sobota, 30. oktober 2010

Divji, divji La Paz

Zgodbe s poti o neuradnem glavnem mestu Bolivije so med potovanjem po regiji skoraj institucija. Ni ga popotnika, ki ne bi vedel povedati anekdote, vecinoma iz druge ali celo tretje roke, o nevarnostih, ki nate prezijo na ulicah La Paza. Se preden prispes, si zelis pobegniti. Ime (paz = mir) tega niti milionskega mesta se zdi kot posmeh zloglasnemu od-ust-do-ust izrocilu.
Ko pa prvic uzres polje opecnatih stavb, ki se razlivajo cez pobocja kanjona proti notranjosti, ti vzame dih. Sam center mesta je od letalisca na njegovem obrobju nizji za pribljizno 400 metrov. Ulice se v centru spouscajo proti ogromni cerkvi na glavnem trgu. Prvi vtis pusti nekoliko kavstrofobicen priokus, saj so ulice ozke in omejene z visokimi sivimi procelji. Tudi skozi najozje ulice se agresivno prebijajo avtomobili in celo avtobusi, ozke plocnike zasedajo mnozice pescev in poulicnih prodajalcev. Trg pred cerkvijo ravno prenavljajo, zato izgleda precej manjse, kar daje se dodaten utesnjujoc obcutek.
Ulice La Paza so raj za nakupovanje. Okoli centra je moc najti predvsem obicajni turisticni kic: od magnetkov do puloverjev in salov iz alpakine volne. Ob eni izmed ulic pa se vije nekaj precej bolj neobicajnih stojnic. Iz poplave klobukov in majic vate zrejo posuseni listi, koreninice, nenavadne ampule in kamnine. To je takimenovana carovniska trznica, kjer prodajajo zel za vsakodnevne tezave. Morda ena najbolj bizarnih stvari, kar sem jih kjerkoli na svetu videla, so lamini zarodki razlicnih velikosti, neklateri ze z dlako. Bojda jih za sreco zakopljes k temeljem hise. Ce to kombiniras z daritvami bogovom, ki jih prav tako lahko kupis tu, gotovo ne more iti nic narobe. Ker hise zaenkrat se ne nameravam graditi, sem za nekaj evropskih centov kupila talisman, ki mi bo prinesel sreco v ljubezni.
La Paz je, kot receno, upravno sredisce drzave, v bolivijski ustavi pa je kot glavno mesto zapisan Sucre. To mesto na Unescovem seznamu kulturne dediscine bo tudi moja naslednja postaja.

Isla del Sol

Otoki na jezeru Titicaca precej spominjajo na sredozemsko obalo. Isla del Sol je precej hribovit otok slabi 2 uri voznje s colnom iz Cope. Ladje vozijo na juzni ali severni del otoka. Sama sem se ustavila na juznem delu. Najprej je bilo treba do vasi na hribu nad pristaniscem, kar nikakor ni bila lahko naloga. Ze brez tezkega nahrbtnika je pot strma in brez sence. Ko sem prilezla do hotela, sem se odlocila, da se odpravim na sprehod po otoku. Vecina turistov pride na otok le v okviru enodnevnega izleta, pa se to vecinoma na severni del. Zato je lahko pohod po vasicah otoka precej umirjena izkusnja. otok se da prehoditi v enem dolgem dnevu, vendar bi za to najbrz potreboval podroben zemljevid. Stevilne poti se koncajo kot kozje stezice v visokem gmicevju.
Ker je na otoku malo turistov, je tezko najti odprto restavracijo. Vecina restavracij je na vrhu hriba, ki ponuja razgled na soncni zahod. Pizze so glavi hit tam, saj jih ponuja vsaka druga restavracija.
Naslednji dan sem se zjutraj odpravila nazaj v Copo in ujela avtobus za bolivijsko upravno in financno sredisce - La Paz.

sreda, 27. oktober 2010

Jezero, ki ti dobesedno vzame dih

Kar se sprva zdi, kot eno bolj dolgocasnih, sivih mest na svetu, ima v resnici dva obraza. Cez dan je Puno le se eno v vrsti kolonialnih mest z Plaza de Armas kot srediscem dogajanja. Glavna znamenitost je ogromna kolonialna cerkev in nekaj manjsih. A prvi vtis ne bi mogel biti bolj napacen. Ko zadusljiva vrocina popusti, na plan pride pravi temperament tega andskega mesta in njegovih prebivalcev. Ulice preplavijo naskoncni festivali in parade, ljudje plesejo, pojejo, cez kamnite ulice odmevajo bobni. Preprosto ne mores ostati resen, ko opazujes pisane sprevode in ljudi, ki v resnici ne potrebujejo posebnega praznika, da priredijo parado.
Glavni razlog, ki privlaci mnozice v Puno, pa je pravzaprav jezero Titicaca, najvisje lezece plovno jezero na svetu. Zaradi visine skoraj 4000m ti dobesedno vzame dih.
Prvi dan sem se odpravila na plavajoce otoke, ki so jih prebivalci zgradili pred 200 leti, ko so se umikali pred sovrazniki. Ceprav so danes vglavnem le vaba za turiste (ljudje seveda se vedno zivijo na njih), so impresivni in vredni kratkega ogleda. Drugi otok je nekoliko bolj oddaljen in prav tako precej turisticen. Kjub temu pa je razgled na jezero cudovit in sam otok je posejan s tradicionalnimi vasicami, kjer cas stoji.
Sita organiziranih turisticnih ogledov sva se s sopotnikom iz nasih koncev naslednji dan odpravila po okoliskih vasicah. Na tak nacin lahko vidis precej vec tradicionalnih andskih vasi, kjer zenske se vedno hodijo okoli v tradicionalnih nosah, kjer je dan, ko je trznica, najvecji dogodek in te otroci veselo pozdravljajo na cesti. Da o lamah ne govorimo. Take vrste raziskovanje je seveda tudi zelo poceni, saj me je celodnevno potepanje stalo le kakih 10 dolarjev ali se manj, vkljucno s hrano.
Naslednji dan sem se odpravila na drugo stran jezera, v Bolivijo. Mejne formalnosti tokrat niso bile tako bolece, le veliko cakanja v razlicnih vrstah. Po kakih 3 urah smo prispeli v mesto z najlepsim imenom na svetu - Copacabana. Mesto ima obmorski utrip, stevilne turisticne agencije, poceni hrano in stojnice in - seveda ima tudi plazo. Jutri se odpravljam za vsaj 2 dneva na Isla de Sol.
To je zaenkrat to... Grem uzit zadnje vroce soncne zarke, preden se ohladi in na precej poceni vecerjo ob obali.
Zanimivost: Ce koga zanima, kako mocno je sonce na tej visini... Kljub rednemu mazanju s kremo za soncenje - otrosko, najvisji zascitni faktor, me je sonce rahlo opeklo. Da ne slisim komentarjev na temo, kje je zagorelost, ko pridem domov! Izpostavljati se soncu tu je kot prosenje za soncarico.

ponedeljek, 25. oktober 2010

Cusco in Machu Picchu

Voznja do Cusca je trajala 22 ur in to ni niti pribljizno tako grozno, kot se slisi. Za daljse razdalje se v Peruju lahko uporablja takimenovane cama-buse (cama = postelja). Ze semi cama je pravzaprav dovolj, da kolikor toliko nebolece prezivis noc.
Cusco je najbrz najlepse kolonialno mesto, kar sem jih kdaj videla. Okoli glavnega trga (ki se, kot v vecini perujskih mest) imenuje Plaza de Armas je nesteto lepih kolonialnih stavb in cerkva. Mesto samo je sicer zelo turisticno in okoli glavnega trga je nesteto trgovinic, ki sluzijo turistom. Kljub temu, da znajo biti zenske, oblecene v tradicionalno noso, ki ti za nekaj denarja porinejo v roke mlado (naravnost ljubko) lamo in te slikajo, nadlezne, je mesto kljub temu prijetno. Zvecer sem se dobila s sopotnikom, ki je v Peru prispel kak teden pred mano.
Naslednji dan sem nadaljevala proti glavni turisticni atrakciji, Machu Picchuju. To zna biti precej drag sport. Vlak, ki vozi 4 ure stane od $48 naprej v eno smer. So se nekoliko cenejse moznosti, najcenejsa vsebuje dveurno hojo do mesta Aguas Calientes, ki je izhodisce za MP.
AC je pravzaprav nekaksen turisticni kamp, kjer lazje najdes mehisko kot perujsko hrano. Cene so seveda temu primerne. MP vsakodnevno sprejme nesteto obiskovalcev, zato je priporocljivo iti dovolj zgodaj. Sama sem imela budilko naravnano za prvi jutranji bus, a se zal ni izslo. Kljub temu ob pol devetih, ko sem prispela na MP ni bilo posebne gnece.
Sprva sem se vzpela na visji nivo, kjer je odlicen razgled na celoten kompleks. In ja, je tako cudovito, kot izgleda na slikah. Ceprav je MP zelo obiskan in tezko najdes koticek zase, je vec kot vreden ogleda. Izpustiti nekaj takega bi bil zlocin.
Zaradi vrocine ter visoke nadmorske visine se hitro utrudis. Tudi sonce ter komarji znajo biti zelo neprijetna zadeva. Vendar je bilo dopoldne preziveto na MP vredno vsega. Resnicno, niti ne morem opisati obcutkov, ko sem stala tam, s pogledaom na to cudovito starodavno mesto. Neverejetno.
Po vrnitvi v AC sem uredila prevoz nazaj v Cusco. Tam sem se dobila z Americanom, ki sem ga spoznala v AC. V Cuscu sem prespala se eno noc - in to resnicno prespala - in se naslednji dan odpravila se juzneje proti mestu Puno na obali jezera Titicaca. Zadnji dan v Cuscu je minil lezerno, v znamenju hrane, piva in ameriskega nogometa, zahvaljujoc ameriskemu spremljevalcu. Zvecer sem se odpravila na bus in proti Punu, kamor sem prispela danes v zgodnjih jutreanjih urah.
Hostel v katerem sem nastanjena, je najbrz eden najboljsih. Soba je sicer precej skromna (a poceni), a prijazni lastnik vse odtehta. Zaradi kombinacije nocne voznje, nadmorske visine in slabe izbire restavracije sem se dopoldne pocutila precej slabo. Ker me ni bilo iz sobe vse do pol enih, je risla do moje sobe prijaza zenska in vprasala, ce je vse vredu. Ko sem ji povedala, da me boli trebuh, mi je cez nekaj minut prinesla odlicen zeliscni caj.
Ko sem se pocutila bolje, sem se sprehodila do glavnega trga - da Plaza de Armas - Puna. Puno ni posebej lepo mesto, ceprav premore nekaj kolonialnih stavb. Je pa sredisce kulture in to se je odrazalo tudi danes, ko sem ravno ujela nekaksno folklorno prireditev.
Jutri se odpravljam na celodnevni izlet po jezeru, zvecer pa se mi pridruzi sopotnik iz AC. Verjetn bom ostala se kak dan in si ogledala okoliske vasice, preden se bom odravila proti Boliviji in Copacabani takoj za mejo.

torek, 19. oktober 2010

Misterij letenja z letali

Pot do Lime je bila tako dolga, da je vsekakor vredna odstavka. Let iz Benetk do9 Madrida je bil brez posebnosti, le strasno neudoben. Potem pa Madrid. Madrid Barajas je najvecje letalisce, kar sem jih do sedaj videla. Posledicno je supre, da sem imela med letoma celo noc casa, saj bi drugace zamudila let. Namrec pol ure sem porabila samo, da sem ugotovila, da niti priblizno nisem na pravem terminalu in se niti ne da do njega pesaciti. Pa je bila razlika le v crki S: terminal 4 in terminal 4S. Pritavala sem do svojega terminala (vmes je bilo treba na podzemni vlakec) in najprej poskusala kaj pojesti. Restavracije so mi zapirali pred nosom kot po tekocem traku. Namrec cez noc se vse zapre. Sem pa nasla Starbucks in se celo noc veselila jutranje kave. Nasla sem relativno miren koticek na koncu terminala in se pripravila za prenocevanje. Problem pri madridskem letaliscu je, da imajo prav vsi sedezi naslonjala za roke, zaradi cesar se ne mores zlekniti cez vec sedezev. Tako sem si bila primorana spalno vreco razgrniti po tleh. Noc je bila presentljivo mirna. Obvestila po zvocniku so zmanjsali na minimum, letov prakticno ni bilo. Ko sem se zjutraj okoli sedmih zbudila, dalec naokoli ni bilo zive duse. Okoli osmih sem odtavala po kavo in opazovala letalisce, kako se prebuja. V resnici bi bilo prav zabavno ziveti na letaliscu, kot Tom Hanks v tistem filmu.
Let je trajal 12 ur, a je v resnici minil hitreje, kot se slisi. Zadnje 2 uri sta bili nekoliko naporni, saj je bilo vreme katastrofalno. Za namecek smo leteli skozi tako goste oblake, da nisi videl niti krila letala.
Me pa vedno fascinirata dva zelo skrivnostna dejstva. Prva je letaliska hrana. Tokrat je bila sicer celo bolj okusna, kot je izgledala, a to le zato, ker je izgledala res katastrofalno. Veste, kako ima vse na svetu pravzaprav okus po piscancu? Ko koga vprasas, kako ima neka stvar okus, jo vedno opise s "hm, malo po piscancu." 95% hrane na svetu ima okus po piscancu. Razen piscanec na letalu. Kadar je izbira, vedno izberem piscanca, ker, hej, s piscancem res ne mores zgresiti, kaj ne? Seveda lahko. Letaliski piscanec je edina hrana na svetu, ki NIMA okusa po piscancu. Tako sem tokrat obupala in narocila pasto. In obcutila pomirjujece zadovoljstvo, ko so ravioli s paradiznikovo omako imeli okus pa - piscancu.
Druga stvar pa je presenetljivo natancni clen Murphyjevega zakonika, ki pravi, da ko postrezejo kavo na letalu, letalo zapelje v turbolenco, torej strezenje kave na letalu povzroca turbolence. Presenetljiva natnacnost tega izreka je grozljiva. Kavo so samo na zadnjem letu postregli trikrat in vsakic se mi je skoraj polila.
Hm...
In potem Lima. Mesto je precej veliko in v trenutku, ko je taksi zapeljal na ulice, sem dozivela nekaksen deja-vu, a nisem vedela, od kod. Ko je mimo nas svignilo nekaj na las podobnega tuk-tuku, sem vedela: Bangkok. Promet je celo bolj kaoticen, videti je, da velja se manj pravil. Hise so vecinoma sive skatle, ki jim sivo nebo nad mestom v tem casu da se dodaten brezbarven pridih. Vsake toliko so se izmenjavale majhne restavracije in trgovinice, ki jih mi v casu mercatorjev ne poznamo vec. Ko smo se blizali predelu, kjer je moj hostel, so se zacele vrstiti drugacne soseske - z lepimi, modernimi hisami, ki bi jih clovek cisto lahko postavil v kako amerisko predmestje. Le da so bile obdane z visoko ograjo in bodeco zico na vrhu.
Miraflores je moderna soseska, polna restavracij, trgovin in nakupovalnih centrov. In tam je moj hostel, cez cesto od Park Kennedy, ki je kot nekaksen Times Squere Mirafloresa. Ceste so zivahne pozno v noc, tudi varnost je popolnoma na vrhuncu, saj kar mrgoli policistov. Ljubljana se pred taksnim utripom lahko le zakoplje kak kilometer pod zemljo. Vendar ima Miraflores na nek nacin manj sarma in manj karakterja od sivih sosesk, ki lezijo na poti na letalisce. Oboje skupaj pa je Lima, naravnsot fascinantno mesto, polno temperamenta.
Ko sem vceraj legla v posteljo, sem zaspala kot ubita. Po krepcilnem spancu in ubijalski dozi kave danes zjutraj sem kot nova (kava je bila bozanska, mimogrede). Po kratkem sprehodu odrinem naprej, na skoraj celodnevno voznjo na jug proti starodavni inkovski prestolnici Cuzco. Od tam pa naprej priti glavni atrakciji Peruja...

