ponedeljek, 30. maj 2011

Tista druga Malta

…tista še bolj mediteransko umirjena, s še bolj prijaznimi prebivalci, s številnimi vasicami, izgubljenimi v času ter še bolj ljubkimi avtobusi, tokrat v rdeče-sivi izvedbi, ki vozijo bolj po potrebi. Imenuje se Gozo.

DSC_1043-1

DSC_1045-1

Victoria je glavno mesto otoka in glavna znamenitost sta pravzaprav kar dva supermarketa, ki prideta prav, če si nastanjen kje, kjer tega ne premorejo. A tudi drugače je sproščeno mestece s citadelo z lepim razgledom nad mestom.

DSC_1100

DSC_1101

Xlendi je turistično naselje nekaj kilometrov iz Victorie. Sredi maja je bil precej opuščen, a tudi poleti najbrž precej zaostaja za svojimi različicami z Malte.

DSC_1074

DSC_1124

Glavni znamenitosti sta Dwejra s Azurnim oknom in otoček Comino s Modro laguno. Slednji je res slikovit, a žal je Modra laguna posledično precej nabita s sonca željnimi turisti. Preostali del Comina je prazen in vreden sprehoda.

DSC_1131

DSC_1157

Tako na Malti kot na Gozu cestam zaenkrat še kraljujejo stari avtobusi, ki pa jih bodo načrtovano zamenjali julija letos. Če je na Malti javni prevoz še kar dobro urejen, je ta na Gozu bolj redek, a otok je tako majhen, da se ga da skoraj prehoditi, saj nikoli nisi več kot nekaj kilometrov stran od načrtovanega cilja.

DSC_1162 - Kopija

Xaghra je tipično mestece na hribu, kjer je središče življenja trg z značilno cerkvijo in malimi kavarnicami s plastičnimi mizami, idealno postavljenimi za opazovanje mimoidočih, kjer cele dneve posedajo lokalni možje in strastno debatirajo o življenjskih resnicah.

DSC_1180

Kolo je super način za spoznavanje Goza, a žal kolesarjenje ni ravno idealno. Gozo je bolj hribovit, kot zgleda na prvi pogled in nekateri vozniki vozijo precej mediteransko divje.

DSC_1191

Obale Malte in Goza so polne dih jemajočih pečin, nekaterih visokih krepko preko 100 metrov. Po klifih med vasjo Sennat in Xlendijem vodi zelo lepa peš pot čez ravnino, kjer je zgoščena večina kmetovanja na otoku.

DSC_1198

Kljub temu, da večina ob omembi Malte in Goza pomisli na počitnice v hotelu in poležavanje na plaži, sta lahko ta miniaturna otočka še veliko več. Le kdo ne bi mogel vzljubiti še tako neudobnih avtobusov, ki te ne popeljejo le na drug konec otoka, ampak tudi za nekaj desetletji v preteklost? In pojoče zvenečega malteškega jezika, ki je svojevrstna mešanica med arabščino, italijanščino in angleščino (owright!)? Pa imen mest, ki zvenijo tako lepo - Victoriossa, Xlendi (izg. Šlendi), Shaghra (izg. Ša'ra), Mgar (izg. Midžar), Mdina?

Najslabše varovana skrivnost Mediterana

DSC_0779-1 - Kopija

Kaj dobimo, če zmešamo mediteransko ležernost, arabski temperament in tiste stare angleške rdeče telefonske govorilnice?

Mala otoška državica, ki nikoli ni prva misel ob izbiri počitnic ob Sredozemlju, pa vendar v poletnem času privablja nešteto turistov. Včasih popolnoma nezasluženo prezrta zaradi bolj priljubljene Grčije, a včasih resnici na ljubo zaradi kroničnega primanjkovanja sanjskih plaž tudi upravičeno zabrisana na zemljevidu počitnikarskih destinacij. Dva sestrska otočka, ki znata presenetiti s svojo edinstvenostjo in šarmom, če se le odlepimo od brezosebnih hotelskih blokov.

Malta.

DSC_0816-1 - Kopija

Valletta, glavno mesto Malte, je manjša, kot bi pričakovali od glavnega mesta. Po površini ne preseže širšega centra Ljubljane. A kar ji primanjkuje v velikosti, nadomesti s prikupnostjo. Čeprav nima velikih znamenitih katedral ali slavnih muzejev kot nekatere druge evropske prestolnice, je eno izmed mest, kjer se je najbolj zabavno izgubljati. Največ časa vzame vandranje po ozkih uličicah, s pogledom uprtim v pročelja hiš in značilne balkončke, s katerih visi pisano perilo.

DSC_0824-1 - Kopija

DSC_0945-1

DSC_1020-1

DSC_0852-1 - Kopija

DSC_0894-1

Matežani so od svojih starih kolonialistov obdržali le tisto, kar se jim je zdelo koristno. Telefonske govorilnice in poštni stebri, modre luči pred policijskimi postajami, angleščina kot uradni jezik, vožnja po levi in nepregledne množice angleških turistov. Pravzaprav ni nič čudnega, da se slednji počutijo kot doma. Malta ima vse, kar imajo doma, le boljše vreme.

DSC_0873-1 - Kopija

Marsaxlokk je drugo največje pristanišče na otoku, pa je še vedno pravzaprav le vas. Ob nedeljah imajo ribjo tržnico, vse ostale dni pa namesto rib prodajajo običajen turističen kič. Ker ni daleč od Vallette, se splača zapeljati tja vsaj na kosilo v katero od morskih restavracij in uživati v dobri hrani in vinu ob pogledu na zaliv, polnem tradicionalnih ribiških čolnov.

DSC_0880-1 - Kopija

DSC_0950-1

Plaže so šibka točka Malte. Nekaj jih je, ki se oglašujejo kot čudovite, a žal so v najboljšem primeru le spodobne in poleti verjetno prepolne turistov. V bran Malti pa je treba omeniti, da je voda kristalno čista in kar kliče po skoku v to turkizno svežino.

Vendar pa… Morda sem le jaz postala kar se plaž tiče v teh letih preveč izbirčna (predlagam pregled arhiva fotografij s tega bloga).

DSC_0983-1

Mdina je vredna ogleda, predvsem pozno popoldne, ko je svetloba ob kamnitih zidovih čudovita in se avtobusi turistov že odpravijo nazaj v svoj hotelski geto.

DSC_1004-1

DSC_1005-1

nedelja, 01. maj 2011

3. del: Humus in kurja župca

Prva dva dneva sta minila kot bi mignil. Tretji dan je bil namenjen spoznavanju starega dela mesta, ki se uradno sicer imenuje Tel Aviv – Yafo, saj je pravzaprav sestavljen iz starega, arabskega, in novega, judovskega dela.

Zgodovina mesta, kot je danes, se je začela, ko so se proti koncu 19. stoletja Judje začeli izseljevati iz pretežno muslimanskega Yafa in se naselili severno od starega mesta. Poimenovali so ga Tel Aviv – hrib pomladi. Mesto se je širilo, sprejelo je številne priseljence pred in med drugo svetovno vojno, ki so bežali iz nacistične Nemčije. Po umiku Britancev leta 1948 so Izraelci napadli Yafo, ki je tako prešel v njihove roke, številno arabsko prebivalstvo pa se je izselilo. Svojo današnjo podobo z visokimi modernimi stolpnicami je začelo mesto dobivati v zadnjih nekaj desetletjih, ko je postalo eno najpomembnejših tehnoloških mest. Razvoj se je sicer nekoliko zaustavil v '90ih zaradi serije samomorilskih napadov, a se v zadnjih letih investitorji ponovno vračajo.

Sprehod se je začel v starem pristanišču, ki je čez dan dobil čisto drugo podobo kot zvečer. Tam lahko najdeš številne ribje restavracije, iz katerih se širi omamen vonj. Sprehod sva nadaljevala mimo stolpa z uro, ki pozdravi prišleke ob vstopu v mesto in do vrtov HaPisgah Gardens. Na trgu Kikar Kedumim je samostan Sv. Petra, od tam pa se lahko povzpneš do takoimenovanega »wishing bridgea«, mosta želja. Legenda pravi, da, če se sprehodiš čez most, poiščeš na ograji svojo nebesno znamenje, se le-tega dotakneš ter si, medtem ko zreš proti morju, nekaj zaželiš, se ti želja uresniči. Poskusila sem, če pa se mi bo želja uresničila, bomo pa še videli. Na drugi strani mostu, nad HaPisgah Gardens, je razgledna ploščat, kjer je čudovit razgled na Tel Aviv in modro morje. V bližini je še nekaj arheoloških najdišč iz egipčanskih časov. Pot sva nadaljevala po samem mestu. Yafo je, če zaviješ z glavnih ulic, precej drugačen od bleščeče podobe priobalnega Tel Aviva, kjer se ob peščeni plaži proti nebu dvigujejo vsi tisti imenitni sodobni hoteli. Pročelja hiš so precej bolj arabska, številne male trgovinice z stojnicami na ulici, tudi precej bolj umazano deluje. Vendar ima svoj čar, kljub temu se je zabavno izgubiti v ozkih ulicah. Seveda le čez dan, ponoči to nikakor ni kraj, kjer bi se sama želela izgubiti.

Ta dan je bil tudi prvi dan muslimanskega meseca ramadana, zato so skozi mesto odmevali številni klici k molitvi. Seveda dopuščam možnost drugačne mišljenja, ampak pesmi, ki so odmevale z minareta, so name delovale zelo mistično in prav nič moteče. Skozi zrak so širile vzdušje neke svečanosti in težko si predstavljam, zakaj ljudi zmrazi ob misli na te klice, ki odmevajo skozi okolico. Velikokrat gre tako ali tako le za predsodke brez pravega poznavanja in občutke nelagodja ob nečem nepoznanem. In potem ljudje, namesto, da bi vzeli v roke knjigo in se izobrazili o tem strašnem neznanem čudu, rajši podležejo govorom raznih politikov, ki si na tak način zelo spretno nabirajo politične točke pred volitvami. Morda je Yafo (in kasneje Jeruzalem) res kraj, kjer se te melodije in zvoki zlijejo z okolico kot del neke popolne slike, a vendar… (Vsak pomislek bralca, da gre v tem odstavku za modrovanje o bolj ali manj aktualni bolj ali manj politični temi iz domačih logov je bolj ali manj naključen.)

Ko sva se vračala po obalni poti proti Tel Avivu, je postajalo že precej pozno. Ustavila sva se na prigrizku v eni od restavracij, ki svoje mize razprostrejo kar na topli mivki ob morju. Naročila sem si humus z gobami in bil je odličen. Nikakor ne moreš obiskati Izraela, brez da bi izkusil določenih stvari; humus je že ena od njih. Dobrega humusa tudi ni težko najti: kateregakoli domačina vprašaš, ti bo z največjim veseljem razložil, kje imajo po njegovem mnenju najboljši humus v mestu. In če se že lotiš tega najboljšega humusa v mestu, ga seveda jej, kot ga jedo domačini: odlomiš poseben pita kruh (izjemno tanek in na sredini prerezan) in z žepkom zajameš humus – pomoč s priborom prepovedana.

