudoviti, pravzaprav je bilo poplavljeno se marsikaj poleg struge reke. V tolminckih se lahko tudi kopas, a dan ni bil najbolj primeren za kopanje, saj je bilo oblacno in nic kaj toplo. Poleg tega sva spoznali nadlogo tropskih gozdov - pijavke. Te male zverinice zlezejo prav vsepovsod in jih sploh ne opazis ali obcutis med tem, ko se gostijo s tvojo krvjo. Eno sem se pravi cas po nakljucju zalotila na hrbtu se preden se je prisesala. Druge sploh nisem opazila. Zlezla je pod mojo torbico za denar, ki jo imam tesno okoli pasu pod obleko. To sem opazila sele doma, ko sem money belt snela in videla ogromen krvav madez. Moja gostja je med tam sita in zadovoljna ze odpadla. Tisto, kar je poleg predsodkov do teh zivalic najbolj zoprno je, da se zaradi neke snovi, ki jo izlocajo v rano, med tem ko pijejo, kri ne strjuje se lep cas. Ranica, ki jo pustijo, je drobna, le da krvavi se uro in vec. Zelo nadlezno, ceprav cisto nenevarno.

Proti veceru, ko je prenehalo dezevati (prvic, da sem bila res premocena, ko nas je ujel dez med ogledom slapov) sva si ogledali se Wat Phousi na hribu nad mestom. Razgled je cudovit, predvsem ob soncnem zahodu nad reko Mekong, ki se vije cez hribovito pokrajno, pocasi in vztrajno proti jugu in s sabo nosi stevilne ladjice in colnice.

Jutri zjutraj zapuscava Luang Prabang in se odpravljava proti jugu, v Vang Vieng, malo mestece med hribovjem.

Laos...

Naslednji dan smo se navsezgodaj zjutraj odpravili proti meji. Lastnica guessthousa nam je uredila tako prevoz z ladjico do Luang Prabanga, kot tudi pravoz do same meje. Po opravljenih formalnostih na tajski strani smo se z majavim colnickom odpravili cez Mekong na laosko stran. Se nekaj formalnosti, izpolnjevanje obrazcev, cakanje pri treh razlicnih mizah in potem gremo, hitro, hitro, moramo naprej. Vkrcali smo se na ladjico, dolgo in neudobno, ter izpluli na sesturno plovbo do prve postaje.

Voznja s pocasno ladjico zna biti strasno neudobna, saj so klopi majhne in lesene, blazine so bolj izjema kot pravilo. Vendar pa je pot vsekakor vredna bolece zadnjice. Zeleni hribi, vasice ob reki, kjer se na blatnih bregovih igrajo otroci.
Voznja do Luang Prabanga traja dva dni, zato vmes prespis v nekem manjsem mestecu. Ocitno so imeli pred kratkim hude nalive, saj jim je odneslo breg in cela pustolovscina je bila prilezti s nahrbtnikom po strmem pobocju. Hostel, v katerem smo bivali, je bil cist, z mrezo proti komarjem, kuscarjem v sobi in wc s skoljko (luksuz).
Mestece je majhno, polno lesenih his ob glavni in edini blatni cesti, pred katerimi posedajo domacini in prijazno pozdravljajo. Zvecer smo posedeli ob najcenejsem pivu na svetu - Beer Lao - in odlicni hrani. Sama imam rada pekoco hrano in lahko recem, da moje brboncice prenesejo marsikaj, a tako pekoce zadeve se nisem jedla. Na koncu je bila samo se bolecina, a bilo je tako dobro, da bi z veseljem se.
Ponoci je tako dezevalo, da sem mislila, da nas bo odneslo, a nas ni in pot smo naslednji dan nadaljevali ter po sedmih urah prispeli na cilj, Luang Prabang.

torek, 19. avgust 2008

Slovo od Tajske

Po obisku nocnega bazarja v CMju, ki je ogromno obmocje trznic z raznorazno robo, sva se odpravili se v irski pub (ja, tudi to se najde). Zjutrej sva dvignili potna lista ter se odpeljali do avtobusne postaje, kjer sva ujeli bus za Chiang Khong na tajsko-laoski meji. Voznja je trajala nekje sedem ur, tako da smo prispeli sele zvecer. Na busu je bilo poleg naju se sedem turistov: nemski ter francoski par, skotinji z imenom Claire ter American, ki potuje sam. Vsi razen Nemcev smo imeli isto pot: naslednji dan proti meji. Prijazna lastnica guessthousa nam je uredila prevoz do meje ter na drugi strani pocasno ladjico do Luang Prabanga. Guessthouse je bil prav simpaticen, lesene sobe in bungalovi s pogledom na Mekong, ki se tiho vije pod hiso. Ob vecerji smo zrli v luci na dugi strani, tam, kjer je bil ze Laos...

petek, 15. avgust 2008

Chiang Mai


Jv Azije ne dozivis, dokler se ti ne zgodi troje:



  • Ne pojes nekaj bizarnega

  • Ne dobis driske (ni nujno povezano s prvim)

  • Se na poti ne pokvari avtobus

Kaj se je zgodilo tokrat, v nadaljevanju...


Takoimenovani VIP bus je za razvajene zahodnjake in bogate Tajce. Sedezi so udobni, veliko prostora je za noge, dobis topel obrok in pijaco. Na bus smo najprej cakali neskoncno dolgo, ko je prisel, pa je bilo videti, da bo pot dooolga, saj smo se proti pricakovanjem kar naprej ustavljali, ne nujno na avtobusnih postajah. Okoli polnoci smo se ustavili na neke vrste obcestnem postajaliscu, kjer smo dobili vecerjo. Se prej sem olajsano odsla na wc, ki pa je bil nekoliko drugacen od pricakovanega. Stranisca so bila na strbunk, cesar smo sicer ze vajeni pri nasih zahodnjih sosedih Italijanih. A ta Wc ni imel kotlicka, namesto tega je bila zraven odprtine za wc nekaksna zidana banjica, napolnjena z vodo, notri pa je plavala plasticna posoda. S to posodo si zajel vodo iz banje ter po opravljeni potrebi splahnil stranisce. Seveda je bilo tako v banji kot v samem straniscu ogromno komarjev, ki so lenobno lebdeli na vodi. Vse lepo in prav, ampak NI BILO WC PAPIRJA!! Simapticno...


Ko sem videla svojo vecerjo sem postala vesela, da sem dala tistih 100-in-nekaj evrov za cepljenje proti hepatitisu. Saj ne recem, juha je bila se kar okusna, ceprav sem jedla ze boljso, a higiena je bolj ali manj na psu.


Nadaljevali smo voznjo, a ne prav dolgo. Vedno pogosteje smo se ustavljali. Ravno sem zaspala, ko me je zbudil strasen hrup. Po se nekaj za avtobus ocitno zelo tezkih kilometrih smo dokoncno obstali. Glede na zvoke in obcasno premikanje busa za nekaj metrov naprej, je bilo videti, da se sofer zelo trudi bus ponovno vzposobiti, a mu ni uspelo. K sreci so nam dokaj kmalu pripeljali nov, se udobnejsi bus, ki nas je popoeljal proti cilju. Kot je komentiral neki angleski spopotnik: "wow, they do break...".


V Chiang Mai smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah. Tuk-tuk naju je zapeljal kar do prvega hostla v Lonely Planetu in izkazal se je za dobro odlocitev. Soba je cela lesena (pravzaprav je lesena cela hisa), tusi so skupni, a cisti. Sicer so zunaj, a baje je topla voda (ni mi uspelo ugotoviti kje, zato sem se tusirala kar z mrzlo). Ima simapticen, senecn vrt in resravracijo z zajtrkom. Cena za dvoposteljno sobo je le 200 BHT, torej nekje 2 evra na osebo. Tu je tako vse ceneje, tudi hrana. Danes sem jedla riz z curry zacimbami in piscancem ter popila pepsi in ledeni caj, vse skupaj je bilo 80 bahtov. Ce jes na ulici, je se za kakih 20 bahtov ceneje. Tudi masaze so cenejse kot v Bkku, od 100 bahtov na uro naprej.


Chiang Mai je sarmantno mestece, pravi balzam bo kaoticnem Bkku. Turistov je manj, vecina jih je tu zaradi trekkingov k okoliskim hribovskim plemenom. Medve bova to preskocile, saj se ze jutri odpravljava naprej proti Chiang Khongu na tajski-laoski meji. Trekkingi v Laosu so baje boljsi, ceprav je trekking na severu, v Luang Nam Thaju padel (dobesedno) v vodo. Ampak trekkinge ponujajo pravzaprav povsod, se bo ze kaj naslo zame, ceprav sem si tja zelo zelela.


Danes greva se pogledat nocni bazar, jutri pa navsezgodaj po potne liste, ki so jih z vizami poslali iz vietnamske ambasade v Bkku, ter proti meji... V nedeljo pa bova predvidoma ze vstopile v Laos in pot po Veliki Materi Mekong vse do njene delte v Vietnamu se bo zacela...

Bangkok, drugic

Zvecer sva se odpravili v Chinatown, kitajsko cetrt, ki s svojo trznico zazivi predvsem ponoci. To je pravzaprav le ena sama ulica z neskoncno stojnicami s sadjem in drugo hrano, ki jih osvetljujo pisani neonski napisi; predvsem pa je pravi kraj za ljubitelje morske hrane. Sicer pa je precej temacen kraj, kjer se nisem pocutila prevec udobno. Najbolj zanimiva se mi je zdela kitajska trgovina, kjer na policah najdes vse, od posusenega sadja do skampkov in raznih crvickov. Verjetno je bil nekje vmes tud kaksen konzerviran pes, ampak ga nisem nasla. Najbolj groteskna stvar, ki me je se nekaj casa preganjala, pa so bile cele posusene race, ki so visele pred trgovino z glavo, zvito pod perutjo, navzdol. Tega ne pojem, ne glede na karkoli.

Naslednji dan sva se odjavili iz hotela ter sli se po zadnjih ogledih. S pomocjo prijaznega domacina (a niso prijazni?) sva dobili tuk-tuk, ki naju je peljal na ogled vseh znamenitosti za smesno nizko ceno 20 BHT (50 bahtov je 1 evro). Bil je namrec uradni voznik tuk-tuka in ti so veliko bolj poceni od ostalih tuk-tukov, ki ponavadi racunajo okoli 150 BHT za voznjo. Drugace je treba biti pri sumljivo nizkih cenah tuk-tukov previden, ker gre ponavadi za nateg: preden te odpelje do zeljene destinacije, te pelje se po trgovinah, kjer moras nekaj kupiti, saj tako on dobi kupon za bencin. Treba je ze takoj razcistiti, da "no shops!".

Najn sofer naju je peljal pogledati nekaj zanimivih Watov, ki so veliko manj turisticni od Grand palace, ki je pravo razocaranje, saj se turisti prav borijo za zgledno fotografijo, na kateri ni prevec drugih turistov. Tudi sam wat je sicer lep, a prevec natrpan s sitnim varnostnikom. V watu, kjer je tako imenovani "Sitting Buddha" ali "Lucky Buddha" ni bilo niti enega turista, zato pa je bil zelo prijazen mozak, ucitelj v bljiznji soli, ki naju je prijazno povabil naprej, takoj ko naju je zagledal. Pokazal nama je, kako se moli ter nama razlozil, da je danes najvecji budisticni praznik.

Po kosilu sva morali do agencije, kjer sva si prejsnji dan uredile vize, saj so nas tam pobrali in peljali do avtobusne postaje, kjer smo imeli rezerviran naocni VIP bus za Chiang Mai. Zadnji luksuz, takorekoc...

sreda, 13. avgust 2008

Pa smo tu...

Torej, lep pozdrav iz bangkoka...

Let do sem bi skoraj ne mogel biti boljsi. Leteli sva z druzbo Etihad preko Abhu Dabija. Na letalu so nas tako razvajali, da je bilo ze cisto prevec. Ves cas neki prigrizki, dobili smo cel kup uporabnih stvari, kot so nogavicke in cepki za usesa. Stevardese so se res trudile in bile ze nemogoce prijazne. Kljub vsemu se je drugi del poti vlekel, saj tv ekran pred sedezem ni delal in nisem mogla gledati filmov (prej sem si pogledala Kung fu pando in se neko komedijo s Cameron Diaz). Let je bil dokaj miren, le nekje med Indijo in tajsko obalo so bile nevihte in nas je malo premetavalo. Ko se Tajska prvic prikazala izza oblakov, pogled ni bil pravzaprav nic posebnega. Ena sama velika ravnina, urejena v kvadratke: kvadratna polja razlicnih odtenkov rjave in zelene, kvadratne skupinice hisic, kvadratne mlakuze rjave vode. A bolj ko smo se spuscali, bolj je dobivala obliko, hisice so dobile okna, drevesa obliko in ceste avtomobile. Ko smo pristali je dezevalo, a je dez po opravljenih formalnostih ze prenehal.

Vzeli sva taksi do hotela, ki sva ga imeli rezerviranega. Najprej naju je neka zenska usmerila v vrsto za nekimi zmedenimi americani, povedali sva, kam bi radi, zenska je napisala listek, nama ga dala, morali sva do druge zenske, ki je listek pogledala, nekaj bebljala in listek je dobil taksist, ki sva mu morali slediti. Ne govorite anglesko? Ni problema, tudi Tajci ne. Vsaj ta taksist ne, zato smo imeli manjsi konflikt, saj se ocitno nismo dobro razumeli glede cene. Ob pomoci prevajalcev smo se zedinili na 300 bahtov, kar je nekje 6 evrov.

Soba je kar solidna, majhna, brez omar, a ima klimo in lastno kopalnico ali vsaj njen priblizek. Kopalnica namrec nima posebne tus kabine, tusiras se lahko kar sredi kopalnice, voda pa odtece v odtok nekam zadaj za wcjem. Ljubko.

Vceraj sva se najprej naspali, zvecer pa se sprehodili po okolici. Bliznji Khao San Rd. je pravi backpackerski geto, sami zahodnjaki, tajski so le prodajalci. Privoscili sva si kosilo v izraelski restavraciji (odlicen humus!), nato pa se masazo v enem od stevilnih masaznih salonov. Ahhhh, sproscujoce... Kupila sem si se dve krili, vec shoppinga me se caka.

