Voznja do Cusca je trajala 22 ur in to ni niti pribljizno tako grozno, kot se slisi. Za daljse razdalje se v Peruju lahko uporablja takimenovane cama-buse (cama = postelja). Ze semi cama je pravzaprav dovolj, da kolikor toliko nebolece prezivis noc.
Cusco je najbrz najlepse kolonialno mesto, kar sem jih kdaj videla. Okoli glavnega trga (ki se, kot v vecini perujskih mest) imenuje Plaza de Armas je nesteto lepih kolonialnih stavb in cerkva. Mesto samo je sicer zelo turisticno in okoli glavnega trga je nesteto trgovinic, ki sluzijo turistom. Kljub temu, da znajo biti zenske, oblecene v tradicionalno noso, ki ti za nekaj denarja porinejo v roke mlado (naravnost ljubko) lamo in te slikajo, nadlezne, je mesto kljub temu prijetno. Zvecer sem se dobila s sopotnikom, ki je v Peru prispel kak teden pred mano.
Naslednji dan sem nadaljevala proti glavni turisticni atrakciji, Machu Picchuju. To zna biti precej drag sport. Vlak, ki vozi 4 ure stane od $48 naprej v eno smer. So se nekoliko cenejse moznosti, najcenejsa vsebuje dveurno hojo do mesta Aguas Calientes, ki je izhodisce za MP.
AC je pravzaprav nekaksen turisticni kamp, kjer lazje najdes mehisko kot perujsko hrano. Cene so seveda temu primerne. MP vsakodnevno sprejme nesteto obiskovalcev, zato je priporocljivo iti dovolj zgodaj. Sama sem imela budilko naravnano za prvi jutranji bus, a se zal ni izslo. Kljub temu ob pol devetih, ko sem prispela na MP ni bilo posebne gnece.
Sprva sem se vzpela na visji nivo, kjer je odlicen razgled na celoten kompleks. In ja, je tako cudovito, kot izgleda na slikah. Ceprav je MP zelo obiskan in tezko najdes koticek zase, je vec kot vreden ogleda. Izpustiti nekaj takega bi bil zlocin.
Zaradi vrocine ter visoke nadmorske visine se hitro utrudis. Tudi sonce ter komarji znajo biti zelo neprijetna zadeva. Vendar je bilo dopoldne preziveto na MP vredno vsega. Resnicno, niti ne morem opisati obcutkov, ko sem stala tam, s pogledaom na to cudovito starodavno mesto. Neverejetno.
Po vrnitvi v AC sem uredila prevoz nazaj v Cusco. Tam sem se dobila z Americanom, ki sem ga spoznala v AC. V Cuscu sem prespala se eno noc - in to resnicno prespala - in se naslednji dan odpravila se juzneje proti mestu Puno na obali jezera Titicaca. Zadnji dan v Cuscu je minil lezerno, v znamenju hrane, piva in ameriskega nogometa, zahvaljujoc ameriskemu spremljevalcu. Zvecer sem se odpravila na bus in proti Punu, kamor sem prispela danes v zgodnjih jutreanjih urah.
Hostel v katerem sem nastanjena, je najbrz eden najboljsih. Soba je sicer precej skromna (a poceni), a prijazni lastnik vse odtehta. Zaradi kombinacije nocne voznje, nadmorske visine in slabe izbire restavracije sem se dopoldne pocutila precej slabo. Ker me ni bilo iz sobe vse do pol enih, je risla do moje sobe prijaza zenska in vprasala, ce je vse vredu. Ko sem ji povedala, da me boli trebuh, mi je cez nekaj minut prinesla odlicen zeliscni caj.
Ko sem se pocutila bolje, sem se sprehodila do glavnega trga - da Plaza de Armas - Puna. Puno ni posebej lepo mesto, ceprav premore nekaj kolonialnih stavb. Je pa sredisce kulture in to se je odrazalo tudi danes, ko sem ravno ujela nekaksno folklorno prireditev.
Jutri se odpravljam na celodnevni izlet po jezeru, zvecer pa se mi pridruzi sopotnik iz AC. Verjetn bom ostala se kak dan in si ogledala okoliske vasice, preden se bom odravila proti Boliviji in Copacabani takoj za mejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar