sobota, 25. maj 2013

Moje bangladesko zivljenje

Silly me.
V vrtincu politicnega dogajanja, porusenih tovarn in (nazadnje) poplavljenih ulic sem popolnoma spregledala dejstvo, da moji bralci pravzaprav ne vedo nicesar o mojem bangladeskem zivljnju, kot sklop "Moje bangladesko zivljenje" pravzaprav narekuje.
Precej stvari je danes drugacnih, kot je bilo konec februarja, ko sem se se pred zoro vracala po nasi ulici z avtobusnega postajalisca, kjer me je odlozil avtobus iz Kolkate. Takrat so ulice rjovele v revolucionalnem duhu mladih, ki so zahtevali spremembe. Ni slo le za zeljo po mascevanju vojnih zlocinov izpred 40 let. Mladim je bilo dovolj praznih obljub, korupcije in stagnacije, v kateri se je znasel Banglades. Banglades je vstopil v novo bengalsko leto (enkrat aprila) s precej negotovosti. V prihodnjih mesecih se bodo zgodile parlamentarne volitve, kar ozracje se stopnjuje. V ulicno dogajaje so skozi zadnja vrata kot protiutez mladim s Shahbaga vstopili Hifazat e Islami, skrajna islamska skupina, ki je vstala v zahtevah po kaznovanju takoimenovanih "ateisticnih blogerjev," spletnih aktivistov, ki naj bi po njihovo zalili Islam in preroka Mohameda. Njihovih 13 zahtev poleg tega zahteva se kup drugih, za sekularni Banglades pogubnih tock, kot je locevanja moskih in zensk v javnosti, krcenje nekaterih aktov, ki zagotavljajo zenskam enakopravnejsi polozaj v bangladeski druzbi in se marsikaj drugega. V noci s prve nedelje na ponedeljek v mesecu so ulice sredisca Dhake dobile podobo vojnega prizorisca, ko je v spopadih med skrajnezi in policijo umrlo neznano stevilo ljudi. In nekje vmes se je zgodil Savar, ki se je z naslovnic casopisov umaknil sele v pricakovanju prvega ciklona sezone, ki je ponovno pustil za sabo na tisoce ljudi brez domov in imetja.
...
Ayonova fotografija, posneta med nemiri na ulicah Dhake je postala fotografija tedna v uglednem The New York Timesu. Le nekaj dni prej je ena izmed njegovih fotografij pristala v The Guardianu. A zadnji tedni zanj niso bili lahki. Reportazna fotografija je posel, ki ti vzame precejsen del mirnega spanca. Toliko trupel, kot jih je videl med rusevinami Rana Plaze in ulicah mesta, kjer je odrasel, je na njem pustilo pecat. Matt je sredi dogovarjanja za sluzbo v elitni ameriski soli v mondenem predelu Dhake. In jaz? Ponudili so mi sluzbo v turizmu, na projektu novega koncepta trajnostnega turizma.
Spremembe se dogajajo s tako hitrostjo, da jim tezko sledim.
Nekoc sem sedela v natlacenem jeepu z nekaj ur potovanja za sabo in se lepim kosom poti pred nami, neprespana, lacna, z bolecimi udi. V zelji premagati mucni trenutek sem zaprla sem oci in pomislila, kje bi ta trenutek rada bila. Hm, bila bi nekje na poti v neznani kraj, mimo mene bi drvela osuplivo lepa pokrajina. V sebi bi cutila tisto scemece vznemirjenje, ki ga cutis, ko pricakujes nove avanture. Ja, potovala bi. Nato sem odprla oci in se zavedala, da tocno to pravzaprav pocnem.
Ko odprem oci, si zelim biti v Bangladesu. Zelim se jeziti nad slabimi odtocnimi kanali, ki botrujejo skoraj meter globokim rekam, kjer so obicajno ceste. Zelim poslusati glasbo na glasnem, razmajanem avtobusu na poti do moje pisarne. Ne predstavljam si, kako bi ne cutila vec lahkotnega vecernega vetrca ko drvis na riksi proti domu. In glej ga vraga, vse to je pred mano, ko odprem oci.

Vem, da se vedno nisem povedala kaj veliko vec o mojem bangladeskem zivljenju, ampak pocasi, tja se pridemo.

nedelja, 05. maj 2013

Kdo je napravil Vidku srajcico

Kos oblacila, ki ga je Ayon nasel na prizoriscu porusene Rana Plaze nekaj dni po tragediji, dokazuje, da smo se kako del sistema, ki je pred slabima dvema tednoma zakrivil smrt vec kot 500 ljudi. Ali smo lahko del sistema, ki bo izkoriscanje delavcev v tekstilni industriji obrnil v drugo smer, pa je vprasanje, na katerega ima v zadnjih dneh prav vsak drugacen odgovor...





Oblacilo je bilo sesito za znano verigo diskontnih trgovin, ki ima prodajalne sirom Slovenije.

Po tovrstnih tragedijah se vedno zacne ugibati, katere znane korporacije so imele sklenjene pogodbe s prizadetimi tovarnami. V zadnji tragediji se najveckrat omenja spanski Mango (ki je povezavo s tovarnami v Rana Plazi sprva sicer odlocno zanikal, nato pa so le priznali, da so z eno od tovarn imeli sklenjeno poskusno pogodbo), angleski nizkocenovni Primark in vseprisotni ameriski veletrgovec Walmart. Ko sledis zgodovini podobnih nesrec, je prav slednji nekaksna stalnica, za katero se zdi, da je skupna tocka prav vseh tovarn v Bangladesu. Razlog je v nacinu delovanja Walmarta. Korporacija nima sklenjene ene same pogodbo z eno (ali nekaj) tovarnami, ki bi izdelovale oblacila po njihovem narocilu. Walmartovi agentje na sejmih in predstavitvah proizvajalcev iscejo izdelke, ki bi jim bili vsec in na podlagi koncnega izdelka sklenejo narocilo za doloceno stevilo kosov. Ker tako vsaka tovarna izdeluje le nekaj posameznih modelov oblacil, je njihova proizvodnja precej razdrobljena. Nadzor nad delovnimi pogoji prav vsake tovarne posebej bi stalo precej vec, kot bi bila korporacija pripravljena odsteti. Walmart (in stevilni drugi) je znan po poceni izdelkih in zato je ena izmed njihovih zahtev pri izdelavi in uvozu cim nizja cena.
Primark in stevilni drugi so se ze posuli s pepelom in obljubili financno pomoc zrtvam tragedije v Savarju. Lepa poteza, cetudi le v bran javne podobe, a to ni in ne more biti dovolj, ce se bodo tovrstni dogodki se napraj ponavljali. Banglades je mocno odvisen od izvoza tekstila in zato je to vsekakor gospodarska panoga, ki je vredna spodbujanja. Pa vendar bi bilo najprej treba poskrbeti, da ne bo vir revscine, izkoriscanja in popolnoma nepotrebnih smrtnih zrtev.