Dan je še prehitro minil, sonce se je že spuščalo proti morju. Sončni zahod je nad plažo je res lep in takrat se vsi ležalniki, stoli in pogledi obrnejo proti modro zlati mešanici barv. Ko sonce zaide, se ljudje začnejo počasi poslavljati od plaže. Ta dan je bila zaradi praznika plaža še posebej polna. Vreme pa je bilo tako ali tako popolno, kot že tam nekje od aprila naprej. Konec dneva pomeni pravo malo vojno za sherute na postajališčih. Ob sončnem zahodu se je začel šabat (v judovskem tednu se dan začne pravzaprav večer prej – ko se na nebu pojavijo tri zvezde) in ker Judje na ta dan ne delajo, sherute vozijo arabski vozniki. Vendar pa zaradi običaja ob ramadanu niso cel dan jedli in so želeli na zaslužen odmor ob koncu dneva. Kar pa nestrpni potniki nikakor niso razumeli. Nastala je prava zmeda in borba za katerega od 10 prostih mest v kombiju. Izraelce bi lahko opisala s številnimi pridevniki, a vljuden pravgotovo ni med njimi. Če se znajdeš med prerivajočo množico, ki v svojem slovarju besede oprostite morda niti nima (med vsemi praktičnimi besedami, ki sem se jih naučila med potepanjem po Izraelu, besede oprosti ni, ker je najbrž v vseh treh tednih ni nihče niti izrekel), je pač najbolje, da se tudi sam brez kančka slabe vesti začneš obnašati, kot vsi ostali. Če že ješ humus kot domačini…

Zvečer smo se ponovno odpravili v Tel Aviv, tokrat preizkusit katerega od nočnih klubov. Žal sem ime kluba že pozabila, nahaja pa se v stavbi že prej omenjenega Dolphinariuma. Vendar je nastal problem. Pred vhodom je strašna gneča in v skladu z ustaljeno prakso seveda varnostniki pregledujejo obiskovalce. V dveh ločenih vrstah (ali bolje rečeno gručah): eni za fante in drugi za dekleta. Čemu je bilo to potrebno, ne vem, a varnostnik ni hotel niti za milimeter popustiti, da bi se tudi jaz lahko pridružila čakanju v vrsti za fante. Problem je bil namreč v tem, da sem bila v družbi edino dekle in nisem hotela izgubiti ostalih, saj sem bila brez mobitela, klub pa je precej velik. Zato sva s Tamirjem, ki se je kavalirsko odpovedal zabavi, ostala zunaj. Bila sem zelo jezna, pravzaprav besna. Sicer pa mi ni glasba, ki je odmevala iz kluba tako ali tako ni bila všeč. Tako se je poskus žuranja v Tel Avivu rahlo izjalovil, a nič zato, pa kdaj drugič.

Še en dan in Tel Aviv bom za nekaj časa pustila za sabo… Zadnji dan sem preživela na plaži ob namakanju v topli vodi in grajenju gradov iz peska. Klasičen dan v Tel Avivu pač. Popoldne je Tamirjeva mama pripravila kosilo za sorodnike in ponovno sem razlagala od kod sem in da imamo sneg. Končno sem poskusila slavno kurjo župco, popularno tudi »judovski penicilin« imenovano, ki baje odžene stran prav vse tegobe. Če ne druga, je bila vsaj dobra. Zvečer še zadnji obisk Tel Aviva in pivo v Mike's Place. Jutri zjutraj pa se začne nov, pester dan.

Kurja župca Tamirjeve mame (za tri dni za 6 oseb, torej polnih 18 krožnikov, po potrebi prilagodite količino):

12 piščančjih perutničk

1 velika čebula

4 korenčki

3 bučke

Pest peteršilja

Pest kopra (svežega, če je možno)

4,5 litra vode

Čebulo prepoloviš, korenje in bučke narežeš na kolobarje, skupaj z ostalim daš v posodo, pokriješ in počakaš, da zavre. Nato zmanjšaš ogenj in kuhaš 2 uri in pol. (OPOZORILO: tega recepta se ne drži kot pijanec plota, saj juha tako ali tako ne bo niti približno enako dobra, kot original. Za pravo kurjo župco bi moral/a uporabiti košer piščanca, ki je pripravljen po precej zapletenem postopku. Če nisi opazil/a, recept ne omenja soli – prav zaradi tega razloga, saj je po pripravi piščanec že dovolj slan. Tvoj najbrž ne bo, zato ne oklevaj dodati juhi še sol po občutku. Bete'avon!)