Pogumna deklica

To, da sem potovala sama, se mi nikoli ni zdela tako velika stvar, kot vsem okoli mene. Pravzaprav še vedno ne vidim razloga za ves ta srednjevelik pomp okoli solo popotnic.

Ko kot sam(sk)a ženska potuješ po nekoliko bolj tradicionalnih koncih sveta, te seveda gledajo drugače, kot če sediš sama na ljubljanskem mestnem avtobusu. A resnici na ljubo se solo potovanja začnejo prav tam - na ljubljanskem mestnem avtobusu. No, ne ravno dobesedno. Poznam številne ljudi (vseh družbenih in bioloških spolov), ki jim je nepredstavljivo že kosilo s samim seboj. Ali jutranja kavica, ko čakaš, da se odpre tvoja turistična agencija (je kdo že opazil, kako prekleto težko je dobiti kavo v centru Ljubljane ob sedmih zjutraj?!). Ali presneti šoping, zaboga.
Jasno, ljudje smo družabna bitja. Živimo v tropih in se včasih prav bolestno oklepamo drug drugega. Določenih ljudi v našem življenju ali pa širših množic. O konformizmu sicer danes ne bomo. A da posameznik ni sposoben niti na kosilo sam, zame preseže vse meje. Na neki točki svojega življenja se moramo naučiti živeti predvsem s samim seboj. Se prenašati, čeprav zna biti to, verjemite, zelo težko. In se zanesti nase, ne na udobje množice. A vraga, če si sam sebi zadosti in na dopustu ne rabiš drugega kot samega sebe in dobro knjigo (ali karkoli že), si lahko kmalu označen za čudaka in najmanj sociopata. Pa pustimo to, saj solo popotnikov nihče ne označuje (več) za čudake. Marsikaj so, a vsaj čudaki ne.

Ljudje te bodo kot solo popotnika na poti sprejeli z velikim zanimanjem, skoraj kjerkoli. Težnja po življenju v čredi je namreč univerzalna in od celine neodvisna. A odnos do solo popotnic dobi velikokrat še dodatne dimenzije. Vedno me zabava odziv na klasični dialog (jezik prilagodi željeni situaciji): A: "In s kom potuješ/ greš na pot?" Jaz: "Sama." In potem sledijo zanimivi odzivi, ki bi jih lahko strnila v nekaj kategorij in so kulurno pogojeni. Vsem pa je skupno čudenje.
Najprej je tu golo začudenje. In širok "A reeeees?". Zelo zopern odziv, ki se ga kljub morebitni težnji po spontanosti, prosim, v nadaljne izognite. Ponavadi hodi z roko v roki z navdušenjem. In zatrjevanjem kako super ultra bombastično pogumna in oh in sploh sem. Kaj že ima pogum s tem? (Da sem super ultra bombastično oh in sploh, pa ne bom ugovarjala, če je že taka presoja). Najpogostejši odziv v bolj tradicionalnih deželah pa je ob začudenju skoraj vedno sogovornikovo rahlo nelagodje ob mejnem pomilovanju. Mlada ženska, pa sama. Zakaj nima moža?
Najpogostejši odgovor, ki sem ga po razjasniti števila sopotnikov dobila, je bil "Kako si pogumna", ne glede na narodnost in celino stalnega prebivališča. In spet: Kaj ima pogum s tem?

Ne vem. Resnično se ne vidim kot pogumno bitje. Bojim se teme. Zaprtih prostorov. Histerično me je strah višine. Tega, da bi se zbudila obkrožena s ščurki. A na solo potovanju ni ene same stvari, ki bi se je povprečno strahopeten človek moral bati. Seveda se ne bom sprenevedala, ljudje najbrž govorijo o osebni varnosti. Kot ženska, sama, si po nekih zdravorazumskih teorijah bolj očitna tarča roparjev, sleparjev in vseh ostalih nepridipravov.
Predvsem, če si svetlolasa ženska. Zdi se, da prav vse morebitne nevšečnosti in nevarnosti izhajao iz dejstva, da sem blond. "Ti, ki si blond, da te ne bojo napadli." "Sploh ti, ki si tako svetla, da te ne bo kdo poskušal ugrabiti. Nikoli ne veš." Morda lahko za svetlolasko nekako izsiliš večjo odškodnino, kot za, naprimer, rdečelasko. Več kamel, morda? Vsekakor so me vsi ti dvomi skoraj prepričali, da se za naslednjo pot prebarvam na manj izstopajočo rjavo.
Ampak na nekaj pa vsi ti skeptiki ne pomislijo: v vseh teh za svetlolaso žensko jako nevarnih krajih obstaja še druga plat situacije. Kot sama tuja ženska imaš številne privilegije:

• Moški so v patriarhalnih "mačističnih" družbah neverjetno zaščitniški do žensk, vključno s solo popotnicami, kar podre teorijo o nevarnostih, ki prežijo nate
• Vedno ti nesejo prtljago
• Na avtobusu ti nikoli ni treba sedeti na vreči riža in imaš vedno svoj sedež
• Vedno so pripravljeni iti s poti, samo da ti pokažejo pot do hotela, ko se izgubiš
• Predvsem ženske in otroci ti bolj zaupajo in na splošno lažje navežeš stike, saj so do tebe vsi bolj zaupljivi
• Z prijaznim nasmehom si odpreš marsikatera vrata. No, ta tehnika deluje vsepovsod po svetu
• Pripravljeni so ti narediti marsikatro uslugo in večine sploh ni treba plačati

Seveda so slabe strani tega, da potuješ sam(a). Od večjih stroškov, občasne osamljenosti, dolgočasnih foto avtoportretov pod vedno istim kotom, do od sonca opečenega hrbta. A prednosti je preveč, da bi jih naštevala.

Bistvo: Definirajte tisto, česar bi me naj bilo strah, pa se bom morda bala. Ampak predvsem, ne se bati biti s samim seboj. Ni je večje šole, kot je prepotovati neko pot sam. Začnite od Bavarskega dvora do Dolgega mostu.