Let z Floresa je minil, ceprav se je zdelo, da sta bili to najdaljsi 2 uri mojega zivljenja. Tretji let z letalsko druzbo, ki je na crnem seznamu ni kar tako. Let iz Makasarja v Jakarto je z Gerudo, ki je bila s seznama umaknjena julija. A do tja je se dalec.
Torej, v Denpasarju je bilo treba ponoviti vajo Bali. Tokrat nisem sla z ladjo vse do Sengiggija, temvec sem se ustavila na Gilijih, malih otockih slabo uro od Lomboske obale. Odlocila sem poskusiti sreco na najvecjem in najbolj obljudenem, Gili Trawaganu. Ce bi tam bivala 3 ali 4 tedne nazaj, bi se najbrz pobrala po 1 dnevu, saj je Trawagan nekaksen podaljsek Balija in njegovih zabav, a po 5 tednih, prezivetih stran od ljudi, ki govorijo vec kot 3 stavke anglesko, se je prav prileglo nekoliko druzbe. Po 3 dneh pa sem kljub temu odsla naprej, do svoje zadnje destinacije.
Sedaj sem ze 8. dan na jugu Lomboka, v vasi Kuta. Ozracje tu je sprosceno, polno surferjev na nekajdnevnem izletu iz Balija. Cene so neprimerno nizje kot na Gilijih in hrana odlicna (ceprav sem ze resnicno sita riza...). Poskusila sem surfati, in to je pravzaprav poleg polezavanja na plazi vse, kar lahko tu delas. Plaze okoli Kute so naravnost carobne, kilometre dolgi pasovi belega ali rumenega peska in vecinoma brez zive duse. Ahhhhh...
Kuta pa bo verjetno v roku nekaj let dozivela korenito preobrazbo in se priblizala slavnejsi Kuti na Baliju, saj nacrtujejo gradnjo dragih resortov in pritok turistov, ko bo letalisce v bliznji Prayi koncno odprto. Na zalost, bi verjetno dodala vecina tukajsnjih obiskovalcev.
Ceprav se morda zdi, da je pustolovscine konec, je lahko tudi prav vsak dan v Kuti zanimiv, saj je Indonezija cudovita, naporna, glasna, gostoljubna in kar je se tega, dezela, ne glede na to kje si. Vsak koticek je drugacen in ponuja svojo pustolovscino, pa naj bojo to hotelski kompleksi Balija ali oddaljene tradicionalne vasice Floresa.
Torej, v Denpasarju je bilo treba ponoviti vajo Bali. Tokrat nisem sla z ladjo vse do Sengiggija, temvec sem se ustavila na Gilijih, malih otockih slabo uro od Lomboske obale. Odlocila sem poskusiti sreco na najvecjem in najbolj obljudenem, Gili Trawaganu. Ce bi tam bivala 3 ali 4 tedne nazaj, bi se najbrz pobrala po 1 dnevu, saj je Trawagan nekaksen podaljsek Balija in njegovih zabav, a po 5 tednih, prezivetih stran od ljudi, ki govorijo vec kot 3 stavke anglesko, se je prav prileglo nekoliko druzbe. Po 3 dneh pa sem kljub temu odsla naprej, do svoje zadnje destinacije.
Sedaj sem ze 8. dan na jugu Lomboka, v vasi Kuta. Ozracje tu je sprosceno, polno surferjev na nekajdnevnem izletu iz Balija. Cene so neprimerno nizje kot na Gilijih in hrana odlicna (ceprav sem ze resnicno sita riza...). Poskusila sem surfati, in to je pravzaprav poleg polezavanja na plazi vse, kar lahko tu delas. Plaze okoli Kute so naravnost carobne, kilometre dolgi pasovi belega ali rumenega peska in vecinoma brez zive duse. Ahhhhh...
Kuta pa bo verjetno v roku nekaj let dozivela korenito preobrazbo in se priblizala slavnejsi Kuti na Baliju, saj nacrtujejo gradnjo dragih resortov in pritok turistov, ko bo letalisce v bliznji Prayi koncno odprto. Na zalost, bi verjetno dodala vecina tukajsnjih obiskovalcev.
Ceprav se morda zdi, da je pustolovscine konec, je lahko tudi prav vsak dan v Kuti zanimiv, saj je Indonezija cudovita, naporna, glasna, gostoljubna in kar je se tega, dezela, ne glede na to kje si. Vsak koticek je drugacen in ponuja svojo pustolovscino, pa naj bojo to hotelski kompleksi Balija ali oddaljene tradicionalne vasice Floresa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar