To temo bom nekoč v prihodnje bolj natančno razdelala na blogu, zato danes le osnove te zelo obširne teme. Ne glede na pretežno zabavno-satirični ton, ki se ga mnogokrat poslužujem tu na blogu, naj se bralcu vnaprej opravičim, ker bo ta del zapisa precej resen, saj menim, da je takšna tudi tema. Pristopi k odgovornemu popotništvu so lahko od popotnika do popotnika različni, a vsak posameznik bi si po mojem skromnem mnenju moral vzeti vsaj eno popoldne časa in se pred odhodom seznaniti z nekaterimi namigi, vsaj v razmislek.
Turizem je danes cvetoč posel, ki ni več rezerviran le za peščico najbogatejših. Z razvojem letalske industrije so tudi najbolj oddaljene destinacije na dosegu roke. Backpackerstvo se je iz aktivnosti gruče avanturistov spremenilo v popolnoma mainstreamovski in obče razširjen način potovanja. Zaradi manjšega finančnega vložka se tako vsako leto na pot poda nedoločljivo ogromno število predvsem mladih. A zaradi vse te dostopnosti sveta in razširjenosti popotništva se na pot odpravi dosti ljudi, ki v širni svet nikakor ne sodijo. Upam si trditi, da je med backpackerji še vedno večina dovolj ali vsaj solidno ozaveščena, a žal izkušnje dostikrat pokažejo tudi številne izjeme.
Zakaj je vse to problematično? In kaj je pravzaprav tisto, kar je problematično? Turizem, pa naj gre za počitnice ali popotništvo, tu razlik ne bomo delali, ima na lokalno skupnost velik vpliv. Mnoge skupnosti so na naval turizma popolnoma nepripravljene. S turizmom vdrejo v njihovo skupnost novi vzorci obnašanja, nove družbene strukture, vrednote, da o naravnem okolju ne govorimo. V kolikšni meri so te spremembe za skupnost dobre, pa je seveda stvar debate.
Tu se mnogokrat pojavi rek, da je od popotnika najbolj odgovorno, če ostane doma, saj to pomeni nič vpliva na lokalno skupnost.
ODGOVORNOST DO OKOLJA
Ne glede kjerkoli na svetu smo, nekaj eko-zavedanja bi morali vedno nositi s sabo. Ker pa smo v okolju, ki ni naše lastno, lahko včasih nekoliko brezbrižni, pa čeprav so včasih prav ekosistemi, ki jih na popotovanjih obiskujemo, najbolj krhki, moramo na to na potovanju vedno posebej misliti.
Vedno razmislimo, kako ravnamo z vodnimi viri. Tudi če potujemo v dežele, kjer je deževja obilno, se moramo zavedati dragocenosti vode. Pri tuširanju bodimo hitri in učinkoviti, če si oblačila premo na roke, si jih hkrati peremo več. Tudi uporaba biorazgradljivih detergentov in mil je za okolje bolj prijazna, nikakor pa navadnih detergentov ne uporabljamo v rekah in jezerih ali v bližini izvira pitne vode.
Ne smetimo okolja. Količino odpadkov poskušamo čim bolj zmanjšati in uporabljamo enbalažo, ki se lahko reciklira. Plastične vrečke in podobno odnesemo s sabo domov, če je le možno, saj bodo v državah tretjega sveta svojo pot verjetno končale v kakšni reki. Na splošno pa se vrečk na daleč izogibajmo in jih v trgovinah zavrnimo. Izogibajmo se, če je le možno, plastenk. Teh na žalost zaradi oporečnosti vodovoda marsikje po svetu uporabimo kar nekaj. Rešitev je nakup filtra za vodo ali tablet za prečiščevanje vode.
Posebej pazljivi bodimo na trekkingih v divjino. V primeru, da tudi naš vodič ni preveč okoljsko ozaveščen, kar se dostikrat zgodi, ga opozorimo in poskrbimo za odpadke, prav tako opozarjajmo druge pohodnike. Pri potapljanju ali snorkljanju moramo biti pazljivi, da ne poškodujemo koralnih grebenov ali drugih podvodnih ekosistemov. Koščki koral niso nikakršen spominek!
V številnih državah imajo živalski vrtovi in parki zelo nizke standarde. Takih živalskih vrtov ne podpirajmo z našim obiskom. Prav tako ne podpirajmo lokalnih "krotilcev" divjih živali, ki le-te razkazujejo na raznih festivalih ali ulicah. Te živali ponavadi živijo v zelo slabih razmerah, iztrgane iz njihovega naravnega okolja. Ne obiskujmo cirkusov, kjer nastopajo živali.
Nikakor ne kupujmo izdelkov iz ogroženih živalskih ali rastlinskih vrst. Če ne zaradi lastne zaskrbljenosti za okolje, zaradi zakonov, po katerm nam lahko kakršnikoli tak izdelek zaplenijo, mi pa plačamo kazen.
KULTURNO OBČUTJIVO POPOTNIŠTVO
V deželi, kamor potujemo, smo gostje in v večini koncev sveta zelo spoštovani gostje. Zato moramo storiti kar največ, da si vso to gostoljubnost tudi zaslužimo.
Vedno se pozanimamo o običajih ljudi, katere gost bomo. Velikokrat gre za majhne zanimivosti, ki pa so lahko zelo pomembne. Tako je na primer v budističnih državah skrajno nevljudno kazati stopala proti kakršnikoli podobi Bude, pravtako nikoli ne smemo stopiti čez kaj, kar bi lahko vsebovalo Budovo podobo. A to je le en primer, takih posebnosti je v vsaki deželi nešteto. Kje se o tem poučiti? Najboljši vir so vedno ljudje. Opazujmo jih, obnašajmo se kot oni, o navadah jih tudi povprašamo. Do njihove kulture pokažimo spoštovanje, če imamo možnost se jim pri izvajanju lokalnih običajev pridružimo.
Potrebno je biti previden pri izbiri obleke za na pot. V tradicionalnejših skupnostih, vera tu ne igra nujno vloge, lahko preveč razgaljeno zahodnjaško oblačenje sprejmejo kot žalitev. V takšnih skupnostih je včasih nesprejemljivo tudi izkazovanje naklonjenosti med moškim in žensko, tudi če gre le za držanje za roke.
Pri trekkingih na oddaljena območja raznih plemenskih skupnosti se vedno vprašajmo, kaj bo neka skupnost od našega obiska pridobila? Slabo plačo za šemljenje v nekakšne kostume za šova željne turiste, stik z razvadami naše civilizacije (droge, alkoholizem) ali bodo s tem lahko pridobili nove infrastrukture, izobraželne programe, sredstva za ohranitev njihovih tradicij?
Ljudi ne smemo obravnavati kot objektov, prek katerih pridemo do odličnih fotografij, s katerimi se bomo hvalili doma.
BARANTANJE
V številnih koncih sveta je barantanje način trgovanja in prodajalec je lahko celo užaljen, če se za ceno ne pogajamo. Vendar je v mnogih, predvsem manj razvitih in zato posledično za popotnika cenejših državah barantanje dobilo čisto nove razsežnosti. Številni turisti se s prodajalci v neskončnost pogajajo za razliko v ceni, ki ji doma ne bi posvečali niti najmanjše pozornosti. Zavedajmo se, da je smisel barantanja v tem, da s prodajalcem dosežemo ceno, ki je za oba sprejemljiva. Številni popotniki pa se včasih v tem popolnoma izgubijo in izgubijo mero, kaj je poceni. Mala razlika, ki jo po neskončnem barantanju pridobimo, nam pravzaprav ne pomeni nič, lahko pa pomeni dnevni obrok hrane prodajalcu. Ne glede na dejstvo, da nam domačini velikokrat zaračunajo neprimerno več kot domačim strankam, še vedno potujemo nepošteno poceni. Že dejstvo, da si lahko privoščimo pot na drug konec sveta, kar si naš taksist najbrž ne bo nikoli mogel, pomeni veliko.
BERAČENJE
Verjetno se bomo na naši poti po svetu slej ko prej soočili z revščino, ki si jo je v živo težko predstavljati. Tu se odpirajo številna vprašanja, kako ravnati s svojimi občutki in predvsem kako se na revščino odzivati.
Najbrž bodo naslednje vrstice nekoga, ki se v tematiko odgovornega popotništva ni nikoli spuščal, precej presenetile. Kadar naletimo na berače, moramo znati situacijo tisti trenutek preceniti. Na splošno naj bi veljalo, da se beračem ne daje denarja. Dostikrat vidimo beračiti otroke, ki jih starši pošiljajo na ulice. Ne glede na to, da otroci (ponavadi v lepi angleščini) povedo, da rabijo denar, ker bi radi šli v šolo, je žal resnica, da mali berači ne bodo nikoli videli šole več kot le nekaj razredov ali pa še to ne. Otroško beračenje je način zaslužka za njihove starše in z dajanjem denarja pošiljamo sporočilo, da to podpiramo. Tudi ti otroci bodo nekoč odrasli in z izkušnjami iz otroštva izoblikovali prepričanje, da niti svojih otrok ne bodo pošiljali v šolo, saj je beračenje (kratkoročno) bolj donosno. Tako se ustvari začaran krog, ki skupnosti ne podpira pri razvoju, temveč jo drži v odvisnosti od tuje miloščine. Če že damo, dajmo hrano, toaletne pripomočke, odeje. Vsekakor pa podpirajmo samoinciativno prodajanje izdelkov na ulici, saj s tem morda spodbujamo tudi druge, da denar zaslužijo z lastnim delom, ne beračenjem.
V mnogih državah nimajo razvitega sistema države blaginje, kot jo poznamo v večini zahodnih držav. Starejši, bolani, invalidi, izpadejo iz sistema in nimajo prav nikakršnih možnosti dohodka. Tu pravzaprav naši prispevki pridejo še kako prav.
Seveda pa kot odgovorni popotniki ne moremo in ne smemo postati brezbrižni do revščine, ki smo ji priča. Kaj torej lahko naredimo?
Če želimo pomagati, se usmerimo na pomoč skupnosti. Podpirajmo šolanje in izobraževanje, darujmo kri bolnišnicam, pomagamo pri gradnji pomembnih infrastruktur. Za spominke kupujmo domače izdelke naravnost od izdelovalcev, ne v nakupovalnih središčih. Spimo pri domačinih, jejmo v družinskih restavracijah, saj tako poskrbimo, da gre denar čim bolj neposredno nazaj skupnosti. Morda kratkoročno ne bomo opazili nobenega učinka, zato je deljenje bombončkov otrokom precej bolj priljubljena in lažja rešitev. Vendar žal služi večinoma le napihovanju lastnega ega z lažnim zavedanjem o naši dobrodelni duši, a k rešitvi problema pa žal ne pripomore veliko ali pa celo škodi. Vsi poznamo tisti rek o tem, da je bolje reveža naučiti, kako ribo uloviti, ne mu z njo le postreči. Podpiranje (predvsem otroškega) beračenja žal ni učenje, kako loviti ribe, temveč otroke, naslednjo generacijo, uči odvisnosti od tujcev.
Ko razmišljamo o etičnem ravnanju na potovanju, moramo vedno gledati širše in upoštevati vse vidike. In na koncu vedno ravnati po svoji vesti.
Sama poznam vsaj dve organizaciji, za kateri si upam dati roko v ogenj, da bosta znali vaš denar posredovati v prave roke. Pri tem boste storili ključno: podprli skupnost. Za nadaljne informacije me kontaktirajte!
Turizem je danes cvetoč posel, ki ni več rezerviran le za peščico najbogatejših. Z razvojem letalske industrije so tudi najbolj oddaljene destinacije na dosegu roke. Backpackerstvo se je iz aktivnosti gruče avanturistov spremenilo v popolnoma mainstreamovski in obče razširjen način potovanja. Zaradi manjšega finančnega vložka se tako vsako leto na pot poda nedoločljivo ogromno število predvsem mladih. A zaradi vse te dostopnosti sveta in razširjenosti popotništva se na pot odpravi dosti ljudi, ki v širni svet nikakor ne sodijo. Upam si trditi, da je med backpackerji še vedno večina dovolj ali vsaj solidno ozaveščena, a žal izkušnje dostikrat pokažejo tudi številne izjeme.
Zakaj je vse to problematično? In kaj je pravzaprav tisto, kar je problematično? Turizem, pa naj gre za počitnice ali popotništvo, tu razlik ne bomo delali, ima na lokalno skupnost velik vpliv. Mnoge skupnosti so na naval turizma popolnoma nepripravljene. S turizmom vdrejo v njihovo skupnost novi vzorci obnašanja, nove družbene strukture, vrednote, da o naravnem okolju ne govorimo. V kolikšni meri so te spremembe za skupnost dobre, pa je seveda stvar debate.
Tu se mnogokrat pojavi rek, da je od popotnika najbolj odgovorno, če ostane doma, saj to pomeni nič vpliva na lokalno skupnost.
ODGOVORNOST DO OKOLJA
Ne glede kjerkoli na svetu smo, nekaj eko-zavedanja bi morali vedno nositi s sabo. Ker pa smo v okolju, ki ni naše lastno, lahko včasih nekoliko brezbrižni, pa čeprav so včasih prav ekosistemi, ki jih na popotovanjih obiskujemo, najbolj krhki, moramo na to na potovanju vedno posebej misliti.
Vedno razmislimo, kako ravnamo z vodnimi viri. Tudi če potujemo v dežele, kjer je deževja obilno, se moramo zavedati dragocenosti vode. Pri tuširanju bodimo hitri in učinkoviti, če si oblačila premo na roke, si jih hkrati peremo več. Tudi uporaba biorazgradljivih detergentov in mil je za okolje bolj prijazna, nikakor pa navadnih detergentov ne uporabljamo v rekah in jezerih ali v bližini izvira pitne vode.
Ne smetimo okolja. Količino odpadkov poskušamo čim bolj zmanjšati in uporabljamo enbalažo, ki se lahko reciklira. Plastične vrečke in podobno odnesemo s sabo domov, če je le možno, saj bodo v državah tretjega sveta svojo pot verjetno končale v kakšni reki. Na splošno pa se vrečk na daleč izogibajmo in jih v trgovinah zavrnimo. Izogibajmo se, če je le možno, plastenk. Teh na žalost zaradi oporečnosti vodovoda marsikje po svetu uporabimo kar nekaj. Rešitev je nakup filtra za vodo ali tablet za prečiščevanje vode.
Posebej pazljivi bodimo na trekkingih v divjino. V primeru, da tudi naš vodič ni preveč okoljsko ozaveščen, kar se dostikrat zgodi, ga opozorimo in poskrbimo za odpadke, prav tako opozarjajmo druge pohodnike. Pri potapljanju ali snorkljanju moramo biti pazljivi, da ne poškodujemo koralnih grebenov ali drugih podvodnih ekosistemov. Koščki koral niso nikakršen spominek!
V številnih državah imajo živalski vrtovi in parki zelo nizke standarde. Takih živalskih vrtov ne podpirajmo z našim obiskom. Prav tako ne podpirajmo lokalnih "krotilcev" divjih živali, ki le-te razkazujejo na raznih festivalih ali ulicah. Te živali ponavadi živijo v zelo slabih razmerah, iztrgane iz njihovega naravnega okolja. Ne obiskujmo cirkusov, kjer nastopajo živali.
Nikakor ne kupujmo izdelkov iz ogroženih živalskih ali rastlinskih vrst. Če ne zaradi lastne zaskrbljenosti za okolje, zaradi zakonov, po katerm nam lahko kakršnikoli tak izdelek zaplenijo, mi pa plačamo kazen.
KULTURNO OBČUTJIVO POPOTNIŠTVO
V deželi, kamor potujemo, smo gostje in v večini koncev sveta zelo spoštovani gostje. Zato moramo storiti kar največ, da si vso to gostoljubnost tudi zaslužimo.
Vedno se pozanimamo o običajih ljudi, katere gost bomo. Velikokrat gre za majhne zanimivosti, ki pa so lahko zelo pomembne. Tako je na primer v budističnih državah skrajno nevljudno kazati stopala proti kakršnikoli podobi Bude, pravtako nikoli ne smemo stopiti čez kaj, kar bi lahko vsebovalo Budovo podobo. A to je le en primer, takih posebnosti je v vsaki deželi nešteto. Kje se o tem poučiti? Najboljši vir so vedno ljudje. Opazujmo jih, obnašajmo se kot oni, o navadah jih tudi povprašamo. Do njihove kulture pokažimo spoštovanje, če imamo možnost se jim pri izvajanju lokalnih običajev pridružimo.
Potrebno je biti previden pri izbiri obleke za na pot. V tradicionalnejših skupnostih, vera tu ne igra nujno vloge, lahko preveč razgaljeno zahodnjaško oblačenje sprejmejo kot žalitev. V takšnih skupnostih je včasih nesprejemljivo tudi izkazovanje naklonjenosti med moškim in žensko, tudi če gre le za držanje za roke.
Pri trekkingih na oddaljena območja raznih plemenskih skupnosti se vedno vprašajmo, kaj bo neka skupnost od našega obiska pridobila? Slabo plačo za šemljenje v nekakšne kostume za šova željne turiste, stik z razvadami naše civilizacije (droge, alkoholizem) ali bodo s tem lahko pridobili nove infrastrukture, izobraželne programe, sredstva za ohranitev njihovih tradicij?
Ljudi ne smemo obravnavati kot objektov, prek katerih pridemo do odličnih fotografij, s katerimi se bomo hvalili doma.
BARANTANJE
V številnih koncih sveta je barantanje način trgovanja in prodajalec je lahko celo užaljen, če se za ceno ne pogajamo. Vendar je v mnogih, predvsem manj razvitih in zato posledično za popotnika cenejših državah barantanje dobilo čisto nove razsežnosti. Številni turisti se s prodajalci v neskončnost pogajajo za razliko v ceni, ki ji doma ne bi posvečali niti najmanjše pozornosti. Zavedajmo se, da je smisel barantanja v tem, da s prodajalcem dosežemo ceno, ki je za oba sprejemljiva. Številni popotniki pa se včasih v tem popolnoma izgubijo in izgubijo mero, kaj je poceni. Mala razlika, ki jo po neskončnem barantanju pridobimo, nam pravzaprav ne pomeni nič, lahko pa pomeni dnevni obrok hrane prodajalcu. Ne glede na dejstvo, da nam domačini velikokrat zaračunajo neprimerno več kot domačim strankam, še vedno potujemo nepošteno poceni. Že dejstvo, da si lahko privoščimo pot na drug konec sveta, kar si naš taksist najbrž ne bo nikoli mogel, pomeni veliko.
BERAČENJE
Verjetno se bomo na naši poti po svetu slej ko prej soočili z revščino, ki si jo je v živo težko predstavljati. Tu se odpirajo številna vprašanja, kako ravnati s svojimi občutki in predvsem kako se na revščino odzivati.
Najbrž bodo naslednje vrstice nekoga, ki se v tematiko odgovornega popotništva ni nikoli spuščal, precej presenetile. Kadar naletimo na berače, moramo znati situacijo tisti trenutek preceniti. Na splošno naj bi veljalo, da se beračem ne daje denarja. Dostikrat vidimo beračiti otroke, ki jih starši pošiljajo na ulice. Ne glede na to, da otroci (ponavadi v lepi angleščini) povedo, da rabijo denar, ker bi radi šli v šolo, je žal resnica, da mali berači ne bodo nikoli videli šole več kot le nekaj razredov ali pa še to ne. Otroško beračenje je način zaslužka za njihove starše in z dajanjem denarja pošiljamo sporočilo, da to podpiramo. Tudi ti otroci bodo nekoč odrasli in z izkušnjami iz otroštva izoblikovali prepričanje, da niti svojih otrok ne bodo pošiljali v šolo, saj je beračenje (kratkoročno) bolj donosno. Tako se ustvari začaran krog, ki skupnosti ne podpira pri razvoju, temveč jo drži v odvisnosti od tuje miloščine. Če že damo, dajmo hrano, toaletne pripomočke, odeje. Vsekakor pa podpirajmo samoinciativno prodajanje izdelkov na ulici, saj s tem morda spodbujamo tudi druge, da denar zaslužijo z lastnim delom, ne beračenjem.
V mnogih državah nimajo razvitega sistema države blaginje, kot jo poznamo v večini zahodnih držav. Starejši, bolani, invalidi, izpadejo iz sistema in nimajo prav nikakršnih možnosti dohodka. Tu pravzaprav naši prispevki pridejo še kako prav.
Seveda pa kot odgovorni popotniki ne moremo in ne smemo postati brezbrižni do revščine, ki smo ji priča. Kaj torej lahko naredimo?
Če želimo pomagati, se usmerimo na pomoč skupnosti. Podpirajmo šolanje in izobraževanje, darujmo kri bolnišnicam, pomagamo pri gradnji pomembnih infrastruktur. Za spominke kupujmo domače izdelke naravnost od izdelovalcev, ne v nakupovalnih središčih. Spimo pri domačinih, jejmo v družinskih restavracijah, saj tako poskrbimo, da gre denar čim bolj neposredno nazaj skupnosti. Morda kratkoročno ne bomo opazili nobenega učinka, zato je deljenje bombončkov otrokom precej bolj priljubljena in lažja rešitev. Vendar žal služi večinoma le napihovanju lastnega ega z lažnim zavedanjem o naši dobrodelni duši, a k rešitvi problema pa žal ne pripomore veliko ali pa celo škodi. Vsi poznamo tisti rek o tem, da je bolje reveža naučiti, kako ribo uloviti, ne mu z njo le postreči. Podpiranje (predvsem otroškega) beračenja žal ni učenje, kako loviti ribe, temveč otroke, naslednjo generacijo, uči odvisnosti od tujcev.
Ko razmišljamo o etičnem ravnanju na potovanju, moramo vedno gledati širše in upoštevati vse vidike. In na koncu vedno ravnati po svoji vesti.
Sama poznam vsaj dve organizaciji, za kateri si upam dati roko v ogenj, da bosta znali vaš denar posredovati v prave roke. Pri tem boste storili ključno: podprli skupnost. Za nadaljne informacije me kontaktirajte!
Ni komentarjev:
Objavite komentar