sreda, 19. junij 2013

Vodnjak

Med brezskrbnim srkanjem vina v udobnih pletenih stolih v kampu nekje sredi afriške divjine je ameriška gospa zbrani družbi povedala zanimivo anekdoto, h kateri se rada vračam, kadar pogovor nanese na mednarodno pomoč takoimenovanim državam v razvoju, kulturni relativizem ali kar tako.

Neki mednarodni sklad, za katerega je pred časom delala ta gospa, se je nekoč odločil, da pomaga odročni vasici nekje sredi Indije z izgradnjo vodnjaka. Vas je bila namreč brez lastnega vodnega vira in tako so morale ženske vstajati ob štirih zjutraj, da so odšle do uro hoda oddaljenega vodnjaka in jo prinesle v vas še preden so se preostali prebivalci prebudili v nov dan. Učenjaki iz mednarodnega sklada so se zatorej odločili, da na sredi njihove vasi izkopljejo vodnjak, ki bo ženskam olajšal preskrbo gospodinjstev z vodo.
Namera o vodnjaku pa je med vaščani na njihovo začudenje naletela na neodobravanje. Najprej so bili tu moški, ki so seveda po moško godrnjali, kaj bodo vendar počele ženske zjutraj, če jim ne bo treba po vodo. Ženske pa so nenavdušenje nad dobrodelnim razvojnim projektom utemeljile s preprosto razlago: Če nam zjutraj ne bo treba k tistemu uro hoda oddaljenemu izviru, bomo prikrajšane za druženje s prijateljicami med to nalogo, čas, ki ga imamo ženske le zase. Brez otročadi, brez po moško godrnjajočih moških, čas le za nas, naše čenče in odmor od vsakodnevnega življenja gospodinj. Čas, ki ga v zgodnjem jutru namenimo za prinašanje vode, je hkrati tudi čas za nas same.

Ne vem pa, kako se je anekdota končala in ali so vaščani kljub nestrinjanju dobili svoj lasten vodnjak...

sobota, 08. junij 2013

Šibkejši spol?

Na avtobusu številka 27, ki povezuje Azimpur v centru Dhake z severnim industrijskim Gazipurjem, je približno šest sedežev namenjenih samo ženskam. Če na enem izmed njih sedi moški, se od njega pričakuje, da vstane, ko na avtobus vstopi ženska. Avtobusi v Dhaki so neslavno prepolni in vstopanje na enega izmed njih nekje na sredi poti lahko povzroči precejšnje glavobole. Avtobus številka 27, ki me pelje do moje pisarne, moram ujeti nekje na tretjini njegove poti, ko je že poln do zadnjega kotička. Kadar se zjutraj predolgo pomudim in stanovanje zapustim po 8.45, moram imeti kar lep kos sreče, da se mi uspe preriniti na enega izmed prvih petih ali šestih, ki pripeljejo mimo.
Že res, da včasih prepoln avtobus na postajališču niti ustavi ne, a dostikrat pobere še kakega potnika ali dva. Le da to ponavadi nisem jaz ali še kakšno morebitno dekle ob meni. Moški, katerega zadolžitev je - med drugim - da visi z vrat avtobusa, kriči imena postaj in zagotavlja, da avtobus teče kolikor toliko tekoče v kaotičnem prometu iz pekla (za to ima verjetno več zaslug od samega voznika in resnici na ljubo, njegova služba je med najbolj podcenjenimi na svetu), mi ponavadi od daleč v reakcijo na mojo mahanje, ki nakazuje, da želiš mimovozeče vozilo ustaviti, kriči "Seat nai, seat nai (ni sedeža, ni sedeža)." In k sebi v vozilo raje potegne najbolj agresivnega izmed moških, čakajočih na avtobus. To zna biti precej frustrajajoče, sploh v neznosni vročini in kadar zamujaš, kamorkoli že pač.
Včasih jih ignoriram in se, ko upočasnijo, prerinem mimo moških čakajočih (tu ne gre za kak poseben fizični napor, saj po telesni višini in dostikrat tudi kilomgramih ponavadi niti ne zaostajam kaj bistveno za bangladeškim močnjšim spolom) in se odločno potegnem na avtobus. Tu in tam nato slišim pripombe v bangli, da "ona ne razume bengalščine." Hja, mislim, da je resnica bliže dejstvu, da še vedno ne razumem etikete obnašanja v bangladeški družbi. Ali, še bolje rečeno, v takih situacijah raje igram nevedno tujko, kot pa nemočno stojim ob robu ceste.
Torej, avtobusi v Dhaki imajo sedeže, rezervirane posebej za ženske. Namen teh sedežev je, da ženskam ni potrebno stati v prenatlačenih avtobusih, kjer ni niti centimetra osebnega prostora. Vse to je na prvi pogled olajšanje, a v resnici je filozofija za "ženskimi sedeži" precej bolj kompleksna. 

Ko aktivno preživljaš čas v Bangladešu, kmalu opaziš odsotnost žensk iz javnega življenja. To pravzaprav niti ni posebej presenetljivo, saj je podobno v vseh bolj tradicionalnih družbah, kjer je javni prostor prostor moških. Zgovoren je že podatek, da je v natrpanem avtobusu ponavadi največ 8, 9 žensk. V moji pisarni sem edina ženska in tako je še marsikje. Dekleta sicer hodijo v šolo, vse več jih šolanje nadaljuje čim dlje, a nato se nekje porazgubijo.
Vendar bangladeškim ženskam ne moremo očitati pasivnosti. Sploh ne ob dejstvu, da se na oblasti že kar nekaj mandatov izmenjujeta ženski premierki, ki sta na čelu obeh vodilnih parlamentarnih strank. Vprašanje ženske politike je predvsem v zadnjem času precej glasno. Med sorodnimi drzavami se sicer Bangladeš dostikart postavlja za zgledni primer enakopravnosti med spoloma - ali vsaj primer države, ki se trudi tja priti - a v resnici ga čaka še veliko dela. Pa vendar se ženske vse bolj prerivajo v ospredje in na naslovnice časopisov.
Sprva so bile to glasne aktivistke, ki so v mikrofone kričale gesla in pozive k sekularnemu, novemu Bangladešu na trgu Shahbagh. Zahtevale so pravico tudi za stotisoče žensk, ki so bile brutalno posiljene med osamosvojitveno vojno leta 1971. Takrat je bilo žensko telo prvič v zgodovini načrtno uporabljeno kot množično orodje za nadvlado nasprotnika v vojni. Množična posilstva na vojnih območjih imajo močan simbolni pomen ponižanja vseh pripadnikov neke skupnosti, saj je žensko telo simbol domače zemlje, plodnosti, nadaljevanja rodu. Dejanje, ki tako kruto poseže v nedotakljivost ženskinega fizičnega telesa kot tudi - in na dolgi rok predvsem - njeno duševnost, je bilo pravzaprav orožje za množično uničenje, naperjeno predvsem proti moškim v skupnosti; dejanje, ki tako globoko poseže v zasebnost in intimo žrtve in katere posledice nosi predvsem ženska sama. S koncem vojne pa se trpljenje zlorabljenih žensk ni končalo. Proti njim so se obrnili njihovi lastni moški - očetje, možje, sosedi. Ženske, žrtve posiljstev, so bile izobčene iz družbe, mnoge med njimi, nekatere so zanosile, so ostale same, osramočene, na obrobju kot dokaz, da je bilo orožje sovražne vojske uspešno še leta po njihovem umiku.
Shahbagh je nakazal, da si mladi vendarle želijo drugačnega Bangladeša, sodobnejšega, bolj vključujočega. Protesti in gibanja tej državi, ki je edina na svetu krvavela za pravico do uporabe lastnega maternega jezika in s tem zakoličila tudi datum za mednarodni dan jezikov, niso nobena neznanka. Razlika med Shahbaghom in preteklimi gibanji pa je v tem, da tokrat s polnim zavedanjem vključuje prav vse sloje družbe. Ne le ženske, ki so nosile transparente v prvih bojnih vrstah, tudi aktivisti manjšinskih etničnih skupin so bili vključeni v slogane in se s tem jasno indetificirali z idejo o enotnejšem Bangladešu.
Množice, ki so se zbirale na protestih, so bile pisan kolaž, ki je odslikaval sestavo Bangladeša. Mlade študentke, v modernih, urbanih oblačilih in starejše gospe z naglavnimi rutami, vse so pokazale odločnost in sposobnost, da so del rešitve. Gradnje novega, modernega Bangladeša nimajo namena prepustiti moškim kolegom.
In potem se je od nekod pojavila skupina, prej politično popolnoma nepoznana in nepomembna, ki si je nadela ime Hifazat e Islam, zaščitniki islama. Gre za skupino, katere baza je v najbolj konzervativnem jugovzhodu Bangladeša, v mestu Chittagong. Čeprav to oboji zanikajo, naj bi za njimi stala največja in najvplivnejša bangladeška islamistična stranka Jamaat e Islami. Njihovo ime se je začelo pojavljati v časopisih, ko so od vlade zahtevali ukrepanje v zvezi s takoimenovanimi "ateističnimi blogerji," ki naj bi s svojimi aktivističnimi zapisi na spletu žalili vero in preroka Mohameda. Svoje zahteve so podprli s pohodom v Dhako v začetku aprila in obljubili, da bodo shod ponovili vsak mesec, dokler njihove zahteve ne bodo uslišane. Njihov manifest pa sega še precej dlje od kaznovanja spletnih aktivistov. Sestavljen je iz 13 točk, ki so v medijih kmalu sprožile primerjave z talibanskim režimom v Afganistanu. Številne od teh točk posegajo v suverenost žensk v Bangladešu. Ena od njih zahteva umik Nacionalne razvojne strategije za ženske, ki ima korenine v letu 2008. Takrat se je ime Hifazat e Islami pravzaprav prvič pojavilo v medijih, ko so strategijo označili za v nasprotju z nauki islama. Poleg ženskih kvot v javnih službah, tudi parlamentu, je akt predvideval enakopravno politiko dedovanja za oba spola, kar je zbudilo nasprotovanje skupine. Do tedaj je bangladeški zakon namreč sledili šeriatskemu pravu, po katerem so ženske upravičene do za polovico manjše dediščine kot njihovi bratje. Po celem Bangladešu so izbruhnili nasilni protesti, ki so povzročili, da je vlada akt nekoliko omilila.
Danes gre skupina še dlje: poleg zahteve o umiku omenjenega akta se zavzemajo za prepoved mešanja moških in žensk v javnosti ter drugih dejanj v nasprotju z islamom, ki so po njihovo posledica škodljivega vpliva tujih kultur; v okviru tega zahtevajo tudi omejitev svobode izražanja.
Na njihovem prvem shodu 6.4. se je v Motijheelu, poslovnem predelu v središču Dhake, zbralo na desettisoče ljudi, po nekaterih podatkih celo več kot 200.000. Svoje nazore so podkrepili s fizičnimi napadi na novinarke, ki so pokrivale dogajanje. Nekaj izmed njih so morali prepeljati v bolnišnico. Nasilje so ostro obsodila tako ženska kot novinarska združenja. Njihov drugi pohod v začetku maja se je končal še bolj krvavo, z neznanim številom smrtnih žrtev med protestniki in policijo. Le nekaj dni kasneje pa so se začeli vrstiti protestni shodi in zborovanja feminističnih skupin, ki so zahtevale prepoved radikalnih skupin, kot je Hifazat.
Nekega dne kmalu po črnem nedeljskem jutru, ko je shod Hifazata spremenil ulice Dhake v bojno polje, sem se vračala domov (tokrat na rdečem avtobusu državnega prevoznika BRTC z devetimi sedeži za ženske), ko smo na Asad Avenue, ulici blizu mojega doma v Mohammadpurju, naleteli na shod. Več deset žensk s transparetni in plakati je glasno vzkilkalo gesla proti diskriminaciji žensk in za kaznovanje vojnih zločincev iz leta '71. Pogledi so se obrnili za njimi, ko je naš avtobus peljal mimo. Sedela sem na enem izmed sprednjih "ženskih sedežev". Ozrla sem se okoli sebe po obrazih ostalih žensk, ena od njih je nosila niqab (muslimansko žensko pokrivalo, ki zakrije celoten obraz razen območja oči; ne gre ga mešati z burko). Na njih se je zrcalil ponosen, pomeljiv nasmešek.
Bangladeš je še vedno ena najrevnejših držav na svetu. In ponavadi so prav ženske tisti sloj družbe, ki revšino najbolj občuti. Številne ženske imajo v tradicionalni bangladeški družbi še vedno predvsem vlogo mater in gospodinj - od tod tudi dejstvo, da je v javnem življenju manj žensk, saj se številne med njimi zadržujejo povečini doma. Moški potomec je še danes bolj zaželjen od hčera. Zakaj je temu tako, pojasni eden izmed znancev, ki v kratkem pričakuje prvorojenca. Dekleta, hčere, odidejo, ko odrastejo in se poročijo, pripadajo nekomu drugemu (moževi družini, kamor se tradicionalno odselijo), fantje pa ostanejo s starši in skrbijo zanje. Čeprav predvsem v srednjem in višjem sloju bangladeškega prebivalstva družina nima več tovrstne tradicionalne podobe, priokus preteklih nazorov še vedno živi. Dekleta so bila dojeta kot breme družine, kot lačna usta, ki jih je potrebno nahraniti, nato pa oddati nekomu drugemu. V južnoazijski regiji je še danes relativno močno prisotnen, čeprav zakonsko prepovedan, pojem dote, ki je predstavljal hudo finančno breme družini neveste. Dekleta so zato poročali vedno mlajša, saj starejše kot je bilo dekle, večjo doto je morala ženinu plačati njena družina.
Ta pojav pa se je začel spreminjati s še eno kompleksno zgodbo bangladeškega življenja: tekstilno industrijo. Ženske, ki predstavljajo veliko večino zaposlenih v tej panogi, so, prej odvisne od moških članov družine, dobile priložnost postati vredne, produktivne članice družine in družbe. Z dohodkom, ki so ga začele prinašati v družino, so preložile prezgodnjo poroko in si izborile del finančne neodvisnosti. Žal pa kljub temu položaj delavk v tekstilni industriji ni rožnat. Plače so nizke celo za revni Bangladeš in delovni pogoji pod vsemi mednarodnimi standardi. Tekstilni delavci so med najranljivejšimi v Bangladešu in le malo pomoči imajo, ko se želijo postaviti zase in svoje pravice.
Po zrušenju stavbe s tekstilnimi tovarnami v Savarju na obrobju Dhake, kjer je umrlo več kot 1000 ljudi, so ulice okoli ruševin preplavili svojci žrtev s fotografijami pogrešanih. Pregled teh fotografij pokaže, da je velika večina žrtev žensk, teh skoraj suženj, ki jim mizerna plača pomeni upanje, da se iztrgajo iz temnega kroga najranljivejše skupine prebivalstva. Po svetu so se pojavile zahteve po bojkotu svetovnih znamk, ki imajo svoje tovarne v Bangladešu. Pa vendar - koliko koristi lahko bojkot bangladeške tekstilne industrije sploh prinese? Če bi svetovne korporacije svojo proizvodnjo zaradi slabih pogojev dela preselile drugam (kot je to že storil Disney), bi številne delavke ostale brez edine rešilne bilke, ki je pomenila začetek emancipacije bangladeških žensk iz najrevnejših družin. Rešitev je drugje in se mora zgoditi v Bangladešu samem: zaščita tekstilnih delavcev z zakonskimi akti in seveda kasnejše doslednje kaznovanje morebitnih kršitev. Proces se je vsaj na videz že začel z obljubo vlade o dvigu minimalne plače v tekstilnem sektorju in pregledu varnostnih pogojev v tovarnah po državi.

