Moje ime je Tina


Moje ime je Tina in imam kar nekaj družbenih identitet.

Arunachal Pradesh, Indija (Februar 2013)
Tista, ki jo obiskovalci te bloggerjeve strani najbolj poznajo, je blogerka. Moj blog, Malo tu malo tam, je nastal kar se zdi zelo daljnega leta 2008 iz čiste lenobe. Takrat sem bila ravno sredi pakiranja za moje prvo daljše potovanje in odprava v Azijo se je ljudem okoli mene zdela precej večja reč kot meni sami. Ker so seveda vsi želeli biti v stiku z mano, sem morala obljubiti, da bom o svojih dogodivščinah z azijskimi sloni in pekočo hrano redno poročala. Če bi želela prav vsakemu interesentu posebej pošiljati elektronska pisma, najbrž niti ne bi imela o čem pisati, saj bi večino časa preživela po internetnih kavarnah. Tako je padla odločitev, da se vsem skupaj javljam preko bloga in tako se je začelo.

Navdušena nad izkušnjo jugovzhodne Azije in bloganja sem z obojim nadaljevala tudi v mesecih in letih, ki so sledili in to počnem še danes.

Druga identiteta, ki je tesno povezana tako s tem blogom kot življenjem, ki ga živim ta trenutek, je popotnica. Kako sem pripotovala od Izraela do Bangladeša, si preberite na glavni strani bloga. Seveda ni bilo v enem kosu, da ne bo pomote, temveč je bilo to potovanje raztegnjeno čez več potovanj v zadnjih šestih letih. V tem času sem jedla precej odlične in tudi malo nenavadne hrane, prisostvovala številnim zanimivim obredom, posnela fotografijo za razglednico na Machu Picchuju, se naučila surfati in reči hvala v kar nekaj eksotičnih jezikih.

Moja zadnja v vrsti vedno prepletajočih in spreminjajočih identitet je expat v Dhaki, glavnem mestu Bangladeša. Dhaka je trenutno moj dom in tu sem zaposlena kot glavni koordinator za marketing pri turistični agenciji. Moje delo obsega vse od komunikacije s strankami in potencialnimi poslovnimi partnerji do nekaj organizacijskih opravil, kadar ni nikogar drugega, ki bi poskrbel za to.
Kaptai Lake, Bangladeš (December 2012)
Kako sem pristala v večmilijonskem južnoazijskem mestu, je vprašanje, ki ga čisto prepogosto slišim. Nekoliko sem ga že naveličana, ker ne vem vedno, kaj odgovoriti. Morda odgovor ni ravno preprost. Ampak kronološko gledano gre nekako tako:
Do pomladi 2012 je bil zame Bangladeš tista neka država, za katero nihče ne ve, točno kje je in kaj naj bi človeštvo z njo počelo. To je spremenil nek internetni članek in v želji po drugačni izkušnji in novem popotniškem izzivu sem svojo paradigmo nekoliko prilagodila. Bangladeš je postal moja velika želja in prvotno sem ga nameravala bolj na kratko obiskati septembra tistega leta. Vendar pa je želja po daljšem potovanju premagala in v začetku decembra sem se podala na trimesečno pot, ki bi me naj vodila od Bangladeša do indijskega Mumbaija. Tedaj bi naj v Dhaki ostala 3 dni, a sem še vedno tu. Pravzaprav sem se kasneje  res podala v Indijo, v čudoviti zvezni državi Assam in Arunachal Pradesh, a sem se po mesecu in pol namesto na letalo domov vrnila v Bangladeš v iskanju novih priložnosti. V prvi polovici maja je prišla ponudba za delo in odločila sem se, da sprejmem izziv.
Izziv. To je beseda, ki jo ljudje okoli mene redno uporabljajo. Življenje v Bangladešu bi težko bolj jasno opisal. A izzivi so nekaj dobrega, saj te prisilijo, da si v gibanju, namesto da stagniraš v svojem varnem območju udobja.
Moj blog že nekaj časa ni le blog o potovanjih. Poskušam zajeti kulturo, aktualno problematiko, nove perspektive in slike dežel, ki jih obiščem. Sploh v mojem Bangladešu, ki se ravno nahaja na zanimivi prelomnici, je priložnosti za globlji pogled več kot dovolj.
In morda se včasih precej pritožujem, a v resnici mi je tu všeč.

Moja četrta identiteta je prebivalec Sveta in rada bi ga predstavila vsem, ki so me pripravljeni poslušati ali brati. Ker je Svet majhen in moji koraki dolgi, ne vem, kje bo moja naslednja postojanka. Kjerkoli že bo, obljubim, da bom podelila izkušnjo na svojem blogu v upanju, da še kdo drug zbere pogum in tudi sam postane prebivalec Sveta. Do takrat pa, dragi bralci, hvala ker ste moji najboljši sopotniki.

Sipi Falls, vzhodna Uganda (December 2011)

PS.: moja peta, a ne zadnja identiteta pa je oboževalka črno-belih živali, še posebej pand in pingvinov. Na njih je nekaj tako fascinantnega.

Kadar internetna povezava ali električna dobava na moji strani ulice ne zataji, me lahko kontaktirate na afriski.biser(at)yahoo.com

1 komentar:

  1. Skušal bom prebrati celoten blog in podati kakšen komentar, če mi bo le čas dopuščal.

    G.

    OdgovoriIzbriši