sreda, 02. julij 2014

Riža in iger

Pred nekaj tedni, se kar nekaj dni do uradnega začetka svetovnega prvenstva v nogometu v Braziliji, sem za trenutek zmedeno pomislila, da so črvine resnične in te lahko, brez da se zavedaš, ponesejo na drugi konec sveta. Drugo galaksijo. Dimenzijo, karkoli pač.
Z najvišjih stavb na vsaki strani nase ulice visita dve, za vsaj štiri nadstropja veliki, modro-beli zastavi. Čeprav je jasno, za koga navija Mohammadpur, sta ti dve zastavi le vrh ledene gore norije okoli nogometnega spektakla. Manjše zastave visijo praktično z vsake stavbe. Na prav vsaki, še najmanjši tržnici je stojnica, posvečena zastavam in navijaškim majicam. Prodajalci zastav vseh velikosti, obešenih na dolge drogove, oprtane na koščena ramena spominjajo na čas pred bangladeškim Dnevom zmage sredi decembra, le da je v pisanem mozaiku zastav zelena z rdečim krogom tista, ki ponavadi manjka. Jasno, Bangladeša ni med ekipami v Braziliji. Kljub temu nekateri patrioti poleg zastave svojega favorita domoljubno obesijo še bangladeško.
In če imaš, ko upreš oči proti nebu (in napol zamižiš), zaradi gromozanskih zastav občutek, da si v neki drugi, bolj prostrani deželi na drugem koncu sveta, kjer je kvaliteta govedine neprimerno boljša (če lahko dodam), je pravzaprav, ko se ozreš naokoli z nekoliko več zanimanja, jasno, da je Dhaka pravi navijaški svet v malem, stisnjen med klavstrofobične ulice in kupe smeti. Že res, naša ulica evforično vzkipi ob golih argentinskih junakov, a gostiteljica, zeleno - modra Brazilija ne zaostaja prav dosti. Manjše zastave Nemčije ali Španije dodajo v piskerček raznolikosti. Le angleške ni med njimi. Razumljivo? Morda.

Nogomet pa pravzaprav niti ni šport, ki najbolj požene kri po žilah mojih bangladeških sosedov. V začetku leta je Bangladeš preplavila mrzlica, imenovana kriket. Naj takoj vnaprej povem, da se mi niti približno ne sanja, kako poteka igra kriketa, kaj je cilj ali kako veš, katero moštvo zmaguje. Vem le, da ena tekma lahko traja nečloveško dolgo in da so karte za svetovno prvenstvo posle s svetlobno hitrostjo za male pare ter nato na črnem trgu dosegale dvajsetkratno ceno. In da je na koncu cirkusa kot zmagovalka izšla Šrilanka.
Tedne in tedne se ni govorilo o ničemer drugem kot kriketu. Tako razvnetih debat niso sprožile niti parlamentarne volitve nekaj mesecev prej. Ker Bangladeš tudi v kriketu ne blesti najbolj, je bilo najbolj vroče soočenje med Indijo in Pakistanom. Ogromen pano na strehi stavbe čez našo ulico mi je omogočil, da sem tekme vsaj delno spremljala tudi brez televizije. Zvočno kuliso so dodali navijači na ulicah, ki so poskrbeli, da sem vedno vedela, ko se je zgodilo kaj pomembnega.

Prijatelj, velik nogometni navdušenec, me je pred časom skoraj vrgel iz stanovanja, ko sem povsem mimogrede povedala svoje mnenje o noriji okoli profesionalnega športa. Čeprav me samo svetovno prvenstvo v nogometu zanima ravno toliko, kot me je tisto v kriketu, mi je sam fenomen naravnost fascinanten. Žal so ljudje ponavadi veliko bolj pripravljeni debatirati o Messiju ali kdorkoli že pač je njihov favorit to leto, kot o sociološki analizi te obsedenosti. Posledično sem že davno obupala nad poskusom oživitve debate okoli očitno krivoverne in provokativne teze, da so nogometni navijači le družbeno manj zasmehovana različica belieberk.
Roko na srce, belieberke za sabo ne puščajo trupel.
Če se vrnem na bizarno evforijo okoli Argentine in Brazilije, ki se manifestira v plapolajočih belo-modrih ali rumeno-modrih zastavah, od začetka svetovnega prvenstva so poročali že o kar nekaj incidentih, ko so se spopadli navijači obeh moštev. V vsaj dveh primerih se je spopad končal s smrtnimi žrtvami na eni ali drugi strani. Ne, ne govorim o spopadu Argentincev in Brazilcev kje okoli prizorišča svetovnega prvenstva. Govorim o incidentih, ki so se zgodili v Bangladešu, med bangladeškimi navijači omenjenih moštev.
Že od kar sem prišla v Bangladeš, me spremlja grenak občutek, da tu vlada nekakšna kultura nasilja. Fizični obračuni na ulici niti niso taka redkost. Vozniki rikš jo kar hitro skupijo od razbesnjenih voznikov ali pomočnikov voznikov na avtobusih. Množice, ki obračunajo s povzročiteljem nesreče ali lopovom, so vsesplošno znan pojem, ki se včasih zaključi s smrtjo kršitelja. Kadar izbruhne prepir, se kmalu pridruži množica opazovalcev, ki včasih ne ostanejo več le opazovalci, ampak udeleženci v petelinjem boju.
Če to združiš s strastjo, ki prevzema zagovarjanje "svojega" moštva, se pravzaprav čudim, da ni bilo prelito še več krvi.
Svojega moštva? To je pravzaprav tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj nenavadno. Ta močna identifikacija z moštvom, katerega dom je skoraj dobesedno na drugi strani planeta. Očitno je, da ne gre za preprosto patriotsko veselje ob športnem dosežku svoje domovine. Morda je bolje, da na tem mestu obširnejšo analizo prepustim psihologom in sociologom.

Dve vprašanji sta, na kateri v Bangladešu odgovor nikoli, nikoli ne sme biti Nobeno, če seveda nočeš izpasti bogokletni izrodek z drugega sveta: Katere vere si? in Za katero moštvo navijaš na svetovnem prvenstvu? In da, na drugo vprašanje obstajata pravilni ali napačni odgovor!

sreda, 05. marec 2014

Seks (in romantika in poroke) v mestu

Pred dnevi me je šef v novi službi poklical na sestanek z dvema sodelavcema. Fanta sta oba sredi dvajsetih, s svežo univerzitetno diplomo in na tisti pomembni prelomnici v življenju. Po šefovi razlagi sem bila sama tam za evropsko perspektivo. Beseda je tekla o družbeno pričakovanem poteku življenja v Bangladešu za fante njunega kova, o družbenih pritiskih in odnosu mladih do življenja nasploh.
Dvajset-nekaj-letni fant torej konča s šolanjem. Kaj sedaj? Od njega se pričakuje, da najde solidno službo, kjer bo zaslužil dovolj, da preskrbi svojo bodočo ženo in otroke, ki se bodo začeli vrstiti v razumnem času po poroki. Torej. Služba. Žena. Ne le pritiski družbe, šef razpreda, mlad fant v teh letih tudi sam čuti potrebo oženiti se. Poznaš tisto piramido človekovih potreb? Maslow, si v mislih čestitam za dobro uskladiščeno znanje osnov psihologije. Torej, kaj mlad fant potrebuje? Nekoliko v zadregi - sodelavec še precej bolj v zadregi gleda v sklenjene roke pred sabo - se nasmejem, da kisika in hrane mu najbrž ne primanjkuje. Tako je, potrebuje ženo, ker dekleta pač ne more imeti - to v Bangladešu ni dovoljeno. Tu je debata odplavala v druge vode, a se vame dovolj zasidrala, da sem začela sočustvovati s svojimi dvajset-nekaj-letnimi sodelavci.
Sama nikoli nisem bila ljubiteljica zmenkov, ki se mi vedno zdijo kot nekakšen neroden razgovor za službo. A spoznavanje novih ljudi nasprotnega spola, pa če to poimenujemo zmenki ali ne, so del življenja povprečnega samskega dvajset-nekaj-letnika ter povprečne dvajset-nekaj-letnice v zahodni družbi. Spoznaš nekoga, s katerim se ti zdi, da bi se lahko ujel, se dobiš ob aktivnosti, kjer preživiš nekaj časa v dvoje, ponavadi v večernih urah, in druženje se, če je uspešno, konča s poljubom. Ali ne. Ali pač še s čim več. Nato se obe strani odločita, ali bo do skupnih aktivnosti, ki sčasoma vodijo v intimen odnos, še kdaj prišlo. Ali ne. Načeloma se postopek dandanes ponovi kar precejkrat, preden se Posameznik in Posameznica najdeta. Takoimenovana serijska monogamija je popolnoma sprejemljiv sistem.
V Bangladešu stvari ne delujejo tako. Kako torej dvajset-nekaj-letnik pride do svoje žene? Ali pa vsaj do kljukice pri eni tistih bolj osnovnih potreb z dna Maslowove piramide - pa ne govorim o hrani.

Najbolj gotova možnost je poskusiti srečo pri tisti svetlolasi tujki, ki jo občasno videvam, si najbrž misli dvajset-nekaj-letnik. In nekako nekje dobi njeno telefonsko številko ter jo pokliče. Ponoči, da je slučajno ne zmoti pri čem pomembnem. Bangladeških deklet se namreč ne spodobi klicati kar tako, jasno da ne - od tod sploh izvira dvajset-nekaj-letnikov problem.
Če bi dobila 10 tak vsakič, ko me sredi noči pokliče neznana številka, ki ji prav vedno pripada fantovski glas...
Ampak resnici na ljubo, kako si ti fantje predstavljajo potek dogodkov, mi najbrž ne bo nikoli jasno. Uberimo optimistično verzijo, tako, zavoljo argumenta. Pokličejo dekle. Dekle ob dveh zjutraj z veseljem poklepeta z njimi in ko se se opogumijo in dekle povabijo na zmenek, ta privoli. Dobijo se z dekletom, za uro, dve. Po zmenku se poslovijo. Zmenek se ne konča s poljubom, ker se pač ne. Starši fantom slej ali prej začnejo prigovarjati, da je čas za poroko, jim najdejo primerno bangladeško nevesto, fantje se poročijo in njihov telefonski klic, ki je pred meseci vrgel svetlolaso dekle iz postelje, se izkaže za popolnoma brezsmiselnega, kakorkoli obrneš.
Dogovorjene poroke. Za nas tako eksotičen pojem, tukaj pa življenjsko dejstvo. Ne gre vedno za tisto najbolj radikalno obliko, ki si jo ponavadi narišemo v mislih ob omembi tega pojava. Torej, ko starši mimo bodočega ženina in neveste preko vez poiščejo ustreznega partnerja, se dogovorijo med sabo in nato se mlada dva prvič vidita šele na poročni dan. Pravzaprav redko kdaj gre za tak scenarij. Kljub temu pa ima družina pri izbiri partnerja precejšnjo besedo. Nekje sem zasledila podatek (prosim, ne me citirati!), da je v Bangladešu (bolj ali manj ohlapno) dogovorjenih porok še vedno nekje 80%. Zveni kar prav.
Sedaj pa za trenutek odložite rožnata očala, skozi katera vidite svet s svojo privzgojeno zahodnjaško perspektivo.


Na tem mestu se bom uprla skušnjavi, da na dolgo razpredam o Milivojevićevi trditvi, da se zaljubljajo le čustveno nezreli ljudje. Pa vendar, ideja romantične ljubezni, kot nas jo ima večina od nas ta trenutek v mislih, ni univerzalna vsem kulturam. To se nam le zdi, saj jo naša, zahodna, poveličuje skozi pop kulturo in smo  se pač nezmožni za trenutek odpovedati evropocentrizmu.
Eden največjih mitov o ljubezni je zaljubljenost, ki jo prevečkrat mešamo z ljubeznijo samo, pa čeprav gre za dva popolnoma različna pojma. Prepričani smo, da se prava ljubezen rodi iz zaljubljenosti ali pa ta dva pojma vse prevečkrat zamešamo. Če pa poenostavim: pri zaljubljenosti gre za idealiziranje drugega, v njem vidimo pravzaprav reakcijo, ki jo v nas izzove in zaljubljenost traja le toliko časa, kolikor traja ta reakcija. Torej gre za nas same. Pri ljubezni gre preprosto za čustveno povezanost z drugo osebo, dejanski obojestranski odnos. Tu tudi pade mit o nesrečni ljubezni, saj ljubezen ne more biti enostranska. Za ljubezensko zvezo zaljubljenost tako na noben način ne more biti predpogoj, prav nasprotno, ponavadi so zveze, zgrajene na zaljubljenosti, obsojene na propad.
Tako, sedaj, ko smo sesuli holivudski mit o usodni ljubezni (na prvi pogled, če je le mogoče), se lahko vrnemo v Bangladeš.
Če (uspešna, dolgotrajna) ljubezenska zveza ne temelji na zaljubljenosti, čemu ne bi izbire partnerja, s katerim boste povezani do konca življenja, prepustili modrejšim, izkušenejšim od sebe? Saj na koncu imate lahko še vedno besedo pri dokončni izbiri (resnično, pozabite na tisto predstavo o prvem snidenju šele pred oltarjem ali matičarjem...). Starši ali starejši člani družine, ki vedo, kaj je za vas dobro, le poiščejo in predstavijo možnosti, vam svetujejo in konec koncev lahko tudi preprečijo, da storite napako, če vaša odločitev ni ustrezna. Družinska vez je za vas zelo pomembna, zato odločitev vaših staršev spoštujete, jo cenite in upoštevate.
Ne? Vas nisem prepričala? Prav.
Pa poskusimo na nam bolj poznani način, z zmenki.

