Kampala

Namenoma še nisem napisala nič o ogromnem skupku betona in prahu, imenovanem Kampala. Odločila sem se dati mestu čas, saj sem vedela, da bom tam preživela nekaj več kot le dan, dva.

Kampala je glavno mesto Ugande, le nekaj kilometrov od severne obale Viktorijinega jezera. Menda ima okoli milijon prebivalcev, nekaj več pravzaprav, ampak pri teh mestih ne moreš nikoli zagotovo vedeti. Razprostira se čez številne griče, ki mesto delijo na soseske. Te se širijo okoli živahnega, glasnega centra.

Večina ljudi, ki pripotuje v Ugando, zadrži sapo in zbeži iz Kampale takoj, ko je možno, kar naredi to mesto verjetno najbolj off the beaten track glavno mesto na svetu. Turistov ni najti na ulicah, niti v številnih mednarodnih restavracijah ali na kaotičnih tržnicah. Edini tujci, ki se v mestu zadržujejo, so zaposleni v katerem od mednarodnih podjetji, študenti na študijski praksi pri kateri od številnih nevladnih organizacij ali prostovoljci, ki so čez čas ugotovili, da Kampala ni tako zelo slabo mesto in ostali nekoliko dlje.

Prvi vtis pravgotovo ne more biti dober. Ulice so prašne, dokler se na nebu ne utrga tropska nevihta, tedaj se spremenijo v reko rdečega blata, ki ga za lepa ne spraviš z obleke. Promet je kaotičen in niti znotraj kaosa ni moč najti nobenega reda, kot je to ponavadi v tovrstnih kaotičnih mestih. Ob prometnih konicah se center duši v izpušnih plinih prastarih avtomobilov in avtobusov, zrak je zaradi onesnaževanja tako gost, da ga skoraj lahko okusiš.

Pravzaprav ne morem nasprotovati turistom, ki pobegnejo, takoj ko je možno.

Po povratku s safarija sem se nastanila v soseski Mengo, ki leži na griču zahodno od centra Kampale. Je pravzaprav dokaj tipična kampalska soseska, ne ravno elitna, ampak verjetno prav prijetna za živet za ugandske razmere. Po naključju so bile vse organizacije, ki sem jih obiskala v okviru svoje raziskave, prav v tem delu mesta, zato sem Mengo prehodila po dolgem in počez. Kar je pravzaprav v Kampali najbolj zanimivo, je podeželski vtis, ki ga dobiš, pa tudi če si le tri kilometre iz strogega centra. Glavna vpadnica, ki teče čez Mengo, je dokaj solidna cesta, a vse ostale prečne in vzporedne in diagonalne ceste, ki prepletajo sosesko, so le blatne poti, široke, a polne lukenj, ki se po dežju še poglobijo. Niti tiste ceste, ki premorejo asfalt, nimajo pločnikov. Pločniki so zunaj poslovnega dela Kampale neobstoječ pojem. Tako je hoja precej naporna, saj se ves čas spotikaš čez rdeče kupe zbite zemlje, občasne globoke jarke in luknje, blatne luže in kup smeti ob cestah. Pločniki seveda niti ne bi imeli smisla, saj kjer se že pojavi kak, ga za svojo vozno površino posvojijo boda-boda vozniki in tako pešci od njega spet nimajo pravzaprav nič, le zavede jih v popolnoma zmotno prepričanje, da so tam varni pred norimi vozniki.

Koze. Precej pogosti hišni ljubljenček v Kampali. Da, celo soseska tik ob centru mesta, kot je Mengo, je polna koz, ki se smukajo okoli hiš in blejajo na obiskovalce. To doda še en kamenček v mozaik podeželske slike milijonskega mesta.

Downtown Kampala leži na svojem lastnem griču in naokoli njega. Če vstopiš v mesto z zahodne smeri, te pozdravi imenitna mošeja, ki jo je v svojem času dal zgraditi zloglasni diktator Idi Amin. Amin je bil sin krščanske matere in muslimanskega očeta, a se je v Islam spreobrnil šele za čas svojega vladanja, kar je bila bolj kot osebna odločitev dobra politična poteza, saj je tako dobil močnega zaveznika v libijskem voditelju Gadafiju. Ta je tu še vedno velika zvezda, ljudje ga spoštujejo in Kampala je polna plakatov in napisov njemu v čast. Tudi časopisi veliko prostora namenjajo situaciji v Libiji.

Od mošeje se cesta spusti v dolino, kjer domuje največji kaos v centru Kampale. Tu so prostor našle lokalne in medkrajevne avtobusne postaje (teh je več in so pravzaprav nemogoče za razumeti) ter tržnica, kjer je naprodaj pravzaprav vse, kar bi lahko nekdo potreboval za preživetje v urbani džungli Kampale. Ko se prebijaš naprej, po hribu navzgor, se okolje počasi spreminja. Na nasprotnem koncu centra se odprejo široke avenije, pločniki (da, pločniki!), varni za pešce, zelenje in sodobna arhitektura. Tu kraljujejo najboljši hoteli, sedeži podjetji in organizacij ter dva velika nakupovalna središča, od katerih ima bolj priljubljen, Garden City, svoj kino kompleks. Garden City je pravzaprav kraj, kjer lahko naletiš na največ tujcev. S svojim generičnim izgledom, ki bi ga lahko postavil pravzaprav kamorkoli na svetu, ob bok kateremukoli nakupovalnemu središču v zahodnem svetu, najbrž nudi zavetje pred kulturnim šokom in domotožjem, ki ga povzroča Kampala tam zunaj. Le kratko vožnjo z boda-bodo naprej je imenitno golf igrišče, zapuščina iz imenitnejših kolonialnih časov.

To je bil moj svet prve štiri dni v Kampali.

Vendar če ostaneš v mestu dovolj časa, se ti odpre in te spusti vase. Spusti te do plasti pod hrupom in prahom in kaosom.

V hostlu, kjer sem bila nastanjena sem spoznala mladega, nadarjenega lokalnega umetnika, ki me je povabil v svoj atelje na severnem koncu mesta. Naslednji dan bi naj zapustila Kampalo, ampak sem se odločila, da en dan več ne bo preveč škodil mojemu načrtu. Zvečer se je v okviru nekega sejma odvijal koncert priljubljenega ugandskega glasbenika Maurica Kirye. Glasba, ki jo izvaja, je nekakšna mešanica jazza, hiphopa in vplivov afriške tradicionalne glasbe. Kirya je izredno karizmatičen in na njegovem nastopu je vladala posebna energija. Najstnice ga obožujejo in ni težko razumeti zakaj.

Po koncertu se je v enem od lokalov odvijala zabava ob skorajšnjem začetku festivala This is Uganda in moji novi družbi je uspelo, da so me prepričali, da se jim pridružim. Pravzaprav bi bil greh izpustiti petkov večer v Kampali. Kljub izpadom elektrike, ki pestijo celo Ugando, je uspelo organizatorjem zabave zadevo izpeljati z odliko. Pa tudi sicer, kdo bi se pritoževal ob dejstvu, da veliko pivo stane en evro.

Tako z mojim odhodom v soboto zjutraj ni bilo nič. Po prespanem dopoldnevu sem se odpravila na prizorišče prej omenjenega festivala, ki se je začel z nastopom mladih talentov v plesu, poeziji in glasbi. Na odru so se zvrstili vsi, od breakdancerjev do energičnih tradicionalnih bobnov, pospremljenih s pisanimi kostumi plesalcev. Moj novi prijatelj je na festivalu prodajal svoje izdelke, zato sem mu pomagala okoli stojnice. Njegovi prodajni hit so poslikave na majice, kape in celo čevlje.

V nedeljo smo skupaj urejali fotografije (in se ob mojih slovenskih windowsih in pripadajočih programih za urejanje fotografij učili Slovensko) in se zvečer odpravili na večerjo, saj je bil vendarle čas, da po dobrem tednu zapustim Kampalo.

Ko tole pišem ob zvokih Justina Bieberja, nekje jugozahodno od Kampale, v mestu Kabale, moram priznati, da se veselim povratka v mojo Kampalo. K mojim prijateljem, ki so mi predstavili drugo plat mesta, drugačen sloj tega kaotičnega mesta, k živahnemu kulturnemu dogajanju, ki ga premore le prestolnica, k adrenalinskim vožnjam z motorjem po luknjastih cestah naravnost mimo v prometnem zamašku stoječih vozil, k rdečkastemu blatu in kozam sredi mesta.

Nekje med nerodno vožnjo na motorju, z velikim nahrbtnikom na hrbtu, stiskajoč se za boda-boda voznikom in preprostim kosilom na tleh ateljeja s svojimi prijatelji ti Kampala zleze pod kožo.

Cestni bojevniki

Po le kakšnem dnevu, preživetem na ulicah Kampale, postane vsakomur jasno, kdo kraljuje tukajšnjim cestam. Urni, drzni in mnogokrat brezglavi boda - boda vozniki.

Kombinacija slabih cest, pomanjkanja cestne signalizacije, velikega števila vozil, ki poskušajo vsa naenkrat priti nekam in neobstoječi cestni bonton botruje brezupnemu stanju okoli centra Kampale in vseh vpadnic v mesto. Prašne, zadušljive ulice so večino dneva prepolne različne pločevine: od mini busov do terencev na poti na safari. Prometni zamaški so pravzaprav način življenja in borba, ki jo poskuša vsak voznik zmagati. Boj za najmanjši košček razpokanega asfalta je neizprosen. In v tem boju so najmanjši najuspešnejši.

Motorji, ki delujejo kot taksiji so v teh pogojih najhitrejša možnost, kako priti iz točke A v točko B. Zavzeto in strastno švigajo skozi razpoke med večjimi kosi pločevine in razpokami v starih, od vremenskih razmer razbrazdanih površinah. Niti pločniki jim niso tuji, kjer jih je sploh najti, če je potrebno. Ko se odpre priložnost, se zaženejo z vso hitrostjo, na nož, včasih le milimetre eden od drugega. In zdi se, da tega niti ne počnejo zavoljo svojih potnikov. Ti bi najbrž včasih ne zamerili, če bi svojo vožnjo nekoliko upočasnili. Videti je, da najbolj uživajo prav takrat, ko se je treba znajti med tisoči in tisoči večjih borcev, pospeševati, zavirati, zavijati mimo ogromne luknje v zadnjem trenutku... Ah, čisti adrenalin.

Seveda je med temi majhnimi in okretnimi cestnimi bojevniki mnogo žrtev, nekje sem prebrala, da v nesrečah, v katerih so udeleženi boda- boda vozniki, umre 5 ljudi dnevno. In tako sem prijazno ponudbo, da vsaj za nekaj minut postanem tudi sama cestna bojevnica, odločno zavrnila, kljub zagotovilu, da je motor neverjetno lahko voziti.

Kaj storiti, če na poti v kopalnico srečaš povodnega konja

Tokrat ne bom začela na začetku. Lahko bi pisala o tem, kako sem čakala na praznem, zapuščenem letališču, da se zunaj zdani in lahko brez skrbi zapustim letališko stavbo. Ali o tem, kako se mi je v glavi po filmsko zavrtela uvodna špica (nek afriški beat), ko sem se končno peljala mimo napisa "Welcome to Uganda" pred letališčem. Ali kako sem prvič postavljala svoj šotor. Ali o Spečem psu in Trinogi mački. Ampak ne, bralce bom tokrat vrgla naravnost na sredo ugandske divjine, med slone in leve in povodne konje. Pravzaprav bom povodne konje nekako vrgla med bralce, če smo bolj natančni, ampak k temu se bomo vrnili kasneje. Torej, Welcome to Uganda!

Na safari bi se nas naj odpravilo sedem, ampak na jutro odhoda se je izkazalo, da smo v terencu le štirje. Pisana družba, sicer. Američanka, ki je ravno končala šestmesečni mednarodni projekt financiranja ugandske infrastrukture. Anglež, ki je delal kot računovodja pri eni od številnih humanitarnih organizacijah. In pa Angležinja, ki je bo v Ugandi le teden dni na nekakšni konferenci o okoljevarstvenih izzivih. Cilj: Murchison Falls National Park. Misija: videti Velikih 5. Ali vsaj čim več drugih.

Murchison Falls NP leži na severozahodu Ugande, na območju, ki je bilo dolgo časa preveč nestabilno, da bi ga obiskovale množice obiskovalcev. V zadnjih letih, ko se Uganda kopa v relativnem miru, se turisti vračajo v ta park, vračajo pa se tudi živali. V vseh letih nemirov v regiji so različne milice, divji lovci in kmetovalci iz okoliških vasi živali skoraj iztrebili. Danes se Uganda zelo trudi svoje parke vrniti na zemljevid ob bok slavnejšim in bolj poseljenim parkom v Tanzaniji in Keniji. Čeprav v ugandskih parkih ne vidiš živali v takem številu, pa so safariji precej cenejši kot v prej omenjenih sosednjih državah.

Park je ime dobil po ogromnem slapu, pravzaprav dveh, ki jih je ustvaril Viktorijin Nil. Skozi ozko špranjo v skali z neverjetno močjo buči ogromna količina vode in ustvarja spektakularno predstavo vrtincev, brzic in mavrice v drobnem pršcu.

Nil nadaljuje svojo pot proti Albertovemu jezeru, kjer ustvari rodovitno delto, polno življenja. Široke savane so kot nalašč za bele potomce zgodnjih angleških lovcev v kaki hlačah in safari klobukih na glavah.

Prvi dan smo se predstavili zavetniku parka, ogromnemu slapu in se odpravili v kamp. Namestili so nas v udobne šotore s pravimi posteljami namesto običajnih spalnih vreč. Kamp je sredi parka, nad reko, zato ga pogosto in brez strahu obiščejo številne živali. Opice, žerjavi in divje svinje so med bolj običajnimi. Posebne goste pa v kampu pričakujejo, ko pade noč. Nanje te opozarjajo na vsakem koraku, saj so lahko izredno nevarni. Povodni konji namreč med vsemi živalmi povzročijo največ smrti med ljudmi. In to kljub dejstvu, da so popolni vegetarijanci. Kljub temu, da lahko zrastejo do velikosti in teže manjšega avtomobila, so komično debelušni na kratkih nogah, lahko tečejo precej hitreje od povprečnega človeka. In bodo tekli za povprečnim človekom, če se bodo počutili ogrožene.

Če torej ponoči naletiš na povodnega konja, obstoj mirno, ne poskušaj ga odgnati ali strašiti s svetilko. Počasi se ritensko umakni nazaj v šotor ali kolibo. Povodni konj bo pot nadaljeval v svojem ritmu, ne da bi dvignil glavo od tal. Če je nujno, pojdi do druge kopalnice. Če je tudi na poti do nje povodni konj, prekrižaj noge in počakaj.

Ponoči sem se sredi noči zbudila. Od nekod zunaj sem zaslišala najbolj nenavaden zvok, ki je odmeval skozi tišino kampa. Kot bi nekdo hodil v gumijastih škornjih po blatu, enakomerno, v umirjenem ritmu. Ta zvok je spremljal še eden, zvok trganja. Sprva sem mislila, da so le koraki katerega od človeških so-prebivalcev kampa, ampak kmalu se mi je posvetilo, da tak zvok ni s človeškega sveta. Pogledala sem skozi zamreženo okno šotora in zagledala ogromno, bizarno gmoto, ki je bila povodni konj, sklonjen nad travo, ki jo je pridno in zavzeto mulil. Pot je nadaljeval okoli šotora, v istem ritmu in njegova senca je zaplesala v soju petrolejk pred šotori. Počasi se je oddaljil in zjutraj ni bilo več sledu o nočnem obiskovalcu.

Zjutraj smo se odpravili na osrednji del naše poti, s terencem čez poljane do Albertovega jezera. Misija je bila več kot uspešna, saj smo videli ogromno živali, od žiraf, kmalu so nas pozdravili sloni, do številnih antilop in gazel. Občasno so cesto prečkali kot noč črni bivoli ali pavijani. Imeli smo neverjetno srečo in opazili dva lenobna leva, ki sta dremala v senci nizkega grma. Levinje so imele očitno bolj pametno delo kot poziranje zvedavim turistom. V delti Nila so v nas zrle oči in nosnice naših nočnih prijateljev povodnih konjev. Občasno je kateri od njih zazehal in pokazal ogromni gobec, ki lahko malone pregrizne človeka na pol.

Popoldne smo opazovanje divjega sveta nadaljevali z ladje, ki nas je popeljala do vznožja mogočnega slapu. Z bregov so nas pozdravili še krokodili, ki smo jih lahko dodali na seznam videnega živeža. Edini, ki nam je ušel, je bil leopard, ki ga je zaradi lisastega kožuha težko opaziti.

Na zadnji dan smo se odpravili še po zadnjo črtico, belega nosoroga. No, tu smo malo pogoljufali. Nosoroge so v preteklih letih v Ugandi popolnoma iztrebili, v zadnjih letih pa se trudijo, da bi jih ponovno naselili. Temu je namenjen Ziwa Rhino Sanctuary, kjer uspešno razmnožujejo nosoroge, ki jih imajo trenutno že 8. Prvi mladič, ki se je skotil v Ugandi po okoli 30 letih, je danes dveletni mladenič po imenu Obama. Ime je dobil po bolj znanem politiku, in sicer zaradi zabavnega naključja, da imata oba Obama ameriško mamo in kenijskega očeta. V prihodnjih letih načrtujejo, da bodo nosoroge ponovno naselili v narodnem parku pod mogočnim slapom.

6. del: Muzeji, hrana, Sveto pismo

Še ena stvar je v Jeruzalemu, ki je nikakor ne smeš izpustiti: Yad Vashem, spominski kompleks, posvečen žrtvam holokavsta in ljudem, ki so jim pomagali. Če v Jeruzalemu ne moreš mimo zgodovine, pravzaprav ne moreš skozi Izrael, ne da bi doživel tragično povezanost dežele s tem grozljivim poglavjem judovske in celotne človeške zgodovine. Yad Vashem je čudovit in vsekakor vreden ogleda. S centra mesta vzameš avtobus številka 20 ali 23, ki te pripelje v neposredno bližino kompleksa. Ta leži nekoliko ven iz mesta, na njegovem zahodnem robu. Ko izstopiš na postaji, moraš pot nadaljevati peš še kakih 10, 15 minut, vendar je pot označena, tako da težko zgrešiš. Pred samim kompleksom je zapornica, kjer te vratar vpraša za nekaj podatkov. Najprej vstopiš v center za obiskovalce, kjer je kavarna, restavracija in trgovina s spominki. Vstop v muzej je brezplačen. Kompleks je sestavljen iz več delov. Midva sva se najprej sprehodila po lično urejenem parku, kjer so zasajena drevesa, ki so jih zasadili svojci žrtev. Pot sva nadaljevala v zame zelo pretresljivo dvorano, posvečeno otrokom, ubitih v holokavstu. Ko vstopiš v temen prostor, ne vidiš pred sabo ničesar, le neskončno drobnih lučk. Med tem, ko se premikaš skozi temo, posnet glas govori imena otroških žrtev, od kod so bili ter njihovo starost. Glavni objekt v kompleksu je sam muzej. Že samo ogled le-tega ti vzame 2 uri. Stavba je zgrajena v obliki piramide, pot pa te usmerja in ene sobane v drugo, vsaka je posvečena enemu obdobju v zgodovini holokavsta. Bolj ko se dogodki tragično stopnjujejo, bolj se bližaš »vrhu« piramide, stene se vedno bolj stiskajo in ti dajejo občutek utesnjenosti. Muzej je zelo multimedijsko naravnan: razstavljeni so številni osebni predmeti žrtev, slike, fotografije, v vsaki sobi je vsaj en video posnetek intervjujev s preživelimi, ki pripovedujejo svoje tragične zgodbe. Med drugim hranijo tudi znameniti Schindlerjev seznam. Zadnja soba je okrogla dvorana, kjer so v zvezkih, zloženih po policah ob steni, zapisana vsa do sedaj zbrana imena žrtev, do sedaj so jih zbrali okoli 3 milijone, od domnevno 6 milijonov vseh Judov, ki so umrli v holokavstu. Ko te pot skozi zgodovino pripelje do konca, do ustanovitve države Izrael, se pred tabo stene ponovno razprejo, prideš dobesedno do »luči na koncu predora« in znajdeš se pred razgledno ploščadjo, kjer se razgled odpira na Judejsko hribovje. Poleg muzeja je še nekaj objektov, ki so pravtako vredni ogleda. Pot skozi kompleks bo pravgotovo vzela nekaj ur, zato si je vredno rezervirati vsaj pol dneva. Celotna ideja, kako je muzej zastavljen, mi je zelo všeč, saj ni klasičen muzej, ne le da je zanimiv, tudi koncept je izviren.

Po kosilu v centru (jedla sva v košer tajski restavraciji – kje drugje je to možno kot v Jeruzalemu?) sva se odpravila nazaj v Staro mesto. V tem času dneva je naravnost čudovit: zahajajoče sonce meče zlato svetlobo na kamnito obzidje in ga naredi pravljičnega. Ogledala sva si Cerkev božjega groba, ki sva jo tokrat našla brez večjih težav. Sama cerkev je ogromna in predvsem veliko razočaranje. Tako polna je turistov, da pravzaprav niti ne moreš začutiti spiritualnosti kraja, saj ga odganjajo številne bliskavice fotoaparatov japonskih turistov. Drugače pa je prav zanimiva, nekatere kapelice so celo nekoliko bolj »turist free«. Dobro je imeti s sabo kakšen načrt cerkve, da pravzaprav veš, kaj je pomen določenega dela cerkve. Cerkev bi naj namreč stala na kraju, kjer je bil križan Jezus Kristus. Prvotna cerkev je bila na tem mestu zgrajena nekako 300 let po Jezusovi smrti, a je bila do danes večkrat uničena in ponovno zgrajena. Pred samim vhodom v grobnico, kamor so po smrti položili Jezusa in kjer je vstal od mrtvih, je ponavadi precejšnja gneča in je za vstop potrebno kar nekaj časa čakati, vendar sama nisem imela potrpljenja, zato sem rajši raziskovala druge kotičke. Po strmih stopnicah se povzpneš v nadstropje, kjer bi naj bil Jezus križan, v grški kapelici pa je kamen, na katerem bi naj stal križ. Vsekakor vredno ogleda, za kristjane in vse ostale, saj je zanimivo svetopisemske zgodbe opazovati na dejanskem (pravzaprav domnevnem, ampak ali ni bistvo vere verovanje?) kraju, kjer naj bi se zgodile.

Zvečer sva se sprehodila skozi nakupovalni center tik pod ozidjem, kasneje pa sva se odpravila na pivo (Goldstar je prav okusno), pikantne perutničke in dobro glasbo v Mike's Place.

...

S 6. delom za letos zaključujem serijo odlomkov mojega prvega potopisa, ki je nastal na potovanju, ki sem ga opravila že davnega leta 2007. V prihodnjih tednih bo čas za nove, sveže dogodivščine s popolnoma drugega konca sveta. Čas za nove, sveže zgodbe, ki bodo slikale pisano raznolikost sveta, ki nas, popotnike po duši, navdihuje skozi celo leto, ne glede na to, kje se znajdemo.

1994

Leta 1994 je Nelson Mandela zaprisegel kot prvi temnopolti južnoafriški predsednik.

Leta 1994 so po 7 letih dela odprli tunel pod Rokavskim prelivom, ki povezuje Francijo in Veliko Britanijo.

Leta 1994 je na finalu Svetovnega prvenstva v nogometu Brazilija s 3:2 po podaljških premagala Italijo.

V letu 1994 je minilo 25 let od znamenitega festivala Woodstock.

Leta 1994 so skupino The Doors s še nekaterimi drugimi velikani rock glasbe sprejeli v Rock'n'Roll Hall of Fame.

Leta 1994 je minilo 49 let od osvoboditve Auschwitza.

V marcu leta 1994 se je rodil kanadski najstniški pop zvezdnik Justin Bieber.

Nobelova nagrada za mir je leta 1994 šla v roke Yasserju Arafatu, Shimonu Peresu in Yitzhaku Rabinu.

Leta 1994 je nemški dirkač Michael Schumacher dosegel svoj prvi naslov svetovnega prvaka v Formuli 1.

Leta 1994 je umrl ameriški pisatelj Charles Bukowski.

Leta 1994 sem končala 1. razred osnovne šole. Moja najljubša barva je bila modra in želela sem postati veterinarka.

Leta 1994 je ameriški bend Korn izdal svoj debitantski album z istoimenskim naslovom.

Leta 1994 se je znamenita fotografija Nessie, pošasti iz jezera Loch Ness, ki jo je posnel Marmaduke Wetherell in je veljala za dokaz o obstoju pošasti, izkazala za prevaro.

Ko so leta 1994 Angleži Oasis izdali prvenec Definitely Maybe, je bil ta še naslednjih 12 let najbolj prodajani prvenec.

Na glasbenih lestvicah je leta 1994 kraljeval Bruce Springsteen z uspešnico Streets of Philadelphia.

Leta 1994 je začel oddajati prvi internetni radio, študentski radio Univerze Severne Karoline.

Na dirki formule 1 v Imoli 1994 se je smrtno ponesrečil trikratni svetovni prvak Ayrton Senna.

Leta 1994 so Kurta Cobaina, frontmana skupine Nirvana, našli mrtvega na njegovem domu. Storil je samomor.

Leta 1994 je bil slovenski premier dr. Janez Drnovšek.

Na Evroviziji je leta 1994 zmagala Irska.

Prvaki Super Bowla 1994 so postali Dallas Cawboys, ki so premagali Buffalo Bills s 30:13.

Na podelitvi grammyjev leta 1994 je bila velika zmagovalka Whitney Houston, ki je dobila tri nagrade, vključno za skladbo in album leta za pesem I Will Always Love You.

Leta 1994 so bile zimske olimpijske igre v Lillehammerju na Norveškem.

Leta 1994 je 66. podelitev filmskih nagrad Akademije potekala v Dorothy Chandler Pavilon v Los Angelesu, prireditev pa je vodila Whoopi Goldberg. Spielbergova drama o holokavstu Schindlerjev seznam je dobila sedem oskarjev, med drugim za najboljšega režiserja in najboljši film.

6. aprila leta 1994 strmoglavi letalo z ruandskim predsednikom Juvénalom Habyarimanom. V stotih dneh, ki sledijo, z izgovorom maščevanja za predsednikovo smrt hutujske milice pobijejo okoli milijon Tutsijev, ne ozirajoč se na starost ali spol. Med tem, ko svet pozabi na Ruando, se tam zgodi eden najbolj okrutnih genocidov v zgodovini človeštva.

Ah, ta trapasta vraževerja

Ko prebivalci laoških prostranstev pohajkujejo po svoji čudoviti pokrajini, se dobro zavedajo, da je usoda popotnika v rokah duhov. In ker so duhovi nekaj, kar si vsekakor želijo na svoji strani, ob poteh nastajajo gomile kamenja, ki jih vsak mimoidoči dogradi še s kamnom ali dvema v čast tem skrivnostnim entitetam. Čeprav si po dolgi hoji zaslužijo pošten obrok lepljivega riža s koščkom piščanca in kot sam vrag pekočo omako, si duhovi vse to zaslužijo še bolj in zato jim namenijo del svojega obeda.

Duhovi pa ne živijo le v čarobnih prostranstvih, temveč v prav sleherni laoški hiši, najsi bo še tako skromna. Tudi hišne duhove je treba počastiti, kot jim gre. To vrsto duhov je še lažje užaliti kot tiste prostoživeče. V izogib njihovemu srdu nikoli, ampak res nikoli, ne smeš zavrniti ponujene pijače. Ponujena pijača je ponavadi domače zvarjeno riževo žganje lao lao, ki kljub ljubkemu imenu ni niti malo nedolžno (o, ne, ni nedolžno). Lahko spiješ le požirek, ampak zavrniti žganje ne gre. Čeprav si nisem bila nikoli povsem na jasnem, ali ne gre morebiti le za spretno pivsko igro "napijmo falanga." V več kulturah, tudi laoški, del pijače zlijejo po tleh, v dar nevidnim, vsenavzočim prebivalcem.

