Prvo jutro v Jeruzalemu je bilo treba zgodaj vstati, saj sva imela zjutraj rezerviran ogled tako imenovanih Western wall tunnels. Zelo zanimiv ogled, vendar je zanimanje zelo veliko, zato se je potrebno naročiti kar nekaj tednov vnaprej. Za manjše število obiskovalcev ponavadi ni problema in vas bodo stisnili v katero od že napovedanih skupin, vendar je rezervacija vsaj tri tedne do en mesec vnaprej še vedno nujna.
Najprej pa nekaj o oblačenju v Starem mestu. Verjetno ob vsej množici turistov nihče ne bo postrani gledal dekleta v kratkih hlačah ali v topu z naramnicami (vendar vseeno ni dobro pretiravati z dolžino oziroma ne-dolžino krila), vendar je priporočljiva skromna obleka. To bi pomenilo najmanj pokrita ramena ter oblačilo, ki sega čez kolena tako za moške kot za ženske. Moški bi naj nosili hlače, za katere ni primerno, če so kratke. V še strožjem pomenu pa bi to izgledalo nekako kot verna judovska dekleta: dolgo krilo in majica, katere rokavi segajo prek komolcev. Nekatere poročene Judinje nosijo na glavi ruto, podobno kot muslimanke, a to ni pravilo. Seveda je izbira vsakega posameznika, kako se bo oblekel, priporočljivo pa se mi zdi, da se vsaj po tisti najbolj mili verziji, saj je določena kultura oblačenja v nekaterih svetih objektih obvezna. V judovskih svetih objektih si morajo moški pokriti glavo, za kar so ponavadi pred vhodom na voljo kipe; v katoliških morajo imeti glave odkrite. Večina turistk si pred Zidom objokovanja in drugih svetih objektih preko običajnega topa okoli ramen ogrne ruto, kar je popolnoma dovolj.
Na trg pred Zidom objokovanja sva prispela precej časa pred začetkom ogleda. Dan je bil izjemno vroč, še bolj v primerjavi z dokaj hladnim večerom. Če se spet navežem na pravila oblačenja… Začela sem preklinjati svojo skoraj zimsko opravo, saj mi je že po kake pol ure stanja na žgočem soncu postalo slabo in sem se morala umakniti v senco. V Izraelu imejte vedno pri sebi dovolj vode, posebej, če ste tam v vročih mesecih! Imela sem dovolj časa, da sem opazovala ljudi in živahno dogajanje na trgu. Pred vhodom v dvorano, kjer se je začel ogled, je bila skupina mladih Judov, ki so molili in se pri tem na stopalih nagibali naprej in nazaj, enak prizor je bil pred samim zidom. Ljudje, ki so očitno prav tako čakali na nek voden ogled, so bili glasni in zdeli so se mi strašno nadležni, predvsem, ker sonce kar ni in ni popustilo v svoji nameri, da me zlomi.
Voden ogled je potekal v angleščini, naš vodič pa je bil prav simpatičen in nama je kasneje ponudil, da naju popelje (za primerno ceno, seveda) tudi po drugih znamenitostih v Jeruzalemu. Tuneli, po katerih te popeljejo, so pravzaprav ulice starega Jeruzalema, ki so jih kasneje zagradili in nad njimi zgradili nove in nove stavbe, tako da imaš občutek, da hodiš po tunelih, v resnici pa po starih, obokanih ulicah nekega še starejšega Jeruzalema. Pot vodi okoli samega trga in se konča v muslimanski četrti, nekje na Via Dolorosa (znani tudi kot Križev pot, kjer je Jezus domnevno nosil svoj križ do Golgote oziroma do današnje Cerkve Božjega groba). Ker, kot rečeno, spet ugledaš luč sveta v muslimanski četrti in ker so se baje tu v preteklosti že dogajali napadi na turiste, so nas s še eno skupino turistov kot čredico ovčic nazaj do Zida objokovanja pospremili oboroženi varnostniki. Sicer je to samo moja ocena, vendar se mi zdi skupina v spremstvu varnostnikov precej bolj očitna tarča, saj nam je praktično na čelu pisalo »I'm british turist, robb me!« Vendar pa smo (glej ga zlomka) varno prispeli nazaj do trga.
Popoldne je bil na vrsti muzej Tower of David Museum. Do tja sva se sprehodila skozi slikovite obokane uličice judovske četrti, kjer se je prav zabavno izgubljati. Po teh starih ulicah bi se lahko sprehajala brez cilja cel dan. Posebej zanimiv je bazar, ki je neverjetno živahen, pisan, poln ljudi in vonja po usnju ter začimbah. Muzej se nahaja v citadeli tik ob Jaffa gate. Na dvorišču utrdbe so ponavadi razstave, drugače pa je to zanimiv muzej zgodovine Jeruzalema. Na obzidju je tudi kar nekaj lepih razglednih točk s čudovitim pogledom na vse strani neba in Jeruzalema.
Zvečer sva se sprehodila skozi majhne uličice krščanske četrti. Ulice, kjer je bil čez dan živahen market, so sedaj samevale, le še nekaj prodajalcev je bilo, ki so pospravljali svoje stojnice, tu in tam vojak ali dva z M16 v rokah, ki so s klepetanjem preganjali dolgčas, ter nekaj nun in duhovnikov. Poskušala sva najti Cerkev Božjega groba, vendar nama kljub dokaj jasnim navodilom načrta mesta ni uspelo. Za pomoč sva prosila dva vojaka, ki pa žal nista vedela, kje je treba zaviti. Včasih se zdi, da so ti prijazni vojaki tam le zato, da usmerjajo zmedene turiste.
Zvečer je vsekakor nujno preizkusiti nočno življenje mesta. V samem Starem mestu se pravzaprav vse zapre s sončnim zahodom in zabavo je treba iskati v širšem centru. Vendar je, kot že rečeno, dovolj lokalčkov in klubov okoli Ben Yehuda St., ki niti v poznih večernih urah ne zamre, pravzaprav se šele takrat na novo prebudi. Ni težko najti nekaj za vse okuse. Prav zato mi je Jeruzalem tako prirasel k srcu – lepo, starodavno, v meglico zgodovine zavito mesto čez dan ter s prav posebnim nočnim utripom. Sicer ne slovi po norih zabavah kot Tel Aviv, a je kljub temu mesto mladih, na ulicah jih je ogromno, saj je tudi univerzitetno mesto. Zato se ni bati, da bi tu zabave manjkalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar