Kos oblacila, ki ga je Ayon nasel na prizoriscu porusene Rana Plaze nekaj dni po tragediji, dokazuje, da smo se kako del sistema, ki je pred slabima dvema tednoma zakrivil smrt vec kot 500 ljudi. Ali smo lahko del sistema, ki bo izkoriscanje delavcev v tekstilni industriji obrnil v drugo smer, pa je vprasanje, na katerega ima v zadnjih dneh prav vsak drugacen odgovor...
Oblacilo je bilo sesito za znano verigo diskontnih trgovin, ki ima prodajalne sirom Slovenije.
Po tovrstnih tragedijah se vedno zacne ugibati, katere znane korporacije so imele sklenjene pogodbe s prizadetimi tovarnami. V zadnji tragediji se najveckrat omenja spanski Mango (ki je povezavo s tovarnami v Rana Plazi sprva sicer odlocno zanikal, nato pa so le priznali, da so z eno od tovarn imeli sklenjeno poskusno pogodbo), angleski nizkocenovni Primark in vseprisotni ameriski veletrgovec Walmart. Ko sledis zgodovini podobnih nesrec, je prav slednji nekaksna stalnica, za katero se zdi, da je skupna tocka prav vseh tovarn v Bangladesu. Razlog je v nacinu delovanja Walmarta. Korporacija nima sklenjene ene same pogodbo z eno (ali nekaj) tovarnami, ki bi izdelovale oblacila po njihovem narocilu. Walmartovi agentje na sejmih in predstavitvah proizvajalcev iscejo izdelke, ki bi jim bili vsec in na podlagi koncnega izdelka sklenejo narocilo za doloceno stevilo kosov. Ker tako vsaka tovarna izdeluje le nekaj posameznih modelov oblacil, je njihova proizvodnja precej razdrobljena. Nadzor nad delovnimi pogoji prav vsake tovarne posebej bi stalo precej vec, kot bi bila korporacija pripravljena odsteti. Walmart (in stevilni drugi) je znan po poceni izdelkih in zato je ena izmed njihovih zahtev pri izdelavi in uvozu cim nizja cena.
Primark in stevilni drugi so se ze posuli s pepelom in obljubili financno pomoc zrtvam tragedije v Savarju. Lepa poteza, cetudi le v bran javne podobe, a to ni in ne more biti dovolj, ce se bodo tovrstni dogodki se napraj ponavljali. Banglades je mocno odvisen od izvoza tekstila in zato je to vsekakor gospodarska panoga, ki je vredna spodbujanja. Pa vendar bi bilo najprej treba poskrbeti, da ne bo vir revscine, izkoriscanja in popolnoma nepotrebnih smrtnih zrtev.
glede na to da spremljaš tragedije, ki se dogajajo tam skoraj iz prve roke... me zanima ali se tam še kaj govori o tragediji, ki se je zgodila v Ashulio, ali je vse poniknilo? Ker je pač moglo ponikniti iz takih ali drugačnih razlogov...
OdgovoriIzbrišiV Bangladesu vse slej kot prej dobi politicno noto in postane sredstvo za obracunavanje med opozicijo in koalicijo. Dejstvo je, da je cel sistem poln korupcije in posledicno svinjarije, ki ne sme priti na dan. V dnevih po zrusenju stavbe v Savarju se je zacelo spet precej govoriti o preteklih nesrecah, ampak bolj ali manj s strani nevladnih organizacij in aktivistov, posebnega odziva s strani odgovornih pa ni. Predvsem zato najbrz, ker se v primeru Ashulie in drugih nesrecah dejansko ni zgodilo nic, nobenega epiloga. Take stvari se dandanes pac hitro pozabijo in dajo na naslovnicah prostor novim zgodbam. In jasno je to zelo prirocno za odgovorne. Ampak verjamem, da so Bangladesci tokrat dovolj jezni, da bodo vztrajali pri odgovorih, dokler jih ne dobijo. Po drugi strani pa bo verjetno padlo nekaj gresnih kozlov, sistem pa bo ostal enako izkoriscevalski. Moj prijatelj, ki dela za eno teh tekstilnih podjetji, je cisto preprosto razlozil zakaj: to je pac kapitalizem. Malo veliko dela bi bilo, izpodriniti kapitalizem...
Izbrišija saj je zgodba ista povsot po svetu... ko so koristi se govori, ko pa jih ni več pa vse potihne... kake pa so možnosti da dobijo odgovore? že če pogledaš malo bolj "civilizirane" pravne sisteme... so možnosti zato zlo male... ko je pa govora o ste strani zapostavljenim ljudem, je pa možnost zato še manjša
OdgovoriIzbriši