nedelja, 15. november 2009

Pogumna deklica

To, da sem potovala sama, se mi nikoli ni zdela tako velika stvar, kot vsem okoli mene. Pravzaprav še vedno ne vidim razloga za ves ta srednjevelik pomp okoli solo popotnic.
Ko kot sam(sk)a ženska potuješ po nekoliko bolj tradicionalnih koncih sveta, te seveda gledajo drugače, kot če sediš sama na ljubljanskem mestnem avtobusu. A resnici na ljubo se solo potovanja začnejo prav tam - na ljubljanskem mestnem avtobusu. No, ne ravno dobesedno. Poznam številne ljudi (vseh družbenih in bioloških spolov), ki jim je nepredstavljivo že kosilo s samim seboj. Ali jutranja kavica, ko čakaš, da se odpre tvoja turistična agencija (je kdo že opazil, kako prekleto težko je dobiti kavo v centru Ljubljane ob sedmih zjutraj?!). Ali presneti šoping, zaboga.
Jasno, ljudje smo družabna bitja. Živimo v tropih in se včasih prav bolestno oklepamo drug drugega. Določenih ljudi v našem življenju ali pa širših množic. O konformizmu sicer danes ne bomo. A da posameznik ni sposoben niti na kosilo sam, zame preseže vse meje. Na neki točki svojega življenja se moramo naučiti živeti predvsem s samim seboj. Se prenašati, čeprav zna biti to, verjemite, zelo težko. In se zanesti nase, ne na udobje množice. A vraga, če si sam sebi zadosti in na dopustu ne rabiš drugega kot samega sebe in dobro knjigo (ali karkoli že), si lahko kmalu označen za čudaka in najmanj sociopata. Pa pustimo to, saj solo popotnikov nihče ne označuje (več) za čudake. Marsikaj so, a vsaj čudaki ne.

Ljudje te bodo kot solo popotnika na poti sprejeli z velikim zanimanjem, skoraj kjerkoli. Težnja po življenju v čredi je namreč univerzalna in od celine neodvisna. A odnos do solo popotnic dobi velikokrat še dodatne dimenzije. Vedno me zabava odziv na klasični dialog (jezik prilagodi željeni situaciji): A: "In s kom potuješ/ greš na pot?" Jaz: "Sama." In potem sledijo zanimivi odzivi, ki bi jih lahko strnila v nekaj kategorij in so kulurno pogojeni. Vsem pa je skupno čudenje.
Najprej je tu golo začudenje. In širok "A reeeees?". Zelo zopern odziv, ki se ga kljub morebitni težnji po spontanosti, prosim, v nadaljne izognite. Ponavadi hodi z roko v roki z navdušenjem. In zatrjevanjem kako super ultra bombastično pogumna in oh in sploh sem. Kaj že ima pogum s tem? (Da sem super ultra bombastično oh in sploh, pa ne bom ugovarjala, če je že taka presoja). Najpogostejši odziv v bolj tradicionalnih deželah pa je ob začudenju skoraj vedno sogovornikovo rahlo nelagodje ob mejnem pomilovanju. Mlada ženska, pa sama. Zakaj nima moža?
Najpogostejši odgovor, ki sem ga po razjasniti števila sopotnikov dobila, je bil "Kako si pogumna", ne glede na narodnost in celino stalnega prebivališča. In spet: Kaj ima pogum s tem?

Ne vem. Resnično se ne vidim kot pogumno bitje. Bojim se teme. Zaprtih prostorov. Histerično me je strah višine. Tega, da bi se zbudila obkrožena s ščurki. A na solo potovanju ni ene same stvari, ki bi se je povprečno strahopeten človek moral bati. Seveda se ne bom sprenevedala, ljudje najbrž govorijo o osebni varnosti. Kot ženska, sama, si po nekih zdravorazumskih teorijah bolj očitna tarča roparjev, sleparjev in vseh ostalih nepridipravov.
Predvsem, če si svetlolasa ženska. Zdi se, da prav vse morebitne nevšečnosti in nevarnosti izhajao iz dejstva, da sem blond. "Ti, ki si blond, da te ne bojo napadli." "Sploh ti, ki si tako svetla, da te ne bo kdo poskušal ugrabiti. Nikoli ne veš." Morda lahko za svetlolasko nekako izsiliš večjo odškodnino, kot za, naprimer, rdečelasko. Več kamel, morda? Vsekakor so me vsi ti dvomi skoraj prepričali, da se za naslednjo pot prebarvam na manj izstopajočo rjavo.
Ampak na nekaj pa vsi ti skeptiki ne pomislijo: v vseh teh za svetlolaso žensko jako nevarnih krajih obstaja še druga plat situacije. Kot sama tuja ženska imaš številne privilegije:
  • Moški so v patriarhalnih "mačističnih" družbah neverjetno zaščitniški do žensk, vključno s solo popotnicami, kar podre teorijo o nevarnostih, ki prežijo nate
  • Vedno ti nesejo prtljago
  • Na avtobusu ti nikoli ni treba sedeti na vreči riža in imaš vedno svoj sedež
  • Vedno so pripravljeni iti s poti, samo da ti pokažejo pot do hotela, ko se izgubiš
  • Predvsem ženske in otroci ti bolj zaupajo in na splošno lažje navežeš stike, saj so do tebe vsi bolj zaupljivi
  • Z prijaznim nasmehom si odpreš marsikatera vrata. No, ta tehnika deluje vsepovsod po svetu
  • Pripravljeni so ti narediti marsikatro uslugo in večine sploh ni treba plačati
Seveda so slabe strani tega, da potuješ sam(a). Od večjih stroškov, občasne osamljenosti, dolgočasnih foto avtoportretov pod vedno istim kotom, do od sonca opečenega hrbta. A prednosti je preveč, da bi jih naštevala.

