Vzljubiti Dhako

Obožujem Dhako.

Včasih si resnično želim, da bi ljudje razumeli, zakaj. Dhaka ni mesto, ki ga je lahko vzljubiti in da jo popolnoma sprejmeš moraš posedovati velike količine potrpljenja, strpnosti in sposobnosti odpuščanja. Z delom v turistični agenciji se mi je ponudila priložnost prav za to - ljudi prepričati, da je Dhaka več kot le grd siv kaos. Vendar ne vem, če je to v nekaj dneh, ki jih ljudje ponavadi preživijo tu, sploh mogoče, zato ponavadi ljudem svetujem, da po prvem dnevu ali dveh aklimatizacije Dhako zapustijo brez pogleda nazaj čez ramo. Pa vendar, s sodelavcem sva morala sestaviti program za skupino, ki bi v Dhaki preživela kar nekaj dni in tako sem postala bolj pozorna na občutke in dražljaje, ki mi jih zbuja.

Doživeti, ne videti. To je mantra, ki so mi jo o svojem turističnem obisku Bangladeša ponavljali ostali popotniki. Ko sva s sodelavcem zavila na Shakhari Bazar, najslikovitejšo, živahno, pisano in mojo najljubšo ulico v Stari Dhaki, je bila njegova reakcija, kaj za vraga sploh delava tam. Zakaj bi naše goste popeljala na ulico brez muzejev, templjev ali kolonialnih dvorcev? Ljudje, ki obiščejo Bangladeš, nočejo časa preživljati med pustimi stenami muzejev. Stara Dhaka je kraj, kjer se odvija Bangladeš. Kjer ga začutiš, okusiš in zavohaš. So države, kjer je narava bolj slikovita, hrana okusnejša, zgodovina veličastnejša, arhitektura mogočnejša. Občutek, ko se prebijaš skozi ulice stare Dhake pa je edinstven. Ne glede na to, kje na svetu si že bil, Dhaka je drugačna. Ta drugačnost je tisto, kar vleče ljudi v Bangladeš, pristna, nepokvarjena prvinska surovost.

Sprehod po ulicah moje soseske me navda z notranjim mirom. Občutek, kako vse pade na svoje mesto, kljub navideznemu kaosu. Naša tržnica, kjer prodajalci že vedo, da imam svojo vrečko iz blaga in ne potrebujem plastične. Na videz zdolgočaseni prodajalec v trgovini spodaj pod našim stanovanjem, ki me vsakič, ko pridem po mleko, poskuša naučiti novo besedo. Klici z mošej, ki mi povedo, da je ura že toliko in toliko in zamujam na dogovorjeno mesto. Vonj dežja v razgretem, monsunskem zraku.

Ne verjamem, da bi veliko ljudi razumelo, kaj je tako posebnega na tem milijonskem mestu. Če se še tako trudim, tega niti ne bi mogla opisati. Ker Bangladeš ni nekaj, ker prebereš. Bangladeš je nekaj, kar doživiš.