Moje bangladesko zivljenje

Silly me.

V vrtincu politicnega dogajanja, porusenih tovarn in (nazadnje) poplavljenih ulic sem popolnoma spregledala dejstvo, da moji bralci pravzaprav ne vedo nicesar o mojem bangladeskem zivljnju, kot sklop "Moje bangladesko zivljenje" pravzaprav narekuje.

Precej stvari je danes drugacnih, kot je bilo konec februarja, ko sem se se pred zoro vracala po nasi ulici z avtobusnega postajalisca, kjer me je odlozil avtobus iz Kolkate. Takrat so ulice rjovele v revolucionalnem duhu mladih, ki so zahtevali spremembe. Ni slo le za zeljo po mascevanju vojnih zlocinov izpred 40 let. Mladim je bilo dovolj praznih obljub, korupcije in stagnacije, v kateri se je znasel Banglades. Banglades je vstopil v novo bengalsko leto (enkrat aprila) s precej negotovosti. V prihodnjih mesecih se bodo zgodile parlamentarne volitve, kar ozracje se stopnjuje. V ulicno dogajaje so skozi zadnja vrata kot protiutez mladim s Shahbaga vstopili Hifazat e Islami, skrajna islamska skupina, ki je vstala v zahtevah po kaznovanju takoimenovanih "ateisticnih blogerjev," spletnih aktivistov, ki naj bi po njihovo zalili Islam in preroka Mohameda. Njihovih 13 zahtev poleg tega zahteva se kup drugih, za sekularni Banglades pogubnih tock, kot je locevanja moskih in zensk v javnosti, krcenje nekaterih aktov, ki zagotavljajo zenskam enakopravnejsi polozaj v bangladeski druzbi in se marsikaj drugega. V noci s prve nedelje na ponedeljek v mesecu so ulice sredisca Dhake dobile podobo vojnega prizorisca, ko je v spopadih med skrajnezi in policijo umrlo neznano stevilo ljudi. In nekje vmes se je zgodil Savar, ki se je z naslovnic casopisov umaknil sele v pricakovanju prvega ciklona sezone, ki je ponovno pustil za sabo na tisoce ljudi brez domov in imetja.

...

Ayonova fotografija, posneta med nemiri na ulicah Dhake je postala fotografija tedna v uglednem The New York Timesu. Le nekaj dni prej je ena izmed njegovih fotografij pristala v The Guardianu. A zadnji tedni zanj niso bili lahki. Reportazna fotografija je posel, ki ti vzame precejsen del mirnega spanca. Toliko trupel, kot jih je videl med rusevinami Rana Plaze in ulicah mesta, kjer je odrasel, je na njem pustilo pecat. Matt je sredi dogovarjanja za sluzbo v elitni ameriski soli v mondenem predelu Dhake. In jaz? Ponudili so mi sluzbo v turizmu, na projektu novega koncepta trajnostnega turizma.

Spremembe se dogajajo s tako hitrostjo, da jim tezko sledim.

Nekoc sem sedela v natlacenem jeepu z nekaj ur potovanja za sabo in se lepim kosom poti pred nami, neprespana, lacna, z bolecimi udi. V zelji premagati mucni trenutek sem zaprla sem oci in pomislila, kje bi ta trenutek rada bila. Hm, bila bi nekje na poti v neznani kraj, mimo mene bi drvela osuplivo lepa pokrajina. V sebi bi cutila tisto scemece vznemirjenje, ki ga cutis, ko pricakujes nove avanture. Ja, potovala bi. Nato sem odprla oci in se zavedala, da tocno to pravzaprav pocnem.

Ko odprem oci, si zelim biti v Bangladesu. Zelim se jeziti nad slabimi odtocnimi kanali, ki botrujejo skoraj meter globokim rekam, kjer so obicajno ceste. Zelim poslusati glasbo na glasnem, razmajanem avtobusu na poti do moje pisarne. Ne predstavljam si, kako bi ne cutila vec lahkotnega vecernega vetrca ko drvis na riksi proti domu. In glej ga vraga, vse to je pred mano, ko odprem oci.

Vem, da se vedno nisem povedala kaj veliko vec o mojem bangladeskem zivljenju, ampak pocasi, tja se pridemo.