sobota, 14. september 2013

Veš, tisto dekle, ki se vozi z avtobusom do Baridhare?

Najbrž moram biti malo čudna.

Morda čudna ni pravi izraz, nevsakdanja bi lahko bil bolj primeren. Nekonvencionalna je izraz, ki ga je uporabil moj cimer. Kakorkoli, čudna je dostikrat kar pravi izraz, kadar z mano v stik pride povprečni Bangladeševec. Najprej je tu dejstvo, da sem samska, popolnoma všečno izgledajoča ženska v drugi polovici dvajsetih, poudarek na samska in brez otrok, ki brez moža, brata, očeta ali vsaj skupine ženskih sorodnic in prijateljic pride v državo, kjer ne poznam nikogar, ne zna jezika in kjer še nikoli poprej ni bila. In potem roma sem in tja z avtobusi, tudi tistimi prepolnimi, spi v hotelih brez zahodnega tipa kopalnice in vmes celo sama nese svoj nahrbtnik. Ko to samsko dekle najde službo, se tja in nazaj vozi z avtobusom, kar ni nič nenavadnega, bolj nenavadno je to, da to počnem brez posebnega strahu ali skrbi in celo zvečer, ko se glavni prometni klobčič že razplete. Zgledna samska ženska si pač ne bo privoščila po sončnem zahodu tavati po ulicah nevarne Dhake.
Najbolj očitna lastnost, po kateri izstopam, je, da sem pač bele polti. In s tem pridejo določena pričakovanja, ki pa jih ne izpolnjujem vedno, kar zna okolico ujeti nekoliko nepripravljeno. Ena tistih je spet moje prevažanje z javnim prevozom, ki ga tujci praktično ne uporabljajo. Zakaj bi ga le, saj bela polt pride z osebnim šoferjem ali vsaj dovolj denarja za vsakodnevne taksije. In če morda ne izstopam tako zelo v elitnih soseskah Gulshana ali Bananija, je dejstvo, da s sostanovalci živim v najbolj povprečni izmed povprečnih sosesk Dhake, Mohammadpurju, naravnost groteskno. Sicer moram priznati, da so nas naši sosedje že precej navajeni, prav tako prodajalci na naši tržnici in se ne počutim več kot na modni pisti, s vsemi očmi in fotoaparati mobilnih telefonov uprtih vame, ko se odpravim proti avtobusnemu postajališču.
Tole s fotografiranjem s strani popolnih tujcev, kar je bangladeška posebnost in večen vir zabave in frustracij tujcev, je pravzaprav zelo zanimiv fenomen. Večkrat se šalim, da vohajo strah in morda je res nekaj na tem. Devet mesecev (in deset dni) od kar sem prvič stopila na ulice Dhake je rompompom okoli mene praktično izginil. Ne le v moji soseski, tudi če se pojavim kjerkoli drugje v Dhaki, ljudje ne potegnejo več iz žepov mobilnikov, značilno dvignjenih za fotografiranje, oh tako značilna podoba Bangladeša skozi perspektivo belega človeka. Edina razlaga, ki jo premorem, je da sem se zlila z okolico, tako kot me Bangladeš ne šokira več kot me je nekoč, tudi sama Bangladeša ne presenečam več v tolikšni meri. Da ni razlog preprosto v tem, da se ljudje tu navajajo na videvanje tujcev, je jasno, ko okoli po mestu spremljam novince, ki so - zaenkrat še v svojo zabavo - središče foto-novinarske konference.
Potem pa so tu ostali tujci v mestu. Mnogi med njimi so v Bangladešu zaradi službe, ne obratno, kot jaz. Številni pridejo sem za vsega 3 ali 4 mesece in jim je Bangladeš všeč predvsem, ker vedo, da ga bodo kmalu zapustili in se torej lahko brezskrbno predajo toboganu bizarnih bangladeških izkušenj. In vsi skoraj izključno živijo bangladeško življenje drugače kot mi v Mohammadpurju. Stanovanja, ki jih najemajo, so zaradi na splošno nižjih cen bolj luksuzna kot smo jih vajeni doma. Gulshan je poln raznolikih mednarodnih restavracij, vsaj po imenu, ki so dostikrat kljub za tukajšnje razmere navitim cenam še vedno cenejše od Zahodne Evrope. Dejansko lahko preživiš tedne, brez da zapustiš mehurček severnih bogatih sosesk in pravzaprav v tem času sploh ne opaziš, da si v Bangladešu. Naše celotno stanovanje stane približno tretjino cene, ki jo ti ljudje plačujejo za eno samo sobo (in je hkrati tudi velikosti take sobe). Zato večkrat težko najdem stik z ostalimi expati tu. Včasih je to težko razumeti, a zdi se, kot da živimo v vzporednih vesoljih. Življenje v Bangladešu je to, kar trenutno zaseda največji del mojih možganov in doživljanje ostalih je tako zelo drugačno od mojega. Že to, kako sem pristala tu, je vsem tako zelo - nenavadno. Prideš v mesto, grozno, kaotično, eksotično in drugačno, kot je Dhaka za nekaj dni in ostaneš, najdeš službo in zaživiš v Mohammadpurju v ulici, kjer na pločniku koljejo kokoši in mimo občasno zatava slon. In ne, ni bilo, ker bi se zaljubila.
Očitno ne sodim v prav noben okvir, v katerega me na prvi pogled hoče stlačiti tri četrtine mesta, od Sadarghata do Uttare. Zato sem še posebej hvaležna za tistih nekaj posameznikov, ki tega ne poskušajo. Pa če je še tako zabavno izvabljati izraze presenečenja na obraze novih znancev. Ker v resnici nisem tako zelo čudna, nevsakdanja, niti nekonvencionalna, kot mi ljudje v lastni želji po dobri zgodbi za k večerji s prijatelji ali družino poskušajo pripisati.

4 komentarji:

  1. jap malo si čudna :) ampak taka ostani ;) tako te mamo radi...

    OdgovoriIzbriši
  2. ja čudno nam je ponavadi vse kar odstopa iz naše cone udobnosti... torej čudni smo mi ker nas je strah izstopiti iz te cone ;)

    OdgovoriIzbriši