...pred morebitnimi napadi panike.
Danes zjutraj se je v Jakarti, kamor letim v torek, zgodil teroristični napad v dveh hotelih. Po informacijah naj bi bili med žrtvami tudi tuji turisti.
Kot da novice o tem, da letala padajo kot muhe, da poskuša nova gripa mutirati in drugih katastrofah ne bi bile dovolj, so se sedaj še islamski skrajneži odločili deževati na moji paradi. Prvi odziv je bil jeza, ne strah ali zaskrbljenost, čista jeza. Koliko časa in energije človek namreč porabi za prepričevanje okolice, da ni vse tako nevarno kot izgleda in potem se vse sesuje v prah. Da vse ni tako nevarno kot izgleda najbrž seveda ni res, vsaj za goste hotelov, kjer sta se zgodila bombna napada ni, a raven moje zaskrbljenosti je z modrega območja zašel nekje v zeleno. Kaj? No, recimo, če je bila prej stopnja zaskrbljenosti na lestvici od 1 do 10 nekje 3, je sedaj morda 5 ali 6. Če pa pomislim, da se ne bom gibala po klasičnih terorističnih tarčah, pa še kako stopnjo manj.
Ponavljam: moja pot bo šla nekako čez Sulawesi, preko Floresa in Lomboka. Ti otoki v preteklosti niso imeli težav z islamskimi skrajneži, ki so že prevzeli odgovornost za današnje napade. Sulawesi je imel probleme zaradi političnih sporov, ki s tem nimajo veze. Po potrebi se bom osrednjega Sulawesija ognila. Razen Lomboka so moje postojanke precej daleč od tovrstnih dogajanj tudi zato, ker ti konci niso pretežno muslimanski. Sulawesi je še vedno večinoma protestantski, Flores pa katoliški.
Tarče teroristov so turistične točke, torej hoteli, restavracije, kraji, kjer se zbira večja množica ljudi. Če bo potrebno, se bom posluževala taksijev namesto javnega prevoza, v dragih in uglednih hotelih (ki so bolj mikavna točka) ne bom prenočevala, izogibala se bom tržnicam.
Najbrž napisano ne pomaga. No ja, vsaj samo sebe sem nekoliko pomirila. Menim, da obstaja verjetnost, da so ti bombni napadi osamljen primer in ne bodo sprožili vala tovrstnih dogodkov. Kljub temu, da obstaja možnost, da so skrajneži načrtovali več akcij, izkušnje kažejo, da gre ponavadi za moment presenečenja, kar pomeni, da ko je enkrat panika sprožena, je cilj začasno dosežen.
Danes zjutraj se je v Jakarti, kamor letim v torek, zgodil teroristični napad v dveh hotelih. Po informacijah naj bi bili med žrtvami tudi tuji turisti.
Kot da novice o tem, da letala padajo kot muhe, da poskuša nova gripa mutirati in drugih katastrofah ne bi bile dovolj, so se sedaj še islamski skrajneži odločili deževati na moji paradi. Prvi odziv je bil jeza, ne strah ali zaskrbljenost, čista jeza. Koliko časa in energije človek namreč porabi za prepričevanje okolice, da ni vse tako nevarno kot izgleda in potem se vse sesuje v prah. Da vse ni tako nevarno kot izgleda najbrž seveda ni res, vsaj za goste hotelov, kjer sta se zgodila bombna napada ni, a raven moje zaskrbljenosti je z modrega območja zašel nekje v zeleno. Kaj? No, recimo, če je bila prej stopnja zaskrbljenosti na lestvici od 1 do 10 nekje 3, je sedaj morda 5 ali 6. Če pa pomislim, da se ne bom gibala po klasičnih terorističnih tarčah, pa še kako stopnjo manj.
Ponavljam: moja pot bo šla nekako čez Sulawesi, preko Floresa in Lomboka. Ti otoki v preteklosti niso imeli težav z islamskimi skrajneži, ki so že prevzeli odgovornost za današnje napade. Sulawesi je imel probleme zaradi političnih sporov, ki s tem nimajo veze. Po potrebi se bom osrednjega Sulawesija ognila. Razen Lomboka so moje postojanke precej daleč od tovrstnih dogajanj tudi zato, ker ti konci niso pretežno muslimanski. Sulawesi je še vedno večinoma protestantski, Flores pa katoliški.
Tarče teroristov so turistične točke, torej hoteli, restavracije, kraji, kjer se zbira večja množica ljudi. Če bo potrebno, se bom posluževala taksijev namesto javnega prevoza, v dragih in uglednih hotelih (ki so bolj mikavna točka) ne bom prenočevala, izogibala se bom tržnicam.
Najbrž napisano ne pomaga. No ja, vsaj samo sebe sem nekoliko pomirila. Menim, da obstaja verjetnost, da so ti bombni napadi osamljen primer in ne bodo sprožili vala tovrstnih dogodkov. Kljub temu, da obstaja možnost, da so skrajneži načrtovali več akcij, izkušnje kažejo, da gre ponavadi za moment presenečenja, kar pomeni, da ko je enkrat panika sprožena, je cilj začasno dosežen.
Večkrat se šalim, ampak je v tem veliko resnice. Kakšna je verjetnost, da bi - kot Slovenec - umrl v terorističnem napadu, ali da bi bil v tujini zlorabljen na kak drug način? Dokaj majhna, večja je verjetnost, da umreš na slovenskih cestah (hitrost, alkohol), da te ustreli sorodnik (družinsko nasilje) oz. da narediš samomor. Ampak slednjih zadev smo navajeni (ker so domače), tujcem pa tako ne zaupamo. Boknedaj, da omeniš Couchsurfing :)
OdgovoriIzbriši