Odlocili sva se, da na mesto na sever Laosa greva se v Vietnam, zato sva si danes uredili vizo. Najbolj zanimiva pot do ambasade se je zdela z colnicem po enem od kanalov. A kaj, ko tu ni prav dosti turistov, zato tudi anglescine ni. K sreci so se Tajci ponovno izkazali za neverjetno prijazne in naju opozorili, kdaj s colna. Neki prijazni poslovnez nama je povedal, da bo na ambasadi trajalo vsaj 5 dni, da nama narediji vzo in najo napotil na eno od agencij ter nama celo poiskal tuk-tuk, da naju je zapeljal do tja. Vizo tako dobiva (za malo vec denarja) ze v petek, dvigneva pa jo lahko kar v Chiang Maiu, kamor sva tako ali tako namenjeni. Za jutri, ko zapuscava Bkk, ze imava rezerviran bus.

Sicer sva danes malo krizarili po mestu, si ogledali nekaj watov in grand palace, ki je glavna znamenitost Bkka. Jutri greva se na zadnjo turo po mestu, morda shopping, nato pa zvecer z nocnim busom na sever. V nedeljo bova predvidoma ze v Laosu.

torek, 5. avgust 2008

Pred odhodom...

Ta blog je nastal z namenom, da se oglašam s potovanja po jv Aziji. Odpravljam se v ponedeljek, čez 6 dni in me ne bo 7 tednov, do 30. septembra.

Zaenkrat je načrt nekako tak: let v Bangkok, po aklimatizaciji pot naprej čez severno Tajsko do Chiang Maija, kjer se s sopotnico dobiva še z dvema Slovenkama in gremo skupaj na kak treking. Predvidoma pot naprej proti laoški meji, od tam malo po severu Laosa. Sama si zelo želim na treking v Luang Nam Thaju, vendar bomo videli, kako bo s cestami, saj so že v sušni dobi težko prevozne. Nato proti jugo, do Luang Prabanga, preko Vang Vienga do Vientiana, glavnega mesta Laosa. Če bo čas dopuščal, bi si rada ogledala tudi jug, predvsem Si Phan Dot, kjer ponekod baje še elektrike nimajo cel dan. Če bova že na tistem koncu, še skok v Kambodžo, verjetno z letalom, da prihraniva na času. Začetek v obveznem Siem Reapu, Batambang, Phnom Penh in na koncu relaksacija na osamljenih plažah okoli Sihanoukvilla, če se jih te dni še najde. Žal za Kambodžo ne bo veliko časa, mnogo premalo za "pristno" Kambodžo, "off the beaten track" Kambodžo. Vzhod je baje veliko lepši, pristnejši, a tudi težko dostopen. Ceste v deževni dobi... no ja cest baje tako ali tako ni. Bomo videli, za začetek se bom morala zadovoljiti z bolj klasičnimi destinacijami. Iz Kambodže povratek v Bangkok in let domov.

Stroški... Niti niso tako visoki, kot vsi pričakujejo. Za letalsko karto sva plačali 588€. Drugi stroški pred potovanjem so še:
  • Cepljenje proti hepatitisu A in B: dve dozi po 51€
  • Viza za dvakratni vstop na Tajsko (na tajskem konzulatu v Ljubljani na Pražakovi, izdelava traja 2 delovna dneva): 50€
  • Zavarovanje: okoli 40€
  • Vodič Lonely planet: nekaj čez 20€
  • Pohodniški čevlji in druga oblačila: okoli 100€ (kupila le najnujnejše, oblačila za vsakdan si bom kupila dol, ker bo to občutno ceneje)
  • Popotniške drobnarije kot so popotniške brisače, spalka, money belt... : okoli 50€
  • Nekaj drobnarij iz lekarne - še neznana cena
  • Prevoz do Muenchna in nazaj - okoli 90€
Ja, sliši se veliko, pa še na poti nisem... ampak ko si enkrat tam, prideš dokaj poceni skozi, če se znajdeš. Računam, da bom porabila okoli 15€ na dan, to je okoli 800€, največ 900€. Torej okoli 1800 za sedemtedensko potepanje po daljnih deželah. Se še vedno sliši veliko? Meni ne, glede na to, da bi morda kakega stotaka, dva manj dala za 14-dnevene počitnice na Tajskem s katero od turističnih agencij. Pa še užitka načrtovanja potovanja bi bila oropana.

Pred odhodom moram urediti še:
  • Zavarovanje
  • Prevoz do Muenchna
  • Lekarniške zadeve in nakup drugih drobnarij (šiviljski pribor, ključavnice...)
To je zaenkra to, če ne prej se oglasim iz Bangkoka!