torek, 27. september 2011

Moja Afrika

Ena izmed najbolj zoprnih stvari na svetu je, da nima celoten planet Zemlja enotnih vtičnic. Obstaja malo morje različnih vtičnic in ponavadi ni niti ena takšna, da bi lahko brez težav napolnil baterije svojega fotoaparata. K sreči obstajajo pretvorniki, taki univerzalni, ki skrivajo v sebi nešteto možnosti in kombinacij. Obstaja pa pri teh pretvornikih ena zoprna stvar, ker ena zoprna stvar pač mora biti. Izgubljam jih. Izgubljam jih vsepovsod okoli sveta. Do sedaj sem jih kupila že na tone. Kako leto nazaj sem izgubila svojega zadnjega in sedaj je prišel tisti čas v letu, ko bo treba v trgovino po novega.

Še nikoli prej nisem bila manj kot 2 meseca pred potovanjem tako nepripravljena. Morda je “nepripravljena” malo preveč strogo, ampak dejstvo je, da imam tokrat v svojem planu le nekaj zabavnih turističnih ogledov, ki mi verjetno nikakor ne bodo zapolnili vsega časa. To pa je pravzaprav tudi namen, saj bo tokrat dopust deloven. Ampak o tem podrobno kdaj drugič. Tokrat bolj o turističnem delu poti.

Svojo pot začenjam v ugandski prestolnici Kampali. Od tam se bom odpravila proti Jinji, kjer je ob Viktoriinem jezeru eden izmed izvirov Nila. Po povratku v Kampalo me nato čaka safari v Murchinson Falls NP, kjer bo tudi priložnost za sledenje šimpanzov. Naslednja postaja bo Kibale, Fort Portal in jezero Bunyonyi. Drugi del poti se bo začel s prečkanjem meje s Ruando, kjer bom najprej pohitela v Kigali, da si zagotovim dovolilnico za Parc National des Volcans. Od tega, kateri datum mi bodo določili za ogled gorskih goril v tem parku, je odvisno kako in kam bom nadaljevala. Na mojem seznamu so še jezero Kivu ter univerzitetno mesto Huye, ki je na poti do malo obiskanega parka Nyungwe, ki je znan po zelo številni opičji populaciji.

Pa še to: v Vzhodni Afriki večinoma uporabljajo britanske vtičnice.

torek, 13. september 2011

5. del: Prvi dan v Svetem mestu

Prvo jutro v Jeruzalemu je bilo treba zgodaj vstati, saj sva imela zjutraj rezerviran ogled tako imenovanih Western wall tunnels. Zelo zanimiv ogled, vendar je zanimanje zelo veliko, zato se je potrebno naročiti kar nekaj tednov vnaprej. Za manjše število obiskovalcev ponavadi ni problema in vas bodo stisnili v katero od že napovedanih skupin, vendar je rezervacija vsaj tri tedne do en mesec vnaprej še vedno nujna.

Najprej pa nekaj o oblačenju v Starem mestu. Verjetno ob vsej množici turistov nihče ne bo postrani gledal dekleta v kratkih hlačah ali v topu z naramnicami (vendar vseeno ni dobro pretiravati z dolžino oziroma ne-dolžino krila), vendar je priporočljiva skromna obleka. To bi pomenilo najmanj pokrita ramena ter oblačilo, ki sega čez kolena tako za moške kot za ženske. Moški bi naj nosili hlače, za katere ni primerno, če so kratke. V še strožjem pomenu pa bi to izgledalo nekako kot verna judovska dekleta: dolgo krilo in majica, katere rokavi segajo prek komolcev. Nekatere poročene Judinje nosijo na glavi ruto, podobno kot muslimanke, a to ni pravilo. Seveda je izbira vsakega posameznika, kako se bo oblekel, priporočljivo pa se mi zdi, da se vsaj po tisti najbolj mili verziji, saj je določena kultura oblačenja v nekaterih svetih objektih obvezna. V judovskih svetih objektih si morajo moški pokriti glavo, za kar so ponavadi pred vhodom na voljo kipe; v katoliških morajo imeti glave odkrite. Večina turistk si pred Zidom objokovanja in drugih svetih objektih preko običajnega topa okoli ramen ogrne ruto, kar je popolnoma dovolj.

Na trg pred Zidom objokovanja sva prispela precej časa pred začetkom ogleda. Dan je bil izjemno vroč, še bolj v primerjavi z dokaj hladnim večerom. Če se spet navežem na pravila oblačenja… Začela sem preklinjati svojo skoraj zimsko opravo, saj mi je že po kake pol ure stanja na žgočem soncu postalo slabo in sem se morala umakniti v senco. V Izraelu imejte vedno pri sebi dovolj vode, posebej, če ste tam v vročih mesecih! Imela sem dovolj časa, da sem opazovala ljudi in živahno dogajanje na trgu. Pred vhodom v dvorano, kjer se je začel ogled, je bila skupina mladih Judov, ki so molili in se pri tem na stopalih nagibali naprej in nazaj, enak prizor je bil pred samim zidom. Ljudje, ki so očitno prav tako čakali na nek voden ogled, so bili glasni in zdeli so se mi strašno nadležni, predvsem, ker sonce kar ni in ni popustilo v svoji nameri, da me zlomi.

Voden ogled je potekal v angleščini, naš vodič pa je bil prav simpatičen in nama je kasneje ponudil, da naju popelje (za primerno ceno, seveda) tudi po drugih znamenitostih v Jeruzalemu. Tuneli, po katerih te popeljejo, so pravzaprav ulice starega Jeruzalema, ki so jih kasneje zagradili in nad njimi zgradili nove in nove stavbe, tako da imaš občutek, da hodiš po tunelih, v resnici pa po starih, obokanih ulicah nekega še starejšega Jeruzalema. Pot vodi okoli samega trga in se konča v muslimanski četrti, nekje na Via Dolorosa (znani tudi kot Križev pot, kjer je Jezus domnevno nosil svoj križ do Golgote oziroma do današnje Cerkve Božjega groba). Ker, kot rečeno, spet ugledaš luč sveta v muslimanski četrti in ker so se baje tu v preteklosti že dogajali napadi na turiste, so nas s še eno skupino turistov kot čredico ovčic nazaj do Zida objokovanja pospremili oboroženi varnostniki. Sicer je to samo moja ocena, vendar se mi zdi skupina v spremstvu varnostnikov precej bolj očitna tarča, saj nam je praktično na čelu pisalo »I'm british turist, robb me!« Vendar pa smo (glej ga zlomka) varno prispeli nazaj do trga.

Popoldne je bil na vrsti muzej Tower of David Museum. Do tja sva se sprehodila skozi slikovite obokane uličice judovske četrti, kjer se je prav zabavno izgubljati. Po teh starih ulicah bi se lahko sprehajala brez cilja cel dan. Posebej zanimiv je bazar, ki je neverjetno živahen, pisan, poln ljudi in vonja po usnju ter začimbah. Muzej se nahaja v citadeli tik ob Jaffa gate. Na dvorišču utrdbe so ponavadi razstave, drugače pa je to zanimiv muzej zgodovine Jeruzalema. Na obzidju je tudi kar nekaj lepih razglednih točk s čudovitim pogledom na vse strani neba in Jeruzalema.

Zvečer sva se sprehodila skozi majhne uličice krščanske četrti. Ulice, kjer je bil čez dan živahen market, so sedaj samevale, le še nekaj prodajalcev je bilo, ki so pospravljali svoje stojnice, tu in tam vojak ali dva z M16 v rokah, ki so s klepetanjem preganjali dolgčas, ter nekaj nun in duhovnikov. Poskušala sva najti Cerkev Božjega groba, vendar nama kljub dokaj jasnim navodilom načrta mesta ni uspelo. Za pomoč sva prosila dva vojaka, ki pa žal nista vedela, kje je treba zaviti. Včasih se zdi, da so ti prijazni vojaki tam le zato, da usmerjajo zmedene turiste.

Zvečer je vsekakor nujno preizkusiti nočno življenje mesta. V samem Starem mestu se pravzaprav vse zapre s sončnim zahodom in zabavo je treba iskati v širšem centru. Vendar je, kot že rečeno, dovolj lokalčkov in klubov okoli Ben Yehuda St., ki niti v poznih večernih urah ne zamre, pravzaprav se šele takrat na novo prebudi. Ni težko najti nekaj za vse okuse. Prav zato mi je Jeruzalem tako prirasel k srcu – lepo, starodavno, v meglico zgodovine zavito mesto čez dan ter s prav posebnim nočnim utripom. Sicer ne slovi po norih zabavah kot Tel Aviv, a je kljub temu mesto mladih, na ulicah jih je ogromno, saj je tudi univerzitetno mesto. Zato se ni bati, da bi tu zabave manjkalo.

nedelja, 11. september 2011

Kako do diplome po nekoliko ovinkasti poti

Cilj študija naj bi bilo pridobljeno znanje, ki ga potem uspešno pretopimo v svojo karierno pot. Za nekatere je cilj študija diploma, pa tudi takšni so, ki jim je cilj preprosto biti študent sredi pravega študentskega življenja, ki, roko na srce, ni najslabše obdobje v življenju. Že tam nekje spomladi v zadnjem letniku srednje šole od nas vsi nestrpno pričakujejo, da naznanimo, kaj bo naša naslednja smer v življenju, kaj bo tisto, kar bomo, ko bomo veliki. Ker je delo, ki ga opravljamo, v tem norem zahodnem svetu eden izmed tistih dejavnikom s katerim se najbolj identificiramo, je to precej odgovorna odločitev. Precej odgovorna za osemnajstletnika, ki se bo v naslednjih letih, tekom študija, še tako zelo spremenil, da je praktično nemogoče odločiti, kaj bi bila po tem takem prava smer. Največkrat je pravzaprav prav študij in z njim povezana doživetja tisto, kar nas izoblikuje, ironično, prav v drugo smer, kot smo si jo s tisto vpisnico pri osemnajstih začrtali.
Čemu sedaj to razmišljanje? Ker je tudi mene študij, ki sem ga (vsaj delno) izbrala, izoblikoval v to, kar sem danes. In kljub temu, da se ne vidim v poklicu, za katerega študiram, ni bil niti približno napačna življenjska izbira, saj me je pripeljal do diplome iz teme, ki me resnično zanima.
V prvem letniku študija smo si morali izbrati učno bazo, organizacijo, kjer smo opravljali prostovoljno delo. Organizacija, ki sem si jo izbrala, je sodelovala z neko drugo organizacijo v Belgiji in tako sem julija konec prvega letnika pristala na nekem mladinskem kampu sredi belgijskih Ardenov. Tam sem spoznala meni zelo ljubo osebo, ki je še danes eden mojih najboljših prijateljev, vsiljivega in nadležnega Izraelca Tamirja. Leto kasneje sem se odpravila na svoje prvo samostojno potovanje, v Izrael. Trajalo je natanko 45 minut, od kar sem prispela na letališče na Brniku, da sem postala zasvojena. Manj kot leto kasneje, ob koncu 2. letnika, sam se podala še dlje, po Aziji.
Sprva sem imela svoj študij neskončno rada. Rada sem imela predmete, svoje sošolce, vzdušje na faksu. A prvotna zaljubljenost ne more trajati večno in ko padejo roza očala, začneš stvari videti v novi luči. Način dela mi je bil vedno manj všeč. Vedno bolj se mi je zdelo, da je vse skupaj pravzaprav samo sebi namen. Službe, ki so se nam kot bodočim diplomantom obetale, so bile daleč od tistih idealističnih predstav, ki smo jih imeli kot bruci, polni zagona. Začela sem razmišljati, ali sploh je to tisto, kar želim v življenju. In bolj, ali me bo ta faks lahko pripeljal do tega, kar si na poklicni poti želim.
Preprosto nisem se mogla prisiliti, da prestopim prag fakultete, zato sem se odločila, da si vzamem prosto leto, da razmislim, kako in kaj. Januarja tisto leto, po mojem tretjem letniku, sem se po napornem delovnem decembru odpravila na tritedenski dopust v sončno Kalifornijo. To je bil prav res dopust in ne potovanje. In ni me pripeljal nič bliže k odgovorom, ki sem jih iskala. Zato sem se še pred koncem prostega leta odpravila na pravo potovanje, čisto sama, nazaj v meni tako drago Azijo.
V Indoneziji sem ugotovila le, da ni to, kar počenem tu, doma, to kar želim. Tistega, kar si želim, pa še vedno nisem našla. A treba se je bilo odločiti. Leto nazaj sem si zadala misijo, da razčistim sama s sabo, a nisem si naredila načrta, kaj naj z vsemi (ne)ugotovitvami naredim. Tako sem se vrnila za knjige, presedela še zadnji, četrti letnik.
Začetek leta 2010 pa je bil zame na čustvenem področju precej težak. Zdelo se mi je, da sem pod vodo in da ne glede nato, kako maham, preprosto ne morem splavati na površje. Sprejemala sem eno slabo odločitev za drugo, pustila sem, da me je prenašalo sem in tja. Dokler se nisem nekega dne odločila, da je temu treba narediti konec. V letu, ki je bil pred mano, me je čakal absolventski staž in nekaj časa, za katerega ni bilo dvoma, kako bi ga porabila. In tako sem odločila, da sprejmem še eno odločitev, najsi bo dobra ali slaba, in kupim letalsko karto za tisto neko destinacijo, ki me je vedno najbolj privlačila. Tako so nastale moje južnoameriške sanje.

...

Pred mano je konec nekega obdobja, imenovanega študij. Še konec četrtega letnika se mi je zdelo popolnoma nemogoče, da bom zbrala dovolj moči, da ga dokončam. Moji interesi so se obrnili v popolnoma drugo smer. Dokler mi prav moje potovanje po Južni Ameriki ni pomagalo najti ravnovesja med dvema vlogama, s katerima se identificiram. Popotnica in študentka socialnega dela. Moje zanimanje je namreč ujela tema o naraščajočem prostovoljskem turizmu (o čemer sem tudi že pisala na blogu) in humanitarnih organizacijah v t.i. deželah v razvoju. In to bo tudi tema mojega diplomskega dela.
Praktični del svoje raziskave začenjam novembra, na celini, ki kar kipi od takšne in drugačne humanitarne pomoči. Odpravljam se v Ugando, kjer sem si zastavila cilj pobližje spoznati nekaj organizacij in njihovo delovanje. Tudi če na koncu iz tega ne bo diplomskega dela, si obetam precej zanimivih spoznaj iz področja, ki me zanima. Iz področja, ki je na križišču vseh mojih smeri in poti.