Še ena stvar je v Jeruzalemu, ki je nikakor ne smeš izpustiti: Yad Vashem, spominski kompleks, posvečen žrtvam holokavsta in ljudem, ki so jim pomagali. Če v Jeruzalemu ne moreš mimo zgodovine, pravzaprav ne moreš skozi Izrael, ne da bi doživel tragično povezanost dežele s tem grozljivim poglavjem judovske in celotne človeške zgodovine. Yad Vashem je čudovit in vsekakor vreden ogleda. S centra mesta vzameš avtobus številka 20 ali 23, ki te pripelje v neposredno bližino kompleksa. Ta leži nekoliko ven iz mesta, na njegovem zahodnem robu. Ko izstopiš na postaji, moraš pot nadaljevati peš še kakih 10, 15 minut, vendar je pot označena, tako da težko zgrešiš. Pred samim kompleksom je zapornica, kjer te vratar vpraša za nekaj podatkov. Najprej vstopiš v center za obiskovalce, kjer je kavarna, restavracija in trgovina s spominki. Vstop v muzej je brezplačen. Kompleks je sestavljen iz več delov. Midva sva se najprej sprehodila po lično urejenem parku, kjer so zasajena drevesa, ki so jih zasadili svojci žrtev. Pot sva nadaljevala v zame zelo pretresljivo dvorano, posvečeno otrokom, ubitih v holokavstu. Ko vstopiš v temen prostor, ne vidiš pred sabo ničesar, le neskončno drobnih lučk. Med tem, ko se premikaš skozi temo, posnet glas govori imena otroških žrtev, od kod so bili ter njihovo starost. Glavni objekt v kompleksu je sam muzej. Že samo ogled le-tega ti vzame 2 uri. Stavba je zgrajena v obliki piramide, pot pa te usmerja in ene sobane v drugo, vsaka je posvečena enemu obdobju v zgodovini holokavsta. Bolj ko se dogodki tragično stopnjujejo, bolj se bližaš »vrhu« piramide, stene se vedno bolj stiskajo in ti dajejo občutek utesnjenosti. Muzej je zelo multimedijsko naravnan: razstavljeni so številni osebni predmeti žrtev, slike, fotografije, v vsaki sobi je vsaj en video posnetek intervjujev s preživelimi, ki pripovedujejo svoje tragične zgodbe. Med drugim hranijo tudi znameniti Schindlerjev seznam. Zadnja soba je okrogla dvorana, kjer so v zvezkih, zloženih po policah ob steni, zapisana vsa do sedaj zbrana imena žrtev, do sedaj so jih zbrali okoli 3 milijone, od domnevno 6 milijonov vseh Judov, ki so umrli v holokavstu. Ko te pot skozi zgodovino pripelje do konca, do ustanovitve države Izrael, se pred tabo stene ponovno razprejo, prideš dobesedno do »luči na koncu predora« in znajdeš se pred razgledno ploščadjo, kjer se razgled odpira na Judejsko hribovje. Poleg muzeja je še nekaj objektov, ki so pravtako vredni ogleda. Pot skozi kompleks bo pravgotovo vzela nekaj ur, zato si je vredno rezervirati vsaj pol dneva. Celotna ideja, kako je muzej zastavljen, mi je zelo všeč, saj ni klasičen muzej, ne le da je zanimiv, tudi koncept je izviren.
Po kosilu v centru (jedla sva v košer tajski restavraciji – kje drugje je to možno kot v Jeruzalemu?) sva se odpravila nazaj v Staro mesto. V tem času dneva je naravnost čudovit: zahajajoče sonce meče zlato svetlobo na kamnito obzidje in ga naredi pravljičnega. Ogledala sva si Cerkev božjega groba, ki sva jo tokrat našla brez večjih težav. Sama cerkev je ogromna in predvsem veliko razočaranje. Tako polna je turistov, da pravzaprav niti ne moreš začutiti spiritualnosti kraja, saj ga odganjajo številne bliskavice fotoaparatov japonskih turistov. Drugače pa je prav zanimiva, nekatere kapelice so celo nekoliko bolj »turist free«. Dobro je imeti s sabo kakšen načrt cerkve, da pravzaprav veš, kaj je pomen določenega dela cerkve. Cerkev bi naj namreč stala na kraju, kjer je bil križan Jezus Kristus. Prvotna cerkev je bila na tem mestu zgrajena nekako 300 let po Jezusovi smrti, a je bila do danes večkrat uničena in ponovno zgrajena. Pred samim vhodom v grobnico, kamor so po smrti položili Jezusa in kjer je vstal od mrtvih, je ponavadi precejšnja gneča in je za vstop potrebno kar nekaj časa čakati, vendar sama nisem imela potrpljenja, zato sem rajši raziskovala druge kotičke. Po strmih stopnicah se povzpneš v nadstropje, kjer bi naj bil Jezus križan, v grški kapelici pa je kamen, na katerem bi naj stal križ. Vsekakor vredno ogleda, za kristjane in vse ostale, saj je zanimivo svetopisemske zgodbe opazovati na dejanskem (pravzaprav domnevnem, ampak ali ni bistvo vere verovanje?) kraju, kjer naj bi se zgodile.
Zvečer sva se sprehodila skozi nakupovalni center tik pod ozidjem, kasneje pa sva se odpravila na pivo (Goldstar je prav okusno), pikantne perutničke in dobro glasbo v Mike's Place.
...
S 6. delom za letos zaključujem serijo odlomkov mojega prvega potopisa, ki je nastal na potovanju, ki sem ga opravila že davnega leta 2007. V prihodnjih tednih bo čas za nove, sveže dogodivščine s popolnoma drugega konca sveta. Čas za nove, sveže zgodbe, ki bodo slikale pisano raznolikost sveta, ki nas, popotnike po duši, navdihuje skozi celo leto, ne glede na to, kje se znajdemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar