ponedeljek, 16. december 2013

Nemiri

"Pa bodita previdna!" nama je prijateljeva mama rekla v slovo, zaskrbljeno in rahlo ukazujoče. Zunaj je bila še tema, malo po jutranjem klicu k molitvi, ko sva zapuščala stanovanje v Uttari, soseski, ki se razprostira tik letališča. Opozorilo je bilo mišljeno kot opomba, da se je tisti dan napovedal hartal, ki smo se ga vsi po tiho bali. Sklican je bil zaradi izvršitve smrtne kazni enega izmed obsojenih vojnih zločinov.
Prijatelj me je pospremil do letališča, od koder sem imela let proti Bangkoku.

Zapustiti Bangladeš je bil precej nenavaden občutek. Zadnje tedne v Dhaki so zaznamovali politični nemiri, hartali, blokade, bes javnosti zaradi izbruhov nasilja nad nedolžnim prebivalstvom in zadnji teden še hitro izvršena smrtna obsodba, ki je razjezila skrajno islamistično stranko Jamaat e Islami.
Večer pred mojim odhodom je bil prvi dan po dolgem času, ko je bil običajen, vsaj na papirju miren dan. Zvečer sem se odpravila k prijatelju, kjer sem prespala zaradi lažjega dostopa na letališče. Preden sem z nahrbtnikom na rami zapustila stanovanje, sem se zadnjič poslovila od sostanovalca Matta, ki v prihodnjih dneh odhaja domov, kjer bo preživel praznike. Po praznikih se ne vrača več v Dhako, ampak v indijski Varanasi, kjer je dobil službo. Matt je bil tisti, ki je močno zaznamoval moje bivanje v Dhaki od prvega dneva. Včasih je bil edini, ki je razumel moje občutke, ki so se mi porajali, ko sem poskušala dognati Bangladeš. Dvome. Strahove. Navdušenje. Vse faze prilagajanja Dhaki je nekoč dal tudi sam skozi in zato mi je vedno bil v nenadomestljivo podporo. Misel, da ga ne bo več doma, ko se vrnem s Tajske je nepredstavljiva.
Moj odnos z J., eden mojih najboljših prijateljev v Dhaki, se je znašel v slepi ulici. Kot bi se zaletavala v zid, a zid se ne da. Preprosto ne znajdeva se več isti strani. V teh tednih sem ga neverjetno pogrešala, a tudi, ko je bil blizu, sem čutila med nama pregrado, ki se je znašla tam. V resnici nisem bila več prepričana, če sploh želim še kdaj to pregrado podreti.

Stopila sem na tla Tajske, države, ki sem jo obiskala pred dobrimi petimi leti na svojem prvem potovanju po Aziji se v trenutku zavedla, kako daleč stran je Bangladeš. Veliko lažje ga je videti z razdalje.
Prvi dan sem porabila za pot do otoka Ko Samet, le nekaj ur oddaljenega od Bangkoka. Zjutraj sem zakopala nožne prste v mivko ljubke plaže, zaplavala v toplem, vzvalovanem morju in Bangladeš je bil še dlje. Tako daleč, da sem se zavedla, da ga pogrešam. Da je moj dom. Da bo Matt vedno moj prijatelj. Da rabiva z J. le nekaj časa vsak zase. Da stvari nikoli ne bodo popolne. Ali takšne, kot si jih jaz želim.
Jutri me čaka pot nazaj v Bangkok, ki ga bo zanimivo videti v luči preteklih izkušenj. Morda kaos ne bo več tako kaotičen. Hrana ne tako pikantna. Morda bo v petek, ko odhajam domov, drugačen tudi Bangladeš.

2 komentarja: