Vodnjak

Med brezskrbnim srkanjem vina v udobnih pletenih stolih v kampu nekje sredi afriške divjine je ameriška gospa zbrani družbi povedala zanimivo anekdoto, h kateri se rada vračam, kadar pogovor nanese na mednarodno pomoč takoimenovanim državam v razvoju, kulturni relativizem ali kar tako.

Neki mednarodni sklad, za katerega je pred časom delala ta gospa, se je nekoč odločil, da pomaga odročni vasici nekje sredi Indije z izgradnjo vodnjaka. Vas je bila namreč brez lastnega vodnega vira in tako so morale ženske vstajati ob štirih zjutraj, da so odšle do uro hoda oddaljenega vodnjaka in jo prinesle v vas še preden so se preostali prebivalci prebudili v nov dan. Učenjaki iz mednarodnega sklada so se zatorej odločili, da na sredi njihove vasi izkopljejo vodnjak, ki bo ženskam olajšal preskrbo gospodinjstev z vodo.

Namera o vodnjaku pa je med vaščani na njihovo začudenje naletela na neodobravanje. Najprej so bili tu moški, ki so seveda po moško godrnjali, kaj bodo vendar počele ženske zjutraj, če jim ne bo treba po vodo. Ženske pa so nenavdušenje nad dobrodelnim razvojnim projektom utemeljile s preprosto razlago: Če nam zjutraj ne bo treba k tistemu uro hoda oddaljenemu izviru, bomo prikrajšane za druženje s prijateljicami med to nalogo, čas, ki ga imamo ženske le zase. Brez otročadi, brez po moško godrnjajočih moških, čas le za nas, naše čenče in odmor od vsakodnevnega življenja gospodinj. Čas, ki ga v zgodnjem jutru namenimo za prinašanje vode, je hkrati tudi čas za nas same.

Ne vem pa, kako se je anekdota končala in ali so vaščani kljub nestrinjanju dobili svoj lasten vodnjak...