Bistvo: Definirajte tisto, česar bi me naj bilo strah, pa se bom morda bala. Ampak predvsem, ne se bati biti s samim seboj. Ni je večje šole, kot je prepotovati neko pot sam. Začnite od Bavarskega dvora do Dolgega mostu.

četrtek, 12. november 2009

Živi svoje sanje

V mojo glavo se je prikradla ideja. To ponavadi ne pomeni nič dobrega. Ali pač?

Vsi imamo svoje sanje, pa če se še tako slepimo, da živimo z nogami trdno na tleh. Živeti z nogami trdno na tleh seveda ni nič slabega, a zakaj ne bi tvegal? Zakaj ne bi na lep poletni dan legel na travnik in zaprl oči? Se spomnil vseh malih fantazij, ki smo jih vsi kot otroci gojili. Kaj vse smo želeli postati. Astronavt. Veterinar. Z Oskarjem nagrajeni filmski režiser. Čarobne zgodbe, ki smo jih brali. Pustolovščine iz daljnih dežel. Velike ljubezni. Kam vse to izgine, ko imamo končno sredstva in moč, da zaplavamo naravnost v sredino svojih sanj? Ko odrastemo? Biti z Oskarjem nagrajeni režiser terja več od običajnega poteka dogodkov: mladost, šola, študij, zaposlitev. Z vmesnimi postanki za bolj ali manj uspešne zveze, ena izmed katerih se konča z družino. 1,3 otroka. Lastniško stanovanje ali hiša. Pohištvo iz Ikee. Pes. Monotona služba. In ker od naših otroških sanj ni ostal niti S, raje rečemo, da sanjarjenje ni za nas, da v naš svet ne sodi. Le z nogami na tleh bomo prišli do nam ljubega življenja. V le-tega sodijo seveda bolj ali manj le zgoraj našteti elementi.

Novo leto 2013 bi dočakala v New Yorku, ker si ne morem zamisliti boljšega kraja za začetek svetovne odisejade. Pot bi nato vodila čez ZDA do zahodne obale, kjer bi se nadaljevala v Mehiko ter čez Honduras, Gvatemalo, Belize, Panamo, Morda Kubo in Male Antile do Kolumbije. Skok v Ande: Ekvador, obvezni Peru, Bolivija in Čile ter nato Argentina, morda Brazilija. Zadnji prihranki gredo za letalsko karto do Sydneya in potem s trebuhom za kruhom po Avstraliji in Novi Zelandiji. Ko si denarnica opomore spet na pot: preko Papue Nove Gvineje na Irian Jayo v Indoneziji, preko Molokov ter obisk prijateljev v Toraji na Sulawesiju in nato Kalimantan; od tam morda Malezija, po možnosti filipinski otok Palawan in od tam v Manilo. Morda pa iz avstralskega Darwina v Kupang na indonezijskem Timorju in čez Sumbo do moje ljube Kute na Lomboku ter nato Sumatra, Malezija, Filipini. Iz Manile skok v mesto templejev in kaosa, Bangkok, in let naprej v Burmo. Povratek nazaj v Bkk in preko severa Laosa na Kitajsko. Tu se pot spet razcepi: Čez južni del Kitajske do Mongolije in potem s Transibirsko železnico proti zahodu (možnost od Mongolije tudi nazaj na jug, smer Indija) ali pa naravnost čez Tibet in Nepal v ultimativno popotniško destinacijo - Indijo. Po več mesecih potepanja po tej ogromni deželi po kopnem preko Stanov v Evropo ali pa preprosto: na letalo in domov.
Predviden prihod domov nekje v poznojesenskih dneh 2014, torej po dobrem letu in pol.

Seveda so sanje nekaj čudovitega. A kot take jih lahko jemljemo le, če jih imamo namen tudi uresničiti. Drugače je bolje, da se ne slepimo z otroško sanjavostjo. Včasih to zahteva veliko odpovedovanja, prilagajana. Zgoraj opisana pot bi od sanjalca zahtevala veliko. Morda preveč. Sanjalec bi se moral namreč za 2 leti odpovedati največji razvadi: potovanjem. A misel na Veliko svetovno odisejado je za sanjalca mikavna, morda celo dovolj, da bi zdržal veliko preizkušnjo trdnosti duha. Ta preizkušnja pa se pri zbiranju finančnih sredstev šele začne.

Sanje... Zanimiva tvorba so sanje. Pa naj nosijo vesoljsko obleko ali rumen nahrbtnik.

torek, 10. november 2009

SpanjeNaLetališčihPikaKom

Zelo uporabna in domiselna stran za potepuhe, ki imajo vezane lete ob nemogočih urah...

Spanje na letališčih
In zaboga, ne primerjajte vsega s Singapurjem!
Pa mirno noč!

nedelja, 08. november 2009

O hotelih in ščurkih

Selitev v realnem času me je spodbudila, da sem precej razmišljala o preteklih bivališčih. Predvsem tistih kratkotrajnih, za nekaj dni.

...Čudaška dejstva o ščurkih
Ščurki so nočne živali. Če jih vidiš okoli tekati čez dan, lahko veš, da imaš zelo hud problem, saj jih je očitno že celo za bivanjsko tako nezahtevna bitja kot so ščurki, čisto preveč.
Ščurki bodo najbrž edina ali pa ena redkih bitji, ki bodo preživela nuklearano vojno.
Če ščurku odsekaš glavo, bo živel še en teden in nato umrl od lakote.
Preden ščurek umre (ponavadi nasilne smrti pod udarcem tvoje tevice ali druge vrste obutve), izleže na tisoče jajčec. Tako se znebiš enega in dobiš stotine novih.

Na potovanjih daleč stran od doma rabimo streho nad glavo. Ali vsaj relativno suho in varno zavetišče, kjer zaspimo na koncu napornega dneva. To seveda še zdaleč ni nujno hotel. Če gremo v skrajnosti, je lahko to tudi travnik, avtobusna postaja ali celo ulica. In vrednotenje takega prenočišča ni nujno glede na trdnost strehe in sten.
Srečala sem se že z vsem: od palube majhne barčice do luksuznega hotela. Ker je vsega daleč preveč, sem se odločila narediti dve lestvici: najboljših in najslabših 5. Vsaj poskusila bom. Začnimo z najslabšimi, saj bo to zagotovo težje. Zakaj? Morda delno, ker sem imela vedno kanček sreče, morda pa sem le zelo nezahtevno bitje, ki neudobje premaga z veliko mero otroškega navdušenja.

5) Dva sedeža na nočnem busu od Pakseja (Laos) do Hueja (Vietnam). Trda, neudobna sedeža na avtobusu, katerga voznik je kot nor trobil vsake 45 sekund. Da ne omenjam kač...
4) Hotel, katerega ime sem že pozabila, v Vientianu, Laos. Za ceno, ki so jo zahtevali, si dobil prekleto malo. Grozna, temačna soba, kjer se okno niti ni dalo zapreti, z sicer lastno, a nič manj grozno kopalnico. Seveda bi se dalo potrpeti, a na seznamu se je znašla prav zaradi nesorazmerja med ceno in kvaliteto.
3) Rex Hotel, Manado (Indonezija). Najbolj strašljiva je bila pravzaprav kopalnica in občutek, da si v nekakšnem azilnem domu. Sem pa precej oklevala, če bi ga uvrstila na seznam, saj je bil resnično poceni in osebje dokaj ustrežljivo.
2) Matahari Hotel, L'bajo (Indonezija), spodnji prostori. Pajki, miši, najbrž tudi ščurki. Temačno, z oknom v kopalnici s pogledom naravnost v bivanjski prostor sosedov (oziroma obratno) brez možnosti zagrnitve zaves. Okno v glavnem prostoru na hodnik, zavese le do polovice okenj. Zatohlost in vlažnost zaradi lege naravnost nad pristaniščem - na kolih nad vodo. In najpomembnejše: ključavnica na vratih tako slaba, da bi jo lahko prelomil z malo močnejšim potegom.
1) Victor Hotel, Mataram (Indonezija): brez najmanjšega dvoma najslabši spomin. Pa ne zaradi neurejenosti, nečistoče, cene. Vse to je bilo namreč popolnoma povprečno. En sam samcat razlog obstaja: leglo ščurkov. Pa ne kakih malih, povprečnih. Ogromnih, pošastnih, ki v množicah derejo iz oddtoka, ko na mesto pade noč. Jasno, da se je tej nadlogi težko izognit, vsaj v mestih, saj je tam ščurkov ogromno. A v Victorju so presegli vse meje dobrega okusa. Od takrat naprej trepetam pred njimi.

Morda je bilo tale seznamček tako težko sestaviti zaradi pomanjkanja kandidatov za listo. Mene je namreč že kar težko prepričati, da je neka soba tako zelo slaba. Razen če ne nastopijo ščurki seveda. Tu se vse konča. To in varnost sta pravzaprav edini resni zahtevi, ki jih glede sobe imam. Vse ostalo se da potrpeti. Od hrupa s ceste ali mošeje, vročine ali mraza, mrzle vode (pri tem mislim kot gorski studenec mrzle), gigantskih gekonov, ne najbolj čiste posteljnine... Vse to namreč spada k popotništvu in če si popotnik, za kar moraš biti včasih tudi nekoliko nor, je to del izkušnje, ki jo sprejmeš. Če ti je všeč popotništvo, ti je všeč prav vsak del tega, vključno z raznoraznimi prenočišči.
Naslednji seznam bo na nek način še težje sestaviti, saj sem bila v duhu popotništva večkrat fascinirana nad svojim zelo začasnim domkom. Še enkrat: ta fascinacija nima vedno veze s ceno ali nekim obče znanim merilom podeljevanja hotelskih zvezdic.

5) Surfer's Inn, Kuta Lombok (Indo). Čista, lepo opremljena soba, spodobna kopalnica, surferska atmosfera in prijazno osebje. Ter seveda bazen.
4) Četrto mesto si delitijo kar trije. Dva indonezijska brloga: MC Homestay, Bunaken, zaradi odlične lege v zelenem vrtu, nekaj metrov od najlepše peščene plaže na otoku, fenomenalne opreme, odlične domače hrane in Jaquesa, najbolj carskega ščurka na svetu; ter bungalov nezanega imena na Gili Trawaganu zaradi luksuzne opreme v balijskem stilu in predvsem domiselne kopalnice delno pod milim nebom. Ter ljubi Mr Phao's Sunset Bungalows na Don Detu (jug Laosa). Ahhhhh, vse te barve narave, ki te obdajajo v najosnovnejši možni kolibici in odlična hrana in gospod Phao, najboljši gostitelj v Laosu, in mir in viseča mreža in Mekong...
3) Hotel Milijon zvezdic na plaži na Kadidiriju (Indo), pravzaprav Lestari hotel, kjer so nam postavili manjši baldahin in obesili viseče mreže. Življenje dobesedno na plaži. Zjutraj vstaneš in si v mandiju umiješ zobe, na terasi poješ zajtrk s pogledom na morje, se umiješ v topli morski vodi, in poležavaš do konca dneva...
2) Jerusalem guesthouse & hostel: ne vem zakaj, pravzaprav. Morda nekoliko zaradi dejstva, da je v Jeruzalemu, mojem najljubšem mestu, a pravgotovo ima dosti opraviti tudi z odlično lego, sproščenim, ustrežljivijm osebjem, skupno kuhinjo, kjer lahko poklepetaš z ostalimi gosti, čudovito starinsko opremo, ljubkimi balkončki in teraso, kjer lahko za mali denar prenočiš v šotoru.
1) Prvo mesto pa si brez dvoma zasluži The Venetian, Las Vegas (ZDA). Dva bazena, eden od tega le za goste hotela, v 20. nadstropju v slogu antičnih kopališč. Soba, večja od povprečnega študentskega stanovanja. Dve kopalnici. Trije veliki televizorji. Sedežna garnitura in vsaj dve zofi. Ogromna, udobna postelja. Cel kup malih dišečih zadevic, ki jih lahko pokradeš. Kopalni plašči. Razgled za umret' na Strip in puščavo za Vegasom s 35. nadstropja. In ja, lastni jakuzzi. Je treba še kaj dodati? Morda ceno...

Ja, zatočišča popotnika so lahko zelo pestra...

Moj ultimativni cilj, Caesars Palace v Vegasu čaka...