Čeprav obstaja 80% možnosti, da bo dvajset-nekaj-letnik vendarle padel v zgoraj opisani kalup dogovorjene poroke, zmenki kljub temu niso nepoznan pojem. Le da je treba biti v konzervativni družbi, kot je bangladeška, nekoliko bolj iznajdljiv. Kaj lahko torej dekle pričakuje, ko jo bangladeški dvajset-nekaj-letnik povabi na zmenek? Opisala bom svoji lastni izkušnji (raziskovalno novinarstvo par excellence), z dvema različnima dvajset-nekaj-letnikoma. Dvajset-nekaj-letnik številka ena je rojen in vzgojen Dhakačan, domačin v mojem Mohammadpurju. Dvajset-nekaj-letnik številka dve je rojen in večino življenja vzgojen v ZDA, a z bangladeškim poreklom. Nobeden izmed njiju ni prišel v stik z mano sredi noči, preko bogsigavedi kako pridobljene telefonske številke.
Tako prvi kot drugi sta mi, v zabavo mojima sostanovalcema, prinesla rože. Rože so torej, če že definicija ljubezni ni, vsekakor univerzalne. Prvi je izbral izredno obljuden kraj - prireditev ob dnevu maternega jezika (ki je v Bangladešu državni praznik, tako mimogrede). Dogajanje je bilo sicer postavljeno v park ob jezeru, ki je tudi priljubljeno sprehajališče. Nekateri kotički so ob večerih prav prijetni za posedanje, nekoliko odmaknjeni od radovednih pogledov. Občasno, kadar se tam ne odvija kulturna prireditev, lahko vidiš pare, ki se držijo za roke, ali nežno objemajo na klopcah ob sprehajalnih poteh. Ko sem svojemu spremljevalcu predlagala, da sedeva nekam, z namenom normalnega pogovora, brez množic ljudi okoli, mojega namena seveda ni razumel. Z rikšo sva se odpravila nazaj proti Mohammadpurju, kjer je bila na vrsti večerja (kabab v begunskem taborišču, ena od najboljših poslastic v mestu). Rikše so precej pogost pojav na zmenkih. Razlog je preprost. Na sedežu je prostor za natančno dva, ki pa morata sedeti tesno skupaj. Polkrožna streha nad sedežem daje občutek vsaj zasilne zasebnosti. Zato je najem rikše za takoimenovan Rikša zmenek povsem običajna sestava zmenka, vsaj po zagotovilih bolj izkušenih zmenkovalcev. Le da je moj zmenek številka ena ni izkoristil sebi v prid. Telesni stik, pa čeprav povsem nedolžno spogledljiv, pri spoštljivih kavalirjih ne pride v poštev. Z razliko od ameriško vzgojenega zmenka številka dve, ki ve, da se da roko povsem nonšalantno iztegniti preko naslonjala in hrbta svoje spremljevalke. In poskuša najti čim bolj zaseben kotiček pod dhakaškim soncem. In se jezi nad konzervativnostjo dežele svojih staršev.
In kako se lahko zmenek zaključi? Dvajset-nekaj-letnik številka ena me odloži na koncu moje ulice, ne preblizu vhodu v hišo in radovednim pogledom sosedov. Me lepo pozdravi, zaželi prijeten večer in se poslovi. Dvajset-nekaj-letnik številka dne me odloži pred hišo, me poljubi na lice in objame.
Oba, pa še marsikateri drugi dvajset-nekaj-letnik, živita pri starših. Če je mlada generacija bolj sproščena kar se tiče prijateljevanja z nasprotnim spolom, njihovi starši še v veliki večini niso tako daleč. Zasebnost je mladim tako težko najti, saj izbranke ali izbranca ne moreš pripeljati domov, javnost pa je v Bangladešu zelo javna - resno, ljudje so povsod! Nihče me ne bo prepričal, da bolj ali manj mladi ubogljivo čakajo križem rok, da jih starši pošljejo v zakon in postane spodnja vrstica Maslowove piramide izpopolnjena. Kako se torej spopadajo z omejitvami? Moj vir v obliki včasih še kako odkritega sostanovalca mi razkrije kar precej možnosti: parki. Tisti večji, temnejši naj bi bilo polni parov. Rikše, čeprav popolne zasebnosti tu ravno ni. Najem zasebne sobe v zasebnem stanovanju.
Vir prepirov v naši mali stanovanjski skupnosti je občasna nesmiselnost pravil, ki jih narekuje sostanovalec. Medtem, ko sama ne smem imeti obiskovalcev, je on v preteklosti k sebi povabil tudi kak par in jima za kratek čas odstopil svojo sobo. Prijatelj in njegovo dekle. Le da se mi sedaj dozdeva, da ni šlo za prijateljsko gesto, temveč vir zaslužka. Bojda je takih korenjakov kar nekaj in za dokaj sprejemljivo ceno se da kupiti zasebnost tudi v konzervativni soseski kot je dobri stari M'pur.

Kaj je torej prava pot za dvajset-nekaj-letnika na življenjski prelomnici, ko si mora poiskati ženo? Zmenki ali vse prepustiti družini?
Pred meseci se je na robu Dhake odvila žalostna zgodba, pravzaprav ne tako zelo redko slišana. Mlad par še v najstniških letih je skupaj skočil z mostu v smrt, ker sta družini nasprotovali njuni zvezi. Dekle je bilo, pri rosnih 16-ih, že obljubljena v zakon nekomu drugemu. In zaljubljeno, po naši predstavi ljubezni in romantike, v svojega nesrečnega prijatelja. Dekle je skok preživelo, a žal ni znano, kako se njena zgodba odvija naprej.

Bangladeš se prav gotovo spreminja. Dvajset-nekaj-letniki so tako ujeti med te spremembe in verjamem, da jim ni lahko. Pop kultura našega pogleda na ljubezen skozi globalizacijo počasi prodira v njihovo zavest. Z razvojem družbe se spreminjajo potrebe in s tem pričakovanja do ljubezenske zveze. Le-te pa se spreminjajo precej hitreje kot načela njihovih staršev, razširjene družine ali družbe na splošno. Pa kljub temu, Maslow in njegova piramida v vsem svojem sijaju.

nedelja, 02. marec 2014

Pobeg

Pobeg stran od zadušljivih, glasnih ulic Dhake. Od množic ljudi, rikš, avtomobilom. Bangladeš zasije v povsem drugačni luči. Je podeželski raj, kjer se je čas ustavil. 

Tišina na umetno ustvarjenem jezeru Kaptai, Rangamati

Ribiška idila na otoku St Martin

Glavni oddih za večino Bangladešcev predstavlja najdaljša neprekinjena peščena plaža na svetu in glavno letovišče ob njej, Cox's Bazar

Izlet s kolesom iz vasi na severozahodu Bangladeša

Edini koralni otok v Bangladešu, St Martin

Chittagong Hill Tracts je svet zase, tako geografsko kot kulturno

Lasten kotiček na osamljeni plaži, St. Martin

Prebujajoče jutro nad hribovjem v okolici Bandarbana

Cox's Bazar je dovolj drugačen od preostalega Bangladeša, da je na vrhu seznama po priljubljenosti med domačimi turisti

Življenje med ribiškimi skupnostmi na otoku St. Martin še vedno poteka v počasnem, umirjenem tempu

S čolnom do številnih otočkov na razgibanem jezeru Kaptai

Palme, sonce, peščene plaže. St Martin

Lenobna reka Sangu, mati rek v Chittagong Hill Tracts

Dan se preveša v večer na jezeru Kaptai

torek, 25. februar 2014

Urbano

Utrip Sadarghata, glavnega pristanišča na reki Burigangi, Dhaka

Rikše

Nakupovanje zelenjave pri uličnih prodajalcih v Stari Dhaki


Najpogostejše prevozno sredstvo v prenaseljenih urbanih središčih


Prodajalec prigrizkov

Okusni piškotki izpod rok mojstra

nedelja, 23. februar 2014

Templji

Vera je pomemben dejavnik v bangladeškem vsakdanu. Večinsko prebivalstvo je muslimanske vere, a v manjših deležih najdemo predstavnike hindujske, krščanske in budistične vere. Objekti čaščenja so raztreseni po deželi, nekateri le še starodavni opomniki spiritualne zgodovine Bangladeša.

Bagerhat v bližini Khulne je starodavno mesto številnih mošej, nekaterih še aktivnih, drugih zaprašenih med zelenjem in ozkimi potkami. Najznamenitejša je mošeja Shat Gombuj, katere ime pomeni mošeja šestdesetih kupol in še vedno privablja vernike z vsega Bangladeša. Še bolj poln dogajanja pa je mavzolej ustanovitelja Bagerhata, Khana Jahana, katerega okolica je polna častilcev, prodajalcev prigrizkov, beračev in turistov.


Puthia je čisti dragulj, pozabljen od mednarodnega turizma. Vasica, manj kot uro od univerzitetnega mesta Rajshahi, skriva nešteto hindujskih templjev, ki si zaslužijo prvo mesto v popotniških katalogih. Spregledana kot je, jo imamo povečini le zase, da izživimo tistega skritega duha Indiane Jonesa v nas.





Budizem je nekoč kraljeval temu območju in Paharpur je bil dom največjega budističnega objekta južno od Himalaje.

Čeprav od prvotnega kompleksa ni ostalo kaj več od ideje, kako ogromen je bil objekt in ostankov glavnega templja, je zanimiv in priljubljen izletniški kotiček.

 Templej Kantaji v Kantanagarju na skrajnem severozahodu Bangladeša je eden najlepših hinduističnih templjev v državi. Ob festivalih je še posebej živahno, z glasbo, dobrotami, pisanimi oblačili in veselim ozračjem.

 Tempelj je znan po umetelno izklesanih prizorih iz hindujske mitologije krog in krog templja.

Območje ob meji z indijsko Tripuro na območju Chittagong Hill Tracts je eden izmed otokov budizma v Južni Aziji. Najznamenitejši je Golden Temple nad mestom Bandarban, zgrajen v burmanskem slogu.

Ljudje

Ljudje so tisto, kar naredi potovanje po Bangladešu nepozabno. Pravzaprav skoraj ne more biti drugače, v državi s tako gostoto prebivalstva. Upam si staviti, da so tukajšnji ljudje med najgostoljubnejšimi na svetu. Včasih si želim, da bi lahko nekako dokumentirala prav vsako srečanje s prav vsakim posameznikom, kajti brez da bi se tega zavedali, Bangladešci vsak dan znova preoblikujejo moj pogled na svet.

Sadarghat, Dhaka

Popoldanski počitek. Saradghat, Dhaka

Družinske počitnice v slehernikovem najljubšem letovišču ob morju. Cox's Bazar

Vas v okolici Dinajpura

Deček na improvizirani rolki. Chittagong Hill Tracts

Mati z otrokom na poti od templja Kantanagar blizu Dinajpura

Vaški starešina. Vas v okolici Dinajpura

Obojestransko zanimanje. Breg Burigange, Stara Dhaka

Trenutek, ko se vsa vaška otročad poskuša postaviti pred en sam objektiv. Jezero Kaptai, Rangamati