Nekega poletnega večera sem sedala pred neko hišo v vasi Moni sredi hribovitega indonezijskega otoka Flores. Številne skupnosti v Indoneziji so čudovit primer, kako se prepleta "uradna" vera s številnimi poganskimi verovanji. Slednja so kot čudovita začimba na rižu, ki doda barvo in nepozaben priokus. Ker je Indonezija otočje, pa še otoki sami so razbrazdani od hribovji, vulkanov, dolin, ki ločijo posamezne širše skupnosti eno od druge enako učiknovito kot morje otoke, so se razvile zelo različne, pisane navade, ki so dolga stoletja ostale nedotaknjene, saj jih je čuvala geografska nedostopnost.

Večina prebivalcev Floresa je katoliške vere. Vera jim predstavlja velik del vsakdanja. Cesta, ki teče skozi vas, je ob nedeljskem jutru kot reka, ki nosi vaščane do vaške cerkve, vse pražnje oblečene. Potem pa neke zelo temne noči sediš na pragu hiše teh istih ljudi, v družbi starih, zgubanih ženic. In vidiš, kako je po rižu posuta ta edinstvena začimba. V temni noči so se videle številne zvezde, eden tistih ahhhh romantičnih trenutkov pač. Kar naenkrat so ženice dobile neverjetno zaskrbljen izraz na zgubanih obrazih. Tista, ki je sedela zraven mene, mi je začela pripovedovati v skoraj prestrašenem, starodavnem tonu in čeprav je nisem razumela niti besedice, sem razumela, da se je zgodilo nekaj strašnega. Edina ženska, ki je govorila angleško, nam je pojasnila, da so ženske na nebu opazile stari dobri utrinek. Utrinek, ki smo ga kot otroci tako zasanjano iskali v poletnih obmorskih nočeh in nato, ko smo ga končno ujeli s pogledom, tesno zaprli oči in brezglasno šepetali neizpolnjene želje, ki se nam bodo izpolnile, če bomo le verjeli. In te starke, te so se utrinka bale. Ne, za te ženice ni bil znanilec otroških sanjarjenj, verjele so, da utrinek na nebu prinaša nekaj slabega. Celo smrt prinaša. Verujejo namreč, da vsakič, ko se čez nebo popelje žarek zvezdnega utrinka, nekdo umre.

Od zelenih riževih polj Indonezije do temnih, prašnih, strah vzbujajočih rovov rudnikov bolivijskega visokogorja. Lamina kri na vhodu v enega izmed številnih dostopov v drobovje gore Cerro Rico, ki bdi nad usodo rudarskega mesta Potosi, je prva priča verovanj, ki se jih rudarji trdno oklepajo. Nimajo nikakršenga zagotovila tukajšnjega sveta, da bodo, ko stopijo v črnino rudnika, spet kdaj ogledali luč dnevne svetlobe. Ali da bodo zaslužili dovolj, da bodo nahranili sebe in družino. Zato se po zagotovilo ali vsaj upanje obračajo k svetu tam čez, onkraj mej našega sveta. Rudnikom vlada strašni El Tio, ki je hkrati njihov krvnik in zaščitnik. Darujejo mu kri, pijačo, koko, svoj pot in zdravje, ko delajo v njegovih peklenskih sobanah. Če je El Tio mil, jim odstopi del svojega bogastva, če ga razjezijo, zahteva žrtve, vzame si jih in rudarji nikoli več ne ogledajo luči dnevne svetlobe, za večno ostanejo v drugem svetu, onkraj mej našega, pri El Tiu, h kateremu se obračajo po zaščito.

Katoliška cerkev rohni nad temi brezbožnimi čaščenji. El Tio je nekakšna zmes Hudiča, samega Satana in starih predkatoliških verovanj. Čaščenje El Tia, prinašanje darov in obredi žrtvovanja (ter petkove veselice, polne alkohola in dinamita) so čaščenje hudiča. A kaj, ko je hudič tisti, ki odloča o usodi rudarjev.

Pa jaz? Kaj imam dodati k temu loncu coprniških verovanj?

Najbrž ni sile, ki bi me spravila na letalo brez mojega obreda. Ta vsebuje letališke duty free trgovinice in moj najljubši parfum. Srečen polet je odvisen od marsičesa drugega, kot od tega, ali dišim po D&G The One, pa vendar... Letenje je resna zadeva, zakaj bi jo kdorkoli želel prepustiti - hm? - naključju?