sreda, 23. september 2009

Osamljeni planet

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja sta se dva Britanca, Tony Wheeler in njegova žena Maureen Wheeler odpravila na pot iz Londona preko Azije do Avstralije. Pot ju je vodila skozi države, ki so bile v tistih časih daleč od zemljevida popotniških destinacij - Turčija, Iran, Afganistan, Pakistan, vse preko Indije do Nepala. Na poti sta se srečevala s številnimi težavami, ki jim je botrovalo predvsem pomanjkanje zanesljivih informacij. Zato je v Sydneyju leta 1973 nastal turistični vodič z naslovom Across Asia on the Cheap. Uspeh knjige je vodil v razširitev le-te v South-East Asia on a Shoestring in rodil se je Lonely Planet, danes najbolj prodajana znamka popotniške literature. Omenjena knjiga je še danes najbolj prodajani artikel družbe in si je do danes prislužila legendarni status in vzdevek "Rumena biblija". Tisoči mladih backpackerjev spi z njo pod vzglavnikom v poceni hotelih vzdolž nekdanje "hippie trail".

LP vodiči so bili prva popotniška literatura, ki je služila izključno mladim popotnikom, ki so bili pionirji v danes tako razširjeni obliki potovanja - backpackerjem. Na transazijski poti je bilo tedaj precej manj turistične infrastrukture, tovrstna potovanja pa nekaj novega.
Iz Azije se je LP razširil na ostale celine in trenutno obsega več kot 500 naslovov. V serijo so vključene tudi knjige o hrani, fotografiji, mini slovarji, nasvetih o potovanju z otroki. Ime so vodiči dobili po pesmi Joeja Cockerja in Leona Russella Space Captian, kjer se pojavi besedna zveza "lovely planet", a jo je Wheeler narobe razumel kot "lonely planet". Po seriji vodičev so poimenovali tudi popotniško oddajo, ki pa je ime kasneje spremenila v Globe Trekker in je danes drugi pomembni medij backpackerske kulture.

Vendar pa na LP letijo tudi številni očitki. LP je pripomogel k lažji dostopnosti številnih nekoč eksotičnih destinacij, kar po mnenju kritikov pripomore k uničevanju lokalne kulture in običajev. Lonely Planet se očitkov brani z argumentom, da v svojih knjigah spodbujajo odgovorno popotništvo. Kljub temu pa se je v JV Aziji zgodil pojav, imenovan "Banana pancake trail", odgovor na nekdanjo Hippie trail. Omemba kraja v LP vodičih namreč tja pritegne ogromno število ljudi in številni hoteli in restavracije svojo ponudbo prilagodijo zahodnemu okusu. Posledica tega so palačinke, ki jih strežejo prav vsepovsod po JV Aziji in so redni sestavni del zahodnjaškega zajtrka (glej Epilog v Misija: Indonezija).

Backpackerski paradoks pravi: Če je v Lonely Planetu, ni neokrnjeno. Če ni v Lonely Planetu, ne najdeš.
Čeprav je LP že od vsega začetka sinonim za avanturistično, neodvisno potovanje, dandanes prav zaradi njega duh backapackerstva izginja v senci mainstreama, ki ga je tej kulturi prinesel prav LP. A ne glede na to, kako gledaš na ta modri vodič s prepoznavnim logom, legenda ostaja in popotniki mu dolgujemo marsikaj.
Včasih se resnično ne moreš zanesti na nič druga, kot na samega sebe, a nekje v tvojem nahrbtniku je steber na katerega se lahko upreš, ko nimaš pojma kako rešiti popotniško zagato...

petek, 11. september 2009

Epilog

Misija: Indonezija je opravljena in sedaj, z dežnimi kapljicami na oknu, se zdi azijski svet tako daleč, predaleč. Skoraj težko je verjeti, da sem se še pred enim tednom sončila ob bazenu Surfer's Inna. Kjub temu, da te Indonezija včasih skoraj spravi v obup, bo na to poletje ostal lep spomin, predvsem na mirno, sproščeno Kuto, ki bo morda v manj kot 3 letih popolnoma spremenila svojo podobo in sem jo, tako kot je, najbrž zapustila za vedno. Seveda je tu Toraja s svojimi toplimi, ponosnimi prebivalci in stoičnimi bivoli, rajski Togeani, naporni Flores in konec koncev zasluženo slavljeni Bali. In vse, kar nisem stlacila v ta stavek. Vsak dan v Indoneziji je nova misija, ki na koncu dneva zahteva predvsem veliko pozitivne energija in smisla za humor. Opremljen s tem lahko preživiš karkoli. Kamorkoli se odpraviš, je svet zase, tako drugačen, da bi lahko porabil mesece, tavajoč po številnih otokih Indonezije, pa še vedno ne bi prišel do konca skrivnostim tega arhipelaga.