sobota, 22. februar 2014

Stanovanje greha v zgornjem nadstropju

Moj prejšnji najemodajalec bi mi najbrž napisal najprisrčnejše priporočilo za nadaljnje iskanje stanovanja. Ne le, ker sem plačevala vedno ob roku, skrbela za tekoče stroške, ko njega ni bilo in nadzirala, da ostali sostanovalci niso povzročali novih lis na parketu, temveč ker sva v manj kot letu, ko sem živela tam in kljub temu, da v tem času pravzaprav sploh nisva preživela veliko časa v isti državi, postala prava prijatelja. Kakorkoli, žal pa njegovo priporočilo tukaj ne bi pomenilo prav nič.
Danes je bila ena ne ravno pogostih priložnosti, ko sem beraču na avtobusu stisnila v roko nekaj tak. Beračev je v Dhaki toliko, da resnično ne moreš vsakemu razdajati svojega drobiža, sploh ker proti pričakovanjem vseh dobivam precej bangladeško plačo. Da bi razumeli, kako je moja stanovanjska problematika povezana s petimi takami, ki jih je dobil tresoči starec na velikem rdečem avtobusu na koncu avtobusnega postajališča v Mohammadpurju, se je treba vrniti kakšnih 15 minut nazaj, navzdol po ulici in navzgor sedem nadstropji.
Dopoldne sem si vzela prosto in se v službo odpravila šele okoli enajstih dopoldne. Po stopnicah navzdol sem zdrvela skupaj s sostanovalcem med smehom in igranjem neke otročje igre, pri kateri lahko svojega soigralca udariš vsakič, ko vidiš nekaj rumenega. Nakar zaslišiva glasove kako nadstropje nižje. A. mi namigne, da gre naprej in naj mu čez nekaj časa sledim, staro pravilo, ki se ga poslužujemo že več mesecev. Namen le-tega je, da nas sosedje ne vidijo hoditi skupaj, ker bi to sprožilo govorice in neodobravanje. Tako upočasnim korak, a kljub temu naletim na A. nadstropje nižje, med pogovorom z neznano starejšo žensko, tik pred stanovanjem našega najemodajalca v prvem nadstropju. Vrata njegovega stanovanja so odprta in mimo prihaja in odhaja množica ljudi. Ko se že mislim vljudno preriniti mimo njiju, brez da bi kakorkoli izdala, da se poznava, se obrne k meni in mi z vprašanjem razkrije, kaj se dogaja.

Naše stanovanje je v živahni, barviti soseski in naša ulica je prepredena z majhnimi, brezimenimi trgovinicami, kjer lahko kupiš najosnovnejša živila. Vozniki rikš kraljujejo glavnim in vzporednim ulicam, ki prepredajo gosto naseljeno sosesko. V takšnih soseskah je težko najti stanovanje s zadovoljivo dnevno svetlobo, saj so stavbe tesno skupaj in razgled z oken se ponavadi razprostira kakšna 2 metra naprej, do z železnimi rešetkami zavarovanega sosedovega okna. Tipična bangladeška meščanska soseska, dom brezštevne množice ljudi.
Naši sosedje so delavske družine, ki so zrasle ob tipičnih, tradicionalnih načelih življenja. Le-ti so še kako drugačni od načel, ki sem jih vajena od doma in po pravici povedano, sem imela z nekaterimi vidiki precej težav. Večina odstopanj našega načina življenja se ponavadi zlije v tisto ključno: skrajno nenavadno, če ne že neprimerno, je dejstvo, da v samskem stanovanju skupaj bivajo neporočeni mladi obeh spolov. To je nekaj, kar marsikdo tukaj preprosto ne more doumeti. Moje sobivanje z sostanovalcema je seveda popolnoma običajen sostanovalski, prijateljski odnos, daleč od tega, kar si naši sosedje najbrž predstavljajo. Karkoli si že predstavljajo, ni jim všeč, na naše obnašanje in naše goste so bolj pozorni in vsekakor nismo ravno njihovi najljubši sosedje. To so večkrat s precej nerazumljivimi pritožbami že omenili tudi našemu najemodajalcu, katerega last je celotna hiša. Kot sem izvedela, je tudi najemodajalec precej veren in tradicionalen mož, ki mu tovrstne pritožbe nikakor niso po godu. A ker plačujemo redno, je vedno nekoliko pogledal skozi prste, kadar smo kršili še katero od socialnih norm.

Stanovanjske soseske so prepredene s natiskanimi listi, na katerih je jasno izpisano "To Let." Table s tem obvestilom visijo tudi z balkonov in vhodnih vrat hiš. Stanovanj in sob je tako - v kakršnemkoli stanju že so - vsekakor dovolj. A nadaljnja pozornost ti kmalu razkrije, da večina teh sob in stanovanj pride s drobnim tiskom. Prvo pravilo, oziroma pogoj niti ni tako zelo droben: Samo fantje, kadar gre za sobe. Samo družine, kadar gre za stanovanja.
Nekaj časa nazaj nam je misli zaposlovala negotovost, kaj bomo z našim stanovanjem. Zdelo se je, da se bomo morda razselili vsak na svoj konec mesta in celo sveta. To je v meni zbujalo precej nelagodnosti, ne le zavoljo dejstva, da je vse viselo precej v zraku, ampak iz čisto praktičnega razloga: kje in kakšna bo torej moja streha nad glavo?
Kar nekaj deklet je že podelilo zgodbe o iskanju lastne strehe nad glavo. Mlada dekleta, ki se odselijo od doma, ponavadi zaradi šolanja, povečini nekako najdejo varno zavetje v dekliških domovih ali v domovih razširjene družine. Da bi dekle samostojno najelo sobo s skupino neznancev, v hiši, kjer živi skupina neznancev, tega preprosto ne vidiš prepogosto. Samostojna dekleta, ki stanovanjsko problematiko vendarle rešujejo na nam precej običajen način - podnajem sobe v stanovanju s sovrstniki - pa se dostikrat srečujejo s kar nekaj omejitvami. Zgodbe o lastnikih stanovanja, ki nepovabljeni hodijo v dekletovo sobo in brskajo po njenih osebnih predmetih, da bi našli kakršnikoli dokaz o nesprejemljivem vedenju, so precej pogoste. Nesprejemljivo obnašanje za mlada dekleta pa je pravzaprav karkoli dlje od dihanja. Obiski, druženje s fanti, pozno prihajanje domov, vse to zna zbuditi neodobravanje najemodajalca, ki se ponavadi čuti poklicanega za varuha dekletove časti.
Vse se seveda spremeni, ko se poveča število ničel na računu za najemnino. Naše stanovanje je v precej nizkem cenovnem rangu - moj delež najemnine znaša nekje toliko kot pri vas dodatno zdravstveno zavarovanje. V soseskah višjega razreda (cenovnega, družbenega) je najemodajalcem precej manj mar, katere grehe imajo na vesti njihovi najemniki.
Resnici na ljubo, v vseh pogledih smo sanjski podnajemniki. Ne prirejamo glasnih zabav, vedno plačujemo pravočasno in imamo na splošno malo interakcije z ostalimi prebivalci hiše. Pa vendar smo verjetno najmanj priljubljeni. Misli si, kar si hočeš (vzdih predaje).
Pa vendar imamo ob vsem tem neznansko srečo - kako zelo so se moji kriteriji za sprejemljivo stanovanje spustili, da to imenujem sreča! Kljub neskončnim prepirom z zaskrbljenim sostanovalcem o občasnem poznem prihajanju domov, vztrajnem ponavljanju pravila, da ne smem v hišo pripeljati gostov - ne fantov, ne Bangladešcev vseh spolov, še najmanj pa fantov bangladeškega porekla (oh, pa gre moje družabno življenje skozi okno...), bi lahko bilo precej slabše. Ali bi plačevali neprimerno več, ali pa bi živeli v luknji brez naravne svetlobe ali svežega zraka, kjer bi najemodajalec našo zasebnost cenil precej manj - če bi sploh lahko živeli skupaj.

"Ali si vedela, da je naš najemodajalec umrl?"
Moja prva misel je seveda šla k njegovi družini, ki se je zbirala pred njegovim stanovanjem v prvem nadstropju naše stanovanjske hiše. Vendar je druga misel le-tej sledila skoraj s svetlobno hitrostjo, le nanosekundo kasneje. Kaj to pomeni za nas? Kdo bo sedaj odgovoren za nemoralo, ki se dogaja v zgornjem nadstropju? Ali bodo posledice izselitev ali dvig najemnine ali posledic sploh ne bo? Kje naj najdem stanovanje v mojem cenovnem razponu, kjer me ne bodo vrgli na cesto, ko bom več kot enkrat prišla domov ob nespodobni osmi zvečer?
Nevraževerna kot sem, svojo karmo vendarle želim ohraniti kolikor toliko brez madežev. Tako, za vsak slučaj. Zato sem segla v denarnico in beraču izročila drobiž, ko sem čakala, da avtobus spelje s postajališča. Morda potrebujemo kanček sreče, kot berač potrebuje teh nekaj tak. 

ponedeljek, 06. januar 2014

Zmagovalec: kaos

Ko sem danes stopila iz hiše, me je najprej z druge strani ulice mahaje pozdravil prodajalec časopisa. Napotila sem se naprej po glavni ulici in opazila še več ljudi, ki so, namesto, da bi hiteli po opravkih (ta izraz bom uporabila le za potrebe pisateljskega izražanja, saj hitenje po opravkih tudi sicer pred deseto uro zjutraj Bangladešu ni ravno v navadi), stali na pločniku in zatopljeno strmeli v velike plate potiskanega papirja. Avtobus se je ob vseh razprtih časopisih zdel še bolj poln kot običajno. To jutro je cela Dhaka tiščala nos v svoj najljubši tiskani medij.
Včeraj so se v Bangladešu odvijale 10. parlamentarne volitve. Ko se nameriš organizirati demokratične volitve, a moraš običajni suhoparni statistiki dodati še podatek o številu ljudi, ki so ta dan izgubili življenje, potem nečesa gotovo ne počneš prav.

Agonija okoli volitev se je začela že pred meseci in se stopnjevala do razglasitve datuma 10. parlamentarnih volitev konec novembra. Od tistega dne dalje pravzaprav ni bilo mirnega, običajnega dne. Bangladeš se je znašel v primežu blokad, vsesplošnih stavk, protestov in uličnega nasilja. Ne le milijardna gospodarska škoda - država se je lahko od gospodarske rasti za letos poslovila že nekaj mesecev nazaj - tudi vpliv na vsakdan malih ljudi je poguben. Ocene pravijo, da je od "začetka konca" novembra do danes izgubilo življenje več kot 100 ljudi, več sto jih je končalo v bolnišnicah. Večina teh ljudi ni bila političnih aktivistov, ki bi jo skupili v spopadih s policisti, bili so le običajni delavci, ki so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času. Aktivisti opozicijskih strank so v svoj politični program cestnih blokad vključili napade in zažige vozil, ki so se kljub blokadi znašla na cestah. Mnoga med temi vozili so v trenutkih napada prevažala potnike, ki si preprosto niso mogli privoščiti ostati doma in so nekako morali do svojih delovnih mest. Ali pa vozniki trikolesnih taksijev, ki že mesece vsak dan trepetajo za svoja življenja, saj je preživetje celotne družine odvisno od njihovega zaslužka na cestah Dhake. Kot so povedali nekateri izmed njih, njihova glavna skrb je, kaj bo z njihovo družino, če se njim, edinemu prinašalcu kruha, med blokado kaj zgodi. Pred slabim mesecem je v bolnišnici po več dneh strašnih bolečin zaradi več kot 90% opeklin umrl 12-letni deček, ki je spal v očetovem kombiju, ko so ga, parkiranega na robu ceste, napadalci zažgali. V isti bolnišnici se je znašlo še nekaj otrok, ki so na ulicah nastavljena eksplozivna telesa zamenjali za igrače.
Tem groznim zgodbam so danes zjutraj mediji dodali še eno statistiko - 21 smrtnih žrtev na včerajšnjih volitvah.

Glavna opozicijska stranka, BNP, in njihovi zavezniki na volitvah niso sodelovali. Za bojkot volitev so se odločili, ker se niso strinjali z načinom izvedbe volitev pod vodstvom (tudi po novem) vladajoče Awami League. Le-ta je namreč odločno nasprotovala njihovi zahtevi po prepustitvi oblasti nevtralni tehnični vladi, ki bi tako lahko izvedla nepristranske volitve. Namesto tega so svojim rivalom ponudili sodelovanje v vse-strankarski začasni vladi, a jih BNP zavrnila. Vsaka od obeh strani vztrajno vleče na svojo stran: BNP uvaja serijo neprekinjenih blokad in stavk, polnih nasilja, s katerimi želi izsiliti ponovitev volitev pod tehnično vlado, AL pa kot pogoj za začetek pogajanj o novih volitvah zahteva najprej prekinitev teh destruktivnih ukrepov. Boj teh dveh političnih velikanov se zdi nič drugega kot merjenje ega, čeprav so v končni fazi vsaj po besedah oboji pripravljeni ponovno sesti za pogajalsko mizo. Vendar pa še preden to storijo, si želijo zagotoviti nekakšno simbolično premoč nad nasprotnikom.
Ironično, tedne pred volitvami so bili govori vseh vpletenih polni besede demokracija. Vodja iste stranke, ki s svojimi političnimi programi hromi državo in peha ljudi v še večjo stisko, je konec decembra napovedala takimenovani Pohod za demokracijo, shod stranke v središču Dhake. Policija jim, uradno zaradi strahu pred novim izbruhom nasilja, dovoljenja za shod ni izdala, a se je BNP pohod kljub temu namenila izpeljati. Tisti dan je po celi državi zastal promet, tokrat resnično. Niti na cestah Dhake ni bilo avtobusov, da bi preprečili zbiranje aktivistov opozicije. Celo leti znotraj države so ostali prizemljeni. Ko je Khaleda Zia, vodja BNP, napovedala, da se bo shoda v Paltanu osebno udeležila, se je pred njeno hišo v Gulshanu zbrala četa do zob oboroženih in za izredne razmere opremljenih policistov, ki ji je preprečila izhod iz rezidence. Strankine obtožbe o hišnem priporu so v AL seveda odločno zanikali.

Podatki o volilni udeležbi še niso znani, čeprav je že znano, da je AL ponovno zmagala. V številnih volilnih okrajih volitev sploh niso izvedli, saj je ob odsotnosti opozicijskih strank kandidiral en sam kandidat. In če je AL izrazila zadovoljstvo z izvedbo volitev, so jih v BNP označili za farso in nizko volilno udeležbo pripisali nestrinjanju volivcev z izvedbo le-teh. Ljudje so v dneh pred volitvami dejansko s posmehom odkimavali in se spraševali, v čem je sploh smisel oddati glas. Pa ne gre nujno za podporo BNP, temveč utrujenost od vrtinca nemirov in nestabilnosti, v katerem se je prejšnje leto znašel Bangladeš. Čeprav bi si vsi želeli, da bi dan volitev prinesel olajšanje in končanje nekega žalostnega poglavja, se zdi, da se prava drama šele začenja.
Volitve morda niso dale realnih rezultatov o željah volivcev po sestavi 10. parlamenta, so pa pokazale, da leto 2014 za Bangladeš ne bo nič manj napeto, kot je bilo leto, ki smo ga pred tednom dni pokopali.

četrtek, 02. januar 2014

Otok

Ko Samet je manjši otoček le dve ali tri ure iz Bangkoka, a v resnici v popolnoma drugem svetu. Priljubljen kotiček za pobeg ob koncih tedna je med tednom relativno miren. Vzdolž obale se razprostira vrsta zalivov in zalivčkov, nekaterih bolj, drugih manj gosto posejanih s turistično infrastrukturo. Bungalovi so diskretno odmaknjeni za zelenje, stran od peščenih plaž.
Zvečer zaživijo restavracije in lokali ob plaži, nekateri z glasbo pozno v noč, a nočno življenje precej zaostaja za porednim Bangkokom ali nekaterimi bolj zloglasnimi otoki. Hrana in ostala turistična ponudba je mešanica običajnih spominkov, palačink na plaži, masaž in pad thaijev kot povsod drugod po turistični Tajski.
Notranjost otoka, ki je skupaj s sosednjimi manjšimi otočki del narodnega parka, je prepredena z gostim zelenjem, ki obdaja blatne, razrite kolovoze, kar daje otoku prijeten čar odmaknjenosti, ki gre z roko v roki z udobno, dobro utečeno turistično ponudbo.
Ljubki Ko Samet je idealen za hiter počitniški oddih ali zdravljenje posledic prekrokanih noči v Bangkoku.