Razlog, zakaj imamo ženske svoj sektor na avtobusih, je poenostavljeno v tem, da nas zaščitijo pred neprijetnim stanjem med vožnjo v prenatlačenem avtobusu. Večina bangladeških žensk ne bo niti poskusila vstopiti na poln avtobus, če zanjo ne bo prostega sedeža. Vožnja bi namreč v tem primeru povzročila precejšnje nelagodje vseh udeleženih. To je namreč družba, kjer moški načeloma ne bo ponudil ženski roke v pozdrav, če tega ne stori sama, temveč le vljudno pokimal z nad srcem sklenjenima rokama. Fizični kontakt med nepoznanima osebama nasprotnega spola je pač redek in ljudje ga niso vajeni. Je pa na avtobusu številka 27 nujen, če nimaš sedeža. Zatorej se mnogokrat vprašam, kaj je v resnici razlog, da ženske posedejo na tistih nekaj sedežev blizu izhoda. In zakaj se domneva, da se ne morem povzpeti na avtobus, če sedeža ni na voljo. Konec koncev sem se leta vozila z najbolj polnimi ljubljanskimi avtobusi, kjer nikomur niti na misel ne pade, da bi mi odstopil sedež, če nisem noseča ali med starejšimi občankami. Strah pred neprimernim fizičnim kontaktom, ki vodi v zavijanje žensk v vato (in hijab) v javnem življenju, kaže na dojemanje žensk kot krhkih objektov, ki povzročajo nelagodje. Treba jih je ločiti in ohraniti skromne, čiste in nadzorovane. In ženske temu sledijo tudi same, ko raje čakajo na naslednji avtobus, ker ta, ki je ravno peljal mimo, nima varnega zavetja "ženskega sedeža," varnega mehurčka, ki so ga navajene. Same sebe vidijo take, kot jih vidi moško usmerjena družba. Tu pride do izraza moja tujska čudaška "neženstvenost," nad katero se moški v Bangladešu večkrat začudijo; pa naj gre za potovanje brez družbe prijateljev ali dejstvo, da sama nesem svojo prtljago.
Morda "ženski sedeži" vendarle niso namenjeni nam, ženskam. Namenjeni so moškim, ki si želijo predstavnice ženskega spola v svoji družbi ohraniti ločene od sebe. Ločene od moči, ki jo posedujejo, enakopravnosti in sistema, kjer šteje sposobnost (se prvi preriniti mimo moškega, visečega z vrat avtobusa in si skomolčiti svoj prostor v gneči), ne pa biološki spol.