Jutri se spet odpravljam na pot. Od Misije: Indonezija je minilo že več kot eno leto. Meni čas teče od enega potovanja do drugega. Torej je moje leto 4 trajalo od prve polovice septembra in se bo končalo proti koncu koledarskega leta, ko se vrnem nazaj v resnično življenje. Še prej pa nova epična pot od Pacifiške obale preko Andov in Amazonskega pragozda nazaj na valove pacifiške obale.
To bo moja prva pot v Latinsko Ameriko. Vajena kaotične Azije, ki sem jo vzljubila bolj, kot sem kdaj mislila, da jo bom, ne vem, kaj pričakovati. Ko sem lani stopila skozi vrata letališča v indonezijski Jakarti, sem se v trenutku počutila kot doma. Vsak trenutek sem vedela, kako stvari potekajo, kaj mi je storiti. Ne vem, kaj naj pričakujem v ponedeljek zvečer. Ampak to je tisti čar, mar ne?
Za zdaj pa le še eden mojih najljubših popotniških citatov: Svet je kot knjiga in kdor ne potuje, prebere le stran.
Se beremo v Peruju!
Ni komentarjev:
Objavite komentar