sobota, 16. oktober 2010

Odštevanje

Jutri se spet odpravljam na pot. Od Misije: Indonezija je minilo že več kot eno leto. Meni čas teče od enega potovanja do drugega. Torej je moje leto 4 trajalo od prve polovice septembra in se bo končalo proti koncu koledarskega leta, ko se vrnem nazaj v resnično življenje. Še prej pa nova epična pot od Pacifiške obale preko Andov in Amazonskega pragozda nazaj na valove pacifiške obale.
To bo moja prva pot v Latinsko Ameriko. Vajena kaotične Azije, ki sem jo vzljubila bolj, kot sem kdaj mislila, da jo bom, ne vem, kaj pričakovati. Ko sem lani stopila skozi vrata letališča v indonezijski Jakarti, sem se v trenutku počutila kot doma. Vsak trenutek sem vedela, kako stvari potekajo, kaj mi je storiti. Ne vem, kaj naj pričakujem v ponedeljek zvečer. Ampak to je tisti čar, mar ne?

Za zdaj pa le še eden mojih najljubših popotniških citatov: Svet je kot knjiga in kdor ne potuje, prebere le stran.

Se beremo v Peruju!

sobota, 2. oktober 2010

Po zadnjih informacijah...

...je meja med Ekvadorjem in Perujem zaprta. Letališči v Quitu in Guayaquilu sta sicer že odprti, a mednarodnih letov še ni. Nasilje naj bi se že umirjalo, a sama situacija še ne.
V Ekvadorju je namreč izbruhnila stavka policistov, ki so iz nasprotovanja nameri, da jim ukinejo nekatere ugodnosti, obkolili bolnišnico, v kateri je bil predsednik Rafael Correa. Vojska, ki je uradno na predsednikovi strani, je slednjega rešila, a v protestih so umrli trije ljudje.

Seveda, to dobiš, če potuješ v Latinsko Ameriko. Politične nemire, proteste, cestne zapore. Tako kot se moraš v Indoneziji spopasti s bombnimi napadi in na Tajskem s (vsakoletnimi) protesti, ki lahko vodijo do zaprtja letališča. Moja zadnja tri potovanja. Bila bi seveda presenečena, če bi letos šlo gladko.
Torej, načrt je tak, da bom potovanje obrnila. Najprej se bom iz Lime podala proti Boliviji. Po prvotnem načrtu bi naj Ekvador dosegla kak mesec od danes. Čeprav ne dvomim, da se bodo do takrat razmere stabilizirale, mi bo tuhtanje o tem prihranjeno, če Ekvador prestavim za kak mesec na konec potovanja.

Drugače pa: Opravila sem cepljenje proti rumeni mrzlici. Nakupiti moram še nekaj zadev, obnoviti popotniško lekarno in dobro razmisliti, kaj vzeti s sabo. Čez 2 tedna pa na pot.