Cilj študija naj bi bilo pridobljeno znanje, ki ga potem uspešno pretopimo v svojo karierno pot. Za nekatere je cilj študija diploma, pa tudi takšni so, ki jim je cilj preprosto biti študent sredi pravega študentskega življenja, ki, roko na srce, ni najslabše obdobje v življenju. Že tam nekje spomladi v zadnjem letniku srednje šole od nas vsi nestrpno pričakujejo, da naznanimo, kaj bo naša naslednja smer v življenju, kaj bo tisto, kar bomo, ko bomo veliki. Ker je delo, ki ga opravljamo, v tem norem zahodnem svetu eden izmed tistih dejavnikom s katerim se najbolj identificiramo, je to precej odgovorna odločitev. Precej odgovorna za osemnajstletnika, ki se bo v naslednjih letih, tekom študija, še tako zelo spremenil, da je praktično nemogoče odločiti, kaj bi bila po tem takem prava smer. Največkrat je pravzaprav prav študij in z njim povezana doživetja tisto, kar nas izoblikuje, ironično, prav v drugo smer, kot smo si jo s tisto vpisnico pri osemnajstih začrtali.
Čemu sedaj to razmišljanje? Ker je tudi mene študij, ki sem ga (vsaj delno) izbrala, izoblikoval v to, kar sem danes. In kljub temu, da se ne vidim v poklicu, za katerega študiram, ni bil niti približno napačna življenjska izbira, saj me je pripeljal do diplome iz teme, ki me resnično zanima.
V prvem letniku študija smo si morali izbrati učno bazo, organizacijo, kjer smo opravljali prostovoljno delo. Organizacija, ki sem si jo izbrala, je sodelovala z neko drugo organizacijo v Belgiji in tako sem julija konec prvega letnika pristala na nekem mladinskem kampu sredi belgijskih Ardenov. Tam sem spoznala meni zelo ljubo osebo, ki je še danes eden mojih najboljših prijateljev, vsiljivega in nadležnega Izraelca Tamirja. Leto kasneje sem se odpravila na svoje prvo samostojno potovanje, v Izrael. Trajalo je natanko 45 minut, od kar sem prispela na letališče na Brniku, da sem postala zasvojena. Manj kot leto kasneje, ob koncu 2. letnika, sam se podala še dlje, po Aziji.
Sprva sem imela svoj študij neskončno rada. Rada sem imela predmete, svoje sošolce, vzdušje na faksu. A prvotna zaljubljenost ne more trajati večno in ko padejo roza očala, začneš stvari videti v novi luči. Način dela mi je bil vedno manj všeč. Vedno bolj se mi je zdelo, da je vse skupaj pravzaprav samo sebi namen. Službe, ki so se nam kot bodočim diplomantom obetale, so bile daleč od tistih idealističnih predstav, ki smo jih imeli kot bruci, polni zagona. Začela sem razmišljati, ali sploh je to tisto, kar želim v življenju. In bolj, ali me bo ta faks lahko pripeljal do tega, kar si na poklicni poti želim.
Preprosto nisem se mogla prisiliti, da prestopim prag fakultete, zato sem se odločila, da si vzamem prosto leto, da razmislim, kako in kaj. Januarja tisto leto, po mojem tretjem letniku, sem se po napornem delovnem decembru odpravila na tritedenski dopust v sončno Kalifornijo. To je bil prav res dopust in ne potovanje. In ni me pripeljal nič bliže k odgovorom, ki sem jih iskala. Zato sem se še pred koncem prostega leta odpravila na pravo potovanje, čisto sama, nazaj v meni tako drago Azijo.
V Indoneziji sem ugotovila le, da ni to, kar počenem tu, doma, to kar želim. Tistega, kar si želim, pa še vedno nisem našla. A treba se je bilo odločiti. Leto nazaj sem si zadala misijo, da razčistim sama s sabo, a nisem si naredila načrta, kaj naj z vsemi (ne)ugotovitvami naredim. Tako sem se vrnila za knjige, presedela še zadnji, četrti letnik.
Začetek leta 2010 pa je bil zame na čustvenem področju precej težak. Zdelo se mi je, da sem pod vodo in da ne glede nato, kako maham, preprosto ne morem splavati na površje. Sprejemala sem eno slabo odločitev za drugo, pustila sem, da me je prenašalo sem in tja. Dokler se nisem nekega dne odločila, da je temu treba narediti konec. V letu, ki je bil pred mano, me je čakal absolventski staž in nekaj časa, za katerega ni bilo dvoma, kako bi ga porabila. In tako sem odločila, da sprejmem še eno odločitev, najsi bo dobra ali slaba, in kupim letalsko karto za tisto neko destinacijo, ki me je vedno najbolj privlačila. Tako so nastale moje južnoameriške sanje.
...
Pred mano je konec nekega obdobja, imenovanega študij. Še konec četrtega letnika se mi je zdelo popolnoma nemogoče, da bom zbrala dovolj moči, da ga dokončam. Moji interesi so se obrnili v popolnoma drugo smer. Dokler mi prav moje potovanje po Južni Ameriki ni pomagalo najti ravnovesja med dvema vlogama, s katerima se identificiram. Popotnica in študentka socialnega dela. Moje zanimanje je namreč ujela tema o naraščajočem prostovoljskem turizmu (o čemer sem tudi že pisala na blogu) in humanitarnih organizacijah v t.i. deželah v razvoju. In to bo tudi tema mojega diplomskega dela.
Praktični del svoje raziskave začenjam novembra, na celini, ki kar kipi od takšne in drugačne humanitarne pomoči. Odpravljam se v Ugando, kjer sem si zastavila cilj pobližje spoznati nekaj organizacij in njihovo delovanje. Tudi če na koncu iz tega ne bo diplomskega dela, si obetam precej zanimivih spoznaj iz področja, ki me zanima. Iz področja, ki je na križišču vseh mojih smeri in poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar