torek, 28. julij 2009

Michael Jackson, kralj popa in Jaques, kralj umivalnika

Koncno mi je uspelo najti dostop do interneta. No, saj ne, da sem ga prej iskala, ker sem preprosto vedela, da ga ni.
Iz Jakarte sem v sredo popoldne letela na Sulawesi, v mesto Manado na severu. Ze prihod iz stavbe letalisca je razkril moj novi status zvezdnika (klici hello britney spears so bili ze prevec). Ti deli Indonezije niso tako obljudeni s turisti in precej verjetno je, da bos na javnih prevozih edini zahodnjak. Indonezijci so neverjetno radovedni in tri standardna vprasanja, ki so se jih naucili v anglescini slisis vsaj petkrat na dan. Od kod si? je najbolj priljubljeno in velikokrat se njihova anglescina tu konca, vcasih pa se nadaljuje se s Kako ti je ime? in Kam gres? Seveda jim je zenska, ki potuje sama, se posebej zanimiva in pozornost, ki jo dobim na cesti je pocasi ze nadlezna. Vendar nihce ne misli nic slabega, vsi ti pozdravi so popolnoma neskodljivi.
Tu v Indoneziji je Michael Jackson se vedno kralj popa. Sicer imam obcutek, da je tako priljubljen sele nekaj tednov, a vendarle, premagati lokalne karaoke izvajalce je velik dosezek. Ce moras za to umreti... Slava je le slava. Na poti v pristanisce v Manadu je voznik med razlaganjem, kako odlicen je MJ, glasbo navil tako na glas, da sem skoraj oglusela. In ni bil edini. Po pravici povedano, kar dobra sprememba od lokalne osladne glasbe. Glasbo je nato nekoliko utisal le za standardna vprasanja in ugibanje od kod prihajam (Slovenija jim seveda nic ne pove). Ob omembi Italije se je zacela igra ugibanja italijanskih nogometasev (ti so tu po priljubljenosti nekje za MJ-jem) in drugih sportnikov, kjer so me seveda gladko premagali.

Po zmedi z ladjo nam je nekako uspelo priti na otok Bunaken. Vzela sem kar prvo sobo, ki sem jo nasla, ceprav je bila cena pribljizno sestkrat visja od cene za sobo v Manadu. Vendar je vsebovala tudi vse tri obroke, zracen in lepo opremljen bungalov in verando s pogledom na cudovito turkizno morje zadaj za pesceno plazo. Vse to za kakih 14 evrov na dan za sicer dvoposteljni bungalov, kar je pomenilo da sem za bonus dobila se veliko posteljo samo zase.
Imela pa sem tudi svojega hisnega ljubljencka, najvecjega scurka, kar sem jih kdaj videla (ali sorodnika scurkov, na te posastke se ne spoznam). Dala sem mu ime Jaques in bival je v mojem umivalniku. Z Jaquesom sva imela dogovor: on ostane v umivalniku, jaz pa ga tam ne bom motila. 2 dni je najna simbioza lepo tekla, potem pa sem ugotovila, da je umivanje zob pod tusem lahko precej naporno - pravzaprav je ze tusiranje pod tistim tusem bilo naporno - zato sem se odlocila Jaquesa izseliti. Ujela sem ga v plasticno vrecko in nesla dalec od bungalva v grmovje. Konec koncev, placala sem celo kopalnico, z umivalnikom vred, Jaques pa najbrz ni placal niti centa. Naslednji dan se je spet pojavil na steni kopalnice, a sem mu zagrozila, da ga bom naslednjic nesla vse do morja, zato se ni vec prikazal.
Sicer pa na Bunakenu ni veliko za poceti, ce se ne potapljas in to je tudi bila vsa ideja. Prvi dan sem se pred soncnim zahodom nahitro namocila v prijetno toplem morju in nato cel vecer poslusala valove in oglasanje cudnih zivali. Drugi dan je minil precej podobno, zal je popoldne malo dezevalo (susna doba tu, par sto km od ekvatorja bolj malo pomeni), tudi ponoci se je razdivjala nevihta. Tretji dan sem si sposodila opremo za snorklanje (=potapljanje z masko in plavutkami) in odplavala do koralnega grebena nedalec od obale. Resnicno, nekaj tako cudovitega nisem pricakovala. Nikoli se nisem videla modre morske zvezde, in to taksne kraljevsko modre, da samo strmis. In ribe vseh barv in oblik, ogromni morski jezki, nenavadno oblikovane korale, ki ti dajo obcutek, kot da si se znasel na drugem planetu. Zal je tok na Bunakenu zelo mocan in zato je zasledovanje barvastih rib zelo naporno. Rabila sem pocitek in zelela nadaljevati cez kako uro, a zal sem bila ze precej pozna, saj se opoldne zacne precej mocna oseka, ki zelo otezi snorklanje. Voda je namrec tako nizka, da bi za normalno plavanje morala pesaciti vsaj kilometer od obale, kar pa je zaradi ostankov koral lahko zelo bolece. Uspelo mi je stopiti na nekaj ostrega in se cel vecer sem sepala. Zal so korale tu ponekod zelo poskodovane in unicene, predvsem zaradi ribolova in pristajalisca colnov. Vcasih je bil greben tu se mnogo vecji.
Po popoldanskem nalivu, ko je bilo ze prehladno za plavanje, sem se sprehodila skozi vas Bunaken. To je majhna, sproscena vasica okoli ene same cerkve in pristjalisca za colne. Spet nenehno pozdravljanje, mahanje in nasmehi z vseh koncev. S skupino otrok smo vadili anglescino in ocitno imajo zelo dober spomin, saj sem se naslednja 2 dni slisala svoje ime z vseh koncev vasi. Kmalu so me po imenu ogovarjali vsi, tudi tisti, katerim se sploh nisem predstavila. So pa vascani Bulakena eni najbolj prijaznih ljudi, kar sem jih kdaj srecala.

Zal je bilo v ponedeljek treba odditi nazaj na "celino". Iz Manada sem ujela nekaksen minibus do Gorontala. Tu sem spet vzela prvo sobo, ki je bila na voljo, pa se za to sem imela sreco, saj je bila edina. Zanimivo, da "imeti sreco" tu pomeni vse prej kod to, da si lahko srecen, ce dobis malo, zatohlo sobico brez pohistva. "Zal" sem morala vzeti okusno opremljeno, udobno klimatizirano sobo z lastno kopalnico. Zal zato, ker posledicno stane vec kot zgoraj omenjena moznost. A se vedno ni drago, okoli 9, 10 evrov. Moram pa pohvaliti hotel, saj je osebje polno koristnih informacij, saj sem se prej morala resnicno potruditi, da sem nasla verodostojne informacije o prevozih, hrani, bivanju. Tu resnicno vedo, kaj delajo in sumim, da zaposlene celo posiljajo na tecaj anglescine.
Vendar pa sem, kot kaze, obticala tu do petka in to me precej jezi. Moja naslednja destinacija so namrec Togeani, otocki malo juzno od Ekvatorja. A zal so ukinili sredino ladijo, bojda zato, ker niso imeli licence. Od kdaj je ze to bil problem v Aziji? Trentno mi tako ne ostane drugega, kot da cakam. Poleg tega so mi ostali popotniki odsvetovali potovanje v regijo okoli Posa v osrednjem Sulawesiju, a njhovi podatki niso novejsi od 2006, saj po tem obdobju najbrz tam ni bilo veliko turistov. Eden izmed usluzbencev hotela pa mi je povedal, da je v zadnjih letih Poso popolnoma varen in dosti turistov obisce tamkajsne naravne parke. A zal mi je pomanjkanje casa pomagalo sprejeti odlocitev, da Danau Poso izpustim in pot nadaljujem cim bolj naravnost do Tane Toraje na jugu. Sovrazim biti v naglici, a zal ne bo slo drugace. Glede na to, da nimam pojma, kako priti iz Makassarja na j Sulawesija do Floresa (v teoriji se gre s trajektom, ki pa vozi sam bog ve, kdaj), bom po poti najbrz izgubljala se vec casa. Ce ne bo slo drugace, bom ali Flores ali dele Lomboka izpustila. V Jakarto bom zagoto letela, da pridobim na casu. Po novem imam let iz Jakarte zvecer (Etihad je let prestavil za dobre 4 ure), kar pomeni, da morda lahko v Jakarto priletim ze zjutraj (seveda z upostevnjem zamud letala, ki so tako gotove kot to, da te bo prodajalec spominkov nategnil) in ne zapravljam casa tam.

To je to zaenkrat, ne vem se, kdaj e spet oglasim, s Togeanov pravgotovo ne, saj je tako kot na Bunakenu, ze elektrika luksuz.

četrtek, 23. julij 2009

Misija: Jakarta

Pa smo tukaj, na drugem koncu sveta. Let je bil neverjetno udoben, vsaj v primerjavi z zadnjim. Malo me je skrbelo, kako bodo stvari tukaj izgledale, a tisti trenutek, ko sem stopila iz letalisca, sem se spomnila, kako izgleda Azija in vse je bilo spet super. Neverjetno, kako hitro clovek pade v ta obcutek. In azijsko anglescino, seveda.

Jakarta je grdo mesto, polno revnejsih sosesk in smeti.

Sobo je bilo tezko najti, na koncu sem nasla nekaj za pribljizno 5 evrov. Delila sem jo z nekim Valizanom, tako, da je bila na koncu soba se poceni, ceprav je bila v bistvu zelo osnovna in prakticno brez pohistva.
Danes zvecer letim v Manado. Vcerajsnji leti so bili vsi zasedeni, pa tudi placala sem malo vec, kot sem pricakovala, a nic zato. Tako pac je, druga mi ne preostane. Sem pa zato vceraj porabila precej precej manj od dnevnega budzeta, le nekje okoli 14, 15 evrov.

petek, 17. julij 2009

Urgentno posredovanje...

...pred morebitnimi napadi panike.

Danes zjutraj se je v Jakarti, kamor letim v torek, zgodil teroristični napad v dveh hotelih. Po informacijah naj bi bili med žrtvami tudi tuji turisti.

Kot da novice o tem, da letala padajo kot muhe, da poskuša nova gripa mutirati in drugih katastrofah ne bi bile dovolj, so se sedaj še islamski skrajneži odločili deževati na moji paradi. Prvi odziv je bil jeza, ne strah ali zaskrbljenost, čista jeza. Koliko časa in energije človek namreč porabi za prepričevanje okolice, da ni vse tako nevarno kot izgleda in potem se vse sesuje v prah. Da vse ni tako nevarno kot izgleda najbrž seveda ni res, vsaj za goste hotelov, kjer sta se zgodila bombna napada ni, a raven moje zaskrbljenosti je z modrega območja zašel nekje v zeleno. Kaj? No, recimo, če je bila prej stopnja zaskrbljenosti na lestvici od 1 do 10 nekje 3, je sedaj morda 5 ali 6. Če pa pomislim, da se ne bom gibala po klasičnih terorističnih tarčah, pa še kako stopnjo manj.
Ponavljam: moja pot bo šla nekako čez Sulawesi, preko Floresa in Lomboka. Ti otoki v preteklosti niso imeli težav z islamskimi skrajneži, ki so že prevzeli odgovornost za današnje napade. Sulawesi je imel probleme zaradi političnih sporov, ki s tem nimajo veze. Po potrebi se bom osrednjega Sulawesija ognila. Razen Lomboka so moje postojanke precej daleč od tovrstnih dogajanj tudi zato, ker ti konci niso pretežno muslimanski. Sulawesi je še vedno večinoma protestantski, Flores pa katoliški.
Tarče teroristov so turistične točke, torej hoteli, restavracije, kraji, kjer se zbira večja množica ljudi. Če bo potrebno, se bom posluževala taksijev namesto javnega prevoza, v dragih in uglednih hotelih (ki so bolj mikavna točka) ne bom prenočevala, izogibala se bom tržnicam.

Najbrž napisano ne pomaga. No ja, vsaj samo sebe sem nekoliko pomirila. Menim, da obstaja verjetnost, da so ti bombni napadi osamljen primer in ne bodo sprožili vala tovrstnih dogodkov. Kljub temu, da obstaja možnost, da so skrajneži načrtovali več akcij, izkušnje kažejo, da gre ponavadi za moment presenečenja, kar pomeni, da ko je enkrat panika sprožena, je cilj začasno dosežen.

torek, 14. julij 2009

Minus en teden...

Torej, tole je zadnji teden pred odhodom. Sem že nekako v nizkem štartu, a nekaj stvari je še vedno treba opraviti. Imam nekaj problemov z rezervacijo notranjega leta Jakarta-Manado. Našla sem skoraj popolno karto; let je proti večeru še isti dan, ko prispem v Jakarto, cena je zmerna, edina slaba stran je, da bi v Manado prispela precej pozno zvečer. A tako bi se lahko lepo naspala in bila že drugi dan popoldne na Pulau Bunaken (LP pravi, da tja vozijo ladje dnevno). Žal pa je vse še nekoliko pogojno, saj kot rečeno, ne morem rezervirati letalske karte. S kreditno kartico ni nič narobe, kar so mi tudi potrdili pri Activi, tako da je najbrž nekaj narobe s spletno stranjo Lion Aira. Danes sem poskusila znova, tokrat nisem uspela priti niti do plačila. Upam, da mi še pred odhodom uspe, saj bi rada z gotovostjo vedela, ali nadaljujem isti dan, saj bi si morda rezervirala hotel (v Jakarti ali Manadu). Letalsko karto seveda lahko kupim kar na samem letališču in če bom imela srečo, ne bo veliko dražja, a lahko, da bodo razprodane, predrage, karkoli. Ahhhh...

Vizo sem iz Dunaja dobila v roku enega tedna in bila zelo pozitivno presenečena. Vse šlo brez težav.

Mislim, da imam bolj ali manj vse za na pot, razmišljam še, da bi kupila vrečo za nahrbtnik, ki le-tega ščiti pred vlago, kar pa je meni všeč je to, da se da vreča zakleniti, kar se moj nahrbtnik sam težko. Mislim, da jo bom kar naročila.

Sedaj se samo še odločam, koliko gotovine vzeti (vsaj do Makassarja bi rada zdržala brez dvigovanja na bankomatih, kar je nekje 3 tedne), katera oblačila spakirati in podobne majhne tehnične podrobnosti.

nedelja, 12. julij 2009

Ko bom velika, bom Lara Croft


Kmerski imperij, ki je zgradil mogočne templje v Angkorju, je trajal od 9. pa vse do 15. stoletja, svoj vrhunec pa je dosegal v 13. stoletju. Angkor je bil duhovno in upravno središče imperija, ki je zavzemal precejšnji del JV Azije, od današnje Burme do Vietnama.


Angkor Wat, najznamenitejši med templji, velja za največji verski objekt na svetu. Je simbol nekoč mogočne Kmerske dežele in simbol ter ponos sodobne Kambodže, ki je svoj prostor našel celo na njeni zastavi.



Ob nastanku so v templjih potekali hidujski obredi, zato je večina motivov iz mitologije tega verovanja. A v 13. in 14. stoletju se je po kraljestvu začer širiti theravadski budizem, ki je tudi dandanes prevladujoča religija v Kambodži, zato so kasneje objekte spremenili v budistčne templje.


Med templji bi človek lahko taval dneve in dneve, ne da bi se naveličal drobnih detaljev na stebrih, vonja po zgodovini, pajčevin, od monsunskega deževja prepojenih starodavnih vodnih zbiralnikov... Med zgubljanjem v temačnih sobanah lahko resnično začutiš duh Indiane Jonesa in njegovih resničnih dvojnikov, ki so te templje nekoč na novo odkrivali.
Čisto lahko si je predstavljati zakaj so ti templji navdušili tudi filmske ustvarjalce, ki so v enem izmed njih posneli nekaj kadrov za film Tomb Raider.
In čisto lahko si je predstavljati zakaj se je zvezda filma Angelina Jolie zaljubila v to čudovito deželo, katere enkratnost se pri angkorskih templjih šele začne.

Ko bom velika, bom Lara Croft


Čeprav sem se lani precej trudila, da bi svoje dogodivščine čim bolj redno objavljala na blogu, mi je ravno na vrhuncu nekako zmanjkalo sape. Moja pripoved se konča v Phnom Penhu, od koder naju je s sopotnico pot vodila v Siem Reap, bazo za raziskovanje angkorskih templjev.
Ker so name naredili precej močan vtis, se mi zdi prav da jim, pa čeprav skoraj leto kasneje, posvetim nekaj časa in prostora. In ker slike povedo mnogo več kot besede, sem se odločila objaviti nekaj utrinkov iz tridnevnega raziskovanja tega starodavnega kraljestva. S čim manj besedami. Tu je le ozek izbor, z naslovom ujemajoč v bolj "indianajonesovskih" motivih, a templji so tako obsežni, da je izkušnjo nemogoče povedati le z nekaj slikami.


Vsak tempelj se razlikuje od drugega in vsak je čudovit na svoj način. Stare ruševine, prekrite s koreninami, mitološki motivi, nemi skrivnostni obrazi, ki zrejo vate, čudoviti razgledi. Nešteto je monosti, da plezaš po svoje, čeprav je omejitev zaradi varnosti kar nekaj. Najznamenitejši, a hkrati tudi najmanj zanimiv je Angor Wat, kjer je pot ogledov jasno začrtana in po njej se valijo reke turistov. Vse dlje od tega pa je čisti užitek.



...In fotografski raj.

Ko bom velika, bom Lara Croft


Templji v Angkorju so nekaj, kar si gre ogledat verjetno prav vsak obiskovalec Kambodže. Preden prispeš tja, o teh templjih slišiš ogromno. Že po tem, kako razvpiti so med tamkajšnjimi turisti, lahko sklepaš, da gre za pravi Disneyland med znamenitostmi. To lahko povzroči nekoliko skpetičnosti, sploh če ne maraš gneče in borbe za najboljši kotiček za fotografijo.



A kar sem na poti slišala o Angkorju od ostalih popotnikov, so bile le pohvale o mogočnosti in čudovitosti tega kraja. Imeli so prav. Ne glede na ogromno število turistov ki se vali po mogočnih ruševinah, je ta kraj čaroben in vreden ogleda. Več kot vreden ogleda.


petek, 10. julij 2009

Popotništvo za telebane 6

6) PREHRANJEVANJE

Tu je dosti odvisno od našega budžeta in destinacije. Azija je prava gurmanska meka, saj je poceni a hkrati okusne hrane na pretek. Ker se življenje v Aziji praktično odvija na ulici, se tam tudi prehranjuje. Hrana na stojnicah je z razliko od splošnega prepričanja sveža, morda celo bolj od hrane, ki nam jo v neznanih higienskih razmerah pripravijo v restavracijah daleč od naših pogledov. Po drugi strani pa je lahko prehranjevanje precejšen strošek v razvitejših državah. Sploh če smo na poti dlje časa, verjetno ne bomo ves čas zdržali ob hamburgerjih, kebabih in drugi hitri hrani. Žal pa so restavracije dostikrat drage. Rešitev je lahko hostel, ki ima za svoje goste kuhinjo. Tako lahko hrano kupimo v najbližjem supermarketu in si jo sami pripravimo.
Kjerkoli že smo, pa bi bila prava neumnost, če ne bi poskusili vsaj najbolj znanih lokalnih specialitet. Seveda ni nujno, da tu govorimo o psih, netopirjevi krvi, raznih žuželkah ali čem podobnim. Vedno se najde lokalna jed, ki naši percepciji hrane ne nasprotuje preveč. Le pogumno!
Za najbolj pogumne pa: Kaj je ali ni hrana, je odvisno od zornega kota.

7) PREVOZI

Najdemo lahko cel spekter možnosti, od kolesa do letala. Če imamo manj časa, se večjih razdalji poslužujemo s slednjim. Prava poslastica za popotnike so lokalni prevozi, torej prevozna sredstva, ki jih uporabljajo tudi in predvsem domačini. Tu lahko gre za star avtobus, natlačen kombi, kupe vlaka v tretjem razredu ali karkoli podobnega. Potovanje z lokalnimi prevozi ima svoj čar, saj veliko lažje zaznamo utrip dežele, lažje tudi navežemo stik z ljudmi. To, da je cenejši, je seveda samoumevno. A pri tem moramo vedeti, da je tak način potovanja tudi skrajno neudoben. To je dejstvo. zato nas naj ne bo sram včasih na daljše razdalje potovati z bolj udobnimi prevoznimi sredstvi v višjih cenovnih razredih. Počasi, postopoma, se bomo že utrdili.

8) PRENOČIŠČA

Spet imamo na voljo zvrhan koš možnosti. Ponavadi se popotniki poslužujejo cenejših možnosti, kot so hostli, cenejši hoteli, moteli ali guesthousi. Pravzaprav je čisto odvisno, kako zelo smo tolerantni in koliko nam udobje pomeni. Vsa umetnost iskanja prenočišča temelji na tem, da za svoj budžet najdemo najboljšo možnost.
Dejavniki, ki vplivajo na naš izbor prenočošča so: oddaljenost od znamenitosti, plaže, avtobusne ali železniške povezanosti, priljubljenost pri ostalih popotnikih, znanje angleščine osebja, dodatne ponudbe (internet, izleti, restavracija, izposoja koles ali motorjev...), cena, čistoča (tu zraven so vključeni tudi raznorazni mali prebivalci sob), urejenost kopalnice (topla/hladna voda, skupne sanitarje, pravi WC ali "na štrbunk"...) in še kaj bi se našlo. Dejsto je, da so predvsem glavna mesta kar se prenočišč tiče, dražja, tam kjer je konkurence več, lažje najdemo kaj za svoj okus, tam kjer tega ni, nam pa cene lahko mirne duše navijejo do neba.
Marsikje imamo možnost bivanja pri domačinih, kar je svojevrstna izkušnja, ki je ne gre zamuditi. Ponavadi se take stvari zgodijo sproti na potovanju (če ravno ne obiščemo prijateljev), lahko pa gre za vnaprej pripravljeno obliko potovanja, kot je naprimer couchsurfing ali hospitality club. Oba delujeta po podobnem pricipu: včlaniš se v mrežo uporabnikov, ki so pripravljeni neznancem iz vsega sveta nuditi prenočišče v svojem stanovanju ali pa jim le razkazati mesto skozi oči domačina.

9) SOLO

Kljub svobodi in neodvisnosti solo potovanja ima ta žal tudi slabe strani. Tako potovanje je lahko dražje, saj plačamo več za prevoze, prenočišča, trekkinge... Prav tako je težje najti nekoga, ki ti popazi prtljago, ko skočiš na stranišče ali ko se želiš na plaži namočiti v vodi. Po drugi strani pa ima pa tak način potovanja poleg zgoraj omenjenih dveh pozitivnih lastnosti še druge prednosti. Ni se ti treba prilagajati nikomur, razen lastnim interesom, bolj smo odprti za spoznavanje novih ljudi, bolj smo prepuščeni lastni iznajdljivosti, lažje nas sprejmejo kot celo gručo ljudi.
Predvsem ženske popotnice, ki potujejo same, se mnogokrat srečujejo z negodovanjem bližnjih in tudi v njih same se lahko zarije dvom. Nekaj splošnih nasvetov tako ni odveč: nošenje nevpadljive obleke, lažni poročni prstan, kapa in sončna očala, zaradi katerih se počutimo manj izpostavljene, v denarnici slika našega "moža", popolno ignoriranje klicev in pripomb lokalnih "mačev". In pa seveda izogibanje samotnim, sumljivim krajem, posebej po sončnem zahodu.

10) POPOTNA FOTOGRAFIJA

Če smo na področju fotografije stari mački ali telebani, pravgotovo si skoraj vsak želi domov prinesti nekja fotografij. Lahko smo manj zahtevni in si v žep potisnemo le mali žepni fotoaparat, ali pa s sabo jemljemo cele potovalke fotografske opreme. Ali vse nianse vmes, seveda. V katerikoli odtenek že sodimo, za svojo opremo dobro skrbimo, jo varujemo pred mehaničnimi poškodbami ali krajami, saj mnogokrat bolj kot materialna škoda ob izgubi aparata, boli izguba fotografij in s tem spominov, ki bi jih doma radi delili z drugimi.
Dobro je, če si naredimo varnsotne kpije fotografij in jih redno presnemavamo na CD-je, USB ključe ali pa posebej dobro shranimo spominske kartice. Čeprav je velika spominska kartica cool, pa je morda bolje, da imamo več manjših, saj v primeru, da izgubimo eno od njih, ostanemo le brez enega dela poti, ne pa brez vseh fotografij.


POMEMBNI POJMI:

Popotništvo: samostojno organizirano in izvedeno potovanje, z namenom spoznavanja tujih kultur
Travel bug: angleški izraz, ki opisuje željo po potovanju, popotniška mrzlica
Travel junkie: odvisnež od potovanja, nekdo, ki stalno čuti potrebo po potovanju, ki ni vezana na željo videti točno določeno deželo, temveč na željo po potovanju samem
Nizkocenovni letalski prevoznik: kot že ime pove, gre za prevoznike, ki ponujajo poceni letalske prevoze. Cene so znižane na račun znižanja nekaterih stroškov, kot so letenje z manjših, obrobnih letališč, zmanjšanje števila osebja, izključno elektronsko poslovanje, plačljivost vseh dodatnih storitev, nefleksibilnost kart in drugi pogoji poslovanja
Lonely planet: eden največjih vodičev na svetu in eden prvih, specializiran za backpackerje. Zgodovina sega v leto 1973, ko je izšel prvi - Across Asia on the Cheap. Najbolj znan in prodajan naslov do danes je South-East Asia on a Shoestring, knjiga, ki jo ljubkovalno imenujejo "Rumena Biblija". Na splošno je LP med popotniki mnogokrat sprejet kot Biblija, do danes pa so izdali okoli 500 knjig v osmih jezikih. Letno se proda več kot 6 milijonov LP vodičev.
Trekking: največkrat večdnevni pohod, mnogokrat v ruralno, težko dostopno območje
Last minute: večinoma se navezuje na počitnice, v povezavi s popotništvom pa se pojem pojavlja pri letalskih kartah. Gre za letalske karte, ki jih prevozniki tik pred datumov odhoda ponudijo po znižani ceni, da letalo ne leti prazno.
Kreditna kartica: plačilna kartica, s katero lahko plačujemo v večini trgovin, restavracij, hotelov... Pri kreditni kartici stroške nakupov poravnamo enkrat mesečno.
Debetna kartica: kartica, ki jo največkrat uporabljamo za dvigovanje gotovine na bankomatih. Pri plačevanju z debetno kartico nam banka stroška trga sproti, kar je razlika med debetno in kreditno kartico.
Visa Electron: nekakšen hibrid med debetno in kreditno kartico, saj lahko z njo plačujemo kot s kreditno (tudi preko interneta in v tujini), vendar nam banka stroške z računa trga sproti in takoj po nakupu, ne le enkrat mesečno
Elektronska letalska karta: danes prevladujoča oblika poslovanja z letaskimi kartami. Ko opravimo nakup karte, na elektronski naslov dobimo kodo rezervacije in podatke o letu. S printom tega emaila ali ponekod le s kodo nato na letališču dvignemo boarding pass.
Check in: prijava na let na letališču, kjer tudi oddamo morebitno prtljago
Boarding pass: karta, ki jo na letališču dobimo pri čekiranju. Na njej je čas leta (departure), terminal, odhodna vrata (gate), čas vkrcavanja (boarding time), in številka sedeža.
Viza: ali vizum je dovoljenje, ki ga pristojno diplomatsko konzularno predstavništvo države v tujini izda tujcu, na podlagi katerega lahko, če ni razlogov za njegovo zavrnitev, vstopi v državo in v njej biva toliko časa, kolikor je določeno z vizumom
Backpacking: oblika popotništva, razširjena predvsem med mladimi. Ta vrsta potovanja je dobila ime po nahrbtniku, saj zaradi praktičnosti in mobilnosti backapckerji prtljago s sabo nosijo v nahrbtniku. Še ena značilnost backpackinga je čim nižji budžet, kar pomeni, da se mnogokrat odpoveju udobju na račun avanturističnih doživetji.
Potovalni čeki: čeki, ki jih za določeno vsoto kupimo na izbrani banki, nato pa jih na potovanju v drugi banki zamenjamo v gotovino
Google: odgovor na vsa naša vprašanja


Tako, počasi se bližamo koncu. Še nekaj koristnih povezav:

Sedaj ko ste prebrali vseh 6 zapisov in si jih vtisnili v telebanske možgančke, vse prebrano POZABITE! Bistvene vrednote popotnika so namreč svoboda, neodvisnost, neobremenjenost in samoinciativnost.

Srečno pot!

ponedeljek, 06. julij 2009

Popotništvo za telebane 5

5) ODGOVORNO POPOTNIŠTVO

To temo bom nekoč v prihodnje bolj natančno razdelala na blogu, zato danes le osnove te zelo obširne teme. Ne glede na pretežno zabavno-satirični ton, ki se ga mnogokrat poslužujem tu na blogu, naj se bralcu vnaprej opravičim, ker bo ta del zapisa precej resen, saj menim, da je takšna tudi tema. Pristopi k odgovornemu popotništvu so lahko od popotnika do popotnika različni, a vsak posameznik bi si po mojem skromnem mnenju moral vzeti vsaj eno popoldne časa in se pred odhodom seznaniti z nekaterimi namigi, vsaj v razmislek.

Turizem je danes cvetoč posel, ki ni več rezerviran le za peščico najbogatejših. Z razvojem letalske industrije so tudi najbolj oddaljene destinacije na dosegu roke. Backpackerstvo se je iz aktivnosti gruče avanturistov spremenilo v popolnoma mainstreamovski in obče razširjen način potovanja. Zaradi manjšega finančnega vložka se tako vsako leto na pot poda nedoločljivo ogromno število predvsem mladih. A zaradi vse te dostopnosti sveta in razširjenosti popotništva se na pot odpravi dosti ljudi, ki v širni svet nikakor ne sodijo. Upam si trditi, da je med backpackerji še vedno večina dovolj ali vsaj solidno ozaveščena, a žal izkušnje dostikrat pokažejo tudi številne izjeme.
Zakaj je vse to problematično? In kaj je pravzaprav tisto, kar je problematično? Turizem, pa naj gre za počitnice ali popotništvo, tu razlik ne bomo delali, ima na lokalno skupnost velik vpliv. Mnoge skupnosti so na naval turizma popolnoma nepripravljene. S turizmom vdrejo v njihovo skupnost novi vzorci obnašanja, nove družbene strukture, vrednote, da o naravnem okolju ne govorimo. V kolikšni meri so te spremembe za skupnost dobre, pa je seveda stvar debate.
Tu se mnogokrat pojavi rek, da je od popotnika najbolj odgovorno, če ostane doma, saj to pomeni nič vpliva na lokalno skupnost.

ODGOVORNOST DO OKOLJA

Ne glede kjerkoli na svetu smo, nekaj eko-zavedanja bi morali vedno nositi s sabo. Ker pa smo v okolju, ki ni naše lastno, lahko včasih nekoliko brezbrižni, pa čeprav so včasih prav ekosistemi, ki jih na popotovanjih obiskujemo, najbolj krhki, moramo na to na potovanju vedno posebej misliti.
Vedno razmislimo, kako ravnamo z vodnimi viri. Tudi če potujemo v dežele, kjer je deževja obilno, se moramo zavedati dragocenosti vode. Pri tuširanju bodimo hitri in učinkoviti, če si oblačila premo na roke, si jih hkrati peremo več. Tudi uporaba biorazgradljivih detergentov in mil je za okolje bolj prijazna, nikakor pa navadnih detergentov ne uporabljamo v rekah in jezerih ali v bližini izvira pitne vode.
Ne smetimo okolja. Količino odpadkov poskušamo čim bolj zmanjšati in uporabljamo enbalažo, ki se lahko reciklira. Plastične vrečke in podobno odnesemo s sabo domov, če je le možno, saj bodo v državah tretjega sveta svojo pot verjetno končale v kakšni reki. Na splošno pa se vrečk na daleč izogibajmo in jih v trgovinah zavrnimo. Izogibajmo se, če je le možno, plastenk. Teh na žalost zaradi oporečnosti vodovoda marsikje po svetu uporabimo kar nekaj. Rešitev je nakup filtra za vodo ali tablet za prečiščevanje vode.
Posebej pazljivi bodimo na trekkingih v divjino. V primeru, da tudi naš vodič ni preveč okoljsko ozaveščen, kar se dostikrat zgodi, ga opozorimo in poskrbimo za odpadke, prav tako opozarjajmo druge pohodnike. Pri potapljanju ali snorkljanju moramo biti pazljivi, da ne poškodujemo koralnih grebenov ali drugih podvodnih ekosistemov. Koščki koral niso nikakršen spominek!
V številnih državah imajo živalski vrtovi in parki zelo nizke standarde. Takih živalskih vrtov ne podpirajmo z našim obiskom. Prav tako ne podpirajmo lokalnih "krotilcev" divjih živali, ki le-te razkazujejo na raznih festivalih ali ulicah. Te živali ponavadi živijo v zelo slabih razmerah, iztrgane iz njihovega naravnega okolja. Ne obiskujmo cirkusov, kjer nastopajo živali.
Nikakor ne kupujmo izdelkov iz ogroženih živalskih ali rastlinskih vrst. Če ne zaradi lastne zaskrbljenosti za okolje, zaradi zakonov, po katerm nam lahko kakršnikoli tak izdelek zaplenijo, mi pa plačamo kazen.

KULTURNO OBČUTJIVO POPOTNIŠTVO

V deželi, kamor potujemo, smo gostje in v večini koncev sveta zelo spoštovani gostje. Zato moramo storiti kar največ, da si vso to gostoljubnost tudi zaslužimo.
Vedno se pozanimamo o običajih ljudi, katere gost bomo. Velikokrat gre za majhne zanimivosti, ki pa so lahko zelo pomembne. Tako je na primer v budističnih državah skrajno nevljudno kazati stopala proti kakršnikoli podobi Bude, pravtako nikoli ne smemo stopiti čez kaj, kar bi lahko vsebovalo Budovo podobo. A to je le en primer, takih posebnosti je v vsaki deželi nešteto. Kje se o tem poučiti? Najboljši vir so vedno ljudje. Opazujmo jih, obnašajmo se kot oni, o navadah jih tudi povprašamo. Do njihove kulture pokažimo spoštovanje, če imamo možnost se jim pri izvajanju lokalnih običajev pridružimo.
Potrebno je biti previden pri izbiri obleke za na pot. V tradicionalnejših skupnostih, vera tu ne igra nujno vloge, lahko preveč razgaljeno zahodnjaško oblačenje sprejmejo kot žalitev. V takšnih skupnostih je včasih nesprejemljivo tudi izkazovanje naklonjenosti med moškim in žensko, tudi če gre le za držanje za roke.
Pri trekkingih na oddaljena območja raznih plemenskih skupnosti se vedno vprašajmo, kaj bo neka skupnost od našega obiska pridobila? Slabo plačo za šemljenje v nekakšne kostume za šova željne turiste, stik z razvadami naše civilizacije (droge, alkoholizem) ali bodo s tem lahko pridobili nove infrastrukture, izobraželne programe, sredstva za ohranitev njihovih tradicij?
Ljudi ne smemo obravnavati kot objektov, prek katerih pridemo do odličnih fotografij, s katerimi se bomo hvalili doma.

BARANTANJE

V številnih koncih sveta je barantanje način trgovanja in prodajalec je lahko celo užaljen, če se za ceno ne pogajamo. Vendar je v mnogih, predvsem manj razvitih in zato posledično za popotnika cenejših državah barantanje dobilo čisto nove razsežnosti. Številni turisti se s prodajalci v neskončnost pogajajo za razliko v ceni, ki ji doma ne bi posvečali niti najmanjše pozornosti. Zavedajmo se, da je smisel barantanja v tem, da s prodajalcem dosežemo ceno, ki je za oba sprejemljiva. Številni popotniki pa se včasih v tem popolnoma izgubijo in izgubijo mero, kaj je poceni. Mala razlika, ki jo po neskončnem barantanju pridobimo, nam pravzaprav ne pomeni nič, lahko pa pomeni dnevni obrok hrane prodajalcu. Ne glede na dejstvo, da nam domačini velikokrat zaračunajo neprimerno več kot domačim strankam, še vedno potujemo nepošteno poceni. Že dejstvo, da si lahko privoščimo pot na drug konec sveta, kar si naš taksist najbrž ne bo nikoli mogel, pomeni veliko.

BERAČENJE

Verjetno se bomo na naši poti po svetu slej ko prej soočili z revščino, ki si jo je v živo težko predstavljati. Tu se odpirajo številna vprašanja, kako ravnati s svojimi občutki in predvsem kako se na revščino odzivati.
Najbrž bodo naslednje vrstice nekoga, ki se v tematiko odgovornega popotništva ni nikoli spuščal, precej presenetile. Kadar naletimo na berače, moramo znati situacijo tisti trenutek preceniti. Na splošno naj bi veljalo, da se beračem ne daje denarja. Dostikrat vidimo beračiti otroke, ki jih starši pošiljajo na ulice. Ne glede na to, da otroci (ponavadi v lepi angleščini) povedo, da rabijo denar, ker bi radi šli v šolo, je žal resnica, da mali berači ne bodo nikoli videli šole več kot le nekaj razredov ali pa še to ne. Otroško beračenje je način zaslužka za njihove starše in z dajanjem denarja pošiljamo sporočilo, da to podpiramo. Tudi ti otroci bodo nekoč odrasli in z izkušnjami iz otroštva izoblikovali prepričanje, da niti svojih otrok ne bodo pošiljali v šolo, saj je beračenje (kratkoročno) bolj donosno. Tako se ustvari začaran krog, ki skupnosti ne podpira pri razvoju, temveč jo drži v odvisnosti od tuje miloščine. Če že damo, dajmo hrano, toaletne pripomočke, odeje. Vsekakor pa podpirajmo samoinciativno prodajanje izdelkov na ulici, saj s tem morda spodbujamo tudi druge, da denar zaslužijo z lastnim delom, ne beračenjem.
V mnogih državah nimajo razvitega sistema države blaginje, kot jo poznamo v večini zahodnih držav. Starejši, bolani, invalidi, izpadejo iz sistema in nimajo prav nikakršnih možnosti dohodka. Tu pravzaprav naši prispevki pridejo še kako prav.

Seveda pa kot odgovorni popotniki ne moremo in ne smemo postati brezbrižni do revščine, ki smo ji priča. Kaj torej lahko naredimo?
Če želimo pomagati, se usmerimo na pomoč skupnosti. Podpirajmo šolanje in izobraževanje, darujmo kri bolnišnicam, pomagamo pri gradnji pomembnih infrastruktur. Za spominke kupujmo domače izdelke naravnost od izdelovalcev, ne v nakupovalnih središčih. Spimo pri domačinih, jejmo v družinskih restavracijah, saj tako poskrbimo, da gre denar čim bolj neposredno nazaj skupnosti. Morda kratkoročno ne bomo opazili nobenega učinka, zato je deljenje bombončkov otrokom precej bolj priljubljena in lažja rešitev. Vendar žal služi večinoma le napihovanju lastnega ega z lažnim zavedanjem o naši dobrodelni duši, a k rešitvi problema pa žal ne pripomore veliko ali pa celo škodi. Vsi poznamo tisti rek o tem, da je bolje reveža naučiti, kako ribo uloviti, ne mu z njo le postreči. Podpiranje (predvsem otroškega) beračenja žal ni učenje, kako loviti ribe, temveč otroke, naslednjo generacijo, uči odvisnosti od tujcev.
Ko razmišljamo o etičnem ravnanju na potovanju, moramo vedno gledati širše in upoštevati vse vidike. In na koncu vedno ravnati po svoji vesti.

Sama poznam vsaj dve organizaciji, za kateri si upam dati roko v ogenj, da bosta znali vaš denar posredovati v prave roke. Pri tem boste storili ključno: podprli skupnost. Za nadaljne informacije me kontaktirajte!

nedelja, 05. julij 2009

Popotništvo za telebane 4

Sedaj, ko obvladamo vse tehnične podrobnosti, pa najpomembnejši del: kako se bomo znašli na popotovanju. V četrtem in petem delu si bomo tako ogledali nekaj praktičnih nasvetov s poti.

1) DENAR

Spet se vračamo k financam. Kot smo že ugotovili v prejšnjih delih, imamo več možnosti: gotovina, potovalni čeki, kreditne in debetne kartice.

1.1. Gotovina: Ta pride prav v manj razvitih območjih, kjer ni možnosti plačevanja z karticami ali dvigovanja na bankomatih. Na takšnih območjih se bomo najbrž morali bolj potruditi tudi, če bomo želeli menjati potovalne čeke. V vsakem primeru pa je dobro vsaj nekaj malega gotovine imeti vedno pri sebi, tudi če ne bo to naše glavno plačilno sredstvo.
Denar moramo imeti seveda dobro spravljen pred krajo, izgubo in v Vegasu pred samim sabo. Tu sta na voljo dve alternativi, ki imata obe dobre in slabe lastnosti, katero od njih pa bomo posvojili, pa je odvisno od nas. Prva pravi, da imamo ves denar vedno pri sebi. Imamo ga spravljenega v skrivnem žepu v obleki, v torbici za dokumente pod obleko, kjerkoli, kjer ni viden in je varen pred izgubo. Od njega se ne ločimo niti za trenutek. V denarnici imamo le dnevno količino denarja, s katero plačujemo sprotne nakupe. Druga alternativa pa je pravo nasprotje, saj pravi, da večjih količin denarja nikoli ne nosimo s sabo, temveč denar namesto tega skrijemo na različne konce prtljage in s sabo nosimo le dnevno količino denarja. Pri tej možnosti gre za predpostavko, da v primeru, da denar v hotelski sobi dobro skrijemo, ne bo prišlo do kraje, če pa že, se zavarujemo tako, da denar skrijemo na več kotičkov in tako tat gotovo ne najde vsega denarja. Ta taktika je dobra tudi za skrivanje pred samim sabo, saj se lahko zgodi, da denar skrijemo tako dobro, da še sami pozabimo, kje je.
V vsakem primeru pa vrednejših stvari ne puščamo ležati na vidnem mestu. Hotelsko osebje ni odgovorno za stvari, ki so izginile iz naše sobe, če jih nismo spravili v hotelski sef.

1.2. Potovalni čeki: ti so verjetno najbolj varna oblika plačilnih sredstev na potovanju. Na izbrani banki za določeno vsoto kupimo čeke, ki jih lahko kasneje unovčimo na določenih bankah, in sicer le s potnim listom in lastnoročnim podpisom na kraju menjave. V primeru, da jih izgubimo, obvestimo banko, ki nam izda nove brez dodatnih stroškov. Slaba stran potovalnih čekov je, da je na bolj odročnih krajih težko najti banko, ki bi potovalne čeke menjala in ponavadi zaračunajo precejšnjo provizijo, ki ima ponavadi dve komponenti: prva je legitimna fiksna provizija, ki jo pač zaračuna banka, druga pa naključna in nerazložljiva provizija, odvisna od politike dotične banke/uslužbenca/vremena/števila planetov na nebu v sorazmerju s povprečno življensko dobo bradypusa tridactylusa.

1.3. Plastika: V Zahodnem svetu (da ne bo diskriminacije: večina Evrope, Severna Amerika, Avstralija, Nova Zelandija, nekateri razvitejši deli Azije) je plastični denar najbolj praktična oblika plačevanja. Kje zunaj teh območji, kjer je tehnologija še kako leto, dve zadaj, lahko misel na plačevanje s plastičnim denarjem mirno opustimo. Ali pa se ne zanašajmo le na to možnost. Boljše restavracije, trgovine in hoteli višjega cenovnega razreda pa kartice sprejemajo takorekoč vsepovsod po svetu. V svetu so najbolj spejete kartice Visa in Mastercard, ki ju jemljejo vsepovsod, kjer sploh jemljejo kartice, daleč za njima pa je American Express, ki pravzaprav pride v poštev le pri potovanju po zahodnih državah (glej prejšnjo opredelitev le-teh). Za vse 0stale vrste plačilnih kartic se je dobro predhodno pozanimati.
Bankomati pa so danes že precej razširjeni in večina večjih mest in provincialnih središč ima vsaj enega. Če veliko potujemo po podeželju ali kje drugje, kjer ni pričakovati veliko bankomatov, poskrbimo za zadostno količino gotovine, ko imamo za to možnost. Težava je, da v nekaterih državah enkratni limit na bankomatih ni pretirano visok ali pa je celo nižji od najnižjega zneska, ki ga lahko mi dvignemo. Pozanimajmo se tudi o obrestih pri dvigu gotovine v tujini na svoji banki še pred odhodom, da ne bo po prihodu domov na našem bančnem izpisku kakšnih presenečenj. Namig: praviloma se bolj splača dvigovati gotovino z debetno kartico, ki jo za dvigovanje na bankomatu uporabljamo tudi doma, kot pa kreditno kartico. Za slednjo ponavadi veljajo precejšnje provizije pri dvigu na bankomatu, tako doma kot v tujini.
Če nas skrbi, ali bo naša debetna kartica delovala na bankomatih v tujini, pogledamo, ali je na njej znak cirrius ali maestro. Večina bankomatov po vsem svetu sprejema kartice s tema oznakama (tudi bankomati imajo ponavadi oznake, katere kartice sprejemajo, za vajo si naslednjič, ko gremo mimo bankomata, tega podrobno ogledajmo).

2) VARNOST

Ta je v veliki večini vezana na zgornjo točko. Tako kot za denar, velja pravzaprav za vse stvari, ki bi jih lahko pogrešili: preprosto ne puščamo jih brez nadzora. Prilika dela tatu, pravijo, in to pravilo je univerzalno, ne glede na geografsko dolžino in širino.
Nekaj sumničevosti vedno pride prav, v zdravi meri, seveda, da se ta ne ravije v paranojo. Pozanimamo se, kateri so tisti predeli mest, ki se jih je dobro izogibati, če ni potrebno se izogibamo sumljivih krajev, še posebej ponoči. Pri osebni varnosti pravzaprav veljajo prav vsa pravila, ki se jih držimo tudi doma. Vedeti moramo le, da je naš zlati rolex ponekod vreden več mesečnih plač in zato svojega materialnega statusa ne izkazujemo preveč očitno. Problem kraj in drugih varnostnih vprašanj ni v tem, da bi bil ves svet nevarnejši od našega domačega kraja, težava je le v tem, da se v primeru nevšečnosti na poti znajdemo pred večjo stisko kot doma. Pa naj gre za birokratske ovire pri pridobivanju novega potnega lista, ker so nam starega ukradli ali občutek nemoči, ker v tuji deželi ne poznamo nikogar, niti ne znamo jezika.
Današnji svet je prepoln kriznih žarišč, napetosti, in vojn, zato se bo vsak popotnik nekoč znašel na koncu sveta, o katerem se je morda še ne tako dolgo nazaj govorilo pri poročilih. O tem sem nekaj malega razmišljala tudi tu na blogu. Dejstvo je, da se je v primeru potovanja v politično nestabilne države dobro pozanimati, ali obstajajo zdržki za potovanje na določene dele države in katera so tveganja, s katerimi se lahko soočimo na poti. Naš vir informacij naj bo čim bolj objektiven in ažuren.
In sedaj najpomembnejše: če mislimo celo pot gledati čez ramo, stiskati stvari trdno v naročje in hiteti od hotela do znamenitosti in nazaj, potem je bolje, da si prihranimo živce in ostanemo doma. Svet je lep, če ga znamo takega videti, vendar nam strah lahko pogled precej zamegli. Lahko nas izolira od ljudi ali celo krajev, kjer bi sicer morda nabrali nepozabne spomine. Čimprej po prvem koraku z letala se poskušajmo otresti misli, da nam hoče vsakdo škodovati ali sploh vsakdo kaj hoče od nas. Ob upošetvanju standardne previdnosti se nam bo, z odklonom nepredvidljivih dogodkov, ki pa je vsepovsod enak (kar pomeni, da tvegamo povsod, kjer stopimo na ulico), godilo čisto dobro.

3) STIK Z LJUDMI

Ta je za popotnika ključen. Bolj ali manj pristen stik z lokalnim prebivalstvom je tisto, kar mnogokrat vsebinsko ločuje potovanje od popotništva, turista od popotnika. Tu se lahko navežemo na prejšnjo točko, da ne smemo videti v ljudeh nekoga, ki nas bo oropal, oguljufal, kar je še slabega. Seveda bomo srečali vse vrste ljudi, a nikakor si na podlagi slabih izkušenj ne ustvarjajmo predhodnih sodb. Na pot pojdimo neobremenjeni, če imamo o določenih skupinah ljudi določene stereotipne predstave, se le-teh zavedajmo in intenzivno delajmo na tem, da nas na popotovanju ne bodo ovirale. Bodimo strpni za morebitne kulturne razlike in odprti za nove načine življenja.
Seveda ni šablonskega modela, po katerem bi se ravnali, da bi se približali ljudem. Vse zgoraj našteto je predpogoj, ostalo naj pride spotoma. Vedno imejmo na zalogi prijazen nasmeh, fotografije družine in domačega kraja, prigrizke za na pot, ki jih lahko podelimo z drugimi, in nekaj osnovnih fraz v lokalnem jeziku. Edino pravilo je radovednost in odprtost. Kot večino stvari na poti tudi to prepustimo toku.

4) KAR JE ZA MEDGALAKTIČNE POPOTNIKE BRISAČA, JE ZA NAS, ZEMELJSKE POPOTNIKE, SPALNA VREČA

So male stvari, ki se jih naučimo sproti, ne pomaga, da o njih beremo, saj se je nujno učiti iz lastnih izkušenj. Ena izmed takih izkušenj nas bo morda popeljala do spoznanja, da je spalna vreča na potovanju lahko zlata vredna. Ko je sedež navadna lesena klop in moramo na njej preživeti skoraj tretjino dneva brez prestanka, ima spalna vreča čarobno zmožnost trd les spremeniti v krasno oblazinjeno pohištvo. Na nočnih vožnjah nam zvesto podpira vrat in igra vlogo vzglavnika. Kadar posteljnina v hotelu ni ravno kot iz reklame za pralni prašek, jo lahko preprosto pogrnemo čez posteljnino ali se z njo pokrijemo. Za določene funkcije je dosti navadna bombažna, včasih pa je debela zunanja spalka naš najboljši prijatelj.
kakšno uporabnost ima lahko veriga, brisača (ne velja kukati na uradno stran Douglasa Adamsa), ruta, najlonke in še marsikaj, pa bomo ugotovili šele na poti.

sreda, 01. julij 2009

Popotništvo za telebane 3

Začeli smo odštevati dneve do datuma odhoda. Predvsem, če gre za naše prvo pravo potovanje, se lahko šele zdaj začnejo resnično stresni trenutki. Ampak brez panike, gremo lepo po vrsti in se bo vse izteklo, kot se mora.
Sedaj imamo točne datume, kdaj bomo na popotovanju, in tu je morda primeren čas, da si, v kolikor to želimo, naredimo nekoliko podrobnejši načrt poti. Sama to večinoma delam, začrtam si pot, kraje, kjer se bom ustavljala, kaj si bom pogledala in koliko časa mi bo vzelo, da bom prav čas nazaj na letališču za let domov. V kolikor želimo biti spontani, nam osnovna ideja poti najbrž popolnoma zadostuje.

V prvem delu semo govorili o seznamih in sedaj je napočil trenutek, da se jih začnemo posluževati. Napišimo torej seznam, nekakšen brain storming, kaj vse moramo postoriti pred odhodom.
  • Cepljenje in druge zdravstvene zadeve
  • Urejanje vize
  • Morebitni notranji leti
  • Nakup popotniških potrebščin
  • Prevoz na letališče
  • Rezevrvacija hotela
  • Denarne zadeve
  • Zdravstveno zavarovanje
  • Pakiranje

4) POSKRBIMO ZA ZDRAVJE

Obsežnost te točke priprav je odvisna od naše destinacije in obsega vse, od le obiska lekarne za nakup osnovnih potrebščin, do cepljenja in nakupa bolj specifičnih zdravil. Da vemo, kam na tej lestvici zahtevnosti spada naša pot, se je dobro oglasiti v eni izmed popotniških ambulant po celi Sloveniji. Tam se z zdravnico pogovorimo o morebitnih boleznih, ki obstajajo na določenem območju ter preventivi ali morebitnemu zdravljenju. Priporočljivo je, da se v zdravstveni ambulanti najavimo dovoj zgodaj, saj se nekatera cepljenja izvajajo določen čas pred odhodom ali pa se moram pred odhodom cepiti večkrat.
Zaradi različnosti destinacij in njihovih specifik se ne bom osredotočala na posamezne bolezni. Omenila bi le cepljenje za hepatitis, ki je pri popotnikih že rutina. Cepimo se lahko za hep A ali hep B ali s kombiniranim cepivom za oba hkrati. Ne glede na to, za kateri tip cepiva se odločimo, se je potebno prvič cepiti vsaj mesec in pol pred odhodom, saj se je za željen učinek potrebno pred odhodom, drugič mesec dni po prvem odmerku, cepiti dvakrat. Po pol leta se lahko cepimo še enkrat, kar nam zagotavlja zelo dolgo ali celo doživljenjsko zaščito.
Velja se pogovoriti tudi o antimalarikih, če odhajamo na malarično območje. O anitimalarikih in malariji na splošno sem že pisala na blogu.

Ne glede na destinacijo, pa si je dobro pripraviti popotniško lekarno z nekaj pripomočki za prvo pomoč. V tej naj bodo: protibolečinske tablete in tablete za zbijanje povišane telesne temperature, tablete za primer prebavnih motenj ter/ali oglje, rehidracijski prašek, krema za blaženje pikov žuželk in alergij, repelent, če gre za območje s komarji in podobnimi nadlogami, morda kakšen antibiotik širokega spektra, ki nam predpiše osebni zdravnik; elastični povoj, gaza, obliži različnih velikosti, fiziološka raztopina. Ne smemo seveda pozabiti na zdravila, ki jih tudi sicer jemljemo.

5) UREJANJE VIZE

Do sedaj smo se že pravgotovo pozanimali, ali za vstop v državo rabimo vizum. Če tega še nismo storili, je za to skrajni čas. V primeru, da vizo potrebujemo, se je treba pozanimati, kako jo pridobimo. Za precej držav velja, da lahko dobimo takoimenovano visa on arrival, kar pomeni, da jo lahko pridobimo na meji tik pred vstopom v državo. Vendar je treba vedeti, da tudi če obstaja možnost VOA, so te ponavadi krajšega roka (redko dlje kot 30 dni, večinoma pa celo manj). Če torej rabimo vizo za daljše odbobje ali pa se je na meji ne da dobiti, moramo za njo zaprositi na najbljižjem veleposlaništvu države. Tu pa lahko stroški narastejo, saj ima majhnost naše Slovenije kot pomankljivost to, da je tu pravzaprav zelo malo veleposlaništev. Če veleposlaništva ni v Ljubljani, moramo za vizo zaprositi na veleposlaništvu v tisti državi, ki je pristojna za izdajanje vizumov slovenskim državljanom. Največkrat gre za Dunaj, včasih pa tudi Rim, Berlin, Zagreb ali celo Beograd. In ker prevoz do tja stane, nam lahko urejanje vize nekoliko zagreni življenje. Nekatere ambasade imajo možnost, da jim potni list z vsemi dokumenti, ki jih potrebujemo, pošljemo po pošti, oni pa nam jo pošljejo nazaj, ali pa je možnost posredovanja po pošti možna vsaj v eno smer.
Kaj vse rabimo za pridobitev vize, se nekoliko razlikuje od države do države, večinoma pa izpolnjen obrazec, potni list, sliko za dokumente, povratno letalsko karto, denar za vizo ter včasih še povabilno pismo. Kaj točno potrebujemo in kako je možno za vizo zaprositi, se je najbolje pozanimati na posamezni ambasadi.
Obstaja tudi možnost urejanja vize preko turističnih agencij, ki pa je, jasno, dražja.

6) O NE, Z LETALSKIMI KARTAMI ŠE NISMO OPRAVILI

Morda potujemo v veliko državo ali pa država, kamor letimo, ni naša popotniška destinacija. V tem primeru se bomo morda poslužili še enega leta. Pri rezervaciji notranjih letov v večini velja vse, kar velja za naš glavni let, s to razliko, da bomo od doma lahko vse opravili le preko interneta, saj nam naše domače agencije pri tem ne morejo veliko pomagati. Če ne nadaljujemo s potjo takoj po pristanku na letališče, je včasih čisto dovolj, če karto rezerviramo kar v državi pristanka, nekaj dni vnaprej. Cene se, vsaj v Aziji, naj ne bi bistveno razlikovale glede na čas nakupa.

7) NAKUPOVANJE JE ZABAVNO

Spet smo pri seznamih. Kaj potrebujemo, je odvisno od tega kam potujemo in kako polne so že naše omare in predali. Nekaj uporabnih stvari, ki nam lahko pridejo prav na potovanju:
  • Torbica za denar in dokumente, znana tudi pod izrazom money belt. Nosimo jo pod obleko, za varnost naših dokumentov pred krajo.
  • Popotniške brisače. Zakaj obožujemo te male, drobne in drage zadeve? Ker so neverjetno praktične. Lahko se zložijo na neverjetno maljhen volumen, imajo pa še en kup drugih prednosti, kot je odlična vpojnost, čudežno hitro sušenje in antibakterijska obdelava.
  • Pohodniški čevlji. Če jih seveda potrebujemo. Pridejo prav na trekkingih, ki pa se jih na skoraj vseh koncih sveta popotniki množično udeležujejo. Kakšni so dobri pohodni čevlji, pa nam bo znal svetovati prodajalec v najbližji trgovini s športno opremo, oblačili in obutvijo (brez reklame!)
  • Oblačila. Sicer ni dobro, če nas zanese, dokupimo le tisto, kar nam v zalogi manjka. Kaj bomo spakirali v nahrbtnik, pa kasneje.
  • Zdravstvene zadeve, ki so opisane zgoraj ter še nekaj drugih, kot so geli za razkuževanje rok in tablete za prečiščevanje vode
  • Nahrbtnik. Ta si sicer zasluži celo poglavje, a bomo kratki. Verjetno najpomembnejši kos opreme pri popotniku, saj je cela veja popotnikov dobila po njem ime: backpackerji. Žal sem, kot backpackerka po duši, dosti omejena v razmišljanju in imam do ljudi s kovčki na kolesih nekoliko posmehljiv in vzvišen odnos ter jih nekako ne morem povezati s popotništvom. Kljub temu, da je vse možno, bomo tu predpostavljali, da popotniki potujejo z nahrbtnikom na rami (čeprav se je treba zavedati, da je backpacker pravzaprav podkategorija popotnika). Kaj torej mora imeti naš nahrbtnik? Najprej je tu kakovost. Ker se naši prtljagi slabo godi že na letalu, nahrbtnik pa bi naj bil naš sopotnik več let in na tisoče kilometrov, naj nam ne bo žal odšteti nekoliko več denarja za kvaliteto. To je vsekakor naložba za naprej. Druga stvar je prostornina. Zavedati se moramo, da bomo svojo prtljago na popotovanju dosti prenašali okoli, zato naj ne bi bila pretežka. Torej nima niti najmanjšega smisla kupovati 70+ l nahrbtnike. Izkušeni popotniki potujejo z 50-60 literskimi, ali pa celo manj. Tretja stvar je praktičnost. Popotniški nahrbtniki so boljši od alpinističnih, saj imajo zadrgo kot potovalke in lažje jih zaklenemo. Pomembno je tudi, kako je nahrbtnik grajen, kako dobro ima ojačan hrbtni del in kakšen je dizajn naramnic. Namig: teža naj bi bila razporejena, ne le na ramenih.
  • Spalna vreča, če gremo v toplejše kraje običajne spalne vreče morda niti ne potrebujemo, vsekakor pa se splača vzeti notranjo spalko iz svile ali bombaža. Zakaj, kasneje.
  • Beležka. Univerzalni pripomoček. Kje beležka pravzaprav ne pride prav?
  • Fotoaparat, ker res nočemo na pot brez njega, vsaj tistega malega žepnega.
  • Mreža proti komarjem. Če gremo na območje, kjer jo bomo potrebovali.
  • Pretvornik vtičnic za električno omrežje, če so vtičnice tam drugačne.
7) ZDRAVSTEVO ZAVAROVANJE

Če potujemo zunaj Evrope, je obvezno, saj nam zdravstvena zavarovalnica morebitnih stroškov zdravljenja ne bo povrnila. Obstaja več vrst zavarovanja, ponuja ga skoraj vsaka zavarovalnica, tako da je na nas, da jih nekaj med seboj primerjamo in izberemo najprimernejšo. Ponavadi samo zavarovanje v primerjavi z vsemi ostalimi stroški ni tako visoko in iti na pot prez njega ni priporočljivo, čeprav imamo ponavi srečo in se nam res nikoli nič ne zgodi. Poleg zdravstvenega zavarovanja lahko zavarujemo tudi naprimer prtljago ali vrednejšo opremo, kot je naprimer fotografska oprema.

8) DENAR JE SVETA VLADAR

Tu se začnejo odpirati dileme, kako urediti svoje finance za na pot. O tem bomo sicer spregovorili še nekoliko kasneje, tako da sedaj le osnove. Pred odhodom gremo pravočasno na banko, če je možno lahko nekaj denarja zamenejamo v tujo valuto (nekatere, bolj eksotične valute je potrebno naročiti ali pa jih sploh ni možno dobiti), si uredimo potovalne čeke, kreditno kartico, se pozanimamo o dvigu gotovine na bankomatih v tujini. Kakršnokoli opcijo že smo izbrali, vedno moramo poskrbeti, da ne bomo ostali brez denarja nekje na drugem koncu sveta. Vedno je potrebno imeti še določeno rezervno vsoto denarja, recimo vsaj tretjino predvidenga budžeta.

9) REZERVACIJA HOTELA

Ponekod je dobro hotele vnaprej rezervirati, seveda ni potrebno da to storimo mesec vnaprej, a nekaj dni vnaprej je morda čisto primerno. To velja za nekatere bolj priljubljene hotele, za destinacije po zahodnem svetu ali potovanje v visoki sezoni. Včasih je dobro, če si hotelsko sobo rezerviramo vsaj za prvi dan, sploh če prispemo pozno. Hoteli nam ponujejo tudi nekoliko popusta za rezervacije preko interneta.
Internet je tudi najboljši prostor, da najdemo primeren hotel. Dober vir je naprimer hostelsworl.com, čeprav tam niso vedno zbrani najcenejši ponudniki v svoji kategoriji. Dober vir je lahko tudi naš vodič ali spletni forumi.
Za rezervacijo ponavadi rabimo kreditno kartico.

10) UREJANJE PREVOZA NA LETALIŠČE

Kot smo videli pri letalskih kartah, obstaja precejšnja verjetnost, da ne bomo leteli z najbližjega letališča. Seveda je najlažje, če imamo koga, ki nas bo do tja zapeljal, ali se tja odpravimo z lastnim avtomobilom. S tem so povezani stroški z bencinom in parkirnino na letališču, ki je lahko kar zasoljena. Druga možnost so javni prevozi, ki so ponavadi dobro urejeni, saj je pretok ljudi na in iz letališča vedno velik. Težava je le v tem, da se včasih zgodi, da ni prevoza ob določeni uri in moramo zato čakati dolge ure na letališču. Tretja možnost pa o organizirani prevozi s kombiji. Ti prevozniki delujejo po principu, če se nabere dovolj potnikov, da se jim prevoz splača, potnike pripeljejo naravnost do letališča ali nazaj.

11) VEČNO PAKIRANJE

V teoriji nam le-to naj ne bi smelo vzeti preveč časa, a praksa je kot po pravilu drugačna. Zato je morda smisleno, da čas skarjšamo s seznamom, kaj se bo znašlo v nahrbtniku (če boste kdaj siti vseh teh seznamov, me prosim, ustavite).
Pomembni namigi pri pakiranju bi bili: Ne glede na to, koliko časa traja naše potovanje, vedno vzamemo stvari za največ en teden. In nič več. Nobenega odstopanja. Torej spodnje perilo za en teden, majic za en teden. Skoraj kjerkoli na svetu bomo potovali, vedno bomo naleteli na pralnice. S sabo vzamemo obleke, ki niso preveč mečkljive oziroma na mečkanje niso občutljive, saj je precej verjetno, da se bodo v nahrbtniku zmečkale ali pa nam jih v pralnici po pranju ne bodo tudi zlikali. Najbolje je spakirati obleke, ki jih v primeru uničenja ali izgube ne bomo preveč pogrešali. Najboljša rešitev so bombažne, zračne obleke, ki za pranje niso občutljive, ravno tako se izoginbajmo presvetlih oblačil, ki se bodo hitro umazala.
Po potrebi vzamemo vse iz zgornjega nakupovalnega seznama. Pametno pakiranje je tudi spretno pakiranje. Eden izmed trikov je, da se vsako oblačilo zvije v čim manjšo rolico, saj se tako manj zmečka, zloženo pa je na minimum. Drug trik je pravzapra tehničen: vakumske vrečke za pakiranje, ki prostornino lahko pošteno zmanjšajo. Če nimamo popotniškega nahrbtnika, najpomembnejše stvari zložimo na vrhu, naprimer čevlje pa na dno. Vrečke so naše najboljše prijateljice, ekologija gor ali dol. Naše stvari v nahrbtniku namreč ločijo po smislelnosti in namenbnosti ter jih hkrati zaščitijo pred morebitno poplavo ali umazanijo.
Kaj vse bomo vzeli s sabo, je spet odvisno od destinacije. Za pakiranje najbolj problematične so destinacije z mešanim vremeno, kjer lahko pričakujemo vse, od vročine do mraza in dežja. Vendar kjub vsemu vzamemo samo en primerek posebnim vremenskim razmeram prilagojen kos oblačila (kot je anorak, debel pulover itd). Zavedati se je treba, da hladnejše destinacije že v osnovi zahtevajo večji nahrbtnik, saj topla oblačila zasedejo več prostora kot poletne majčke. Razmisliti moramo tudi o navadah in običajih v državi. Če je dežela bolj tradicionalna, je dobro če imamo s sabo obleke, ki bodo več pokrivale, lahko da ima država celo določene zahteve (nošenje naglavnih rut).
Verjetno bomo vsaj določen čas na območju, kjer so vsakodnevne potrebščine, kot je toaletni papir, mila, zobne ščetke... normalno dostopne, zato z zalogami ne gre pretiravati. Vendar pa je dobro, če si vsaj osnovno zalogo vzamemo že od doma in jo potem po potrebi dopolnjujemo.

Še nekaj stvari, ki ne smejo manjkati v nahrbtniku:
  • Baterijska svetilka
  • Ključavnice in veriga
  • Turistični vodič
  • Čistilni robčki
  • Palerina ali anorak, razen če gremo v puščavo in le puščavo. Za duge destinacije je obvezen del opreme
  • Šiviljski pribor
  • Ogledalce
  • Škarjice za nohte, pilica, pinceta
  • Nekateri prisegajo na žepne nožke, vrvice in kljukice za sušenje perila, detergent za ročno pranje perila
  • Topel kos oblačila, tudi za trope, saj so klimatizirani prostori lahko zelo mrzli ali pa nas prepiha na odprtem pick-upu
Pred odhodom je potrebno kopirati svoj potni list, in sicer prvo stran (tisto s sliko, ne naslovnice) ter morebitne vize. Eno kopijo pustimo doma, drugo vzamemo s sabo ali si jo skeniramo in pošljemo na mail. To nam precej olajša pridobitev začasnega potnega lista za vrnitev domov v primeru izgube ali kraje pravega. Prav tako si zapišimo vse telefonske številke, ki bi jih morebiti rabili: telefonske številke domačih, telefonsko številko slovenskega veleposlaništva v državi, kamor potujemo (če Slovenija tam nima svojega predstavništva, se lahko obrnemo na katerokoli veleposlaništvo držav EU), telefonsko številko klicnega centra naše zdravstvene zavarovalnice, telefonsko številko klicnega centra naše banke (če imamo kreditno kartico, da jo lahko v primeru kraje čim prej prekličemo). Na strani Zunanjega ministrstva se lahko izoplni obrazec, kam, kdaj in s kom potujemo, da nas Ministrstvo lažje kontaktira v primeru morebitne evakuacije, naravnih nesreč, vojn itd.

Pomemben nasvet bi bil tudi, da nekaj najnujnejših stvari vzamemo s sabo na letalo v ročni prtljagi za primer, da se naša prtljaga nekje na poti izgubi. Seveda ni potrebno izgubljati besed o tem, da imamo vrednejše stvari ves čas pri sebi in ne v chekirani prtljagi.

Se nadaljuje...