Najprijaznejši ljudje na svetu

Verjetno sedaj pričakujete, da bom napisala, da so v tej-in-tej državi najprijaznejši ljudje, kar sem jih kje srečala. Počasi, ne bo šlo tako lahko.

Moja posebnost je, da se zelo veliko in zelo proti svoji volji izgubljam. Saj to ni nujno najslabša stvar na svetu, kajti ko tavaš po stranskih ulicah mest, včasih vidiš mnogo več, kot na širokih avenijah, posutih z znamenitostmi. Pa vendar, "izgubiti se" ima še vedno negativen prizvok in če ne veš niti imena svojega hotela, ker je sestavljeno iz vsaj dveh resnično dolgih in resnično tuje zvenečih besed... No, potem si v r... resničnih težavah.

A potem se najde prijazen možak, ki govori 4 angleške besede, in nekako mu dopoveš, kakšna je situacija. Po posvetovanju s še več prijaznimi možakarji, ki govorijo 4 angleške besede, te kar sam pospremi nazaj do hotela, čeprav je ta na drugem koncu mesta (presneto, kako mi je uspelo zaiti tako daleč?!) in med tem vztrajno vadi svoj angleški štiribesedni vokabularij. Ko se prepriča, da si varno na pragu hotelskih vrat, se prijazno poslovi in razen zahvale ne zahteva v zameno prav nič.

Ali pa tista nasmejana ženska na skuterju, ki te kar sama v peklenski tropski vročini zapelje do cilja in se na koncu le široko zasmeji, ko jo vprašaš, koliko hoče za vožnjo.

Ali pa tone tropskega sadja, ki ga dobiš skupaj z navodili, kako ga jesti, preprosto zato, ker si tam in jim posojaš svojega iPoda, čudo tehnologije.

Cusco v Peruju je prelepo mesto in proti pričakovanjem je tudi siv in pusti Puno prekrasen. A pot med njima... Uf, zna te izčrpati, čeprav morda ne gre za najdaljšo avtobusno pot v popotniški karieri. V Puno sem prišla popolnoma izčrpana, ali je bila kriva stara dobra višinska bolezen ali kaj bolj vsakdanjega, zaužitega s hrano, ne vem, a ko sem okoli petih zjutraj legla v posteljo hotelske sobe, sem od izčrpanosti spala in spala. Prebudila sem se šele popoldne, ko sem zaslišala trkanje na vrata moje sobe. V sobo je vstopila zaskrbljena uslužbenka hotela, češ da me ni bilo nič iz sobe in ali je vse vredu. Povedala sem ji da se počutim slabo in 5 minut kasneje se je vrnila z zeliščnim čajem, ki bi naj odpravil moje tegobe. Če ni pomagal čaj, me je iz postelje pravgotovo dvignila pozorna gesta.

Mnogokrat slišimo jedikovati ljudi, da si želijo, da bi bili v Sloveniji ljudje vsaj pol tako prijazni kot v Aziji (ali kjerkoli so že preživeli zadnje popotovanje). Potem pa slišiš od tujih turistov v Sloveniji, kako neverjetno prijazni in odprti smo Slovenci. Hm, nekaj se ne ujema... Ali govorimo o isti Sloveniji? O istih Slovencih?

Seveda... Verjamem namreč, da vsepovsod po svetu obstajajo najprijaznejši ljudje na svetu. Resnično vsepovsod in v enakem odstotku, ne glede na celino. Le da jih doma ne opazimo, ker smo globoko v svojem kalupu vsakodnevnega življenja. In oni ne opazijo nas, ker doma po vsakodnevnih opravkih hodimo kot sence, z mislimi na vso tisto gostoljubnost in nasmejane obraze, ki nas čakajo preko oceanov. Stavim, da je vsak od nas v nekem trenutku nekomu najprijaznejši človek na svetu, le trenutek mora biti pravi, z obeh strani.

Torej žal. V tem zapisu ni odgovora na vprašanje, kje najti naprijaznejše ljudi na svetu, kot ga je kdo morda pričakoval. Bo treba še naprej iskati, če morda namig ni bil dovolj jasen. Vendar pa iščite z nasmehom na obrazu, čim večkrat in čim pogosteje!