ponedeljek, 29. junij 2009

Popotništvo za telebane 2

Ko smo seznanjeni s vsemi potrebnimi podatki o destinaciji, je čas za razmislek o tem, kako bomo do tja prišli. Če gre za bližnje destinacije pride v poštev cela vrsta prevoznih sredstev; od avtodoma, osebnega avta, vlaka, lahko tudi letala, do avtobusa, štopanja ali celo pešačenja. Včasih je pot pomembnejša od cilja, kar je skoraj vedno pravilo tudi v popotništvu, saj se že med popotovanjem samim dosti potuje iz kraja v kraj. A nekateri popotniki v popotovanje vključijo tudi samo pot na destinacijo, za kar pa je seveda pogoj dovolj časa. Tisti bolj avanturistični se na srednje oddaljene destinacije na bližnjem vzhodu ali celo do osrednje ali južne Azije odpravijo po kopnem. Vsi tudi poznamo pustolovce, ki se po svetu potepajo na kolesu, motorju ali le lastnih nogah. Vendar ker tak podvig ponavadi zahteva dosti popotniške kilometrine, se bomo telebani tokrat osredotočili na bolj klasične načine potovanja.

Najprej nekaj malega o destinacijah, kamor ni nujno, da poletimo z letalom. Tu gre po vsej verjetnosti za bližnje destinacije znotraj ali na robu Evrope. S pojavom nizkocenovnih letalskih družb je smislenost potovanja po kopnem postala nekoliko vprašljiva, saj je mnogokrat potovanje z letalom cenejše od vlaka ali lastnega avtomobila. Pa vendar nimamo vedno možnosti posluževanja poceni letov ali pa so ti lahko celo bolj zamudni od potovanja po kopnem. Dobro je preveriti različne možnosti transporta in različne poti. Včasih obstaja zelo ugodna povezava do mesta blizu naše končne destinacije, a ne do le-te same. Dober primer za to je Amsterdam, kjer lahko iz Sloveniji bližnjih letališč najdemo odlične povezave do Bruslja, od koder pot do Amsterdama ni več ne dolga ne pretirano draga. Podobno je, kot si bomo pogledali kasneje, tudi pri iskanju letalskih kart. Če potujemo z vlakom, je dobro, če se pozanimamo o vseh možnih popustih, saj je znotraj Evrope dosti povezav in možnost raznih izkaznic, ki nam lahko občutno znižajo stroške.

Sedaj se bomo osredotočili na iskanje letalskih kart.

4) NAKUP LETALSKE KARTE

Osnovni nasvet bi bil, da z nakupom ne zavlačujemo. Načeloma se cene višajo z približevanjem datuma odhoda. To še posebej velja za nizkocenovnike, kjer pa lahko z malo sreče še vedno naletiš na kako akcijo tik pred odhodom. Druga možnost je, da počakamo na takoimenovane last minute karte, a sama bi to odsvetovala. Gre za karte, katerih odhod je ponavadi razpisan za kak teden ali manj vnaprej, vendar moramo vedeti, da gre za točno določeno karto s točno določenim datumom, kar pomeni, da nam morda trajanje ali datum odhoda/prihoda ne bo ustrezal. Ta način je primeren le za zelo fleksibilne potnike, ki niso časovno omejeni, včasih je dobro, da niso omejeni niti krajevno. Zanašanje na last minute lahko v najslebšem primeru pomeni, da bomo ostali doma ali pa na koncu karto mastno preplačali. Namen teh kart je namreč, da letalska družba zapolni prazne lete, a resnici na ljubo se mi je do sedaj zgodilo le enkrat, da je bilo letalo bolj prazno. Nekateri nizkocenovniki celo raje let preprosto odpovejo, kot da bi karte ponudili v akciji.
Pravzaprav pa je tudi pri nakupu rednih letalskih kart pomembno, da smo z datumi vsaj nekoliko fleksibilni, saj se lahko cena kart za isti let zelo razlikujejo, tudi če gre le za en dan razlike.

a) Kako se torej lotimo iskanja letalskih kart?
Za najbolj lene so tu turistične agencije. Te ti za različno provizijo rezervirajo letalske karte. Vsaj na začetku morda ni slabo, da se poslužimo te možnosti, saj tako nekoliko dobimo predstavo, koliko nas bi lahko karta stala in kateri so tisti prevozniki, ki letijo na željeno destinacijo. Seveda je dobro če obiščemo več različnih agencij in se ne zadovoljimo s prvo ponudbo. Morda ni slab namig za študente, naj obiščejo Študentsko turistično agencijo, saj imajo tam zbrane ponudbe za študente, ki jim marsikateri letalski prevoznik ponuja popuste (malo reklame, a vendar: sama sem tam že tretjič kupila karto in moram reči, da sem z njimi tudi zaradi odnosa zelo zadovoljna). Druga možnost so internetni posredniki kart, kot je naprimer slovenski Odklop. Tudi ti seveda računajo provizijo, a je ta ponavadi zaradi internetnega delovanja nižja od agencijine. Tretja, ponavadi najbolj zamudna možnost pa je rezervacija karte naravnost pri ponudniku, ki je praviloma tudi najcenejša.
Kot je že omenjeno, je dobro, če smo fleksibilni z datumi, a zavedati se moramo, da se bomo za najcenejšo možnost morali prilagoditi tudi prostorsko. Najprej je treba vedeti, da so karte iz bližnjih letališč lahko dosti cenejše kot z našega Brnika. Splača se preveriti odhode iz Munchna, Trsta, Benetk (morda še kakšnega italijanskega mesta, če živimo bližje meji), Dunaja, Budimpešte, Celovca, Zagreba. Ali še dlje: Frankfurt, London, Paris, Madrid. London je lahko ugoden zaradi povezav z nizkocenovniki, ostala bolj oddaljena letališča so odvisna od naše spretnosti. Pri nakupu karte z drugih letališč moramo preračunati, koliko nas bo stala še vožnja do tja, da vidimo, ali se nam nakup sploh splača. Druga prilagodljivost pa se nanaša na cilj leta, ki ni nujno v državi, v katero potujemo. Za JV Azijo velja, da se najbolj splača leteti v Bangokok, Singapur ali Kuala Lumpur in od tam z azijskimi nizkocenovniki ali po kopnem naprej. Tudi leti v nekatere turistično manj razvite afriške države so lahko dosti dražji, tako je naprimer center za lete v vzhodno Afriko lahko Kenija. Pri tem je treba upoštevati povezanost držav med sabo (naprimer odprtost mej) in ali potrebujemo za državo, kamor letimo, kakšno vizo, ki je lahko precejšen dodatni strošek, kljub temu, da v tej državi ne preživimo več kot vsega skupaj nekaj dni. Vedeti moramo, da bomo rabili celo vizo za dvakratni vstop, če se tudi vračamo iz istega letališča.
Načeloma velja, da so direktni leti dražji od tistih, pri katerih moramo presedati. Kar v praski pomeni, da je let Zagreb-Munchen-Los Angeles in obratno cenejši od leta Munchen-Los Angeles in obratno.

Šablonska pot, kako priti do karte: Sama se stvari lotim nekako tako... Najprej se lotim brskanja po internetu in pri internetnih agencijah poiščem letalske prevoznike, ki so za določeno destinacijo najugodnejši. Podobno naredim še fizično v nekaterih agencijah, vse z namenom seznanjanja s realnimi cenami in ponudbo. Ko vidim, kateri prevozniki bi lahko bili najcenejši, se podam še naravnost na njihovo stran in poiščem iste karte na iste datume, kot sem jih našla prek agencij. Tu so praviloma vsaj 40€ cenejše. Najboljšo možnost rezerviraš.

b) Nakup najugodneješe karte
Vendar ne gre vedno tako šablonsko. Tu je namreč plačilo karte. Pri nakupu karte neposredno preko prevoznika je namreč ponavadi za plačilo potrebna kreditna kartica. Ta je sicer pomemben pripomoček vsakega popotnika, a žal se lahko zgodi, da je pri dražjih kartah ali hkratnemu nakupu več kart limit na kartici prenizek. Rešiteve so lahko tri: prva je Visa Electron, ki jo sicer še ne sprejemajo vse letalske družbe, a krog tistih, ki jo, je že zelo velik in se širi. Žal pa je ne ponujajo vse banke. Druga možnost je izposojena kreditna kartica, kar tudi ni vedno mogoče, saj imajo nekatere letalske družbe pravilo, da mora biti lastnik kartice eden izmed potnikov. Tretja možnost pa nas vrne nazaj na agencije, kjer lahko plačamo preko njihovega tekočega računa ali z gotovino in kartice sploh ne potrebujemo. Pomožna rešitev zadeva bolj področje bančništva - začasno ali stalno povečan limit na kartici.

Ponavadi rezervacija preko družbe ali agencije poteka tako, da nam karto najprej rezervirajo, potem pa imamo določen čas, da karto plačamo in s tem potrdimo rezervacijo. Če karte ne plačamo pravočasno, se rezervacija stornira. Ko karto plačamo in imamo za to potrdilo, ki ga je treba včasih poslati agenciji, na e-mail naslov dobimo elektronsko karto. V primeru, da je naša karta še klasična, le to dobimo po pošti oziroma po dogovoru.

c) Kaj moramo vedeti o letalskih kartah?
  • Elektronska karta je danes prevladujoča oblika letalskih kart. N e-mail dobimo vse podatke o letu ter kodo rezervacije, s katero lahko na check-inu kasneje dvignemo boarding pass. Ponavadi je zraven še ena koda, s katero preko elektronskega sistema preverimo točne čase leta na internetu, če so se ti morda spremenili.
  • Spreminjanje datuma odhoda/prihoda: včasih se nam zgodi, da kaj pride vmes in moramo odhod na pot prestaviti, morda pa nam je na drugem koncu sveta tako všeč, da želimo dopust podaljšati. V tem primeru se lahko včasih naknadno, ko smo let že rezervirali in plačali, spreminjajo datumi letov. Ali je to sploh možno, je odvisno predvsem od takoimenovane fleksibilnosti karte. Bolj kot je karta fleksibilna, več imaš možnosti "preoblikovanja", če je karta popolnoma nefleksibilna, je možno, da se datum leta niti ne da spremeniti. Od fleksibilnosti je tudi odvisno, ali in koliko bomo morali za spremebo datuma plačati. Večinoma letalska družba postavi neko fiksno ceno, h kateri pa moramo prišteti še morebitno razliko v ceni med prvotnim in novo bookiranim letom. Fleksibilnejše karte so ponavadi tudi dražje.
  • Odpoved karte: tudi pri tem velja podobno kot pri spreminanju datuma. Ena izmed možnosti (v kolikor je nimamo že vključene v ceno letalske karte) je, da si karto zavarujemo za riziko odpovedi. To nam lahko storijo v agenciji, če smo karto kupili preko njih ali na zavarovalnici. Vendar smo za skenitev zavarovanja časovno omejeni, karto lahko zavarujemo ponavadi le do nekaj dni po nakupu. Podobno kot za odpoved karte velja tudi za spreminjanje imena potnika oziroma prenos karte na drugega. Spremeba imena, če je ta možna, se plača odvisno od letalske družbe.
  • Potrditev leta: to je včasih potrebno, včasih pa ne ali pa je možno preko interneta. Kako je s potrditvijo se je najbolje pozanimati na agenciji, kjer smo karto kupili ali pa na letalski družbi. Navodila ponavadi najdemo na njihovi spletni strani, o tem pa nas obvestijo že pri nakupu karte.
O vseh nejasnostih glede nakupa, plačila, pogojev in drugega se je vedno najbolje obrniti na prodajalca karte (turistično agencijo ali letalskega prevoznika). Nizkocenovni letalski prevozniki ponavadi poslujejo nekoliko drugače kot klasične letalske družbe in se je o njihovih pogojih dobro vnaprej pozanimati.

Počasi postaja jasno, da gre zares in pospešeno se lahko začenemo pripravlajti na pot.

nedelja, 28. junij 2009

Popotništvo za telebane 1

Najprej nekaj o tem, kaj sploh je popotništvo. Moje razumevanje pojma je, da gre za samostojno (torej ne preko turističnih agencij organizirano) potovanje, kjer je tvoj glavni namen in cilj seznanitev s čim širšim utripom in kulturo dežele na več ravneh. Popotništvo ponavadi pomeni seljenje iz enega kraja v drugega, vsaj v določeni meri zunaj hotelskih kompleksov. Stik z domačini je za popotništvo nujen. Prav tako je nujna lastna aktivnost in udeleženost pri celotni organizaciji in izvedbi priprav in poti same. Ne, počitnice v Sharm el-Sheikhu niso popotnišvo, ne glede na število dodatnih izletov, ki se jih udeležite.

Nekje je treba začeti. Samostojno potovanje je lahko kar velik projekt, odvisno od stila potovanja, časa, stopnje posameznikove obsedenosti z načrtovanjem, aktivnosti, cilja poti, namena, števila popotnikov, finančnih sredstev in še marsičesa. Predvsem pred prvim samostojnim potovanjem so priprave lahko precej stresne in zdi se, da opravkov še 2 dni pred odhodom ne zmanjka.
Da vse teče kolikor toliko tekoče, je dobro pisati sezname, sezname, sezname in nato še sezname seznomov, da se med njimi znajdemo. Tudi jaz to delam, delno javno, na tem blogu. A do seznamov, kaj je treba storiti pred odhodom, je pravzaprav kar dolga pot.

