torek, 24. september 2013

Zatemnjena okna

Revščina in beda Dhake te sčasoma naredi nekoliko otopelega. Berači postanejo del vsakdana, otroci, ki spijo na ulicah, prav tako. Žalostnega vsakdana, a to je realnost bangladeškega glavnega mesta. Kar pa me še vedno predrami iz te otopelosti, je kontrast med bogastvom in revščino, ki je v tovrstnih državah, teh, ki jih tako radi poimenujemo države v razvoju, večji kot drugod.
Zadnjih nekaj dni se je moj francoski sostanovalec počutil precej slabo. Zaradi visoke vročine in bolečin po celem telesu je, kot bi večina, takoj pomislil na dengo. Ker se stanje v nekaj dneh ni izboljšalo, se je odločil, da stopi do zdravnika. Izgledal je precej slabotno in ker danes nisem šla v pisarno, sem se ponudila, da ga pospremim. Bolnišnica, do katere sva se odpravila, se nahaja v diplomatski četrti na severnem koncu mesta. Brezhibno čisti prostori in organiziranost nista prav v ničemer podobna Dhaki, kot jo vsakodnevno doživljamo. Osebje je bilo neverjetno prijazno in ustrežljivo in Arthur je prišel na vrsto še preden sem iz lične menze nazaj do čakalnice prinesla čaj. Zdravnik je bil izredno prijazen, temeljit in strokoven.
Vse to je bilo v neverjetnem nasprotju z vsem, kar sem pričakovala po opisih najinega sostanovalca in lastnih opažanj neke druge bolnišnice. V povprečni bolnišnici bi na zdravnika čakala ure in ure, za bolnika pa bi si nato vzel dve minuti ter diagnozo določil brez kakršnihkoli dodatnih preiskav.
Pred meseci sem s prijateljem obiskala enoto za opekline v Dhaka Medical College and Hospital. Tja sva se odpravila po zgodbo o dvanajstletni deklici, ki je bila poškodovana v eksploziji bombe, podtaknjene s strani skrajne islamistične skupine. Hodniki, stari in razpadajoči, so zaudarjali po močnih kemikalijah in razkužilih. Ljudje, ki so čakali na zdravnika, so ležali na tleh po hodnikih skupaj z izmučenimi svojci. Le-ti so si pripravljeni na dolgotrajno čakanje prinesli prenosne mini ventilatorje, grelce vode za čaj in hrano. Prizor je spominjal na groteskni družinski piknik. Številni pacienti so bili hudo poškodovani, pa vendar so s hudimi opeklinami čakali in čakali v tem nesterilnem, umazanem okolju. Sobe so bile prenatrpane, postelj toliko, da se jih ni dalo prešteti. Ozka postelja je vse, kar bolnik dobi. Prostori so slabo zračeni, brez ventilatorjev, ki so v poletni sopari še kako potrebni. Na otroškem oddelku so se matere na ozkih posteljah stiskale s svojimi otroki in z obešanjem rjuh poskušale svoj mali prostor nekoliko zagraditi in si zagotoviti vsaj košček zasebnosti. V kakšnem stanju so bile kopalnice (nisem videla niti ene), si ne morem niti prestavljati.
Ko sva s prijateljem poskušala najti zdravnika ali vsaj medicinsko sestro, sva sprevidela, da je to pravzaprav misija nemogoče. Na pravi oddelek k deklici so naju na koncu usmerili svojci ostalih bolnikov. V kakšni uri, morda uri in pol, sva na celotnem oddelku naletela na eno medicinsko sestro in enega administrativnega delavca, in to kljub vztrajnemu povpraševanju, kjer bi lahko našla koga od osebja.
Arthurja je obisk pri zdravniku, vključno s sprejemom, posvetom z zdravnikom, odvzemom krvi in testom za dengo, malarijo in še nekaj preiskav ter kupom zdravil, stal slabih 60€, ki mu jih bo krila njegova zavarovalnica. Ob pultu za sprejem pacientov je obešen cenik namestitve v bolnišnične sobe, ki me je spomnil na cenik sob v kakšnem prijetnem hotelu. Najdražja soba, pravzaprav Deluxe Suite, stane debelih 170€ na dan.
Oče deklice, ki je ležala na oddelku za opekline DMCH, je voznik rikše. Plačila zdravstvenih storitev si družina sama ni mogla privoščiti, tako kot še mnogi drugi v tisti sobi, in so se lahko zanesli le na pomoč dobrodelnih organizacij.
Zgodba Dhake. Podoba berača, razmršenega in v raztrganih oblačilih, ki vztrajno trka na zatemnjeno okno udobnega klimatiziranega avtomobila, med tem ko le-ta s svojimi potniki obstoji v prometnem zamašku.

petek, 20. september 2013

Zakaj nisem nikoli dokončala članka o Shahbaghu

Pred nekaj dnevi je Vrhovno sodišče popravilo sodbo Abdulu Quaderju Molli, februarja obsojenemu vojnih zločinov, in ga obsodilo na smrt z obešanjem. Tožilstvo se je namreč po ekspresni spremembi zakona pritožilo na februarja izrečeno kazen – dosmrtni zapor – in zahtevalo smrtno kazen. Obsojenčeva gesta, ko je zapuščal sodišče in v znak zmagoslavja dvignil prste v simbolu črke V, je dvignila na noge mlade aktiviste, ki so z rojstvom gibanja na križišču Shahbagh v središču Dhake začeli novo poglavje v bangladeški zgodovini.

Približno dva tedna po začetku protestov sem se po potovanju po Indiji vrnila v Dhako, ki se mi je predvsem skozi prizmo zahtev mladih po spremembah začela prikazovati v povsem drugačni luči. Želela sem povedati zgodbo aktivistov s Shahbagha, zgodbo o družbenih premikih, ki so se dogajali le kakšne štiri kilometre od mojega doma. Prevzelo me je, kako so se najine poti – mene in Bangladeša – križale v vrtincu rasti in notranjih konfliktov. Zgodbe so postajale vedno bolj osebne in moj pogled vedno bolj pristranski.
Na steni moje sobe je visel ogromen bel plakat. Vsak dan je bil bolj poln toka misli, asociacij, povezav in podčrtanih besed. A predvsem je bil poln vprašajev. Ko sem iskala pike, ki bi nadomestili te vprašaje, so se porajali le novi in novi vprašaji. Nekateri od teh vprašajev so nosili precej neprijetna vprašanja, ki jih marsikdo ni hotel slišati. Dvomi, ki so se mi porajali, so pustili grenak priokus, skoraj občutek krivde, ker sem dvomila v neoporečnost revolucije.
Moja vprašanja so se začela iz čisto preproste navade povedati zgodbo drugače, z drugega zornega kota. Vendar so moji dvomi naleteli na trd zid obrambe. Zid, ki so ga moji sogovorniki postavili okoli svojih neomajnih prepričanj, je na trenutke deloval kot obramba pred njimi samimi. Pred njihovimi lastnimi dvomi. Pred možnostjo, da se revolucija spremeni v nekaj temnega, lepljivega in težkega.
A Shahbaghu bi težko očitali nekorektnost. Njihovi protesti so bili vedno, brez najmanjše izjeme mirni, skoraj gandhijevski. A ravno ta zen, ki je seval iz shodov, je v meni puščal grenak priokus. Kot kontrast mirovniškemu pristopu so Shahbagh preplavili plakati z močnim, maščevalnim sporočilom, s slikami vislic, obešencev in nič kaj dvoumnimi zahtevam po smrti.
Vprašanje smrtne kazni je bil pojem, ki se je zdel mladim aktivistom že prevečkrat obdelan. Preprosto naveličani so bili razlag, zakaj jo v tem primeru podpirajo. Poslušala sem jih in jih nekako poskušala razumeti. Sama sem se vedno imela za brezpogojno nasprotnico smrtne kazni. A čas, ko sem ga preživela zakopana med zgodbe bangladeške osamosvojitvene vojne, zavzete debate in članke nič kaj objektivnih medijev, je vame zasadil občutek, da morda vse ni tako zelo absolutno. Predstavljajte si, da v državi, kjer ste se rodili, odraščali in jo imate za svoj dom, živijo in vlečejo politične niti ljudje, ki so storili grozljive reči. Povzročili smrt vaših sorodnikov, sosedov, prijateljev. Nekateri z ukazi, nekateri lastnoročno. Ti ljudje še danes zagovarjajo sistem, ki bi državo, ki ji pravite dom, povlekel precej nazaj na lestvici napredka. Vam omejil svobodo izražanja, šolanja. Vedno znova se ti ljudje pojavljajo v političnem življenju, nekaznovani za to, kar so storili, saj so pod zaščito svojih mogočnih zaveznikov.
In potem jim je končno sojeno.
Sojenja ljudem, vplivnim ljudem, sedečim na zatožnih klopeh, so precej vroča politična tema. Za ene morilci, za druge vizionarji. V primeru, da na naslednjih volitvah zmaga opozicija, katere zavezniki so, je verjetnost, da bodo zadihali svoboden zrak, precejšnja. Edino, kar ljudje zahtevajo, je pravična kazen, vendar pa je težko verjeti, da bi jo obsojeni resnično prestali. Po vrnitvi na prostost bi ponovno postali vplivni člani družbe in krojili vsakdan države, katere nastanku so krvavo nasprotovali.
In rane ene najbolj krvavih vojn prejšnjega stoletja bi se ponovno odprle.
Smrtna kazen je edini način, da storilci zagotovo poplačajo svoj dolg.
Ideologija gibanja je bila podprta predvsem z veliko čustvi. Včasih me še vedno preseneča, kako čustveno mladi, rojeni deset ali celo dvajset let po osamosvojitvi, jemljejo tematiko vojnih zločinov. Bangladeš je dežela množic. V množici je moč, je občutek pripadnosti in varnosti. Učinek množice je jasno viden v vsakdanjem življenju. Množica te bo zaščitila, dokler ravnaš v skladu z njeno etiko. Ko pravila prekršiš, naprimer nekomu iz množice ukradeš denarnico, se bo množica spravila nate in te pobila na tla, poteptala in morda celo pokončala, dobesedno. Individualizem v eni najgosteje poseljenih držav na svetu ni cenjen, niti lahko dosegljiv.
In tako so se mladi dvignili v tisočih. Občutek pripadnosti jih je ponesel visoko. A ta zanos, njihova zagnanost je temeljila na strasti, na čustvih, na pijanosti od moči možice in želje po zanje lepšem svetu. Ni temeljila na racionalnem prepričanju ali konstruktivnih dialogih kako vse to doseči. Na trenutke so se zdeli kot jasna preslikava manjše množice, ki v besnem navalu pravice ulice ulovi in do smrti pretepe povzročitelja hujše prometne nesreče.
Zato nobeni racionalni argumenti niso naleteli na plodna tla. Omemba kritike pravičnosti sojenja s strani nekaterih mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic je ponavadi sprožila očitke o vmešavanju Zahoda v notranje zadeve Bangladeša in pometanju ZDA pred lastnim pragom. Ne glede na upravičenost očitkov, sojenja so še vedno precej kontroverzna in težko je razumeti, zakaj ne bi želeli bolj pravičnih sojenj. Če so obtoženci krivi, bodo kot taki spoznani tudi na sojenju, izpeljanem po mednarodnih standardih.

Trg Shahbagh, nekoč le eden izmed prometnih vozlov, je prerasel v simbol mladih, njegovi aktivisti pa vpliven dejavnik v oblikovanju javnega mnenja.
V prihodnjih mesecih sem spoznala vsak pogled, pristop, načrte, zgodovinska dejstva, ki so vodila do tega trenutka. A zgodba se je zdela še vedno nedokončana. Še vedno je manjkal konček sestavljanke. Ne gre le za to, da je notranji konflikt proces, ki spremembe žene naprej brez prestanka. Da se revolucija ne bo ustavila ob uresničitvi prvega cilja. Le zgodba še ni dozorela, da jo dokončno povem. V prihodnjih mesecih se bližajo volitve, bližjo se nove preizkušnje. Kaj če Bangladeš ne bo zdržal na novi poti, k kateri težijo mladi s Shahbagha? Kaj če zapade v svoj stari krog stagnacije? Kako tedaj povedati zgodbo? Kako jo končati?

Prijatelj me je vprašal, zakaj sem tako zelo navezana na Bangladeš, zakaj čutim, da še ni čas, da odidem. Ker zgodba še končana. Zadnja pika še ni zamenjala vprašaja. Ni jasno, kaj točno bo napisalo tisto zadnjo piko, kje se evolucija konča do te mere, da z zadovoljstvom pogledaš nazaj v preteklost in naprej v prihodnost. Ker z Bangladešem odraščava in še veliko, veliko se morava naučiti.

sobota, 14. september 2013

Veš, tisto dekle, ki se vozi z avtobusom do Baridhare?

Najbrž moram biti malo čudna.

Morda čudna ni pravi izraz, nevsakdanja bi lahko bil bolj primeren. Nekonvencionalna je izraz, ki ga je uporabil moj cimer. Kakorkoli, čudna je dostikrat kar pravi izraz, kadar z mano v stik pride povprečni Bangladeševec. Najprej je tu dejstvo, da sem samska, popolnoma všečno izgledajoča ženska v drugi polovici dvajsetih, poudarek na samska in brez otrok, ki brez moža, brata, očeta ali vsaj skupine ženskih sorodnic in prijateljic pride v državo, kjer ne poznam nikogar, ne zna jezika in kjer še nikoli poprej ni bila. In potem roma sem in tja z avtobusi, tudi tistimi prepolnimi, spi v hotelih brez zahodnega tipa kopalnice in vmes celo sama nese svoj nahrbtnik. Ko to samsko dekle najde službo, se tja in nazaj vozi z avtobusom, kar ni nič nenavadnega, bolj nenavadno je to, da to počnem brez posebnega strahu ali skrbi in celo zvečer, ko se glavni prometni klobčič že razplete. Zgledna samska ženska si pač ne bo privoščila po sončnem zahodu tavati po ulicah nevarne Dhake.
Najbolj očitna lastnost, po kateri izstopam, je, da sem pač bele polti. In s tem pridejo določena pričakovanja, ki pa jih ne izpolnjujem vedno, kar zna okolico ujeti nekoliko nepripravljeno. Ena tistih je spet moje prevažanje z javnim prevozom, ki ga tujci praktično ne uporabljajo. Zakaj bi ga le, saj bela polt pride z osebnim šoferjem ali vsaj dovolj denarja za vsakodnevne taksije. In če morda ne izstopam tako zelo v elitnih soseskah Gulshana ali Bananija, je dejstvo, da s sostanovalci živim v najbolj povprečni izmed povprečnih sosesk Dhake, Mohammadpurju, naravnost groteskno. Sicer moram priznati, da so nas naši sosedje že precej navajeni, prav tako prodajalci na naši tržnici in se ne počutim več kot na modni pisti, s vsemi očmi in fotoaparati mobilnih telefonov uprtih vame, ko se odpravim proti avtobusnemu postajališču.
Tole s fotografiranjem s strani popolnih tujcev, kar je bangladeška posebnost in večen vir zabave in frustracij tujcev, je pravzaprav zelo zanimiv fenomen. Večkrat se šalim, da vohajo strah in morda je res nekaj na tem. Devet mesecev (in deset dni) od kar sem prvič stopila na ulice Dhake je rompompom okoli mene praktično izginil. Ne le v moji soseski, tudi če se pojavim kjerkoli drugje v Dhaki, ljudje ne potegnejo več iz žepov mobilnikov, značilno dvignjenih za fotografiranje, oh tako značilna podoba Bangladeša skozi perspektivo belega človeka. Edina razlaga, ki jo premorem, je da sem se zlila z okolico, tako kot me Bangladeš ne šokira več kot me je nekoč, tudi sama Bangladeša ne presenečam več v tolikšni meri. Da ni razlog preprosto v tem, da se ljudje tu navajajo na videvanje tujcev, je jasno, ko okoli po mestu spremljam novince, ki so - zaenkrat še v svojo zabavo - središče foto-novinarske konference.
Potem pa so tu ostali tujci v mestu. Mnogi med njimi so v Bangladešu zaradi službe, ne obratno, kot jaz. Številni pridejo sem za vsega 3 ali 4 mesece in jim je Bangladeš všeč predvsem, ker vedo, da ga bodo kmalu zapustili in se torej lahko brezskrbno predajo toboganu bizarnih bangladeških izkušenj. In vsi skoraj izključno živijo bangladeško življenje drugače kot mi v Mohammadpurju. Stanovanja, ki jih najemajo, so zaradi na splošno nižjih cen bolj luksuzna kot smo jih vajeni doma. Gulshan je poln raznolikih mednarodnih restavracij, vsaj po imenu, ki so dostikrat kljub za tukajšnje razmere navitim cenam še vedno cenejše od Zahodne Evrope. Dejansko lahko preživiš tedne, brez da zapustiš mehurček severnih bogatih sosesk in pravzaprav v tem času sploh ne opaziš, da si v Bangladešu. Naše celotno stanovanje stane približno tretjino cene, ki jo ti ljudje plačujejo za eno samo sobo (in je hkrati tudi velikosti take sobe). Zato večkrat težko najdem stik z ostalimi expati tu. Včasih je to težko razumeti, a zdi se, kot da živimo v vzporednih vesoljih. Življenje v Bangladešu je to, kar trenutno zaseda največji del mojih možganov in doživljanje ostalih je tako zelo drugačno od mojega. Že to, kako sem pristala tu, je vsem tako zelo - nenavadno. Prideš v mesto, grozno, kaotično, eksotično in drugačno, kot je Dhaka za nekaj dni in ostaneš, najdeš službo in zaživiš v Mohammadpurju v ulici, kjer na pločniku koljejo kokoši in mimo občasno zatava slon. In ne, ni bilo, ker bi se zaljubila.
Očitno ne sodim v prav noben okvir, v katerega me na prvi pogled hoče stlačiti tri četrtine mesta, od Sadarghata do Uttare. Zato sem še posebej hvaležna za tistih nekaj posameznikov, ki tega ne poskušajo. Pa če je še tako zabavno izvabljati izraze presenečenja na obraze novih znancev. Ker v resnici nisem tako zelo čudna, nevsakdanja, niti nekonvencionalna, kot mi ljudje v lastni želji po dobri zgodbi za k večerji s prijatelji ali družino poskušajo pripisati.