Če si le pripravljen, te lahko potovanje po Indoneziji nauči veliko. Če nisi pripravljen sprejeti lekcij, je potovanje toliko bolj boleče. In ko posrkaš vase življenski svet Indonezije in njenih prebivalcev, ali bolj rečeno, le-ta vase posrka tebe, si pripravljen na pot domov, kjer lahko le upaš, da bo duh vseh življenskih naukov, ki si jih prejel, v norem Zahodnem svetu preživel čim dlje.

MISIJA: INDONEZIJA V ŠTEVILKAH
  • 50 dni
  • 4 notranji leti, 2 mednarodna
  • 9 letališč
  • 19 različnih hotelov
  • 3 trajekti, 5 odpovedanih
  • 7 ladji
  • 5 otokov
  • več kot 80 ur na indonezijskih cestah
  • 5 prebranih knjig in en naštudiran Lonely planet
  • 5 sarongov
  • več kilogramov riža
  • neznana količina Bintanga
  • 2400 evrov
  • nešteto doživetji in izkušenj

STVARI, KI SEM JIH SPOZNALA O INDONEZIJI:
  • Pojdi na bankomat, ko je priložnost. Jej zahodnjaško hrano, ko je priložnost.
  • Barantaj.
  • Če hočeš mleko, si omisli kravo.
  • Če hočeš dobro čokolado, pojdi drugič raje v Švico.
  • Koze, kokoši, in prašiči gredo na avtobusu v prtljažni del na strehi.
  • Kruh in maslo se sladkata.
  • Ne načrtuj za več kot 1 dan vnaprej.
  • Trajekti so mali bogovi, ki živijo svoje življenje. Ne odgovarjajo nikomur. Nikoli nihče ne ve, kje se nahajajo in kdaj pridejo.
  • Če si bel, si bogat. Če imaš iPod si bogat, ne glede na barvo kože. In v obeh primerih plačaš več.
  • Če je v Lonely planetu je dobro.
  • Če je v Lonely planetu je drago.
  • Če je v Lonely planetu je gneča.
  • Barantaj.
  • Želja slehernega petelina je, da bi preglasil jutranje klice k molitvi iz bližnje mošeje.
  • Ne glede na to, koliko perutnine poješ, nikoli ne poješ tistega prekletega petelina, ki se trudi preglasiti jutranje klice k molitvi iz bližnje mošeje.
  • Jutranji klici k molitvi iz bližnje mošeje vedno zmagajo v bojo s petelini.
  • Ponekod se v boj vključijo tudi psi.
  • Indonezija je zelo glasna dežela.
  • Rek, da je nekdo "odkril toplo vodo" bi lahko tu dejansko nekaj veljal. Poskusi.
  • V avtobus, v katerega gre na videz 20 ljudi, gre v resnici 20 družin in vso njihovo imetje.
  • Barantaj.
  • Nekatere ribe grizejo.
  • Komodoški varan bi lahko pojedel mene in vodiča in bi bil še vedno lačen.
  • Vedno v živo preveri ladjo, preden pritaneš v najem. Vedno vprašaj po rešilnih jopičih.
  • Evropejci za zajtrk jedo palačinke.
  • Indonezijci za zajtrk jedo riž. Indonezijci jedo riž tudi za vse ostale obroke dneva.
  • Zamude pri letalih so dejstvo.
  • Če nekdo reče, da je tvoj prijatelj, od tebe hoče denar.
  • Če nekdo reče, da je cena dobra zate, pomeni, da je cena dobra zanj.
  • Nikoli in nikdar ti nihče ne bo nič prodal po "lokalni ceni" ne glede na to, kaj reče.
  • Vozniki taksijev, bemov, ojekov in drugih vozil za javni prevoz so nezanesljiv vir informacij o prevozih.
  • Vozniki so malo trčeni in nesreče SE dogajajo.
  • Sarong je življenskega pomena. Preprosto ni napačne uporabe saronga.
  • iPod vedno očara ljudi.
  • V floreškem visokogorju je premrzlo za Bintang. Žal ni premrzlo za komarje.
  • V vsakem Indonezijcu je želja postati glasbena zvezda, a žal ima le redkokdo posluh. Nadalje, še manj se jih tega zaveda.
  • Letališče je lahko zelo preprosta zadeva in letalski promet ima z avtobusnim več skupnega, kot bi si lahko mislil.
  • Barantaj.
  • Ikat iz Sumbe je daleč najlepši in dovršen.
  • Ne glede na to, kako dolgo si potoval po Indoneziji, ne moreš vedeti vsega.
  • Za začetnike so primerni dolgi surfi.
  • Kaj je velik val, je relativno.
  • Ko nisi na surfu, temveč v vodi, VEDNO pazi, da je surf pred tabo, ne pa za tabo, razen če rad krvaviš iz nosa, seveda.
  • Če nimaš fanta, si ga izmisli.
  • Gekoni se oglašajo indonezijsko glasno.
  • Če gekon prebiva v tvoji hiši, to prinaša srečo.
  • Bob Marley živi na Gilijih.
  • Ključno je imeti prijatelje. Samo zato, ker v JV Aziji obstaja institucije "my friend" lahko greš preverit emaile in se vrneš z motorjem in surfom (ali iščeš prevoz do hotela in končaš z letalsko karto v rokah).
  • Nihče ne ve, kaj hudiča je tisto drugo pivo. Ankor - kaj že?!
  • Izpit za motor je potrata časa.
  • Opice imajo rade arašide.
  • Enobarvnega manjšega bivola lahko dobiš za pribljižno 150€, najbolj cenjeni pa o črno-beli, za katere je treba odšteti vsaj desetkrat toliko.
  • Vrste so za Indonezijce neznan pojem. Verjetno tega izraza niti ni možno najti v indonezijskem slovarju.
  • Vedno barantaj.
  • Življenje je lepo.

STVARI, KI SEM JIH POČELA PRVIČ:
  • potovala čisto sama
  • snorklala na koralnem grebenu
  • vozila motor
  • govorila indonezijsko
  • surfala
  • videla komodoškega varana v živo
  • letela z letlsko družbo, ki je na črnem seznamu IATA, in letalsko družbo, ki je imela 2 tedna prej nesrečo
  • pila avokadov sok s čokolado
  • bila južno od ekvatorja
  • se kopala v Indijskem oceanu

TOP 10 INDONEZIJSKIH DOŽIVETJI:
  1. Odkrivati smrt in življenje po smrti v čudoviti Tani Toraji
  2. Igrati se "Kdo bo prvi pomežiknil" z lignjem med snorklanjem v Komodo National Park
  3. Prvič za sekundo obstati na surfu
  4. Opazovati spektakularne sončne zahode na Togeanih
  5. Se kot opazovalec udeležiti improvizirane vaške motoristične dirke
  6. Preživeti neskončne vožnje v natlačenih avtobusih Floresa
  7. Se prepustiti improviziranem koncertu nesojenih pevskih zvezd na trajektih
  8. Se učiti jesti nenavadno tropsko sadje
  9. Pohajkovati po Jurskem prku kralja komodoškega varana
  10. Doseči Flores in ohraniti mirno kri

petek, 04. september 2009

Misija: pocitek

Torej, Misija: Indonezija se pocasi prevesa v sklepno fazo.

Let z Floresa je minil, ceprav se je zdelo, da sta bili to najdaljsi 2 uri mojega zivljenja. Tretji let z letalsko druzbo, ki je na crnem seznamu ni kar tako. Let iz Makasarja v Jakarto je z Gerudo, ki je bila s seznama umaknjena julija. A do tja je se dalec.

Torej, v Denpasarju je bilo treba ponoviti vajo Bali. Tokrat nisem sla z ladjo vse do Sengiggija, temvec sem se ustavila na Gilijih, malih otockih slabo uro od Lomboske obale. Odlocila sem poskusiti sreco na najvecjem in najbolj obljudenem, Gili Trawaganu. Ce bi tam bivala 3 ali 4 tedne nazaj, bi se najbrz pobrala po 1 dnevu, saj je Trawagan nekaksen podaljsek Balija in njegovih zabav, a po 5 tednih, prezivetih stran od ljudi, ki govorijo vec kot 3 stavke anglesko, se je prav prileglo nekoliko druzbe. Po 3 dneh pa sem kljub temu odsla naprej, do svoje zadnje destinacije.
Sedaj sem ze 8. dan na jugu Lomboka, v vasi Kuta. Ozracje tu je sprosceno, polno surferjev na nekajdnevnem izletu iz Balija. Cene so neprimerno nizje kot na Gilijih in hrana odlicna (ceprav sem ze resnicno sita riza...). Poskusila sem surfati, in to je pravzaprav poleg polezavanja na plazi vse, kar lahko tu delas. Plaze okoli Kute so naravnost carobne, kilometre dolgi pasovi belega ali rumenega peska in vecinoma brez zive duse. Ahhhhh...
Kuta pa bo verjetno v roku nekaj let dozivela korenito preobrazbo in se priblizala slavnejsi Kuti na Baliju, saj nacrtujejo gradnjo dragih resortov in pritok turistov, ko bo letalisce v bliznji Prayi koncno odprto. Na zalost, bi verjetno dodala vecina tukajsnjih obiskovalcev.

Ceprav se morda zdi, da je pustolovscine konec, je lahko tudi prav vsak dan v Kuti zanimiv, saj je Indonezija cudovita, naporna, glasna, gostoljubna in kar je se tega, dezela, ne glede na to kje si. Vsak koticek je drugacen in ponuja svojo pustolovscino, pa naj bojo to hotelski kompleksi Balija ali oddaljene tradicionalne vasice Floresa.