1) ODLOČITEV, DA GREM V SVET ALI OBOLENJE ZA BOLEZNIJO "TRAVEL BUG"

Pravzaprav sem v dilemi, ali je ta točka pred ali za naslednjo. Pri prvih dveh potovanjih, no, pri prvem gotovo, je bila druga točka pred to, nekje po prihodu iz Indokine pa je precej jasno, da gre za potovanja zaradi potovanj samih. Torej najprej začutiš "travel bug", popotniško mrzlico, in se odločiš, da greš. Veliko je ljudi, ki "travel buga" ali želje po obisku dolečene dežele nikoli ne realizirajo. Razlogi so različni, večinoma pa gre bolj kot za razloge za izgovore. Tu bi moji sošolci vzneseno kimali ob omembi Rubikona. Nasvet za omahljivce: Samo spakiraj in pojdi! (kar je dosti slab nasvet, glede na dolžino tega posta, saj očitno ne gre vedno tako lahko).

2) IZBIRA DESTINACIJE

Pri nekaterih "travel bug" vzklije iz želje videti določeno deželo. Pri drugih je želja po potovanju prisotna ves čas in ni vezana na določene destinacije. Tej vrsti popotnikom pravim "travel junkies" in jim načeloma ni pomoči. Obisk ene destinacije jih ne bo zadovoljil. Vedno znova bodo našli konce sveta, ki jih je vredno videti, ponavadi spontano, brez velikih razmišljanj in racionalnih utemeljitev, zakaj ravno tja. Recimo, da smo po tipu popotnika travel junkie. Kako torej, ko nas zagrabi abstinenčna kriza, izbrati primerno destinacijo? Če želimo biti nekoliko manj spontani, je dobro, da razmislimo o naslednjih točkah:

a) Finančna sredstva: Treba je realno oceniti naše finančne zmožnosti, saj v primeru, da v srednjeročnem času (kolikor ga pač imamo) ne moremo zbrati niti 1500€ za letalsko karto za Solomonove otoke, je bolje, če si zastavimo cilje malo nižje ali si čas odhoda prestavimo na kasnejši čas. Destinacije po Evropi so glede prevoza tja lahko zaradi relativno majhnjih razdalji in nizkocenovih letalskih prevoznikov poceni. Po drugi strani pa so stroški bivanja v nekaterih azijskih ali južnoameriških državah lahko zelo nizki.

b) Interesi: Tu bi v grobem lahko popotnike razdelila v dve skupini; raziskovalce kultur in občudovalce narave. Prvi bodo navdušeni nad drugačnimi, eksotičnimi kulturami, verami, neznanimi običaji in bodo njihove destinacije verjetno tiste, ki povzročajo kuturni šok. Drugim je bolj pomembna čudovita, neokrnjena narava, naravni parki, trekkingi, flora in favna. Večinoma pa gre seveda za kombinacijo obojega, čeprav bi sama sebe uvrstila bolj v prvo skupino. Dobro je še, če razmislimo, ali smo bolj mestni ali podeželjski človek, žurerji ali raje pohajkujemo po oddaljenih vasicah, kako vajeni smo udobja, kakšne so morebitne aktivnosti, ki jih želimo na potovanju izkusiti. Za vsak interes se najde kaj primernega, le pobrskati je treba. Dober vir prvih informacij so razni popotniški blogi, forumi, potopisna predavnja, članki v popotniških revijah, Travel Channel.

c) Čas: Najprej čas, ki ga imamo na voljo. Če nimamo na voljo več mesecev, si je najbrž nesmiselno zastaviti cilj prepotovati celo Indijo, temveč se raje osredotočimo le na en del. Obstaja ogromno zanimih destinacij, ki se jih da ogledati v roku rednega letnega dopusta (in morda za bonus kakšen dan neplačanega, če je ta možnost). Drugi dejavnik pa je, kdaj sploh imamo čas. Niso vsi deli leta primerni za vse destinacije. Če nas je strah monsunov ali orkanov, v poletnem času najbrž odpade del JV Azije in Srednja Amerika. Če se želimo kopati, v netropske kraje ni ravno najbolje hoditi pozimi, kljub temu, da so temeprature morda višje kot doma, pri 18 stopinjah se še vedno nihče ne kopa. Čas je torej tudi pogojen z interesi. Pa tudi s financami. Najbolj ugodni čas za obisk neke destinacije ponavadi tam velja tudi za višek turistične sezone, kar za sabo potegne dražje letalske karte, višje cene prenočišč (in na splošno višje cene) in večjo gnečo pri lokalnih znamenitostih.

d) Izkušnje: Po zahodnih državah in večini JV Azije je naravnost smešno lahko potovati, medtem ko znajo biti manj obljudeni koščki sveta precej naporni za potovanje. Treba se je tudi zavedati, kakšne so nevarnosti na potovanju, kakšni so prevozi (neskončne vožnje niso za vsakogar) in kako zelo smo fleksibilni pri sprejemnju pogojev bivanja (živalski sostanovalci v sobah, pisana lestvica urejenosti kopalnic), koliko smo občutljivi za higieno in kako spretno se znamo sporazumevati brez znanja ene same besede v jeziku sogovornika.

3) DOMČA NALOGA ALI REFERAT O MOJI ŽELJENI DESTINACIJI

Najlažje je seveda postaviti vprašanje v stilu "vse o tej-in-tej destinaciji" na prvi forum, ki ga najdemo, a žal se bo verjetno treba potruditi dlje od tega. Dobro je začeti z verodostojnimi, objektivnimi informacjami. Te dobimo v raznih vodičih, kot je naprimer Lonely planet ali pa morda njegova konkurenca Rough guide. Dober vir informacij so še razne internetne strani turističnih organizacij države, kamor potujemo, strani našega zunanjega ministrstva (predvsem kar se tiče legalnih zadev kot so vize) ali veleposlaništev države. Ko vemo dovolj o državi, se lotimo morda še bolj pomembne raziskave: subjektivne informacije in izkušnje drugih popotnikov. Od njih poskušamo preko blogov in forumov izvedeti čim novejše podatke. Podatki, ki jih lahko pridobimo na ta način, so najnovjše informacije o cenah (te gredo namreč lahko že v enem letu v višave), varnosti, stvareh in krajih, ki jih je ali ni vredno obiskati (vendar se moramo zavedati, da je ta ocena vedno subjektivna in je vedno pomembno prepoznati lastno zanimanje in interese), okvirnih cenah letalskih kart, najboljših možnostih prenočevanja in transporta in še in še.
Ko se nam zdi, da smo iz obeh vrst virov nabrali zadostno število podatkov, ocenimo, koliko časa bi nam vzela načrtovana pot glede na želje in seveda z upoštevanjem časa in financ, ki ga imamo na voljo. Ta ocena nam bo služila kot okvir pri nakupu letalske karte, če na destinacijo potujemo z letalom.
Naslednji korak je odvisen od stopnje obsedenosti z načrtovanjem. Lahko si namreč pot začrtamo popolnoma, ali pa ta korak preprosto izpustimo in se res le z letalsko karto v žepu prepustimo toku. Vendar menim, da je na tej stopnji okviren načrt zaželjen. Ta naj ne zajema preveč podrobnosti, le "must see" zadeve in morda okvirno začrtano pot (da ne bomo preveč skakali z enega konca na drugega). Ta načrt je zaželjen, ker se nam pri načrtovanju lahko porodijo nova, bolj natančna vprašanja, na katera spet poiščemo odgovore pri zgornjih virih. Lahko se namreč zgodi, da katera od zaželjenih opcij ni izvedljiva (naprimer prečkanje kakšne meje po kopnem, za katero se izkaže, da ni možno).

Tako, pa smo pred odločilnim korakom, nakupom letalske karte. O tem in pripravah na pot pa v nadaljevanju.


četrtek, 25. junij 2009

Kako kaže z Indonezijsko avanturo

Na desni strani zaslona se dnevi pridno odštevajo. Pred dnevom 0 pa je treba urediti še nekaj stvari:
  • Zdravstveno zvarovanje
  • "Poročni prstan" (to je že opravljeno, včeraj sem si kupila nek kič v Sariku) in slika mene in mojega "moža" za odganjanje nadležnih radovednežev. Ta ukana baje načeloma deluje in se je poslužuje veliko solo popotnic
  • Dobiti moram polniec za omrežje za iPoda. Resno, komu so pri Applu mislili, da so naredili uslugo s tem, ko se iPod lahko polni le preko računalnika?!
  • Letalska karta Jakarta-Manado (zaenkrat kaže na Lion Air, ob nemogoči uri in za solidno ceno)
  • Prenočišče za prvo (in upam, da edino) noč v Jakarti
  • Se dobiti z milijonom ljudi, od katerih se vsakič poslavljamo, kot da me ne bo nazaj najmanj 5 let
  • Prevoz, prevoz, prevoz (na letališče seveda)
  • Spakiiiiratiiii!!!

Nekje sem si že zapisala mali seznamček stvari, ki bodo našle prostor v mojem nahrbtniku. V kategoriji oblačila bo seznam nekje takšen: Pohodne hlače (ki jih bom najbrž kar oblekla za na letalo), ene "zračne" hlače iz lahkega materijala, še ene tričetrt hlače za vsak dan, krilo, sarong, ki ga bom kupila tam, 2-3 majice s kratkimi rokavi, ena lahka majica z dolgimi rokavi, 2 majici na naramnice, hoodi za hladne gorske dni, anorak oziroma palerina za osrednji Sulawesi, trenirka in majčka za spanje, spodnje perilo za 1 teden, 2 zgornja dela kopalk (en bikini, ki lahko služi kot spodnje perilo in en bolj zakrivajoč), spodnji del kopalk in board shorts, krama (ruta, kamboška nacionalna oprava) za pokriti ramena ali glavo v verskih objektih (ali zaščititi obraz pred prahom na odprtih prevoznih sredstvih. Kambožani že vedo, zakaj ne zapustijo doma brez nje). Na nogah bom imela japonke, v nahrbtnik pa bodo šli še pohodniški čevlji.

Drugače pa moj potni list že vandra po svetu. No, upam, da ne predaleč. Poslala sem ga namreč na Dunaj, na indonezijsko veleposlaništvo. Nazaj se bo vrnil z vizo, vsaj če bo šlo vse po načrtih.

V drugo so predpriprave veliko lažje, čeprav sem tokrat za vse sama in je priprava celo bolj kompleksna. Ni cepljenja, ni nakupovanja potrebščin, ni panike. Ah ja, dopust...

ponedeljek, 22. junij 2009

Mesto, ki je vso zlató

Zadnjič sem v pogovoru s prijateljem izvedela, da so zaprli lokal, imenovan Mike's Place blizu Zion Sq. v centru Jeruzalema. Nadalje sem izvedela, da je Jaffa Rd. v samem centru popolnoma razrita in neprevozna zaradi gradnje tramvaja ali nečesa podobnega. Podoba razgleda z balkončka moje sobe v Jerusalem Hostel&Guesthouse, ki jo imam v spominu, je baje danes popolnoma drugačna.

Omenjeni hostel je v centru Jeruzalema, 10 minut sprehoda do Starega mesta. Spominjam se, ko sem prvič uzrla zidove tega starodavnega mesta. Bila je že pozna popoldanska ura, svetloba mehka in sence dolge. Goli kamniti zidovi so se svetili v neverjetni zlato-bakreno-oranžni barvi. Zadaj za mogočnimi vrati, enimi izmed osmih v mestu, so se k nebu dvigali minareti in cerkveni zvoniki.

Jeruzalem. Jerusalem. al-Quds. Yerushalayim. Glavno mesto Izraela, ki ga zaradi diplomatske previdnosti nobeno od tujih predstavništev ni izbralo za svoj sedež. Nesojeno glavno mesto neobstoječe samostojne palestinske države, ki to ne bo nikoli postalo. Mesto vere in mesto prelivanja krvi. Sveto mesto kristjanov. Sveto mesto muslimanov. Sveto mesto judov. En sam kraj v Starem mestu, ki povezuje tri svetovne religije, in betonski zid zadaj čez Jeruzalemsko hribovje, ki jih namesto tega raje ločuje.

Jeruzalem je eno najstarejših mest. Njegova zgodovina sega vse do 4000 let pred našim štetjem. Grobo bi lahko njegovo zgodovino razdelili na dve obdobji: obdobje prvega in drugega templja. Leta 970 pred našim štetjem je Solomon, sin kralja Davida, postal vladar Izraela. Začel je graditi prvi templej na gori Moriah, današnjem Tempeljskem griču. Po Solomonovi smrti se je kraljestvo razdelilo na dva dela. Okoli 586 pred našim štetjem so Babilonci zavzeli Judejo in razdejali njeno glavno mesto, Jeruzalem. Tempelj je bil uničen, 4 stoletja po njegovem nastanku, s tem pa se tudi konča prvo obdobje. 50 let so bili prebivalci v ujetništvu v Perziji, nakar jim je perzijski kralj dovolil vrnitev v Judejo. 70 let po uničenju prvega templja je bil zgrajen drugi tempelj na mestu prvega. Ko je na oblast prišel kralj Herod, je Jeruzalem cvetel. Herod je bil veliki graditelj, med drugim je dal povečati tempeljski grič in tempelj. Vendar je bil tudi drugi tempelj uničen, leta 70 našega štetja so ga uničili Rimljani, ki so kasneje mesto povsem prevzeli in ga preimenovali v Aelia Capitola.
Skozi naslednja stoletja so pomembno vlogo igrali križarji. Zgrajene so bile številne cerkve, med drugim tudi Cerkev Božjega groba, domnevno na mestu križanja in vstajenja Jezusa Kristusa. Mesto je bilo od 16. do 20. toletja v rokah Otomanskeg imperija. Leta 1917 ga je zavzela britanska vojska pod vodstvom generala Edmunda Allenbyja. Po koncu britanskega mandata v Palestini leta 1947 naj bi po odločitvi OZN mesto imelo poseben status, nadzor nad njim pa naj bi imel sam OZN. A načrt ni nikoli uresničen, saj je bilo mesto po Izraelsko-Arabski vojni razdeljen med Izrael in Jordanijo. Leto kasneje, 1949, je Izrael razglasil Zahodni Jeruzalem za svojo prestolnico. Kljub dogovorom med Jordanijo in Izraelom je bil Judom onemogočen vstop do njihovih svetih krajev v Starem mestu, ki je bil v celoti pod nadzorom Jordanije. Po takoimenovani Šestdnevni vojni leta 1967 je celotno mesto (vključno z Starim mestom in vzhodnim, pretežno muslimanskim delom) pod nadzorom Izraela, a mir tega mesta še zdaleč ni dosegel.

S preko 700000 prebivalci je jeruzalem največje izraelsko mesto. Grobo bi ga lahko razdelili na vzhodni, palestinski, in zahodni, izraelski del. V centru mesta je tudi Staro mesto, obzidani predel, ki je tudi sam razdeljen na štiri četrti: armensko, krščansko, judovsko in muslimansko. Samo Staro mesto ni preveliko, lahko ga prehodiš peš, pot po zidu okoli in okoli mesta bi najbrž vzela kake 2 uri ali manj, vendar tak izlet ni mogoč v celoti, saj je obzidje na območju Tempeljskega griča zaprto. Pravgotovo najznamenitejša in najbolj fotografirana stavba v mestu je Svetišče na gori - Dome of the rock. Tempeljski grič je eden najsvetejših krajev na svetu, tako za jude (tu naj bi stala templja, ob vznožju pa se nahaja najsvetejši kraj, Zid objokovanja), kot za muslimane (kraj, kjer naj bi Mohamed pridružil Alahu v nebesih in je zato tretji najsvetejši kraj za muslimane).

Vstop k Svetišču na gori žal v času mojega obiska ni bil mogoč, saj sem bila tam ravno v času ramadana, svetišče pa je v času praznikov za nemuslimane zaprto. Ob vznožju griča stojijo edini ostanki iz časa drugega templja, pravzaprav gre za podporni zid, ki je podpiral hrib, kjer je stal mogočni tempelj. Ta gol zid, nem in siv, je danes znan kot Zid objokovanja.

Jeruzalem je čisto preprosto povedano edinstveno mesto. Tam sem ostala 5 dni, z lahkoto bi ostala vse tri tedne, kolikor sem jih imela za potepanje po Sveti deželi. Mesto je polno zgodb, legend, zgodovine, prizorišč iz TV poročil. In ko se sprehajaš skozi ozke, obokane ulice, čutiš, kako to starodavno mesto pronica vate, skozi vsako poro. Ena najboljših izkušenj je vedno opazovanje ljudi in jeruzalemske ulice so kot ustvarjene za to. Pisana množica ljudi: lepo oblečeni poslovneži s kipami, judovskimi pokrivali, na glavi, pravoverni Judje v značilnih staromodnih opravah, muslimanske ženske z rutami na glavah, britanski turisti, ki potrebe po spodobnem oblačenju pri 40 stopinjah rešujejo na precej nerodne načine, nune in menihi, prodajalci na pisanem bazarju in seveda zdolgočasena množica izraelskih vojakov na vsakem vogalu.
Zdi se, da je Jeruzalem milijon svetlobnih let stran od svetovljanskega in žurerskega Tel Aviva. A delali bi mu krivico, če bi ga označili za ortodoksno, togo mesto. Jeruzalem je prav tako univerzitetno mesto, zato je mladih več kot dovolj. Že v samem centru je ogromno lokalov in pubov, kjer se lahko odžejaš po napornem vandranju po uličicah Starega mesta. Eden od teh je bil tudi Mike's Place, sicer podružnica istoimenskega puba v Tel Avivu. Hladno pivo v zadostnih količinah, dobra glasba in odlične piščančje perutničke.
Najdeš pa tudi drugo plat istega mesta. Vožnja ali sprehod skozi eno od sosesk, kjer prebiva večinoma ortodoksno prebivalstvo je pravgotovo prava jeruzalemska izkušnja. Vendar nikar z avtom tja v soboto! Prebivalci ponavadi že tako niso najbolj navdušeni nad fotografiranjem (saj, kdo pa je?), v soboto pa se tega strogo izogibajte. Ali uporabe katerekoli električne/elektronske naprave.

In potem so tu must-see stvari. Sama bi izpostavila Zid objokovanja. Ena glavnih znamenitosti mesta, ki je nabita z neverjetno energijo, ki jo moraš znati začutiti. Na trgu pred Zidom sem bila vsak dan med mojim bivanjem v Jeruzalemu. In vsakič znova me je prevzel. Ni pomembno katere vere si, že samo vzdušje te prisili, da postaneš del tega svetega kraja. Sama sem se sprehodila vse do Zida, kar se večini zdolgočasenih britanskih turistov ne ljubi. Sama nisem verna in zato se mi zdi, da imam možnost bolj objektivnega pogleda na različne verske prakse, kar se je izkazalo kot zelo koristno dan po odhodu iz Jeruzalema, ko sem se s prijateljevo družino udeležila obreda v sinagogi ob najpomembnejšem judovskem prazniku. Skratka, izkušnja je bila nepozabna.
Druga stvar, ki jo dosti turistov zaradi pomanjkanja časa izpusti, je muzej oziroma spominski kompleks Yad Vashem, posvečen holokavstu. Še ena stvar, mimo katere se v Izraelu ne da.

Prvi večer sva do Zida objokovanja oziroma Tempeljskega griča prispela, ko se je na mesto že spustil mrak. Ko sva zavila mimo ovinka, se je pred mano odprl pogled na Svetišče na skali z njegovo nezgrešljivo zlato kupolo. In v vsej svoji veličastnosti se je čez večer razlegel klic k molitvi iz enega od številnih minaretov. To je še vedno eden mojih najlepših spominov.

Če se povzpneš na eno od številnih razglednih toč v Starem mestu in svoj pogled usmeriš na vzhod, se čez hribovje za hišami vzhodnega dela Jeruzalema vije betonska kača, zid, ki ga Izrael iz varnostnih razlogov gradi na meji s Palestinskim ozemljem. Kakšni so ti varnostni razlogi, ni povsem jasno. Šlo naj bi za preprečevanje samomorilskih napadov, a uspešnost je pravzaprav težko dokazljiva. Število samomorilskih napadov se je resda v zadnjih letih zmanjšalo, a to gre verjetno bolj kot gradnji zidu pripisati dejstvu, da sta se obe vladi v preteklih letih po koncu druge intifade (bolj ali manj) intenzivno pogajale in sklepale mirovne dogovore omejenega roka. Po zadnjem pokolu prebivalcev Gaze na področju odnosov med Palestinci in Izraelom vlada nekolikšno zatišje, kar je verjetno posledica menjave oblasti v Izraelu, ki ima tako dovolj problemov sam s sabo.

Karkoli je že za obiskovalca Jeruzalem; mesto zabave, zgodovine, izvor vojn na Bližnjem vzhodu, sveto mesto ali vse po malem, nihče ga ne zapusti prazen. Jeruzalem pusti v tebi globok pečat. Kdorkoli že si.

Tistih mojih pet dni v Jeruzalemu je bilo nepozabnih. Če bi morala izbrati moje najljubše mesto pod soncem... No, odgovor imate na dlani.

petek, 12. junij 2009

Medvedki v megli

Malajski ali sončni medved

Prvič sem se s temi ljubkimi medvedki srečala v Laosu, v nekem centru za ohranitev in reševanje divjih živali nedaleč od Luang Prabanga. Na ne prevelikem ograjenem prostoru je lenobno počivala skupina črnih azijskih, "mesečnih" medvedov, ki so jih rešili iz kletk rejcev. Ti simpatični velikani so me v trenutku očarali. Njihove manjše, očarljive brate malajske ali sončne medvede sem spoznala nekaj tednov kasneje v podobnem, precej večjem centru za divje živali 45 kilometrov iz Phnom Penha v Kambodži.



Malajski ali sončni medved (sun bear) je najmanjši predstavnik medvedje vrste. Zraste namreč le do metra in pol in tehta do 65 kg. Njegova značilnost je izjemno dolg - do 25 cm - jezik.
Razširjen je po gorskih in nižinskih gozdovih jugovzhodne Azije od južne Kitajske, Burme, Laosa, Kambodže, Vietnama pa vse do Malajskega polotoka in nekaterih delov Indonezije (Sumatra, Borneo). Večino časa preživi na drevesih in ima v ta namen razvite dolge kremplje, s katerimi se oprijema drevesnega debla pri plezanju in iskanju hrane v lubju dreves.
Je vsejed, njegov jedilnik zajema vse od žuželk, kuščarjev, ptic, manjših sesalcev, sadja, palmovih vršičkov, jagodičevja, koreninic... Z močno čeljustjo lahko stre celo kokosov oreh. Seveda ima, kot se za medveda spodobi, rad tudi med, zato ga Malajci in Indonezijci imenujejo medeni medved. Hrano bolj kot z vidom, ki je precej slab, zaznava z dobro razvitim vonjem.
Ti medvedi se parijo celo leto, predvidevajo, da so monogamni. Po pribljižno trimesečni brejosti se hkrati se skotijo 2-3 goli in slepi (pri izkotitvi tehtajo 300 do 400 gramov) mladiči, ki sesajo mamino mleko pribljižno 18 mesecev. Samice dosežejo spolno zrelost pri treh, samci pa pri štirih letih. V ujetništvu dočakajo 25 do 28 let.
Njihov kožuh je kratek in gladek. Prepoznavni so po črni dlaki z oranžno-rumeno liso v obliki podkve na prsih in lisah enake barve okoli oči in gobca. Po tej svoji značilnosti so tudi dobili ime.
Malajski medved nima veliko naravnih sovražnikov. Včasih je plen tigrov, azijskih pitonov, leopardov ter svojega večjega brata, azijskega črnega medveda. V zadnjih letih se je število teh medvedkov zmanjšalo zaradi lova (zaradi škode, ki jo povzročajo predvsem na palmovih drevesih, med kmetovalci niso najbolj priljubljeni). Lov se povečuje zaradi povpraševanja po krznu in delih telesa, ki jih uporabljajo v tradicionalni medicini. Tako so specialiteta kamboške kuhinje njegove šape, v kitajski tradicionalni medicini pa se uporablja njegov žolč.
Svetovna zveza za varstvo narave ga uvršča na seznam ranljivih vrst.

Spominjam se - pa pravgotovo tudi vi - tiste zgodbe, pospremljene s slikami o takoimenovanih bonsaj muckah oziroma "bonsai kitten". Male mucke naj bi dali v stekleničke, jih priključili na infuzijo za ohranjanje pri življenju ter mucke bi naj tako zrasle v teh stekleničkah. Nekako tako kot tiste naše hruške v žganju. Seveda je bil svet šokiran, prav vsi so bili na nogah. Kasneje se je na presenečenje (in olajšanje?) vseh izkazalo, da je šlo za nateg. In vsi s(m)o si oddahnili, da je večina grozodejstev na internetu plod čudaškega smisla za humor.

Spoznajte azijskega črnega medveda, prave "bonsai kitten".
Ta kosmatinec domuje vse od Afganistana in Pakistana pa vse do Kitajske. Najdemo ga v Iranu, Bangladešu, Sibiriji, Koreji, na Japonskem, Tajvanu, ter po južni in jugovzodni Aziji (severna Indija, Nepal, Butan, Burma, Tajska, Vietnam, Laos). Večinoma se zadržuje v gozdnatih visokogorjih, najti ga je na višini 2700m, vendar tudi nižje. Znan je pod številnimi imeni: azijski črni medved, tibetanski črni medved, himalajski črni medved in mesečni medved (moon bear).

Mesečni medved v naravnem okolju

Velik je od 1,3 do 1,6 metra. Samci tehtajo med 100 in 200 kg, samice so pol lažje. Ima precej močan vrat in velika ušesa. Njihov kožuh je črn (včasih rdečkast-rjav) z liso kremne barve na prsih, ki je tej vrsti zaradi oblike meseca tudi dala ime.
Za hrano plezajo na drevesa, kjer iščejo orehe, kostanje in drugo z maščobo bogato hrano. Hranijo se tudi z jagodičevjem, bambusom in drugimi rastlinami. Ne brani se niti majhnih sesalcev, ptic, žuželk, včasih napada tudi živino.
SZVN ga uvršča med ranljive vrste. Ogrožen je predvsem zaradi krčenja naravnega okolja in pobijanja zaradi napadov na živino.
Veliko nevarnost temu medvedu predstavlja človek z lovom, spodbujanim zaradi potreb tradicionalne medicine. V te namene se uporabljajo njegovi žolčniki. Kitajska je lov na divje živeče medvede v ta namen prepovedala že leta 1980, a s tem sprožila gojenje medvedov v namen pridobivanja žolča. Na teh farmah so medvedi zaprti in priklenjeni v izredno majhnih kletkah, kjer jim v žolčnike vstavijo kateter, po katerem pridobivajo žolč, ne da bi morali žival pred tem ubiti. Čeprav se rejci sklicujejo na okoljevarstvenost te metode - namesto, da bi krčili prostoživečo populacijo, medvede tako izkoriščajo dlje časa, tudi več let - je taka reja skrajno nehumana in okrutna, obsodile so jo številne organizacije za zaščito živali.
Seveda ni potrebno poudariti, da ti medvedi živijo v groznih razmerah. Obstaja več vrst pridobivanja žolča od živih medvedov, a nobena od teh metod ni niti blizu prijazni. Zaradi lažjega dostopa katetra so kletke, v katerih živijo, tako majhne, da medvedi ne morejo niti stati, nekatere metode zahtevajo celo, da je medved dobesedno ukleščen in se ne more niti premikati. Kljub nemogočim razmeram in posledično visoki smrtnosti lahko nekateri medvedi v takih kletkah preživijo celo do 25 let oziroma celo življenje. Tako življenje ima na njih hude psihične in telesne posledice. Aktivisti organizacij za zaščito živali poročajo o psihičnih stiskah, ki se kažejo kot naprimer udarjanje z glavo ob rešetke ali grizenje lastnih šap. Kažejo se številne fizične posledice, kot so izguba dlake, zakrnela rast, podhranjenost, izguba mišične mase, izpadajo jim zobje.
Ko medvedi prenehajo proizvajati žolč, jih ubijejo in uporabijo njihovo meso, krzno, šape in kremplje.
Po ocenah naj bi bilo na Kitajskem na teh farmah okoli 9000 medvedov, v Vietnamu pa okoli 4000. Prodaja izdelkov iz njihovega žolča je povsem legalna. V prodaji ga je možno dobiti kot čaje, šampone, napitke in v številnih drugih oblikah. Čeprav je trgovina z deli telesa, kot so kožuh, kosti, kri, meso itd. prepovedana, je zelo razširjena, tako znotraj Kitajske kot tudi preko njenih meja.


...in mesečni medved na farmi za pridobivanje žolča

V kolikšni meri človeka pretrese spoznanje, da "bonsai kitten" morda le niso toliko plod čiste domišljije? Vzreja teh čudovitih živali za namene mučenja je znana stvar, verjetno nihče ni za to slišal prvič, a zakaj ni svet pretresen v tolikšni meri kot ko gre za (dokaj očitno) internetno potegavščino? So mucke toliko bolj ljubke?

petek, 5. junij 2009

Wish list

Mojih Top 6 potovanj, ki jih bom, upam, nekoč uresničila:

1) 6-tedensko potepanje po Ruandi in Ugandi
2) Velika večmesečna tura po južna Ameriki, od Peruja, preko Bolivije in Čila, preko cele Argentine
3) Zahodna Mehika (Bahia California)
4) Nepal
5) Maroko, ki se mi nekako vedno izmuzne
6) Mongolija s konjskega hrbta

četrtek, 4. junij 2009

Bon apetit!

Hrana... Verjetno precej velik razlog, zakaj na pot. Če pustimo ob strani pomisleke o higieni nekaterih dežel, je to eden najboljših delov potovanja. Seveda moraš predsodke pustiti doma ali pa jih začasno vsaj zapakirati v neprodušno vrečko na dnu nahrbtnika. Tu ne bo govora o hrani tipa "stavim, da ne moreš", torej vsem iz poglavja o nenavadni hrani. Tega je sicer v eksotičnih deželah več kot dosti, a o tem kdaj drugič. Danes pa o perverziji okusov in avanturi brbončic.

Razmišljala sem, da bi naredila nekakšen seznam Top 10 kulinaričnih doživetji, a žal ne bo šlo. Toliko lepih (in okusnih) spominov, ki bi jih zelo težko rangirala ali jim dodajala vrednostne sodbe. Jih bom le opisala nekaj, brez kakega posebnega vrstnega reda.

1) Piščanec z limonino travo in čilijem v Mui Neju v Vietnamu. Vietnam na splošno slovi kot dežela odlične hrane in kljub prvotnemu razočaranju (pač preveliko pričakovanje) se moram kar strinjati. To precej pogosto jed sem jedla v dveh oblikah, ta iz Mui Neja je bila v obliki praženega piščanca v omakici iz limonine trave in ravno prav pekočega čilija. Druga oblika je bila nekakšna enolončnica iz podobnih sestavin.

2) Piščanec z indijskimi oreščki, Phnom Penh, Kambodža. V hotelu, kjer sva bili nastanjeni, so imeli odličnega kuharja in prav težko sem izpostavila to jed, saj je bil tudi sladko-kisli piščanec fenomenalen. In vse drugo, seveda.

3) Večno pad thai. V vseh oblikah, od restavracij do stojnic. Klasika Tajske in tudi Laosa, ki včasih deluje kot njen divji, nedolžni podaljšek. Če se ne moreš sporazumeti, kaj za vraga je na meniju in kaj bi rad (sendviči so za naročanje prava nočna mora), preprosto izrečeš čarobni besedi Pad thai! in zadrega ter lačni želodček sta rešena.

4) Shawarma, shawarma, shawarma! Najboljši shawarma obrok je nekje v centru Jeruzalema (Izrael), seveda ne sme manjkati prvovrstni humus in najboljša začimba: pisana množica ljudi za opazovanje med obrokom. Sicer pa je shawarma popečeno meso v ploščatem kruhu s omakicami in zelenjavo in začimbami in mmmmm...

5) Steak, ki se ti stopi v ustih, srednje pečen, z na žaru popečeno zelenjavo in poplaknjen s pivom, restavracija Valentino v The Venetian hotelu, Las Vegas. Priporočam!

6) Piščanec z ingverjem v Battambangu, Kambodža. Ravno prav pekoče, meso kot vedno slastno, za prste obliznit'!

7) Če bi delala vrstni red, bi se naslednja jed znašala prav na vrhu seznama. In to iz samega spoštovanja, saj za enkrat ostaja edina jed, pred katero sem klonila zaradi izredene začinjenosti. Imena se niti ne spomnim, mislim, da je bil piščanec s čilijem. Da, čilija je bilo notri več kot dovolj. Zločin se je zgodil prvo noč v Laosu, v malem mestecu, katerega imena ne vem na pamet (kje hudiča je moj Lonely planet?!). Natakar me je prijazno opomnil, da je jed izredno pekoča, a jaz mu zaradi neznanega razloga nisem verjela in naročila, naj količine čilija nikakor ne zmanjšajo. V zadovoljstvo natakarja seveda. Obupala sem nekje na dveh tretjinah, a Buda mi je priča, da česa tako pekočega in bolečega še nisem okusila! Ne pivo, ne izdatne količine riža niso pomagale. A kaj, ko je bilo tako neverjetno okusno... Kapo dol pred azijskimi začimbami!

8) Palačinke s čokolado, kokosom in bananami v Vang Viengu, Laos. Za drobiž dobiš najboljšo sladico na svetu, sestavljeno po tvojih željah in prav zanimivo narejeno pred tabo.

9) Zajtrk prvakov, kjerkoli. Če sem na kaj nora, so to zajtrki na potovanjih. Doma skoraj nikoli ne zajtrkujem, vsaj v takih količinah ne, na poti pa me zgrabi zajtrkovalna mrzlica (bolje kot malarična, kaj ne?). Moj najljubši zajtrk, kar sem jih kdaj jedla: Jajce na oko s slanino, nekaj sveže narezane zelenjave ter vse to poplaknjeno s svežim kokosovim mlekom naravnost iz kokosovega oreha (Chiang Mai, Tajska). Na splošno so jajce, slanina in nekaj svežega sadja v katerikoli obliki moje najljubše sestavine zajtrka.

10) Burrito, tak na hitri način v majhnem lokalčku (San Diego, Kalifornija). Da, tudi čez lužo se da odlično jesti. In zato ti ni treba zapraviti celega premoženja, za dober burrito daš nekje od $5 naprej, nasiti te pa za lep čas. Tudi fast food se lahko znajde na seznamu najboljših kulinaričnih avantur.

11) Da je le sveže! Kokoš v poprovi omaki, Koh Tonsay, Kambodža. Ljubitelji živali, ki (še) niso v stanju za konzumiranje, za vaše dobro preskočite na naslednjo točko, prosim. Na prelepem, skoraj robinsonskem otočku si je avtorica bloga zaželela večerjico, in sicer zgoraj omenjeno jed. Na robinsonskih otočkih seveda nimajo hladilnikov, a avtorica bloga se do takrat niti ni spraševala, kje hranijo meso, da na septemberski vročini ostane sveže (vraga, še hladnega piva ni bilo za dobiti). Na robinsonskem otočku si v primeru, da Robinson naroči kuro, no kur je dosti, po celi obali jih je polno, s tem nihče ne beli glave. Avtorica bloga tako opazi, kako kuhar gre za hišico, se vrne z migitajočo kuro, kuro stehta, kuro odnese in jo čez nekaj minut spet prinese. Skoraj celo. Glava je ostala nekje zadaj. Kuro očisti, žena kuro pripravi, lepo pred očmi robinsonske avtorice bloga. Kljub temu, da pravzaprav nisem bila pretirano lačna, mi je vest narekovala, da obrok pojem do konca. Zvečer so me v noči brez elektrike (ali zvezd) na poti na stranišče precej prestrašile krave, ki so oprezale okoli bungalova. Nekako sem začela razmišljati, kako bi se mi prilegela okusna, sočna govedina... Jed se je znašla na tem seznamu prav zaradi prvinskosti takega robinsonskega obroka.

12) Kurja juha Tamirjeve mame (Petah Tiqva, Izrael) - preprosto nič ni za dodati.


Ne dvomim, da se vsem povrsti cedijo sline po prebranem, vključno z mano. Vendar se da eksotični svet oddaljenih kuhinj nekako podoživeti v lastni kuhinji. Zato sem izbrskala dva recepta, tako za pribljižek temu, kar sem okusila jaz. Recepti so s Kulinarične Slovenije:

PAD THAI

Potrebujemo (za 2 osebi):
3 žlice olja, če je le možno, arašidovega
3 stroki česna
2 cm svežega ingverja
1 svež čili ali 2 feferona (po okusu lahko več)
1 skodelico na trakove narezaneg piščanca, za vegetrijansko verzijo na koščke narezan tofu, lahko oboje
pest rakcev (gamberov), če jih nimate, gre tudi brez
1 skodelica narezane zelenjave po želji (korenček, zelje, paprika, bučke, repa...)
250g riževih rezancev

Za omako potrebujemo:
2 žlici ribje ali ostrigove omake
2 žlici sojine omake
2 žlici sladkorja
sok ene limete ali dveh limon

Na koncu potrebujemo še:
1 stepeno jajce
2/3 skodelice zdrobljenih nesoljenih arašidov
dobra pest sojinih kalčkov
po želji še kaj od naštetega: koriandrovi listi, koščki limete, kolobarčki čilija, bananini cvetovi, drobnjak, zeleni vršički čebule

Priprava:

Rezance skuhamo po navodilih. V voku segrejemo olje in prepražimo drobno nasekljan česen in ingver, na kolobarje nasekljan čili in meso. Rakce ali tofu dodamo nekoliko kasneje. Dodamo zelenjavo in med mešanjem pražimo nekaj minut. Dodamo odcejene rezance in dobro premešamo, da nekoliko zakrknejo. Dodamo omako. Na koncu prelijemo z jajcem in obračamo kako minuto, da jajce zakrkne. Odmaknemo z ognja ter dodamo polovico arašidov in kalčke. Premešamo, nadevamo na krožnike ter posujemo s preostankom arašidov ter po izbiri katero od naštetih sestavin iz zadnje vrstice.


HUMUS

Potrebujemo (količina za 4 osebe):
sezam
100 mlvode, v kateri se je kuhala čičerika (če uporabljaš tisto iz konzerve, daš kar tisto vodo)
malo soli
200g kuhane čičerike (seveda lahko kar tisto v konzervi, tiste ni potrebno kuhati)
2-3 žlice limoninega soka (če se vam, tako kot meni, zgodi, da v največjem Sparu, kar jih je daleč naokoli, nimajo limon, bo limeta še bolj super)
2 stroka česnja
1 žlica nasekljanega peteršilja
pol žlice popra
olivno olje po občutku (recimo kakšna žlička)
Trdi jogurt ali kisla smetana po želji (brez tega je lahko zadeva veganska, če koga briga)
TAHINI: 5 dl sezamovih semen prepražimo brez olja (paziti je treba, da se ne prepražijo preveč, saj imajo v tem primeru precej grenek okus), ter jih nato skupaj z 3,5 dl olivnega olja ter soljo po občutki zmešamo v mešalniku dokler ne dobimo goste, a še vedno tekoče zmesi.

Priprava:
Sezam popečemo brez olja (enaka pazljivost kot prej!). V mešalcu zmešamo čičeriko, vodo od čičerike, limonin sok, česen poper, olje, sol, peteršilj in polovico sezama. Dodamo še tahini, ki smo ga prej pripravili ter po želji zelo gost jogurt (originalno se mu reče lebne, a žal ga je v Sloveniji najbrž težko dobiti. Jaz sem uporabila kislo smetano, lahko trdi jogurt, morda kako vrsto sira). Zmešamo, da dobimo gladko zmes. Preostali sezam zmešamo v maso. Postrežemo ohlajeno. Ko postrežemo lahko po vrhu še pokapamo z olivnim oljem.

Gre odlično s falafli, kot namaz za kruh (posebej v pita kruh, ki ima na sredini žepek) ali s mesom na žaru. Obstaja več različic, s celo čičeriko (nekaj jo vmešamo na koncu), več olivnega olja, celimi olivami... Lahko se dodajo številne mediteranske začimbe, kot je naprimer koriander. Pa še to: tahini se da kupiti že narejen v trgovnah z bio hrano in bolje založenih supermarketih pri zdravi hrani.