četrtek, 26. december 2013

Vrnitev na kraj zločina ali koliko sva se z Bangkokom v petih letih spremenila

Verjetno je moj spomin na Bangkok zamegljen s precej nostalgije na moje prvo daljše potovanje. Prvi stik z mestom je bil prepojen z navdušenjem nad popolnoma novim svetom, s tistim občutkom, ko stopiš z letala na čisto drugem koncu sveta. Nasmejani obrazi, eksotični okusi, poceni hotelske sobe s kopalnicami brez posebne kabine za tuširanje. Vznemirjenje potovanja, pustolovščine, ki te čaka za vsakim vogalom.
Ko sem se tokrat zbudila v Bangkoku, smo tičali v prometnem zamašku na poti s Ko Sameta. Precej omotična sem se odpravila mimo stoječe pločevine okoli in okoli ogromnega prometnega vozlišča do treh različnih avtobusnih postajališč, da bi našla pravi avtobus na moj konec mesta. Izkazalo se je, da sem iskala avtobus številka 12. Hotel sem se odločila poiskati v okolici znamenite ulice Khao San Rd, za kar imam precej tehtna razloga. Prvi je, da sem si resnično želela videti ta backpackerski raj skozi prizmo petletnih popotniških izkušenj kasneje. Drugi je precej bolj preprost - udobje, turisti, bari, restavracije, turistična infrastruktura. Ob pomanjkanju vsega naštetega v moji Dhaki mi najbrž tega ne gre zameriti.
Prvo, kar me je presenetilo na ulicah Bangkoka, je bil neverjeten mir. Nobenega hrupa, nobene napetosti v zraku; namesto tega je vse preprosto bilo. Avtobus je mirno obstal pred semaforjem in ko mu je bilo dano, mirno speljal. Nobenega hupanja, udarjanja ob bok vozil, sunkovitega pospeševanja ali ustavljanja. Nobenih agresivnih voznikov pomočnikov, teh vladarjev kaosa na ulicah Dhake.
Hostel sem našla nekoliko stran od Khao Sana, prijeten kotiček za razumno ceno in s toplo vodo. Poskusila sem najti nekaj krajev, ki so mi ostali v spominu izpred petih let. Najinega hotela nisem našla. Našla sem precej priljubljeno izraelsko restavracijo. Menjalnico, kjer sem zamenjala zadnje evre za pot na letališče pred odhodom domov.
Bangkok je poln mladih in manj mladih turistov v pričakovanju nepozabne zabave. Te resnično ni težko najti. V tem pogledu je Bangkok vsekakor izpolnil moja pričakovanja. In če sem v šestih dneh na Tajskem spala rekordno malo, mi je tudi to oproščeno. V prihodnjih dneh se mi je pridružil Francoz, s katerim sva se spoznala na Ko Sametu in dekle iz Srbije, ki jo je k meni usmeril skupni prijatelj iz Dhake.
Druga stvar, ki me je presenetila, je bila odsotnost vztrajnih prodajalcev vsega mogočega. Tuk-tuki so čudežno izgini z ulic. Med prvim obiskom so bili stalnica sprehoda po Bangkoku, zvrščeni prav po vseh ulicah, kjer so lahko pričakovali naval potnikov. Sedaj bi jih še pred Khao Sanom lahko iskala z lupo, drugje pa so bili že skoraj izumrla vrsta. Tudi ostali prodajalci so se nekam porazgubili. Skoraj nobene ponudbe od krojačev ali organiziranih izletov. Hoja po opravkih je bila osvobajajoče preprosta.
Žal nisem imela časa skočit do znamenitosti, čeprav sem imela v načrtu celotno turo po glavnih templjih. Opravki na bangladeški ambasadi so mi vzeli več časa, kot sem sprva mislila. Zaradi pomanjkanja časa sem se posluževala taksijev, namesto lokalnega prevoza. Moj pogovor s taksisti je bil precej drugačen, kot je običajni pogovor s taksistom v mestu, ki ga obiščem. Beseda je nanesla na tropsko sadje, kdaj je to zrelo, od kod je uvoženo izven sezone, cene zelenjave na lokalnih tržnicah in domačo vas taksista. Po letu življenja med tropskim sadjem lahko popolnoma suvereno sodelujem v pogovoru o mangu.
Bangkok je neverjetno moderno, obvladljivo, urejeno in zabavno mesto, kjer imaš vse na dlani. Obiskati moje prvo azijsko mesto je bilo kot srečati starega prijatelja, ki si ga nazadnje videl v težavnih najstniških letih. Tokrat se je zdel precej bolj odrasel, zrel, umirjen - prijetna družba, ki si jo želiš ponovno srečati.
Le da najbrž ni bil Bangkok tisti, ki se je spremenil.

ponedeljek, 16. december 2013

Nemiri

"Pa bodita previdna!" nama je prijateljeva mama rekla v slovo, zaskrbljeno in rahlo ukazujoče. Zunaj je bila še tema, malo po jutranjem klicu k molitvi, ko sva zapuščala stanovanje v Uttari, soseski, ki se razprostira tik letališča. Opozorilo je bilo mišljeno kot opomba, da se je tisti dan napovedal hartal, ki smo se ga vsi po tiho bali. Sklican je bil zaradi izvršitve smrtne kazni enega izmed obsojenih vojnih zločinov.
Prijatelj me je pospremil do letališča, od koder sem imela let proti Bangkoku.

Zapustiti Bangladeš je bil precej nenavaden občutek. Zadnje tedne v Dhaki so zaznamovali politični nemiri, hartali, blokade, bes javnosti zaradi izbruhov nasilja nad nedolžnim prebivalstvom in zadnji teden še hitro izvršena smrtna obsodba, ki je razjezila skrajno islamistično stranko Jamaat e Islami.
Večer pred mojim odhodom je bil prvi dan po dolgem času, ko je bil običajen, vsaj na papirju miren dan. Zvečer sem se odpravila k prijatelju, kjer sem prespala zaradi lažjega dostopa na letališče. Preden sem z nahrbtnikom na rami zapustila stanovanje, sem se zadnjič poslovila od sostanovalca Matta, ki v prihodnjih dneh odhaja domov, kjer bo preživel praznike. Po praznikih se ne vrača več v Dhako, ampak v indijski Varanasi, kjer je dobil službo. Matt je bil tisti, ki je močno zaznamoval moje bivanje v Dhaki od prvega dneva. Včasih je bil edini, ki je razumel moje občutke, ki so se mi porajali, ko sem poskušala dognati Bangladeš. Dvome. Strahove. Navdušenje. Vse faze prilagajanja Dhaki je nekoč dal tudi sam skozi in zato mi je vedno bil v nenadomestljivo podporo. Misel, da ga ne bo več doma, ko se vrnem s Tajske je nepredstavljiva.
Moj odnos z J., eden mojih najboljših prijateljev v Dhaki, se je znašel v slepi ulici. Kot bi se zaletavala v zid, a zid se ne da. Preprosto ne znajdeva se več isti strani. V teh tednih sem ga neverjetno pogrešala, a tudi, ko je bil blizu, sem čutila med nama pregrado, ki se je znašla tam. V resnici nisem bila več prepričana, če sploh želim še kdaj to pregrado podreti.

Stopila sem na tla Tajske, države, ki sem jo obiskala pred dobrimi petimi leti na svojem prvem potovanju po Aziji se v trenutku zavedla, kako daleč stran je Bangladeš. Veliko lažje ga je videti z razdalje.
Prvi dan sem porabila za pot do otoka Ko Samet, le nekaj ur oddaljenega od Bangkoka. Zjutraj sem zakopala nožne prste v mivko ljubke plaže, zaplavala v toplem, vzvalovanem morju in Bangladeš je bil še dlje. Tako daleč, da sem se zavedla, da ga pogrešam. Da je moj dom. Da bo Matt vedno moj prijatelj. Da rabiva z J. le nekaj časa vsak zase. Da stvari nikoli ne bodo popolne. Ali takšne, kot si jih jaz želim.
Jutri me čaka pot nazaj v Bangkok, ki ga bo zanimivo videti v luči preteklih izkušenj. Morda kaos ne bo več tako kaotičen. Hrana ne tako pikantna. Morda bo v petek, ko odhajam domov, drugačen tudi Bangladeš.

petek, 13. december 2013

15 nasvetov kako preživeti v Politično nestabilni državi

1) Poznaj vire informacij
V Politično nestabilni državi so pojmi kot svoboda govora ali objektivno poročanje – še bolj kot drugod – precej nedosegljiv ideal. Zato si je težko ustvariti objektivno sliko o tem, kdo je good guy in kdo bad guy. Pravzaprav, ponavadi ni ne enih ne drugih. Pravzaprav, niti ni pomembno, kdo je kdo. Pravzaprav, če ne pišeš bloga o dogajanju, moraš vedeti le to, da je vsako prebrano informacijo treba vzeti s ščepcem soli.

2) Poznaj ozadje
Tudi, če ne pišeš bloga. Konec koncev nočeš izpasti neveden bedak, ko tema nanese na trenutno politično dogajanje, nekje po uvodnem Kako si in Od kod prihajaš od naključnih neznancev na avtobusu. Od tebe je seveda odvisno, ali si ustvariš in deliš svoje osebno mnenje, ampak pazi, da ne sprožiš vsesplošnega pretepa, politika je v takšnih časih precej kočljiva tema.

3) Pouči se o vojaških, obrambnih, paravojaških itd skupinah
In razlikah med njimi. Čisto preprosto, da veš, kako resna je situacija. Navadna policija na večjih križiščih lahko pomeni le običajen dan v militantni državi, med tem ko kolone tovornjakov, z do zob oboroženimi uniformiranci in imenom, sestavljenim iz vsaj tri-črkovne, na videz težko razložljive kratice, verjetno pomeni nekaj več akcije.

4) Ostani informiran
Tvoj zajtrk naj tako sestavlja omleta, popečen toast, sveže stisnjen pomarančni sok, kava ali čaj ter jutranje novice o cestnih blokadah, stavkah, protestnih shodih, apokalipsah. Načrtuj dan v skladu s tem in vedno ohrani nekaj fleksibilnosti. Za večerjo si postrezi z izbranimi tremi hodi ter večernimi poročili o dogajanju preteklega dne.

5) A bodi selektiven, ko poročaš o dogajanju svojim bližnjim doma
Izogibaj se besed kot so Vojaški udar, Spopadi, Eksplozije, Nasilje… Če imaš srečo in živiš v Politično nestabilni državi, za katero Zahodu ni dovolj mar, da bi poročal o njej, lahko pravzaprav pretok informacij do svojih domačih skoraj popolnoma kontroliraš. To je, dokler ne odkrijejo Al Jazzere. Verjetno pa do sedaj že veš, da je marsikdaj poročanje precej prenapihnjeno in ne odraža dejanskega stanja, ki ga sam doživljaš. Poskušaj domače prepričati, da je temu res tako.

6) Posvoji bolj odprti pogled na pojem “Vojaški prevzem oblasti”
Ker, človekove pravice gor ali dol, vse ima svoje meje. Nekatere države žal niso ustvarjene za demokracijo. Posvoji tudi bolj kritičen pogled na demokracijo samo. Sistema, ki bolj ali manj uspešno deluje, od koder pač prihajaš, morda ni mogoče prenesti v tvoje novo okolje. V Politično nestabilni državi ne moreš preprosto prevesti situacije glede na tebi poznan sistem delovanja. Življenje v Politično nestabilni državi je idealen čas za samorefleksijo o opranosti možganov z idejo o vsemogočni demokraciji in refleksijo o tem političnem sistemu samem. Ali res deluje tam, od koder prihajaš? Je res tako popoln sistem, vreden izvoza vsaj toliko kot Applovi izdelki in akcijski hollywoodski filmi?

7) Ne nosi glave na pladnju
Seveda, življenje ljubiteljskega vojnega poročevalca se sliši vznemirljivo, a verjemite mi, da ima tudi svoje pomanjkljivosti. Te se, po poročanju prijatelja foto-poročevalca, kažejo v modricah, ki so posledica napadov na novinarje s strani protestnikov ali policije, kakšnih letečih predmetov in občasnega (če imaš srečo le gumijastega) izstrelka.
V vsakem slučaju se izogibaj krajev, kjer potekajo protesti, tudi, če jih napovedujejo kot mirne.

8) A ne dopusti, da dogajanje zmede tvoj vsakdan bolj, kot je potrebno
Zapiranje v stanovanje nikakor ne koristi. Varnost je seveda na prvem mestu, a življenje ponavadi teče dalje celo na vojnih območjih. S prakticiranjem primerne stopnje previdnosti lahko tvoji dnevi potekajo skoraj nemoteno.

9) Poznaj alternative
Lahko se zgodi, da zaradi cestne blokade obtičiš na službeni poti, ali le ne moreš do pisarne. Lahko da imaš sestanek natančno na dan, ko se konča večdnevna blokada in se pločevina, polna opravkov željnih meščanov, razlije po cestah. Vedno je dobro vedeti, kako priti nekam, če običajni način odpove. Kupi/najemi helikopter, naprimer. Ali pa uporabi redno letalsko linijo za daljša potovanja.

10) Rešilec ni vedno le rešilec
…ampak ena izmed zgornjih alternativ. Družbeno neodgovorno kot je, Press in Ambulance oznake na vozilih so splošno znane kot varne in v Politično nestabilni državi redno uporabljene za bolj ali manj nujne prevoze.

11) Naredi zaloge
Mleka, masla, mesnih izdelkov in druge pokvarljive hrane, zelenjave, vode in investiraj v električni akumulator, če ga še nimaš. Ko izdelki zaradi cestnih blokad  ne bodo dosegli polic trgovin, boš za ta nasvet hvaležen. Prav tako, ko bodo zaradi istega razloga cene poskočile v nebo. Zakaj je potrebno narediti zaloge vode in elektrike, nimam pojma. Nekdo je pač nasvet objavil na Facebooku.

12) Pogovarjaj se z drugimi tujci o možnostih evakuacije, ker je pač bolj vznemirljivo od pogovorov o strežnem osebju
Hkrati ti bo dalo občutek, da tvoje življenje dejansko dosega stopnjo zanimivosti, ki jo poskušaš prikazati svojim prijateljem preko spletnih družabnih omrežji. Ni pomembno, da dejansko živiš v zlatem mehurčku in da v resnici ne ločiš med vsemi paravojaškimi enotami, ko jih vidiš.

13) Redno obnavljaj svoje Facebook statuse
Tako bo dejstvo, da živiš v Politično nestabilni državi vsaj na daleč izgledalo vznemirljivo in ti velik avanturist, kot bi pač človek pričakoval. Hej, če moraš že ravno trpeti izgovore čistilke, ki zaradi nemirov ne pride pospravit stanovanja ali pomanjkanje masla v trgovinah, potem vsaj pridobi slavo med svojimi 856 Facebook prijatelji. Naj vedo, kako izjemno je tvoje življenje, polno preizkušenj, ki pridejo v paketu s Politično nestabilno državio.

14) Ohrani smisel za humor
Po možnosti sarkazem.

15) Spakiraj in pojdi drugam, če postane prevroče
Resno in brez sarkazma.

P.s: Ali pa za vraga, ostani v varnem zavetju doma. Zakaj bi sploh želel v politično nestabilno državo? Tam je ponavadi neznansko vroče in imajo čisto preveč vrst banan, da bi se počutil udobno…

petek, 6. december 2013

Bangladeš je to, kar se ti zgodi, med tem ko načrtuješ druge stvari

Četrtega decembra zgodaj zjutraj sem pojedla zajtrk – nekakšno omleto, kavo in belo štručko kruha popolnoma brez okusa. Ugotovila sem, da moja telefonska številka ne deluje in kupila novo sim kartico na prvem prodajnem pultu, ki sem ga opazila. Nato je sledilo kar nekaj čakanja v vrstah, preden sem na zadnjem sedežu trikolesnega CNG-ja drvela po prazni New Airport Rd, dolgi in ravni štiripasovnici, ki povezuje severno obrobje Dhake s centrom mesta, vse tam do Farm Gate-a in se nadaljuje preko poslovnega, prenatrpanega in zadušljivega Kawran Bazarja do širokega in prostranega Shahbaga. Tisti dan je bil hartal, vsesplošna vsedržavna stavka, kar je bil razlog, da je moj CNG drvel po široki cesti praktično brez ovir.
Voznik me je odložil nekje, kjer še nikoli v življenju nisem bila. Podoba avtobusnega postajališča me je zmedla. Toliko ljudi, barv, nobenega reda. In nobenega imena ulice. Kje za vraga sem pristala? Kako naj najdem ulico, ki jo iščem?
To je bilo leto dni nazaj. Tisti dan sem dobila novo telefonsko številko, dva nova prijatelja in nov dom, brez da bi se tega takrat že zavedala.
Letošnjega četrtega decembra sem se zbudila in vstala s precejšnjo težavo, čeprav sem lahko ta dan spanec nekoliko potegnila. Zajtrk sem izpustila, ker si tako ali tako ponavadi kupim prigrizek v kantini blizu moje pisarne. Odhitela sem po stopnicah sedem nadstropji navzdol in se z rikšo zapeljala do Asad Gate-a, kjer sem kljub pozni jutranji uri brez težav ujela avtobus številka 27. Avtobus je rabil le okoli pol ure po skoraj prazni New Airport Rd do Shaure, postajališča, kjer skočim iz avtobusa.
Natančno leto dni od kar me je CNG odložil na avtobusnem postajališču v Mohammadpurju in sem dobila novo telefonsko številko, prva nova prijatelja in nov dom, mi je odvetnik poslal kopijo pisma, ki je sporočalo, da mi je bila končno odobrena bangladeška delovna viza.

Ko sem zvečer prišla domov, mi je cimer čestital za prvo obletnico Desha in me objel. Vprašal me je, kaj bi sporočila sami sebi leto dni nazaj. Precej težko vprašanje. Morda bi počakala z nakupom sim kartice in namesto Airtelove kupila Grameenphonovo. Preživela bi več časa v Stari Dhaki. Bila bi bolj pridna pri učenju bengalščine. Sprejela bi nekaj drugačnih odločitev v zasebnem življenju. Se nekoliko drugače lotila reševanja birokracije okoli vize.
Ko me ljudje vprašajo, ali nameravam ostati tu še dolgo časa, se rada izognem odgovoru s pripombo, da naj ne bi bila tu niti ta trenutek. Bili so načrtovani trije dnevi v Dhaki in nekje vmes se je zgodilo, da sem ostala. Včasih stvari ne tečejo popolnoma tako, kot smo predvidevali. Mislimo si, da bomo sicer šli s tokom, a tok nas bo vselej nesel po znanih brzicah. Znane brzice ponavadi vsebujejo vsem poznane in široko sprejete elemente, ki delujejo udobno in domače. Potem pa se zgodi Bangladeš. In brzice se razlijejo čez korita rek in krenejo svojo pot, nekako tako, kot se to zgodi na ravnih poljih Bangladeša vsako deževno dobo.

Četrtega decembra letos je bil, prav tako kot istega dne leto dni nazaj, hartal. Zanimivo, kako se nekatere stvari ne spremenijo. Nekatere stvari pa preprosto nikoli več ne ostanejo enake.

ponedeljek, 2. december 2013

Potovanje v Bangladeš s Popotniško agencijo Lama

Bangladeš je zagotovo ena najbolje varovanih skrivnosti južne Azije. Dežela, povečini ravna kot zrcalo, v zahodnih medijih slovi predvsem po poplavah in revščini, a popotnikom, ki so pripravljeni pogledati dlje od senzacionalističnih naslovnic, nudi pravo popotniško poslastico. Stran od uhojenih turističnih poti indijske podceline se srečamo z bogato kolonialno zgodovino, kaosom glavnega mesta Dhake, pisano kulturo, osupljivo naravo, najdaljšo peščeno plažo na svetu in idiličnimi vasicami, kjer se pred nami odvija skromno ruralno življenje.
Resnični čar Bangladeša pa se skriva v njegovih prebivalcih: gostoljubnih in iskreno veselih vsakega gosta, ki mu dajo vedeti, da je njihov dom, pa če še tako skromen, tudi njegov dom. Sundarban, največji gozd mangrov na svetu, treking v osupljivo lepem in kulturno raznolikem območju Chittagong Hill Tracts, kilometrske peščene plaže otoka Saint Martin... je le nekaj nepozabnih izkušenj, ki jih bomo doživeli v Bangladešu. Na potovanju bo poudarek na pristnem stiku s kulturo in domačini ter ekološko prijaznem načinu potovanja, zato bomo, kjer bo le mogoče, upoštevali pristope eko turizma in poskrbeli, da ne bomo le mi zapustili dežele polni lepih vtisov, ampak bo tudi vtis, ki ga bomo mi pustili za sabo, več kot pozitiven. Bangladeš se tujim turistom šele odpira in zato je to odlična priložnost spoznati pristnost Južne Azije, ki je marsikje v poplavi masovnega turizma že zbledela.

Več o programu, ki ga nudi popotniška agencija Lama.

ponedeljek, 11. november 2013

Trije uradni spoli

Bangladeš nikoli ne neha presenečati. Država, kjer sta oba tradicionalna biološka spola še daleč od enakopravnosti, je storila revolucionarni korak naprej in priznala hijre kot uradni tretji spol. Že ob reševanju obrazca za podaljšanje vize na imigracijskem uradu mi je v rubriki Spol padla v oči možnost izbere "Male," "Female" in "Other."
Očitno se imamo tudi svobodnomiselni in napredni Evropejci še kaj naučiti od držav, kot je Bangladeš.


torek, 5. november 2013

Majhna zgodba o dobroti človeštva

Vsake toliko v življenju naletimo na tiste vrste zgodbo, ki je preveč sentimentalna, da bi sploh bila resnična. Kar je žalostno. Ne samo, ker na take zgodbe naletimo redko, temveč ker je naše zaupanje v dobro človeštva tako zelo okrnjeno, da jih dojamemo kvečjemu kot dokaz cinizma na tem svetu.
Pravzaprav sem oklevala, ali bi to kratko zgodbo delila z bralci, cinična kot sem, saj preveč klišejsko ogreje srce. A k vragu, dajmo v sebi poiskati tistega naivnega otroka, ki verjame, da je tudi v bedi in sivini tega sveta še prostor za iskrene lepe zgodbe.

Gospa, ki je soustanoviteljica Golpate, podjetja, za katerega delam, vodi zavetišče za revne in osirotele otroke v Savarju, predmestju Dhake. Večino njenega prostega časa in denarja (tudi njeno sodelovanje z Golpato) je posvečenega zavetišču in skrbi, tudi finančni, da imajo otroci streho nad glavo, polne želodčke, možnost izobrazbe in kolikor se le da srečno otroštvo.
Zaradi revščine, ki prepreda Bangladeš, še posebej Dhako, so ulice polne beračev, ki dneve preživljajo med izpušnimi plini kaotičnega prometa, z v prošnje iztegnjenimi rokami, upadlimi lici in žalostnimi pogledi brez vsakršnega upanja za temnimi očmi; in žal ne moreš vsem pomagati, ne glede na tvojo belo barvo kože, s katero po mnenju premnogih pride zavidljivo bogastvo. Zato gospa večkrat vztrajnim beračem razloži, da že skrbi za 50 otrok in da je to žal glede na njene zmožnosti dovolj.
Pred dnevi sta jo v prometu Dhake ustavila mati s povitimi rokami in v razcapanih oblačilih ter deček, droben, zaradi podhranjenosti nedoločljive starosti, kakršni so tukajšnji otroci z ulice. Vztrajno sta jo prosila za denar, a ju je žal morala zavrniti ter jima razložila zgodbo o njenih 50 otrocih, ki so od nje odvisni. Ženska in otrok tako odideta dalje, ko se čez nekaj trenutkov deček vrne. V dlaneh stiska drobiž. Iztegne drobceno ročico in ji ponudi tistih nekaj ubožnih par.
Za vaše otroke, da ne bodo lačni, ji pojasni v bengalščini.

nedelja, 27. oktober 2013

Več branja o tekstilni industriji

Zgodba o Meem iz Dhake, ki je stara 9 let, zbira pisane lasne sponke in dela dolge nadure v tekstilni tovarni.

Klik

sobota, 26. oktober 2013

200


Ko je letalo prebilo mejo nizko visečih oblakov, je bilo jasno, da je v Bangkoku jutro deževno. Letalo je na mokri pristajalni stezi nekoliko nerodno zaneslo preden se je dokončno ustavilo in so se ljudje nestrpno nagnetli na prehod med sedeži, čakajoč, da se odprejo vrata in lahko po večurnem poletu končno pošteno pretegnejo noge. Dan zunaj vedno živahne letališke stavbe se je šele začenjal.
Ko sva sedeli v taksiju na poti proti mestu, je dež že ponehal. Mimo naju so se vrstili vsakodnevni prizori milijonskega azijskega mesta. Soseska za sosesko, z visokimi modernimi stavbami obdano obzorje, občasen slum. Bangkok je bilo največje mesto, ki sem ga do tedaj obiskala.

Pet let kasneje še vedno nisem prišla s potovanja - simbolično mišljeno. Nekako sem se spet znašla v Aziji, udobno, zabavno Tajsko je tokrat zamenjal nepoznani, eksotični Bangladeš. V letih, ki so ločili ta dva prelomna potovanja, se je zvrstila vrsta majhnih prigod in velikih korakov, na vseh koncih sveta, ki so vodili do tega trenutka.
Za mnoge, ki se potepajo širom sveta, dostikrat velja tisti prežvečeni stereotip o bežanju pred samim seboj. O bežanju pred odgovornostjo, pred obveznostjo, pred resničnim življenjem. Skoraj strašljivo je, kako natančen zna bit ta stereotip, ko ti uspe seči pod nasmejane, sproščene široke nasmehe popotnikov z nahrbtniki na ramenih. Romantično, kot se to življenje sliši - meditacija pod vrhovi Himalaje, joga na plažah Južne Indije, taborjenje z beduini, trekkingi skozi izgubljene vasice, vožnje z razmajanimi tovornjaki, izgubljene inkovske civilizacije, utrip kozmopolitanskih velemest, tečaj salse na karibski obali, vrsta novih zanimivih poznanstev ali safari poln živali iz Velikega atlasa živali, ki smo ga nekoč prav vsi imeli na svojih knjižnih policah otroških sob. A skriva tudi zgodbe o 30-nekaj letnikih, ki svojega življenja nimajo niti najmanj pod nadzorom. 20-nekaj letnikih, ki jim je smisel življenja tajski Full Moon Party. Novo-razsvetljenih jogijih, ki bedo indijske podceline zamenjujejo s sposobnostjo življenja zunaj sistema potrošništva.
V prav vsakem izmed nas je verjetno delček tega izgubljenega otroka, ki išče in išče pod vsakim kamnom oddaljenih vasic. Išče, a ne ve, kaj išče. Kot slavni odgovor iz Štoparskega vodnika: 42. Sama sem prišla do številnih spoznanj, le da ni osnovnega vprašanja, na katerega bi jih lahko pripela. Morda s tem ni nujno nič narobe, konec koncev učenje ne bi smelo biti proces, začrtan preveč linearno. Pa še precej internetnih citatov o življenju kot nepredvidljivem procesu potrjuje, da preprosto ni enotnega načina, kako preživeti teh nekaj desetletji na tem planetu.

V letih in potovanjih, ki so sledili, sem svoj okus za potovanja precej izostrila. Včasih pomislim, kako težko me je pravzaprav navdušiti, mi vzeti sapo. Morda od tod moja nerazložljiva fascinacija z Bangladešem in Dhako, saj me še vedno uspe prevzeti, vsakič znova. Prišel bo dan, ko bo tudi to nekoč minilo, kdo ve. In potem kam? Kaj je naslednji korak? Kaj je še tisto, kar mi bo nudilo dovolj adrenalina? Življenje brez električne napeljave v vasi nekje sredi brezpotji Arunachal Pradesha? Večtedenski trekking na konec sveta na ruski Kamčatki? Papua Nova Gvineja? Življenje z mongolskimi nomadi? Ali morda dokončna vrnitev domov, kar bi mi verjetno predstavljal večji izziv od vsega naštetega?
Pravzaprav včasih zavidam mladim zelenim popotnikom, novincem v Bangladešu ali avtorjev emailov z osnovnimi vprašanji, ki priromajo v moj elektronski poštni nabiralnik. Koliko veselja ti lahko nudi potovanje, kjer vse počneš prvič. Sprehod po ulicah Bangkoka me najbrž ne bi več navdal z vso tisto energijo, o njem ne bi mogla več spisati navdihnjenih spisov na blog. Morda je to moj naslednji izziv. Vrnitev h koreninam, začetkom potovanj.
V kratkem se odpravljam na Tajsko, kamor si grem urediti svojo bangladeško vizo. Neverjetno vznemirljivo bo videti Bangkok 5 let popotniških izkušenj in skoraj eno leto življenja v azijskem velemestu kasneje. Sprehodila se bom do tiste ogromne zlate zadeve, tistega čisto prvega budističnega templja, ki sem ga videla v svojem življenju, in se pustila na novo navdušiti. Skupaj z množico japonskih turistov. S fotoaparatom v roki. S poročanjem o tem na Facebooku, ki ga 5 let nazaj še nisem imela.
Potem pa se bom vrnila v svoje nevsakdanje bangladeško življenje, ki je postalo bolj običajno od tiste podobe, ko s slušalkami v ušesih v večernih urah kolesarim vzdolž Linhartove iz službe v kavarni proti domu nekje v udobju BS3-ja.
. . .

To je 200. objava na tem blogu.

torek, 24. september 2013

Zatemnjena okna

Revščina in beda Dhake te sčasoma naredi nekoliko otopelega. Berači postanejo del vsakdana, otroci, ki spijo na ulicah, prav tako. Žalostnega vsakdana, a to je realnost bangladeškega glavnega mesta. Kar pa me še vedno predrami iz te otopelosti, je kontrast med bogastvom in revščino, ki je v tovrstnih državah, teh, ki jih tako radi poimenujemo države v razvoju, večji kot drugod.
Zadnjih nekaj dni se je moj francoski sostanovalec počutil precej slabo. Zaradi visoke vročine in bolečin po celem telesu je, kot bi večina, takoj pomislil na dengo. Ker se stanje v nekaj dneh ni izboljšalo, se je odločil, da stopi do zdravnika. Izgledal je precej slabotno in ker danes nisem šla v pisarno, sem se ponudila, da ga pospremim. Bolnišnica, do katere sva se odpravila, se nahaja v diplomatski četrti na severnem koncu mesta. Brezhibno čisti prostori in organiziranost nista prav v ničemer podobna Dhaki, kot jo vsakodnevno doživljamo. Osebje je bilo neverjetno prijazno in ustrežljivo in Arthur je prišel na vrsto še preden sem iz lične menze nazaj do čakalnice prinesla čaj. Zdravnik je bil izredno prijazen, temeljit in strokoven.
Vse to je bilo v neverjetnem nasprotju z vsem, kar sem pričakovala po opisih najinega sostanovalca in lastnih opažanj neke druge bolnišnice. V povprečni bolnišnici bi na zdravnika čakala ure in ure, za bolnika pa bi si nato vzel dve minuti ter diagnozo določil brez kakršnihkoli dodatnih preiskav.
Pred meseci sem s prijateljem obiskala enoto za opekline v Dhaka Medical College and Hospital. Tja sva se odpravila po zgodbo o dvanajstletni deklici, ki je bila poškodovana v eksploziji bombe, podtaknjene s strani skrajne islamistične skupine. Hodniki, stari in razpadajoči, so zaudarjali po močnih kemikalijah in razkužilih. Ljudje, ki so čakali na zdravnika, so ležali na tleh po hodnikih skupaj z izmučenimi svojci. Le-ti so si pripravljeni na dolgotrajno čakanje prinesli prenosne mini ventilatorje, grelce vode za čaj in hrano. Prizor je spominjal na groteskni družinski piknik. Številni pacienti so bili hudo poškodovani, pa vendar so s hudimi opeklinami čakali in čakali v tem nesterilnem, umazanem okolju. Sobe so bile prenatrpane, postelj toliko, da se jih ni dalo prešteti. Ozka postelja je vse, kar bolnik dobi. Prostori so slabo zračeni, brez ventilatorjev, ki so v poletni sopari še kako potrebni. Na otroškem oddelku so se matere na ozkih posteljah stiskale s svojimi otroki in z obešanjem rjuh poskušale svoj mali prostor nekoliko zagraditi in si zagotoviti vsaj košček zasebnosti. V kakšnem stanju so bile kopalnice (nisem videla niti ene), si ne morem niti prestavljati.
Ko sva s prijateljem poskušala najti zdravnika ali vsaj medicinsko sestro, sva sprevidela, da je to pravzaprav misija nemogoče. Na pravi oddelek k deklici so naju na koncu usmerili svojci ostalih bolnikov. V kakšni uri, morda uri in pol, sva na celotnem oddelku naletela na eno medicinsko sestro in enega administrativnega delavca, in to kljub vztrajnemu povpraševanju, kjer bi lahko našla koga od osebja.
Arthurja je obisk pri zdravniku, vključno s sprejemom, posvetom z zdravnikom, odvzemom krvi in testom za dengo, malarijo in še nekaj preiskav ter kupom zdravil, stal slabih 60€, ki mu jih bo krila njegova zavarovalnica. Ob pultu za sprejem pacientov je obešen cenik namestitve v bolnišnične sobe, ki me je spomnil na cenik sob v kakšnem prijetnem hotelu. Najdražja soba, pravzaprav Deluxe Suite, stane debelih 170€ na dan.
Oče deklice, ki je ležala na oddelku za opekline DMCH, je voznik rikše. Plačila zdravstvenih storitev si družina sama ni mogla privoščiti, tako kot še mnogi drugi v tisti sobi, in so se lahko zanesli le na pomoč dobrodelnih organizacij.
Zgodba Dhake. Podoba berača, razmršenega in v raztrganih oblačilih, ki vztrajno trka na zatemnjeno okno udobnega klimatiziranega avtomobila, med tem ko le-ta s svojimi potniki obstoji v prometnem zamašku.

petek, 20. september 2013

Zakaj nisem nikoli dokončala članka o Shahbaghu

Pred nekaj dnevi je Vrhovno sodišče popravilo sodbo Abdulu Quaderju Molli, februarja obsojenemu vojnih zločinov, in ga obsodilo na smrt z obešanjem. Tožilstvo se je namreč po ekspresni spremembi zakona pritožilo na februarja izrečeno kazen – dosmrtni zapor – in zahtevalo smrtno kazen. Obsojenčeva gesta, ko je zapuščal sodišče in v znak zmagoslavja dvignil prste v simbolu črke V, je dvignila na noge mlade aktiviste, ki so z rojstvom gibanja na križišču Shahbagh v središču Dhake začeli novo poglavje v bangladeški zgodovini.

Približno dva tedna po začetku protestov sem se po potovanju po Indiji vrnila v Dhako, ki se mi je predvsem skozi prizmo zahtev mladih po spremembah začela prikazovati v povsem drugačni luči. Želela sem povedati zgodbo aktivistov s Shahbagha, zgodbo o družbenih premikih, ki so se dogajali le kakšne štiri kilometre od mojega doma. Prevzelo me je, kako so se najine poti – mene in Bangladeša – križale v vrtincu rasti in notranjih konfliktov. Zgodbe so postajale vedno bolj osebne in moj pogled vedno bolj pristranski.
Na steni moje sobe je visel ogromen bel plakat. Vsak dan je bil bolj poln toka misli, asociacij, povezav in podčrtanih besed. A predvsem je bil poln vprašajev. Ko sem iskala pike, ki bi nadomestili te vprašaje, so se porajali le novi in novi vprašaji. Nekateri od teh vprašajev so nosili precej neprijetna vprašanja, ki jih marsikdo ni hotel slišati. Dvomi, ki so se mi porajali, so pustili grenak priokus, skoraj občutek krivde, ker sem dvomila v neoporečnost revolucije.
Moja vprašanja so se začela iz čisto preproste navade povedati zgodbo drugače, z drugega zornega kota. Vendar so moji dvomi naleteli na trd zid obrambe. Zid, ki so ga moji sogovorniki postavili okoli svojih neomajnih prepričanj, je na trenutke deloval kot obramba pred njimi samimi. Pred njihovimi lastnimi dvomi. Pred možnostjo, da se revolucija spremeni v nekaj temnega, lepljivega in težkega.
A Shahbaghu bi težko očitali nekorektnost. Njihovi protesti so bili vedno, brez najmanjše izjeme mirni, skoraj gandhijevski. A ravno ta zen, ki je seval iz shodov, je v meni puščal grenak priokus. Kot kontrast mirovniškemu pristopu so Shahbagh preplavili plakati z močnim, maščevalnim sporočilom, s slikami vislic, obešencev in nič kaj dvoumnimi zahtevam po smrti.
Vprašanje smrtne kazni je bil pojem, ki se je zdel mladim aktivistom že prevečkrat obdelan. Preprosto naveličani so bili razlag, zakaj jo v tem primeru podpirajo. Poslušala sem jih in jih nekako poskušala razumeti. Sama sem se vedno imela za brezpogojno nasprotnico smrtne kazni. A čas, ko sem ga preživela zakopana med zgodbe bangladeške osamosvojitvene vojne, zavzete debate in članke nič kaj objektivnih medijev, je vame zasadil občutek, da morda vse ni tako zelo absolutno. Predstavljajte si, da v državi, kjer ste se rodili, odraščali in jo imate za svoj dom, živijo in vlečejo politične niti ljudje, ki so storili grozljive reči. Povzročili smrt vaših sorodnikov, sosedov, prijateljev. Nekateri z ukazi, nekateri lastnoročno. Ti ljudje še danes zagovarjajo sistem, ki bi državo, ki ji pravite dom, povlekel precej nazaj na lestvici napredka. Vam omejil svobodo izražanja, šolanja. Vedno znova se ti ljudje pojavljajo v političnem življenju, nekaznovani za to, kar so storili, saj so pod zaščito svojih mogočnih zaveznikov.
In potem jim je končno sojeno.
Sojenja ljudem, vplivnim ljudem, sedečim na zatožnih klopeh, so precej vroča politična tema. Za ene morilci, za druge vizionarji. V primeru, da na naslednjih volitvah zmaga opozicija, katere zavezniki so, je verjetnost, da bodo zadihali svoboden zrak, precejšnja. Edino, kar ljudje zahtevajo, je pravična kazen, vendar pa je težko verjeti, da bi jo obsojeni resnično prestali. Po vrnitvi na prostost bi ponovno postali vplivni člani družbe in krojili vsakdan države, katere nastanku so krvavo nasprotovali.
In rane ene najbolj krvavih vojn prejšnjega stoletja bi se ponovno odprle.
Smrtna kazen je edini način, da storilci zagotovo poplačajo svoj dolg.
Ideologija gibanja je bila podprta predvsem z veliko čustvi. Včasih me še vedno preseneča, kako čustveno mladi, rojeni deset ali celo dvajset let po osamosvojitvi, jemljejo tematiko vojnih zločinov. Bangladeš je dežela množic. V množici je moč, je občutek pripadnosti in varnosti. Učinek množice je jasno viden v vsakdanjem življenju. Množica te bo zaščitila, dokler ravnaš v skladu z njeno etiko. Ko pravila prekršiš, naprimer nekomu iz množice ukradeš denarnico, se bo množica spravila nate in te pobila na tla, poteptala in morda celo pokončala, dobesedno. Individualizem v eni najgosteje poseljenih držav na svetu ni cenjen, niti lahko dosegljiv.
In tako so se mladi dvignili v tisočih. Občutek pripadnosti jih je ponesel visoko. A ta zanos, njihova zagnanost je temeljila na strasti, na čustvih, na pijanosti od moči možice in želje po zanje lepšem svetu. Ni temeljila na racionalnem prepričanju ali konstruktivnih dialogih kako vse to doseči. Na trenutke so se zdeli kot jasna preslikava manjše množice, ki v besnem navalu pravice ulice ulovi in do smrti pretepe povzročitelja hujše prometne nesreče.
Zato nobeni racionalni argumenti niso naleteli na plodna tla. Omemba kritike pravičnosti sojenja s strani nekaterih mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic je ponavadi sprožila očitke o vmešavanju Zahoda v notranje zadeve Bangladeša in pometanju ZDA pred lastnim pragom. Ne glede na upravičenost očitkov, sojenja so še vedno precej kontroverzna in težko je razumeti, zakaj ne bi želeli bolj pravičnih sojenj. Če so obtoženci krivi, bodo kot taki spoznani tudi na sojenju, izpeljanem po mednarodnih standardih.

Trg Shahbagh, nekoč le eden izmed prometnih vozlov, je prerasel v simbol mladih, njegovi aktivisti pa vpliven dejavnik v oblikovanju javnega mnenja.
V prihodnjih mesecih sem spoznala vsak pogled, pristop, načrte, zgodovinska dejstva, ki so vodila do tega trenutka. A zgodba se je zdela še vedno nedokončana. Še vedno je manjkal konček sestavljanke. Ne gre le za to, da je notranji konflikt proces, ki spremembe žene naprej brez prestanka. Da se revolucija ne bo ustavila ob uresničitvi prvega cilja. Le zgodba še ni dozorela, da jo dokončno povem. V prihodnjih mesecih se bližajo volitve, bližjo se nove preizkušnje. Kaj če Bangladeš ne bo zdržal na novi poti, k kateri težijo mladi s Shahbagha? Kaj če zapade v svoj stari krog stagnacije? Kako tedaj povedati zgodbo? Kako jo končati?

Prijatelj me je vprašal, zakaj sem tako zelo navezana na Bangladeš, zakaj čutim, da še ni čas, da odidem. Ker zgodba še končana. Zadnja pika še ni zamenjala vprašaja. Ni jasno, kaj točno bo napisalo tisto zadnjo piko, kje se evolucija konča do te mere, da z zadovoljstvom pogledaš nazaj v preteklost in naprej v prihodnost. Ker z Bangladešem odraščava in še veliko, veliko se morava naučiti.

sobota, 14. september 2013

Veš, tisto dekle, ki se vozi z avtobusom do Baridhare?

Najbrž moram biti malo čudna.

Morda čudna ni pravi izraz, nevsakdanja bi lahko bil bolj primeren. Nekonvencionalna je izraz, ki ga je uporabil moj cimer. Kakorkoli, čudna je dostikrat kar pravi izraz, kadar z mano v stik pride povprečni Bangladeševec. Najprej je tu dejstvo, da sem samska, popolnoma všečno izgledajoča ženska v drugi polovici dvajsetih, poudarek na samska in brez otrok, ki brez moža, brata, očeta ali vsaj skupine ženskih sorodnic in prijateljic pride v državo, kjer ne poznam nikogar, ne zna jezika in kjer še nikoli poprej ni bila. In potem roma sem in tja z avtobusi, tudi tistimi prepolnimi, spi v hotelih brez zahodnega tipa kopalnice in vmes celo sama nese svoj nahrbtnik. Ko to samsko dekle najde službo, se tja in nazaj vozi z avtobusom, kar ni nič nenavadnega, bolj nenavadno je to, da to počnem brez posebnega strahu ali skrbi in celo zvečer, ko se glavni prometni klobčič že razplete. Zgledna samska ženska si pač ne bo privoščila po sončnem zahodu tavati po ulicah nevarne Dhake.
Najbolj očitna lastnost, po kateri izstopam, je, da sem pač bele polti. In s tem pridejo določena pričakovanja, ki pa jih ne izpolnjujem vedno, kar zna okolico ujeti nekoliko nepripravljeno. Ena tistih je spet moje prevažanje z javnim prevozom, ki ga tujci praktično ne uporabljajo. Zakaj bi ga le, saj bela polt pride z osebnim šoferjem ali vsaj dovolj denarja za vsakodnevne taksije. In če morda ne izstopam tako zelo v elitnih soseskah Gulshana ali Bananija, je dejstvo, da s sostanovalci živim v najbolj povprečni izmed povprečnih sosesk Dhake, Mohammadpurju, naravnost groteskno. Sicer moram priznati, da so nas naši sosedje že precej navajeni, prav tako prodajalci na naši tržnici in se ne počutim več kot na modni pisti, s vsemi očmi in fotoaparati mobilnih telefonov uprtih vame, ko se odpravim proti avtobusnemu postajališču.
Tole s fotografiranjem s strani popolnih tujcev, kar je bangladeška posebnost in večen vir zabave in frustracij tujcev, je pravzaprav zelo zanimiv fenomen. Večkrat se šalim, da vohajo strah in morda je res nekaj na tem. Devet mesecev (in deset dni) od kar sem prvič stopila na ulice Dhake je rompompom okoli mene praktično izginil. Ne le v moji soseski, tudi če se pojavim kjerkoli drugje v Dhaki, ljudje ne potegnejo več iz žepov mobilnikov, značilno dvignjenih za fotografiranje, oh tako značilna podoba Bangladeša skozi perspektivo belega človeka. Edina razlaga, ki jo premorem, je da sem se zlila z okolico, tako kot me Bangladeš ne šokira več kot me je nekoč, tudi sama Bangladeša ne presenečam več v tolikšni meri. Da ni razlog preprosto v tem, da se ljudje tu navajajo na videvanje tujcev, je jasno, ko okoli po mestu spremljam novince, ki so - zaenkrat še v svojo zabavo - središče foto-novinarske konference.
Potem pa so tu ostali tujci v mestu. Mnogi med njimi so v Bangladešu zaradi službe, ne obratno, kot jaz. Številni pridejo sem za vsega 3 ali 4 mesece in jim je Bangladeš všeč predvsem, ker vedo, da ga bodo kmalu zapustili in se torej lahko brezskrbno predajo toboganu bizarnih bangladeških izkušenj. In vsi skoraj izključno živijo bangladeško življenje drugače kot mi v Mohammadpurju. Stanovanja, ki jih najemajo, so zaradi na splošno nižjih cen bolj luksuzna kot smo jih vajeni doma. Gulshan je poln raznolikih mednarodnih restavracij, vsaj po imenu, ki so dostikrat kljub za tukajšnje razmere navitim cenam še vedno cenejše od Zahodne Evrope. Dejansko lahko preživiš tedne, brez da zapustiš mehurček severnih bogatih sosesk in pravzaprav v tem času sploh ne opaziš, da si v Bangladešu. Naše celotno stanovanje stane približno tretjino cene, ki jo ti ljudje plačujejo za eno samo sobo (in je hkrati tudi velikosti take sobe). Zato večkrat težko najdem stik z ostalimi expati tu. Včasih je to težko razumeti, a zdi se, kot da živimo v vzporednih vesoljih. Življenje v Bangladešu je to, kar trenutno zaseda največji del mojih možganov in doživljanje ostalih je tako zelo drugačno od mojega. Že to, kako sem pristala tu, je vsem tako zelo - nenavadno. Prideš v mesto, grozno, kaotično, eksotično in drugačno, kot je Dhaka za nekaj dni in ostaneš, najdeš službo in zaživiš v Mohammadpurju v ulici, kjer na pločniku koljejo kokoši in mimo občasno zatava slon. In ne, ni bilo, ker bi se zaljubila.
Očitno ne sodim v prav noben okvir, v katerega me na prvi pogled hoče stlačiti tri četrtine mesta, od Sadarghata do Uttare. Zato sem še posebej hvaležna za tistih nekaj posameznikov, ki tega ne poskušajo. Pa če je še tako zabavno izvabljati izraze presenečenja na obraze novih znancev. Ker v resnici nisem tako zelo čudna, nevsakdanja, niti nekonvencionalna, kot mi ljudje v lastni želji po dobri zgodbi za k večerji s prijatelji ali družino poskušajo pripisati.

sobota, 31. avgust 2013

Igra

Pred časom sem se prijatelju pridružila v Geneva Campu. Moj prijatelj je tam posnel nekaj čudovitih fotografij za svoj projekt. Moja naloga je bila, da med tem, ko on dela, zabavam množico radovednežev, da se mu ni bilo treba spotikati čez razigrano otročat. Najboljši pripomoček, da zamotiš množico v Bangladešu, je fotoaparat in tako sem na navdušenje predvsem otrok in ponosnih staršev posnela cel kup fotografij obrazov med ozkimi uličicami. Fotografij nisem imela namena objaviti nikjer, so bile le zame in v zabavo prebivalcev begunskega taborišča. Prenesla sem jih na računalnik in mape pravzaprav nikoli odprla. A ko sem pred dnevi pregledovala svoj arhiv, me je presenetilo, kako zelo pozitivno obarvane so in odločila sem se, da delim tudi tisto nasmejano plat žalostne zgodbe biharijev. Ker je bil namen pravzaprav bolj igra kot resna foto-seansa, so fotografije slabše premišljene, ponekod meglene in nekatere celo posnete iz drugih rok, čeprav načeloma svojega fotoaparata ne izpustim iz svojega prijema. Pa vendar je mozaik, ki je nastal, skupek iskrenih, igrivih in toplih podob nasmejanih obrazov za trdim življenjem biharijev.
Slike, na katerih sem tudi sama, je posnel moj prijatelj.

















petek, 30. avgust 2013

Požri se, Damascus!


Nekdo je nekje objavil raziskavo o najbolj (in najmanj) prijetnih mestih za življenje.
Seznam bo mojo misijo prepričati širni svet, da je Dhaka mesto, v katerega se vendarle lahko zaljubiš, občutno otežil. Dhaka se je namreč znašla na nečastnem predzadnjem mestu. Za njo caplja le še Damascus. Damascus je na dnu pristal zaradi "konfliktov," ki že nekaj časa polnijo časopise. Dhaka ga brez državljanske vojne premaga za pičle 0,3 točke.

Izvleček iz Dhaka Tribune

Moj dober prijatelj bi mojo ljubezen do nemogočega, disfunkcionalnega, kaotičnega, sebičnega, egoističnega in nestanovitnega mesta pospremil s privzdignjeno obrvjo.

petek, 23. avgust 2013

Srimongol

Srimongol je mestece na severovzhodu Bangladeša, vgnezdeno med plantaže čaja. Te se razprostirajo čez nežne griče, temno zelene od nizkih grmičev. Srimongol je kraj, kamor se ljudje radi umaknejo pred stresom mestnega življenja, zadihajo svež zrak in spijejo slavni sedemplastni čaj.
Utrip Srimongola je v vseh neverjetnih odtenkih zelene. Zelena je barva, ki narekuje življenje. Nasadi čaja, skrivnostni neprehodni gozdovi, ikonična riževa polja ali limete v pletenih košarah.


















Po pokrajini so raztresene idilične vasice različnih etničnih manjšin. Od priokusov indijske Tripure do gostoljubnih hindujskih skupnosti, v vsaki pa ti z nasmehom postrežejo z obveznim vseprisotnim čajem.






sobota, 17. avgust 2013

Dahl

Rubrika 1 1/2 č. žličke sveta je bila sprva zamišljena kot skupek receptov, ki jih je navdihnila mednarodna kuhinja, a so hkrati nekoliko prilagojenii slovenskim razmeram in predvsem dostopnim sestavinam. Zaradi spremembe okoliščin so se moje kuharske navade nekoliko spremenile in zato sem se odločila, da do nadaljnega to rubriko izrabim za predstavitev precej pomembnega vidika mojega bangladeškega življenja: hrane, jasno...
Še vedno pa bom poskušala za morebitne popotnike iz kuhinje najti uporabne nasvete za pripravo predstavljenih receptov na vašem koncu planeta.
In hkrati pričakujem, vsaj sčasoma, vse manj vprašanj: Kaj pa tam ješ?

O bengalski hrani in kuhariji bolj nasplošno ob kaki drugi priložnosti, začnimo kar brez uvoda in pri najbolj preprosti in izredno razširjeni jedi: dahlu.

Dahl je jed v ogromno različicah, poznana povsod po južni Aziji. Je zelo poceni in hranilen, zato je stalno na jedilniku v bangladeških domovih ter restavracijah. Je običajna sestavina bangladeškega zajtrka, ki poleg dahla sestoji še iz rotija - ploščatega nevzhajanega kruha, in nekoliko pekoče začinjene omlete.
Kaj sploh je dahl? Ta beseda pravzaprav označuje tako lečo, tudi pri nas med inovativnimi jedci priljubljeno stročnico, kot tudi jed enolončnico, narejeno iz nje. Leča je izredno uporabna zadeva, enolončnica je le ena izmed možnosti priprave. Iz mase, narejene iz namočene leče, se, z dodatkom bogate kombinacije začimb, da narediti slastne ocvrte polpetke, moj daleč najljubši (nesladek) poulični prigrizek.
Prva asociacija novopečenih jedcev bengalske hrane, ko se pred njimi znajde skodelica dahla, je, da je to pravzaprav juha. Vendar je, vsaj zame, pravi, slastni dahl precej bolj gost, bolj podoben kakšni mineštri. Gostota in količina leče je pravzaprav tisto, kar med seboj najbolj ločuje različne stile priprave te jedi. V preprostih, poceni restavracijah je dahl ponavadi nič več kot juha z okusom po dahlu, a le malo trdimi sestavinami. Ponekod pa dodajo recimo zelenjavo. Moj predstavljen recept je preprosta, osnovna različica, ki sem se je naučila od svojih sostanovalcev. Ker je tako zelo osnovna, je odprta za dodajanje sestavin ali začimb in poljubno eksperimentiranje bolj ustvarjalnih kuharjev.
Dahl se ponavadi postreže z rižem (lahko tudi z rotijem, kot naprimer za zajtrk, dostikart pa le kot eno izmed večih jedi, ki se jih kombinira z rižem v enem obroku) in je, zaradi v osnovi milega okusa, primeren za bolj občutljive jedce.

Sesatvine (Le te, prosim prilgodite svojim željam. Nažalost moji recepti niso za neizkušene kuharje, saj natančnih količin sama ponavadi ne vem/upoštevam, temveč kuham po občutku):

- Rdeča leča
- Posušeni rdeči čiliji (po želji oziroma okusu)
- Kurkuma
- Sol
- Gorčična semena (po želji oziroma zmožnostih)
- Kumina
- Gorčično/navadno olje za kuhanje

Lečo, ki je ni potrebno predhodno namakati, zalijemo s približno trikratno količino vode, primešamo zvrhano čajno žličko kurkume, dosolimo po okusu, dodamo polovico posušenih čilijev in jo kuhamo na zmernem ognju, dokler ni gotova do dveh tretjin (za navodila oziroma trajanje kuhanja se posvetujte z embalažo).

V visoki ponvi na vročem olju prepražimo drugo polovico čilijev, da počrnijo (ta postopek s čiliji, ki se uporablja v precej bengalskih jedeh, le-tem da značilen bengalski priokus). Prepražimo gorčična semena. Ko je olje izredno vroče, prelijemo lečino juho v ponev s čiliji, dodamo kumino in kuhamo, dokler ni leča dokončno pokuhana oziroma do željene gostote. Če želimo redkejšo jed, med kuhanjem dodamo nekaj vode.

Postrežemo z rižem in po želji še drugimi jedmi (popečena zelenjava, pražen krompir - o tej jedi drugič, različnimi curryji...)

sreda, 24. julij 2013

Stereotipi

Bangladeš - poplave, revščina, cikloni, zrušene stavbe, tekstilna industrija.
Stereotipi so (kot vedno) posledica nepoznavanja, kar je velika škoda. Naših časopisov lepe zgodbe ne dosežejo. Bangladeš je recimo dom mikrofinanciranja, ki se kot ideja boja proti revščini širi po celem svetu. Socialno podjetništvo je naprimer v času, ko Slovenija to področje šele previdno tipa, že zdavnaj v polnem razcvetu. Marsikje so prepovedali vozila na bencin in jih zamenjali z vozili na plin. Tako v mestih ne najdeš več starih "baby taksijev," ekvivalentov bolj poznanih tuk tukov, temveč le trikolesne CNG-je, ki delujejo na plin. Celo nekaj avtobusov na tovrstni pogon rohni po Dhaki. Da prepovedi plastičnih vrečk, kar je na Zahodu zaenkart le iluzija, niti omenjam ne.
A pustimo tokrat bangladeške stereotipe tam, kjer so. Upam sicer, da jih bom v prihodnosti uspela vsaj nekoliko razbiti. Biti na drugi strani stereotipov je nekaj, s čimer se kot tujec pogosto srečuješ. Pravzaprav bi prav vsakemu, ki ima o kakšni manjšini kakršnikoli trdovraten stereotip, predlagala, da se odpravi v družbo, kjer bo sam v skupini "drugih," tisti nepoznani skupini, okoli katere se napletajo miti in stereotipne podobe. Nekateri stereotipi, povezani s tujci v Bangladešu, so zabavni in jih je mogoče vzeti z vrhano mero humorja. Nekateri so bolj ali manj resnični. Nekateri mejijo na žaljive. Dobrodošli na drugi strani posploševanja!

1) Tujci so bogati.
Hm, ko bi povprečen Bangladešec vedel, kako zelo si želim, da bi bilo to res! Vendar je žal nekdo pozabil to dejstvo sporočiti osebi, ki mi odmerja plačo. Seveda poznam ogromno bogatih tujcev, ki delajo za nekaj tisoč evrov mesečno, živijo v luksuznih stanovanjih in v enem večernem izhodu zapravijo moj mesečni prihodek. Na drugi strani pa so mladi backpackerji, ki bivajo v najcenejših hotelih, jedo v delavskih restavracijah in pešačijo, namesto da bi vzeli taksi. Ali pripravniki, ki za svoje delo ne dobijo niti centa. Prostovoljci. Nekaj tujcev, ki nas dela za povprečne, bangladeške plače. Celo moja plača v Sloveniji najbrž ni dosegala idej o mojem premoženju tu v Bangladešu. Bangladeški višji srednji sloj mojih slovenskih študentskih natakarskih 500€ mesečno brez težav preseže. Pa vendar se moram pogosto v nedogled prepirati z vozniki rikš, ko zahtevajo včasih trikratno ceno za razdaljo, ki jo poznam, saj jo na rikši prevozim praktično vsak dan dvakrat. Berači se prerivajo, ko stopim iz vozila, kdo bo roke stegnil bliže k meni in ob meni vztrajajo dlje, kot pri kakem Bangladešcu. Prodajalci poulične krame so vselej posebej nadležni, ko grem mimo njih in mi sledijo še nekaj ulic, če je treba. Ko se uprem in nočem plačati trapasto visoke cene, je v njihovih očeh zazanati obtoževanje škrtega, sebičnega bogataša.

2) Tujci pijejo alkohol. Veliko alkohola.
Moj sostanovalec Matt na to temo rad pove anekdoto. Kadar nosi s sabo plastenko z vodo (tisto za večkratno uporabo), ga ljudje včasih vprašajo, ali je v plastenki alkohol. Kdo za vraga hodi po ulici sredi dneva s plastenko alkohola v rokah?! Po drugi strani pa na domačih zabavah Bangladešcev še nikoli ni primanjkovalo whiskeya, vodke in podobnega. Seveda tujci pijejo, večina od njih sicer precej diskretno, a ideje o razvratnih zabavah tujcev presegajo zabave v filmih tipa Ameriška pita.

3) Če pa ne pijejo alkohola, pijejo kokakolo.
...in druge podoben sladke mehurčkaste pijače. Včasih te bodo v restavracijah še posebej vprašali, če ti prinesejo "sodo," kjub temu, da nisi naročil pijače (ali imaš pred sabo že tako ali tako vodo), saj je to nekaj, kar tujci pijemo. In ko prikimaš kokakoli, je na natakarjevem obrazu olajšan nasmešek, ker te lahko pospravi v vnaprej pripravljen predalček z napisom "Tujci - naročijo kokakolo." Miti o tem, da kokakola po vsakem obroku pobije morebitne bakterije, ki bi povzročile prebavne motnje, najbrž temu stereotipu ne pomagajo umreti.

4) Tujci so promiskuitetni.
Morda to v očeh povprečnega Bangladešca ni daleč od resnice. Bangladeška družba je še vedno zelo konzervativna. O spolnosti se ne govori odprto. Menjavanje spolnih partnerjev ni nekaj, kar bi družba odobravala, niti do te mere, kot je to normalno na Zahodu. Ločeno in na novo poročeno žensko bodo gledali precej postrani. Seveda obstaja skrivno življenje pod površjem navidezne sramežljivosti, a sprejetje seksa kot normalnega dela življenja je še zelo daleč.
Pa vendar gredo tudi tu predstave precej (pre)daleč. Naš najemodajalec je lep primer takega stereotipnega razmišljanja. Dejstvo, da v njegovem stanovanju bivajo skupaj tako dekle(ta) kot fantje, mu nikakor ni pogodu. Preostala stanovanja v bloku zasedajo družine in razvratno življenje tujcev in celo enega Bangladešca bi lahko zmotilo njihovo idilo. Svoje skrbi je potožil edinemu ne-tujcu v našem domku in izrazil zaskrbljenost nad navadami tujcev, ki se v promanjkanju primernih spolnih partnerjev spuščajo v odnose celo s svojimi bližnjimi sorodniki. Njegove besede, ne moje. In misli, ki naj bi jih delil še marsikateri bolj konzervativen prebivalec Bangladeša.
Predvsem ženske smo žal precej na udaru teh stereotipov, saj v tej izrazito patriarhalni družbi pač veljajo dvojna merila (saj, kje pa ne...). K tej podobi razuzdanih Zahodnjakinj precej pripomorejo bollywoodski filmi (in v precejšnji meri tudi hollywoodski, le da ti tu nimajo takšnega vpliva), kjer je vloga belih žensk precej ustaljena: medtem ko film prikazuje glavno indijsko junakinjo kot zvesto, pogumno, polno vrlin in oblečeno v lepa tradicionalna oblačila ter vdano glavnemu junaku, so bela dekleta... no pač, njihova vloga je, da izzivalno plešejo v pomanjkljivih oblačilih.
Zato so tudi fantje v Bangladešu precej bolj pogumni, ko pride do pristopov do tujih deklet. Čeprav spolno nadlegovanje na javnih krajih ni pogost pojav in popotnice poročajo o precej več incidentih iz sosednje Indije, se pravgotovo večkrat zgodi meni kot pa kakšnemu bangladeškemu dekletu. Ne glede na to, kaj imam oblečeno.

5) Tujci jedo s priborom.
Čeprav ne mislijo nič slabega in s tem ni nič narobe, zaboga, ni me treba pred vsakim obrokom vprašati, če lahko jem z roko ali mi raje prinesejo žlico. Niti mi ni treba pribora prinesti, brez da zanj sploh prosim v restavraciji. Prepričanje, da bangladeških načinov opravljanja malih vsakodnevnih stvari ne zmorem opraviti po bangladeško, ironično, pride največkrat od ljudi, ki živijo v bolj "zahodnih" razmerah kot jaz.

6) Ta hotel ni dovolj dober zate.
Ker pač nima tople vode, zahodnega tipa stranišča, klime ali čiste posteljnine. Le da živim v stanovanju v popolnoma povprečni delavski soseski, kjer nimamo luksuza tople vode, klime (kar je čisto ok, ker tudi zanesljive elektične napeljave ni) zahodnega tipa stranišča, pralno-sušilnega stroja, varnostnika in kar je še teh udobnih reči. In ne, tudi čistilke nimamo. Prav tako nimam težav z mestnimi avtobusi, medkrajevnimi avtobusi brez klime, navadnimi obedovalnicami, kjer obrok stane 0,40€ in še marsičem. Težava pač nastane, ko se srečata backpackerska miselnost in bangladeška gostoljubnost, ki želi tujcu dati vse, kar menijo, da potrebuje.

Verjetno sem kak stereotip še izpustila. Tujci smo v Bangladešu noviteta, ki se je šele privajajo. Sploh zunaj zaprtih tujskih/bogataških getov Gulshana in Bananija smo precej redek in očitno strašno zanimiv pojav. Splošno mnenje o tujcih se tako v praksi šele oblikuje in ostale tujce tu spodbujam, da pripomorejo k temu, da bi bilo to čim bolj pozitivno. Govora je seveda o povprečnem Bangladešcu, ne premnogih bogatejših prebivalcih, od katerih se številni šolajo ali potujejo povsod preko meja našega ljubega Bangladeša.
Seveda imam tudi sama zvrhan koš stereotipov o svojih gostiteljih Bangladešcih. Eden, ki mi nudi poseben vir zabave, je, da preprosto ne razumejo sarkazma. Še čakam junaka, ki mi bo dokazal, da se motim.

četrtek, 4. julij 2013

Vzljubiti Dhako

Obožujem Dhako.
Včasih si resnično želim, da bi ljudje razumeli, zakaj. Dhaka ni mesto, ki ga je lahko vzljubiti in da jo popolnoma sprejmeš moraš posedovati velike količine potrpljenja, strpnosti in sposobnosti odpuščanja. Z delom v turistični agenciji se mi je ponudila priložnost prav za to - ljudi prepričati, da je Dhaka več kot le grd siv kaos. Vendar ne vem, če je to v nekaj dneh, ki jih ljudje ponavadi preživijo tu, sploh mogoče, zato ponavadi ljudem svetujem, da po prvem dnevu ali dveh aklimatizacije Dhako zapustijo brez pogleda nazaj čez ramo. Pa vendar, s sodelavcem sva morala sestaviti program za skupino, ki bi v Dhaki preživela kar nekaj dni in tako sem postala bolj pozorna na občutke in dražljaje, ki mi jih zbuja.
Doživeti, ne videti. To je mantra, ki so mi jo o svojem turističnem obisku Bangladeša ponavljali ostali popotniki. Ko sva s sodelavcem zavila na Shakhari Bazar, najslikovitejšo, živahno, pisano in mojo najljubšo ulico v Stari Dhaki, je bila njegova reakcija, kaj za vraga sploh delava tam. Zakaj bi naše goste popeljala na ulico brez muzejev, templjev ali kolonialnih dvorcev? Ljudje, ki obiščejo Bangladeš, nočejo časa preživljati med pustimi stenami muzejev. Stara Dhaka je kraj, kjer se odvija Bangladeš. Kjer ga začutiš, okusiš in zavohaš. So države, kjer je narava bolj slikovita, hrana okusnejša, zgodovina veličastnejša, arhitektura mogočnejša. Občutek, ko se prebijaš skozi ulice stare Dhake pa je edinstven. Ne glede na to, kje na svetu si že bil, Dhaka je drugačna. Ta drugačnost je tisto, kar vleče ljudi v Bangladeš, pristna, nepokvarjena prvinska surovost.
Sprehod po ulicah moje soseske me navda z notranjim mirom. Občutek, kako vse pade na svoje mesto, kljub navideznemu kaosu. Naša tržnica, kjer prodajalci že vedo, da imam svojo vrečko iz blaga in ne potrebujem plastične. Na videz zdolgočaseni prodajalec v trgovini spodaj pod našim stanovanjem, ki me vsakič, ko pridem po mleko, poskuša naučiti novo besedo. Klici z mošej, ki mi povedo, da je ura že toliko in toliko in zamujam na dogovorjeno mesto. Vonj dežja v razgretem, monsunskem zraku.
Ne verjamem, da bi veliko ljudi razumelo, kaj je tako posebnega na tem milijonskem mestu. Če se še tako trudim, tega niti ne bi mogla opisati. Ker Bangladeš ni nekaj, ker prebereš. Bangladeš je nekaj, kar doživiš.

sreda, 19. junij 2013

Vodnjak

Med brezskrbnim srkanjem vina v udobnih pletenih stolih v kampu nekje sredi afriške divjine je ameriška gospa zbrani družbi povedala zanimivo anekdoto, h kateri se rada vračam, kadar pogovor nanese na mednarodno pomoč takoimenovanim državam v razvoju, kulturni relativizem ali kar tako.

Neki mednarodni sklad, za katerega je pred časom delala ta gospa, se je nekoč odločil, da pomaga odročni vasici nekje sredi Indije z izgradnjo vodnjaka. Vas je bila namreč brez lastnega vodnega vira in tako so morale ženske vstajati ob štirih zjutraj, da so odšle do uro hoda oddaljenega vodnjaka in jo prinesle v vas še preden so se preostali prebivalci prebudili v nov dan. Učenjaki iz mednarodnega sklada so se zatorej odločili, da na sredi njihove vasi izkopljejo vodnjak, ki bo ženskam olajšal preskrbo gospodinjstev z vodo.
Namera o vodnjaku pa je med vaščani na njihovo začudenje naletela na neodobravanje. Najprej so bili tu moški, ki so seveda po moško godrnjali, kaj bodo vendar počele ženske zjutraj, če jim ne bo treba po vodo. Ženske pa so nenavdušenje nad dobrodelnim razvojnim projektom utemeljile s preprosto razlago: Če nam zjutraj ne bo treba k tistemu uro hoda oddaljenemu izviru, bomo prikrajšane za druženje s prijateljicami med to nalogo, čas, ki ga imamo ženske le zase. Brez otročadi, brez po moško godrnjajočih moških, čas le za nas, naše čenče in odmor od vsakodnevnega življenja gospodinj. Čas, ki ga v zgodnjem jutru namenimo za prinašanje vode, je hkrati tudi čas za nas same.

Ne vem pa, kako se je anekdota končala in ali so vaščani kljub nestrinjanju dobili svoj lasten vodnjak...

sobota, 8. junij 2013

Šibkejši spol?

Na avtobusu številka 27, ki povezuje Azimpur v centru Dhake z severnim industrijskim Gazipurjem, je približno šest sedežev namenjenih samo ženskam. Če na enem izmed njih sedi moški, se od njega pričakuje, da vstane, ko na avtobus vstopi ženska. Avtobusi v Dhaki so neslavno prepolni in vstopanje na enega izmed njih nekje na sredi poti lahko povzroči precejšnje glavobole. Avtobus številka 27, ki me pelje do moje pisarne, moram ujeti nekje na tretjini njegove poti, ko je že poln do zadnjega kotička. Kadar se zjutraj predolgo pomudim in stanovanje zapustim po 8.45, moram imeti kar lep kos sreče, da se mi uspe preriniti na enega izmed prvih petih ali šestih, ki pripeljejo mimo.
Že res, da včasih prepoln avtobus na postajališču niti ustavi ne, a dostikrat pobere še kakega potnika ali dva. Le da to ponavadi nisem jaz ali še kakšno morebitno dekle ob meni. Moški, katerega zadolžitev je - med drugim - da visi z vrat avtobusa, kriči imena postaj in zagotavlja, da avtobus teče kolikor toliko tekoče v kaotičnem prometu iz pekla (za to ima verjetno več zaslug od samega voznika in resnici na ljubo, njegova služba je med najbolj podcenjenimi na svetu), mi ponavadi od daleč v reakcijo na mojo mahanje, ki nakazuje, da želiš mimovozeče vozilo ustaviti, kriči "Seat nai, seat nai (ni sedeža, ni sedeža)." In k sebi v vozilo raje potegne najbolj agresivnega izmed moških, čakajočih na avtobus. To zna biti precej frustrajajoče, sploh v neznosni vročini in kadar zamujaš, kamorkoli že pač.
Včasih jih ignoriram in se, ko upočasnijo, prerinem mimo moških čakajočih (tu ne gre za kak poseben fizični napor, saj po telesni višini in dostikrat tudi kilomgramih ponavadi niti ne zaostajam kaj bistveno za bangladeškim močnjšim spolom) in se odločno potegnem na avtobus. Tu in tam nato slišim pripombe v bangli, da "ona ne razume bengalščine." Hja, mislim, da je resnica bliže dejstvu, da še vedno ne razumem etikete obnašanja v bangladeški družbi. Ali, še bolje rečeno, v takih situacijah raje igram nevedno tujko, kot pa nemočno stojim ob robu ceste.
Torej, avtobusi v Dhaki imajo sedeže, rezervirane posebej za ženske. Namen teh sedežev je, da ženskam ni potrebno stati v prenatlačenih avtobusih, kjer ni niti centimetra osebnega prostora. Vse to je na prvi pogled olajšanje, a v resnici je filozofija za "ženskimi sedeži" precej bolj kompleksna. 

Ko aktivno preživljaš čas v Bangladešu, kmalu opaziš odsotnost žensk iz javnega življenja. To pravzaprav niti ni posebej presenetljivo, saj je podobno v vseh bolj tradicionalnih družbah, kjer je javni prostor prostor moških. Zgovoren je že podatek, da je v natrpanem avtobusu ponavadi največ 8, 9 žensk. V moji pisarni sem edina ženska in tako je še marsikje. Dekleta sicer hodijo v šolo, vse več jih šolanje nadaljuje čim dlje, a nato se nekje porazgubijo.
Vendar bangladeškim ženskam ne moremo očitati pasivnosti. Sploh ne ob dejstvu, da se na oblasti že kar nekaj mandatov izmenjujeta ženski premierki, ki sta na čelu obeh vodilnih parlamentarnih strank. Vprašanje ženske politike je predvsem v zadnjem času precej glasno. Med sorodnimi drzavami se sicer Bangladeš dostikart postavlja za zgledni primer enakopravnosti med spoloma - ali vsaj primer države, ki se trudi tja priti - a v resnici ga čaka še veliko dela. Pa vendar se ženske vse bolj prerivajo v ospredje in na naslovnice časopisov.
Sprva so bile to glasne aktivistke, ki so v mikrofone kričale gesla in pozive k sekularnemu, novemu Bangladešu na trgu Shahbagh. Zahtevale so pravico tudi za stotisoče žensk, ki so bile brutalno posiljene med osamosvojitveno vojno leta 1971. Takrat je bilo žensko telo prvič v zgodovini načrtno uporabljeno kot množično orodje za nadvlado nasprotnika v vojni. Množična posilstva na vojnih območjih imajo močan simbolni pomen ponižanja vseh pripadnikov neke skupnosti, saj je žensko telo simbol domače zemlje, plodnosti, nadaljevanja rodu. Dejanje, ki tako kruto poseže v nedotakljivost ženskinega fizičnega telesa kot tudi - in na dolgi rok predvsem - njeno duševnost, je bilo pravzaprav orožje za množično uničenje, naperjeno predvsem proti moškim v skupnosti; dejanje, ki tako globoko poseže v zasebnost in intimo žrtve in katere posledice nosi predvsem ženska sama. S koncem vojne pa se trpljenje zlorabljenih žensk ni končalo. Proti njim so se obrnili njihovi lastni moški - očetje, možje, sosedi. Ženske, žrtve posiljstev, so bile izobčene iz družbe, mnoge med njimi, nekatere so zanosile, so ostale same, osramočene, na obrobju kot dokaz, da je bilo orožje sovražne vojske uspešno še leta po njihovem umiku.
Shahbagh je nakazal, da si mladi vendarle želijo drugačnega Bangladeša, sodobnejšega, bolj vključujočega. Protesti in gibanja tej državi, ki je edina na svetu krvavela za pravico do uporabe lastnega maternega jezika in s tem zakoličila tudi datum za mednarodni dan jezikov, niso nobena neznanka. Razlika med Shahbaghom in preteklimi gibanji pa je v tem, da tokrat s polnim zavedanjem vključuje prav vse sloje družbe. Ne le ženske, ki so nosile transparente v prvih bojnih vrstah, tudi aktivisti manjšinskih etničnih skupin so bili vključeni v slogane in se s tem jasno indetificirali z idejo o enotnejšem Bangladešu.
Množice, ki so se zbirale na protestih, so bile pisan kolaž, ki je odslikaval sestavo Bangladeša. Mlade študentke, v modernih, urbanih oblačilih in starejše gospe z naglavnimi rutami, vse so pokazale odločnost in sposobnost, da so del rešitve. Gradnje novega, modernega Bangladeša nimajo namena prepustiti moškim kolegom.
In potem se je od nekod pojavila skupina, prej politično popolnoma nepoznana in nepomembna, ki si je nadela ime Hifazat e Islam, zaščitniki islama. Gre za skupino, katere baza je v najbolj konzervativnem jugovzhodu Bangladeša, v mestu Chittagong. Čeprav to oboji zanikajo, naj bi za njimi stala največja in najvplivnejša bangladeška islamistična stranka Jamaat e Islami. Njihovo ime se je začelo pojavljati v časopisih, ko so od vlade zahtevali ukrepanje v zvezi s takoimenovanimi "ateističnimi blogerji," ki naj bi s svojimi aktivističnimi zapisi na spletu žalili vero in preroka Mohameda. Svoje zahteve so podprli s pohodom v Dhako v začetku aprila in obljubili, da bodo shod ponovili vsak mesec, dokler njihove zahteve ne bodo uslišane. Njihov manifest pa sega še precej dlje od kaznovanja spletnih aktivistov. Sestavljen je iz 13 točk, ki so v medijih kmalu sprožile primerjave z talibanskim režimom v Afganistanu. Številne od teh točk posegajo v suverenost žensk v Bangladešu. Ena od njih zahteva umik Nacionalne razvojne strategije za ženske, ki ima korenine v letu 2008. Takrat se je ime Hifazat e Islami pravzaprav prvič pojavilo v medijih, ko so strategijo označili za v nasprotju z nauki islama. Poleg ženskih kvot v javnih službah, tudi parlamentu, je akt predvideval enakopravno politiko dedovanja za oba spola, kar je zbudilo nasprotovanje skupine. Do tedaj je bangladeški zakon namreč sledili šeriatskemu pravu, po katerem so ženske upravičene do za polovico manjše dediščine kot njihovi bratje. Po celem Bangladešu so izbruhnili nasilni protesti, ki so povzročili, da je vlada akt nekoliko omilila.
Danes gre skupina še dlje: poleg zahteve o umiku omenjenega akta se zavzemajo za prepoved mešanja moških in žensk v javnosti ter drugih dejanj v nasprotju z islamom, ki so po njihovo posledica škodljivega vpliva tujih kultur; v okviru tega zahtevajo tudi omejitev svobode izražanja.
Na njihovem prvem shodu 6.4. se je v Motijheelu, poslovnem predelu v središču Dhake, zbralo na desettisoče ljudi, po nekaterih podatkih celo več kot 200.000. Svoje nazore so podkrepili s fizičnimi napadi na novinarke, ki so pokrivale dogajanje. Nekaj izmed njih so morali prepeljati v bolnišnico. Nasilje so ostro obsodila tako ženska kot novinarska združenja. Njihov drugi pohod v začetku maja se je končal še bolj krvavo, z neznanim številom smrtnih žrtev med protestniki in policijo. Le nekaj dni kasneje pa so se začeli vrstiti protestni shodi in zborovanja feminističnih skupin, ki so zahtevale prepoved radikalnih skupin, kot je Hifazat.
Nekega dne kmalu po črnem nedeljskem jutru, ko je shod Hifazata spremenil ulice Dhake v bojno polje, sem se vračala domov (tokrat na rdečem avtobusu državnega prevoznika BRTC z devetimi sedeži za ženske), ko smo na Asad Avenue, ulici blizu mojega doma v Mohammadpurju, naleteli na shod. Več deset žensk s transparetni in plakati je glasno vzkilkalo gesla proti diskriminaciji žensk in za kaznovanje vojnih zločincev iz leta '71. Pogledi so se obrnili za njimi, ko je naš avtobus peljal mimo. Sedela sem na enem izmed sprednjih "ženskih sedežev". Ozrla sem se okoli sebe po obrazih ostalih žensk, ena od njih je nosila niqab (muslimansko žensko pokrivalo, ki zakrije celoten obraz razen območja oči; ne gre ga mešati z burko). Na njih se je zrcalil ponosen, pomeljiv nasmešek.
Bangladeš je še vedno ena najrevnejših držav na svetu. In ponavadi so prav ženske tisti sloj družbe, ki revšino najbolj občuti. Številne ženske imajo v tradicionalni bangladeški družbi še vedno predvsem vlogo mater in gospodinj - od tod tudi dejstvo, da je v javnem življenju manj žensk, saj se številne med njimi zadržujejo povečini doma. Moški potomec je še danes bolj zaželjen od hčera. Zakaj je temu tako, pojasni eden izmed znancev, ki v kratkem pričakuje prvorojenca. Dekleta, hčere, odidejo, ko odrastejo in se poročijo, pripadajo nekomu drugemu (moževi družini, kamor se tradicionalno odselijo), fantje pa ostanejo s starši in skrbijo zanje. Čeprav predvsem v srednjem in višjem sloju bangladeškega prebivalstva družina nima več tovrstne tradicionalne podobe, priokus preteklih nazorov še vedno živi. Dekleta so bila dojeta kot breme družine, kot lačna usta, ki jih je potrebno nahraniti, nato pa oddati nekomu drugemu. V južnoazijski regiji je še danes relativno močno prisotnen, čeprav zakonsko prepovedan, pojem dote, ki je predstavljal hudo finančno breme družini neveste. Dekleta so zato poročali vedno mlajša, saj starejše kot je bilo dekle, večjo doto je morala ženinu plačati njena družina.
Ta pojav pa se je začel spreminjati s še eno kompleksno zgodbo bangladeškega življenja: tekstilno industrijo. Ženske, ki predstavljajo veliko večino zaposlenih v tej panogi, so, prej odvisne od moških članov družine, dobile priložnost postati vredne, produktivne članice družine in družbe. Z dohodkom, ki so ga začele prinašati v družino, so preložile prezgodnjo poroko in si izborile del finančne neodvisnosti. Žal pa kljub temu položaj delavk v tekstilni industriji ni rožnat. Plače so nizke celo za revni Bangladeš in delovni pogoji pod vsemi mednarodnimi standardi. Tekstilni delavci so med najranljivejšimi v Bangladešu in le malo pomoči imajo, ko se želijo postaviti zase in svoje pravice.
Po zrušenju stavbe s tekstilnimi tovarnami v Savarju na obrobju Dhake, kjer je umrlo več kot 1000 ljudi, so ulice okoli ruševin preplavili svojci žrtev s fotografijami pogrešanih. Pregled teh fotografij pokaže, da je velika večina žrtev žensk, teh skoraj suženj, ki jim mizerna plača pomeni upanje, da se iztrgajo iz temnega kroga najranljivejše skupine prebivalstva. Po svetu so se pojavile zahteve po bojkotu svetovnih znamk, ki imajo svoje tovarne v Bangladešu. Pa vendar - koliko koristi lahko bojkot bangladeške tekstilne industrije sploh prinese? Če bi svetovne korporacije svojo proizvodnjo zaradi slabih pogojev dela preselile drugam (kot je to že storil Disney), bi številne delavke ostale brez edine rešilne bilke, ki je pomenila začetek emancipacije bangladeških žensk iz najrevnejših družin. Rešitev je drugje in se mora zgoditi v Bangladešu samem: zaščita tekstilnih delavcev z zakonskimi akti in seveda kasnejše doslednje kaznovanje morebitnih kršitev. Proces se je vsaj na videz že začel z obljubo vlade o dvigu minimalne plače v tekstilnem sektorju in pregledu varnostnih pogojev v tovarnah po državi.

Razlog, zakaj imamo ženske svoj sektor na avtobusih, je poenostavljeno v tem, da nas zaščitijo pred neprijetnim stanjem med vožnjo v prenatlačenem avtobusu. Večina bangladeških žensk ne bo niti poskusila vstopiti na poln avtobus, če zanjo ne bo prostega sedeža. Vožnja bi namreč v tem primeru povzročila precejšnje nelagodje vseh udeleženih. To je namreč družba, kjer moški načeloma ne bo ponudil ženski roke v pozdrav, če tega ne stori sama, temveč le vljudno pokimal z nad srcem sklenjenima rokama. Fizični kontakt med nepoznanima osebama nasprotnega spola je pač redek in ljudje ga niso vajeni. Je pa na avtobusu številka 27 nujen, če nimaš sedeža. Zatorej se mnogokrat vprašam, kaj je v resnici razlog, da ženske posedejo na tistih nekaj sedežev blizu izhoda. In zakaj se domneva, da se ne morem povzpeti na avtobus, če sedeža ni na voljo. Konec koncev sem se leta vozila z najbolj polnimi ljubljanskimi avtobusi, kjer nikomur niti na misel ne pade, da bi mi odstopil sedež, če nisem noseča ali med starejšimi občankami. Strah pred neprimernim fizičnim kontaktom, ki vodi v zavijanje žensk v vato (in hijab) v javnem življenju, kaže na dojemanje žensk kot krhkih objektov, ki povzročajo nelagodje. Treba jih je ločiti in ohraniti skromne, čiste in nadzorovane. In ženske temu sledijo tudi same, ko raje čakajo na naslednji avtobus, ker ta, ki je ravno peljal mimo, nima varnega zavetja "ženskega sedeža," varnega mehurčka, ki so ga navajene. Same sebe vidijo take, kot jih vidi moško usmerjena družba. Tu pride do izraza moja tujska čudaška "neženstvenost," nad katero se moški v Bangladešu večkrat začudijo; pa naj gre za potovanje brez družbe prijateljev ali dejstvo, da sama nesem svojo prtljago.
Morda "ženski sedeži" vendarle niso namenjeni nam, ženskam. Namenjeni so moškim, ki si želijo predstavnice ženskega spola v svoji družbi ohraniti ločene od sebe. Ločene od moči, ki jo posedujejo, enakopravnosti in sistema, kjer šteje sposobnost (se prvi preriniti mimo moškega, visečega z vrat avtobusa in si skomolčiti svoj prostor v gneči), ne pa biološki spol.