četrtek, 24. januar 2013

Pot v Indijo

Nekega dne je prisel dan, ko sem zapustila Dhako. Pot me je vodila cez Sylhet, umirjeno mesto na severuzahodu Bangladesa do majhnega, prasnega obmejnega prehoda, ki se skriva v ozki dolini, skrit pred ocemi morebitnih turistov. Do takrat sem se k sreci ze naucila ravnati z bangladeskimi uradniki, s katerimi si ponavadi ne mores cisto nic pomagati, tako da je bilo preckanje meje le zelo dolgotrajno, a precej preprosto. Takoj, ko se je koncal Banglades in zacela Indija, se je nekaj spremenilo. 15 minut po odhodu v natlacenem jeepu z obmejnega mesta na indijski strani se je okoli nas odprl dramaticen razgled na hribovja in doline pod njimi. Levo in desno od ceste so se strma pobocja spuscala v gosto rastje stotine metrov pod nami. Na koncu utrujajoce, ovinkaste ceste je cakalo hribovsko mesto Shillong v zvezni drzavi Maghalaya. Ozke ulice se vijejo med malimi trgovinicami in lokalcki, brez reda ali prave linije. Od vsepovsod se vije vonj disecih palck, ki se zdijo nepogresljivi dodatek vsakega prostora v Indiji. Morda bom nekoc kasneje imela moznost poblize spoznati to mesto, ki je prav prijeten uvod v Indijo, a tokrat se morala pohiteti naprej, v veliko vecji in hrupnejsi Guwahati, glavno mesto Assama.
Meghalaya in Assam sta dve izmed drzav v predelu Indije, ki ponavadi ni nikjer v mislih popotnikov (ali Indijcev), saj ze pogled na zemljevid razkriva, da ta kos dezele nekako strli stran. Tu se stikajo Indija, Banglades in budisticni Butan, Tibet in Myanmar. Vsak v talilni lonec prinese sestavino, ki ta del Indije dela tako poseben. Varnostna situacija (in z njo povezana birokracija) je pred leti onemogocala dostop do severovzhoda, z letosnjim letom pa je Indija omilila pogoje in obmocje pocasi kaze zunanjemu svetu svojo osupljivo podobo. Ta transformacija poteka pocasi, pocasi, a zato se pustolovscina se vedno ohranja za popotnike, ki jo odkrijejo.
Assamu kraljuje mogocna reka Brahmaputra, ki je izklesala rodovitno ravnino, idelano za gojenje svetovno znanega assamskega caja. Med tem, ko so zame mleli birokratski mlini, sem pobegnila na drugi najvecji otok na leni, rjavi reki, otok Majuli. Majuli je prava podezeljska idila. Njegovi pesceni, zaradi tokov reke vedno spreminajoci bregovi varujejo neskoncna polja zelene in zivo rumene, majhne tradicionalne vasice in slabe ceste, ki se nikomur ne zdijo vredne popravila. Morda je temu tako, ker po ocenah otoka cez dvajset let tako ali tako ne bo vec, ker ga bo pozrla erozija. Do takrat pa tam vlada nocni mir, in dnevna spokojnost, ki jo je najbolje raziskati s kolesom. Na kolesu brez zavor sem prekolesarila okolico in odkrila nekaj preprostih, a zanimivih templjev. Prebivalci Assama so sicer hindujske vere, a se njihova veja hindujizma razlikuje od preostale Indije. Castijo predvsem boga Visno in posebej njegovo inkernacijo Krisno. Satre, kot se imenujejo njihovi templji in so posejani povsod po malih vasicah na Majuliju, so center tako verskega, kot umeniskega in kulturnega zivljenja.
Po kar nekaj popitega caja in jeznih telefonskih klicih mi je vceraj le uspelo v roke dobiti sveti gral severovzhoda: dovolilnico za Arunachal Pradesh, se tretjo zvezno drzavo. Danes sem pripotovala v mesto Tezpur, zadnje mesto v Assamu in jutri zjutraj krenem v hrib, proti osem ur oddaljenem mestecu Dinang, ki je nekje na pol poti do mojega cilja, doline Tawang.

torek, 8. januar 2013

Pot v Ashulio

Najbrz nikomur izmed vas ime Ashulia ne pove veliko. Pravzaprav ni razloga, da bi vam. Mnogi med vami so, sem prepricana, to ime, vede ali nevede, ze slisali, a je ime spolzelo mimo. Pa vendar, Ashulia je ime, ki bi moralo vsem nam nekaj povedati.
Ashulia je predmestje Dhake. Do tja iz sredisca mesta ne vozi noben direkten avtobus. Ce ti uspe prelisiciti gosti promet, te avtobus ob glavni medkrajevni cesti, ki nadaljuje proti severozahodu, odlozi po kaki uri voznje skozi tipicno bangladesko okolje. Ravna, poplavljena rizva polja in lene reke. Edino, kar v tej pokrajini  strli proti nebu, so visoki dimniki, ki se dvigajo nad tovarnami opek in skupaj z zimsko meglico, ki je sonce ne more prebiti, rise melanholicno podobo industrijskega Bangladesa.
Mesto je pravzaprav le nekaj vijugajocih, zbitih in prasnih ulic, po katerih zna biti tudi najkrajsa voznja z rikso precej neudobno dozivetje. Ulice so presenetljivo mirne, pravi kontrast Dhaki tam zadaj. Ob ulici stojijo cajnice in stojnice s prigrizki, kjer jedo delavci med odmori za malico. Mesto, ceprav le del ogromne  ljudozerske posasti, imenovane Dhaka, ima celo svojo specialiteto, ki je ne najdes nikjer drugje, posebno krhko testo, ocvrto in nato prelito s stopljenim sladkorjem. Ljudje se premikajo nekako pocasi, zamisljeno, nic drugace ni z vozniki riks ali redkimi motoriziranimi vozili. Celo ogromni tovornjaki, ki obcasno prihrumijo mimo, si zacuda ne lastijo ceste in uvidevno upocasnijo voznjo, ko naletijo na oviro ob cesti. Kaj kmalu si izven mesta in pot lahko nadaljujes med drevoredi in otroci, ki igrajo kriket med starimi, propadajocimi stavbami. Edine omembe vredne stavbe so mogocni betonski bloki z enolicnimi fasadimi ob glavni cesti proti Dhaki.
Nihce nikoli ne bi spoznal Ashulie, ce se ne bi tu 24. novembra lani zgodila tragedija. 

Banglades zal le redkokdaj pride v dnevne novice svetovnih medijev, pa se takrat ponvadi zaradi stvari, ki mecejo senco in ustvarjajo stereotipe o tej drzavi. Made in Bangladesh ali obsezna in kontroverzna tekstilna industrija je eden od teh stereotipov. Ze pred leti je Banglades zadela slaba publiciteta zaradi otroskega dela, ki se vedno ni redek pojav. Le da je po glasnem protestu svetovne javnosti, ki je pritisnila na korporacije, ta postal ocem bolj skrit, varen pred jeznimi aktivisti v nelegalnih tovarnah s se slabsimi pogoji dela. Verjetno se vsi zavedamo, da so nasa oblacila sesita dalec stran od nasih oci v pogojih, v katerih sami ne bi na noben nacin zeleli delati. A kaj lahko storimo glede tega, skomignemo z rameni. Slabo placani delavci v Aziji, ki garajo v neustreznih (in zato cenejsih) pogojih zagotavljajo, da je cena nasega H&M puloverja konkurencno nizka. Da, H&M ima eno od svojih tovarn v okolici Dhake. Standardi v tovarni ustrezajo vsem primernim predpisom, a kaj, ko so ti v Bangladesu tako nizki. Prepoved otroskega dela je bila le kaplja v oceanu. Place delavcev so mizerne, delajo 10 ur na dan, sest dni na teden v vecih smenah in varnostni pogoji so slabi, preslabi. Kot je pokazala Ashulia.
Oblacila, ki nastajajo v teh tovarnah, so namenjena izkljucno za zahodni trg. Tovrstnih stvari tu na trznicah, niti v trgovinah ne najdes. Preprosto ne sodijo sem. Le ljudje, ki nam jih zagotavljajo, nimajo od zahodno usmerjene izdelave, krojev, materialov... cisto nic. Vsemu temu dodati se zahodno normo clovekovih pravic bi stalo preprosto prevec. A kaj lahko storimo glede tega. Svoja oblacila imamo pac radi poceni...

Ashulia je eden izmed okolisev, ki zivi od tekstilne industrije. Vsa skupnost je zgrajena okoli enolicnih betonskih stavb, ki delujejo kot cloveska mravljisca. Tovarne so ponavadi obdane z visokim betonskim zidom in oborozenimi varnostniki. Ne marajo obiskovalcev, je tvoja prva misel. Ali pa zid preprecuje, da bi kaj odslo ven. V dveh izmed teh tovarn so nas obisk zavrnili, ces da ni v tovarni vodilnih, ki bi lahko odobrili nas ogled. Vecja izmed tovarn zaposluje na tisoce ljudi, ki so se v skupnost ob tovarnah priselili z vseh koncev drzave. Tekstilna industrija je del njihovega zivljenja in stevilna dejstva, ki zbujajo pomisleke na Zahodu, se ljudem, ki so vanjo neposredno vpleteni, ne zdijo sporna. Vecina ljudi na ulicah Ashulie bo kratko in skromno potrdila, da se jim tekstilna industrija zdi za Banglades nekaj dobrega. Nesrecam navkljub daje kruh mnozicam delavcev in njihovim druzinam.
Tazreen Fashion je bila tovarna, nekoliko odmaknjena od glavne ceste. Do tja vodi pot cez trznico in mimo preprostih his, kjer so morda ziveli delavci. Stavba stoji za zeleznimi vrati, ki danes ostajajo trdno zapahnjena; v ozki ulici, ki jo hladijo visoka drevesa, katerih veje segajo vse cez betonsko ograjo in so zacuda ostala neposkodovana. Delo tu je dobilo vec tisoc delavcev, cele druzine so hodile sem na delo. Kot stevilne druge tovarne, Tazreen ni sival za domac trg, temvec tuja podjetja, tudi velike korporacije. Sodelovanje s trgovsko verigo Walmart je bil razlog, da je nesreca odmevala v ameriskih medijih, od evropskih druzb pa je med drugim z njmi sodeloval tudi pri nas poznani C&A.

Kaj se je pravzaprav zgodilo v tovarni Tazreen Fashion tistega 24. novembra, najbrz ne bo nikoli popolnoma znano. Zgodbe in pripovedi ljudi so prevec zmedene in polne lukenj, da bi si lahko ustvaril nekaksen zakljucek. Uradni podatki so se mesec in pol po dogodku precej skopi. Pozno popoldne naj bi slaba elektricna napeljava sprozila pozar v pritlicju vecnadstropne stavbe. Pozar se je hitro razsiril in zaradi pomanjkanja zasilnih izhodov ujel stevilne delavce v notranjosti stavbe. Po uradnih podatkih naj bi v pozaru umrlo okoli 130 ljudi, deset od tega zaradi skokov skozi okna v cetrtem nadstropju. Razen dveh varnostnikov in treh nadzornikov, so bile vse zrtve navadni delavci.
Ljudje ti bodo povedali, da skoraj nic od uradne razlage ni res.

Stavba stoji tam kot nekaksen okostenjak. Sivi beton je pocrnel od dima, stekla na oknih so razbita. V nadstropjih, s katerih so ljudje v obupu skakali skozi okna, jim je uspelo odlomiti zelezne resetke, ki jih najdemo na prav vseh oknih v Bangladesu. Od tovarne se cez ozko dvorisce siri vonj po zoglenelem materialu. Ko stojimo pred zidom, se okoli nas kmalu nabere nekaj radovednezev. Povprasamo, ali lahko vstopimo v tovarno. Ena od zensk, ki nas opazujejo z varne razdalje, potrka na zelezna vrata. Najprej se odpre majhno okno, nato se majhna vrata. Mlad varnostnik nam pomaha, naj vstopimo. Ob strani na dvoriscu se vedno lezi kup pozganih ostankov blaga. Neprijeten vonj je vse mocnejsi, z vsakim korakom cez ozko dvorisce. Ko negotovo stojimo na pragu glavnih vrat, v nas udari mocan obcutek brezizhodnosti, ki so jo morali cutiti delavci, ujeti v stabi. Tla so posuta z zgorelimi ostanki, crne stene pogoltnejo se tisto malo svetlobe, ki jo prodre skozi majhna, od dima potemnela okna. Na vsaki strani dolge hale vodijo stopnice v prvo nadstropje. Na enem koncu visi gola zarnica, ugasnjena, najbrz v pomoc preiskovalcem. Vzamem fotoaparat in zacnem slikati, ceprav ni nic. Prav nic ni razen kupa pepela in pocrnelih sten. Previdno stopam dlje od vhoda v notranjost tovarne. Navdaja me obcutek, da ne smemo biti tukaj. Namenim se proti stopnicam, a me zacne prevzemati tesnoba. Ko ravno razmisljam o pepelu in nerazpoznavnih crnih gmotah, cez katere stopam, se od zunaj zaslisi oster glas. Nekdo, verjetno nadrejeni mlademu varnostniku nam jezno ukaze, da odidemo. Skoraj oddahnem si, ko zapuscamo temno jamo in se cez dvorisce odpravimo mimo jeznega varnostnika skozi kovinska vrata spet na ulico. Vrata se za nami s tleskom zaloputnejo. Imeli smo neznansko sreco, da smo imeli teh deset, petnajst minut znotraj tovarne.

Ljudje, ki se naberejo okoli nas, nam z vso vnemo razlagajo, kaj se je po njihovo v resnici zgodilo. Najprej odlocno povedo, da je uradna stevilka smrtnih zrtev preprosto napacna. Stevila, ki jih prebivalci navajajo, se giblje precej vise od dobrih sto. 800 do celo 1000 ljudi naj bi po njihovo vzel pozar v Tazreenu. Prav tako nihce ne verjame, da je bil pozar nesreca. Vecina ljudi je prepricana, da je bil pozar podtaknjen. Lastnik naj bi ga podtaknil, da bi dobil denar od zavarovalnice, saj naj ne bi imel denarja za placila delavcem. In po njihovih besedah vec ljudi, kot umre, vecja je vsota, ki jo prejme od zavarovalnice. Nekateri so sli celo se dlje in trdili, da so lastnika videli oditi tik pred pozarom. A drugi trdijo, da tisti dan nobenega od vodilnih ni bilo nikjer blizu tovarne. Vrata so bila v casu pozara zaklenjena, se izvemo, in nikoli prej niso bila. Zakaj je temu tako? Zgodba, ki nam jo uspe iz pripovedovanj sestaviti, gre nekako tako: ko je v pritlicju izbruhnil pozar, se je vest o tem razsirila v zgornja nadstropja. V vsakem nadstropju je bil varnostnik, ki je delavcem ukazal, naj ostanejo na mestih, sami pa so odsli pogledat, ali je v resnici pozar. Ko so odsli v spodnja nadstropja, so zaklenili vrata, ki so med vsakim od nadstropji, domnevno zato, da ne bi ljudje kradli oblacil. A niso se vec vrnili, da bi vrata odklenili, razen enega varnostnika, ki se je vrnil, da bi poiskal svojo zeno in tako tudi sam umrl v pozaru. Nekaj ljudem se je uspelo resiti skozi okna na juzni strani, kjer je bil postavljen oder zaradi pleskanja stene. A tudi na tej strani so bile na oknih resetke, kar je ljudem onemogocalo izhod.

Ljudje so zelo glasni v svojih razlagah dogodka. Zanj krivijo lastnika in varnostnike, ki jim tudi sodijo. A ko smo jih vprasali, kaj si zelijo, da se zgodi, je med mnozico zavladala tisina. Po kaki minuti razmisleka eden izmed moskih le odvrne, da si zelijo, da krivce obsodijo. Presenetljivo malo zelje po pravici so pokazali. Zakaj je ne zahtevajo? Zakaj nihce niti ne ve, kje je lastnik tovarne in kaj se z njim dogaja? Nihce resnicno odlocno ne zahteva odgovorov, vse kar vedo, pravzaprav vedo iz medijev. Ce bi hoteli oditi v Dhako in zahtevati svojo pravico, bi policija grobo posredovala, to so nam zagrozili, pove nekdo in ostali prikimajo.
Pozar je gotovo grobo posegel v skupnost. Stevilne druzine so v zalosti odsle nazaj v svoja mesta in vasi. Trgovine in njihovi nekdanji domovi samevajo. Vsake toliko zalosten obraz v mnozici pove, da je izgubil bliznjega.

Ashulia je mesto, ki bi ga morali poznati. Ashulio in stevilna druga mesta sirom Bangladesa. Morda imamo svoja oblacila res radi poceni, a najmanj kar lahko storimo je, da pomislimo, od kod so prisla. Tragedija tovarne Tazreen je le praska na povrsini problematike ogromne tekstilne industrije v Bangladesu, ki skupno zaposluje vec ljudi kot je prebivalcev Slovenije.

Nekoc je tovarna Tazreen zaposlovala stevilne ljudi iz skupnosti v predmestju Dhake, danes pa je le se opmnik, da je nekaj hudo narobe s stanjem v tekstilni industriji Bangladesa.



Pred tovarno so se vedno ostanki blaga, ki bi naj postali oblacila, namenjena zahodnim trgom. "Delavci ne dobijo nic od cene, ki jo placate za oblacila," izpostavi ocitno dejstvo eden izmed nasih sogovornikov.

Mnozica, ki se je nabrala okoli nas pred tovarno, je zelo zavzeto delila svoje teorije, stevilne med njimi so mejile na teorije zarote, a kljub zavzetosti se zdi, da odgovorov v resnici ne bo zahteva nihce.

V tovarni je po besedah ljudi izgubilo zivljenje vec sto ljudi. Kaj tocno se je zgodilo, morda ne bo nikoli znano. Se bolj zalostno pa je, da verjetno ne bo epiloga, ki bi pomagal podobne zgodbe preprecevati v prihodnje.

Nesrece in pozari so zaradi slabih varnostnih pogojev v tekstilnih tovarnah stalnica, a ni videti, da bi se razmere v prihodnje kaj izboljsale.

Zogleneli ostanki blaga so vse, kar je ostalo za zidovi tovarne. Okoliski prebivalci so nas odpeljali v majhno pisarno, kjer nam je eden izmed fantov pokazal posnetke s kraja pozara, ki jih je posnel s kamero na telefonu. Zelo nazorni posnetki so prikazovali vse od pozara, odstranjevanja zoglenelih trupel do protestnih shodov mescanov nekaj dni po pozaru.

sobota, 5. januar 2013

Pot v drugacni Banglades

Ko smo v poznih vecernih urah prispeli v Chittagong, drugo najvecje mesto, je v zraku viselo nekaj netipicno bangladeskega. Tezko je bilo dolociti kaj. Nato pa se mi je posvetilo. Nas avtobus ni obstal zaradi prometnega zamaska ampak zaradi dobrega starega - semaforja. Da, delujoci semafor, nekaj cesar ne premore niti sama Dhaka. Pa ne le to, semafor je ocitno svojo nalogo opravljal vec kot odlicno, saj so vozniki pridno in potrpezljivo stali v vrsti in cakali, da se spremeni luc. Vseprisotno trobljenje je vsaj za tistih nekaj minut potihnilo in se odplazilo v oddaljene ulice, kjer ga skoraj nismo vec slisali.
Druga se bolj osupljiva stvar pa nas je cakala naslednje dopoldne, ko smo se odpravili po mestu na lov za posebnimi dovolilnicami za obmocje, imenovano Chittagong Hill Trakts. Chittagong se razprostira cez gricke! Zbogom siroka ravnina preostalega Bangladesa, pozdravljeno hribovje!
Bandarban je majhno mesto, precej dolgocasno in ce bi ga le osinil s pogledom, ti morda ne bi bilo jasno, zakaj se tja zgrinjajo mnozice (haha) turistov. Ko pa pogledas se enkart, vidis, da je postavljen v osupljivo lepo pokrajino zelenih presenetljivo visokih in razgibanih gricev, ki na svojih pobocjih skrivajo najlepse in najzanimivejse koticke dezele, ce ne celo Azije. To je obmocje, ki ni dalec ne od Burme, ne od odmaknjenih plemenskih obmocji severovzhodne Indije in to se kaj kmalu opazi. Obrazi na ulicah Bandarbana so nezgresljivo burmanski in mestu ne vlada mogocna moseja ampak zlat, v soncu svetlec budisticni tempelj. Obmocje je nekaksen talilni lonec Azije, saj se tu srecata juzna in jugovzhodna Azija. Ne le budisti, stevilne manjsinske skupine so krscanske vere in s ponosom te popeljejo do svojih neizrazitih cerkva.
Glavni razlog, da smo se ustavili v Bandarbanu, so okoliske vasice. Pot je zahtevala presenetljivo veliko napora (kdo bi si mislil, da potrebujes za trekking v Bangladesu posebno kondicijo...), a ko smo vstopili v katero izmed vasi, je bilo kot da smo ponovno v povsem drugem svetu. Na trenutke se sprasujes, ce si morda nenamenoma preckal mejo in si se znasel v Burmi. Zal je obmocje zaradi nedefinirane nevarnosti za tujce zaprto in niti posebne dovolilnice ti ne dopuscajo moznosti, da obmocje brezmejno raziskujes. Pa tudi z vsemi omejitvami (in baje obveznim oborozenim policijskim spremstvom, ki smo se mu uspeli izigniti) je Bandarban in njegova okolica eden izmed vrhuncev potovanja po Bangaldesu.
Se eno obmocje, ki zahteva posebno dovoljenje, je Rangamati. Rangamati z okolico lezi ob velikem, razgibanem umetnem jezeru in je podobno kot Bandarban dom stevilnim budisticnim manjsinam, ki so po etnicni pripadnosti blize jugovzhodni Aziji. V samem mestu Rangamati je velik budisticni tempelj, kjer so budisticni menihi naravnost navduseni, da ti lahko razkazejo tempelj in svoje prostore, kjer zivijo in molijo.
Tisto, kar pa je vredno izleta in truda okoli dovolilnic pa nas je cakalo preko rjavkaste gladine jezera Kaptai. Na robu nagnetene, zivahne trznice smo nasli pristan, kjer smo najeli colnic, ki nas je zaplejal naokoli. Na otockih po jezeru so stevilne vasice, a mnoge izmed njih dosegljive ponovno le v spremstvu policista. Zato nas je nas colnar popeljal do ene izmed bliznjih, sicer muslimanskih vasic. Na bregu blizu kraja, kjer smo se izkrcali, so otroci igrali kriket - vseprisoten prizor sirom bangladesa - in skakali v zrak od navdusenja, ko se jim je ekspert za kriket v nasi skupini pridruzil pri igri. Ni minilo vec kot 15 minut, ko nas je zenica, zavita v pisana oblacila in z od paana pordecelimi zobmi, povabila k svoji druzini na kosilo. Postregli so nam kot castnim gostom (kot da bi bili prvi belci, ki so kdaj stopili v vas... kar smo po njihovih besedah tudi bili), kar od nekod se je pojavilo vec hrane, kot bi jo lahko pojedlo 10 nas, ne le stirje. Med tem, ko smo jedli, nas je opazovala cela druzina. Po obilnem obroku smo skupaj pozvecili se paan in nato nam je eden izmed sinov razkazal se slascicarno, kjer dela. Ne vem, ce sem ze uspela omeniti, koliko sladkarij je mozno kupiti na vsakem bangladeskem vogalu... Precej, precej. In poskusiti jih se tople, naavnost iz krusne peci... To so trenutki, za katere si, med tem, ko zvecis eno najboljsih slascic na svetu in se ti sladek sirup cedi po bradi, resnicno lahko hvalezen.
Sprehod skozi vas je bila skoraj prevec naporna, saj se nam je med nogami smukala otrocat, ki se je kar tepla, kdo nas bo drzal za roke. nas prihod je bil vsekakor najpomebnejsa stvar, ki se jim je zgodila tisti teden in ne dvomim, da bo precej solskih domacih nalog o nas.

Novo leto smo docakali na avtobusu nazaj v Dhako, kjer nas je ponovno pozdravil stari dobri hrup in smog in ravnina in gost promet in dejstvo, da bo treba kmalu, zelo kmalu zapustiti Banglades in odriniti proti Indiji.

petek, 4. januar 2013

Pot med ljudi

Banglades ima okoli 150 milijonov prebivalcev. Velja za eno najgosteje naseljenih drzav na svetu - po stevilu prebivalcev na kvadratni kilometer ga prekasajo le se nekatere zepne mestne drzavice. Zato se je preprosto tezko umakniti mnozicam. In resnici na ljubo bi bilo to velika skoda.
Ko potujes po Bangladesu, ni tezko spoznavati ljudi in njihove kulture. Prvi odziv na popotnika je vedno iskrena radovednost. Vedno znova in znova ti postavljajo vprasanja, ki pa po svoje ze sama po sebi nakazujejo na nekatere podrobnosti iz zivljenja tega naroda.
Uvodno vprasanje je vedno o drzavi, od koder prihajas in nato o tvojem imenu. Vprasanje, ki ponavadi sledi, pa odslikava, kako zelo pomembna jim je boljsa prihodnost - in da le-ta ponjihovo lezi v izobrazbi. Ponavadi te povprasajo tako po tvojem poklicu kot akademski kvalifikaciji. Izobrazba je Bangladescem izredno pomembna in studentje ti s ponosom povedo kaj in kje studirajo. Vsi upajo, da jim bo studij omogocil spodoben zasluzek in ni redkost, da se izobrazujejo se tudi, ko najdejo zaposlitev. tehnicne stroke so tisto, kar mlade najbolj vlece, saj je po njihovem mnenju prav tam prihodnost in verjetno imajo prav. Stevilna racunalniska in druga podjetja s celega sveta sodelujejo z bangladeskimi podjetji in mladi (ter malo manj maldi) strokovnjaki ti bodo s ponosom nasteli drzave, s katerimi so vsakodnevno v stiku.
Babu je 20-nekaj-letnik, ki ga je pot iz rodnega Dinajpurana skrajnem severuzahodu vodila v Dhako, kjer dela za neko podjetje kot vodja oddelka. S svojo sluzbo je sicer zadovoljen, mi pove ob krozniku slascic in obveznem chaiju, a meni, da mu ne nudi dovolj. Zeli si vec kot le prezivetje, zato po studiju strojnistva, ki ga je koncal pred leti, opravlja se MBA, kar ga bo, upa, pripeljalo do zeljenega cilja. Se eno leto, da dokonca, pove z nasmehom, potem pa upa, da bo lahko zapustil Banglades. Kam pa, vprasam. V Avstralijo, izstreli. Tam je vse bolje, zivljenje, delovni pogoji, placilo. Njegov prijatelj, ki vecino casa le nemo poslusa najin pogovor, zavzeto prikimava. Tudi on koncuje MBA in tudi njegov cilj je dezela tam spodaj.
To ni le njun cilj, ampak cilj, ali bolje receno sanje, stevilnih Bangladescev. Tako zelo radi imajo svojo dezelo, ob komplimentih obiskovalcev se kar topijo od ponosa, a kljub temu jih vlece stran. Stevilni so preziveli vsaj nekaj mesecev na drugih kontinentih, predvsem starejsi radi povedo, da so studirali tu in tam v Angliji ali opravljali ta in oni posel v ZDA. A tujina ni lahko dosegljiv cilj, zavzdihne Babu. Precej truda bo se potrebnega za njegovo Avstralijo, a je optimisticen in odlocen, da mu bo uspelo.

Druzina je druga stvar, ki je dovolj pomembna, da te povprasajo po njej. Ceprav v svetu velja stereotip o mnogostevilcnih druzinah v juzni Aziji, v Bangladesu temu ze dolgo ni vec tako. Res je bilo pred leti normalno vecje stevilo otrok, a dandanes so edinci popolnoma normalen in pogost pojav.
Se vedno pa se ohranja tradicija, ki zbuja toliko pomislekov na Zahodu. Po nekaterih ocenah je 80% zakonov se vedno dogovorjenih. Skupina mladih, ki smo jih spoznali na bozicni vecer, se je ob sisi razgovorila o tej tematiki. Vsi so iz dobro situiranih druzin in v letoviski Cox's bazar so se prisli poveselit stran od dolgocasnega vsakdana. Kot to pocnejo stevilni njihovi vrstniki povsod po svetu. Eden izmed njih pa je ocitno imel tudi precej enake tezave kot njegovi vrstniki po svetu. Prijatelji so se norcevali iz njega, saj ga je njegovo dekle ves cas klicalo in v smehu povedo, da mu prepoveduje skoraj vse, kar je zabavnega. Nato pa se eden izmed njih, njegov najboljsi prijatelj, zresni in pove, da so zveze iz ljubezni za njih tezke. Njegov prijatelj se s tem dekletom ne bo mogel porociti. On, pripomni, s tem nima tezav, saj sta njegova starsa ena izmed tistih, ki sta se porocila iz ljubezni in zato proste roke prepuscata tudi svojim otrokom. Fant s pretirano skrbnim dekletom ob tem le nekoliko zamisljeno nemo strmi predse.
Dogovorjene poroke so pac del tradicije, ki je se vedno mocna. Druzina je mladim zelo pomembna in nasprotovati starsem je nepredstavljivo in nedopustno. Po drugi strani pa v njihova zivljenja skozi Bollywoodske in zahodne filme prodira ideja o romanticni ljubezni, kar jim odrascanja gotovo ne olajsa.

Nekaj kaj kmalu opazis, ko spoznavas ljudi. Vecinoma imas opravka z moskimi. Na trznicah, v trgovinicah in restavracijah, v cajnicah, pisarnah in avtobusih. vendar se tudi dekleta vse bolj prebijajo v ospredje. Vedno vec jih studira in odlaga poroko na kasnejsa leta. Vsaj na papirju Banglades dela v smeri enakopravnosti, a praksa je dostikrat se vedno drugacna. Z zakonom so prepovedali bogate dote, ki so jih morale druzine nevest placevati zeninovi druzini, a obicaja ne morejo izkoreniniti. Tudi predvidene kvote v politiki in nekaterih javnih sluzbah ne delujejo, kot bi morale. Posebej zaskrbljujoce je dejstvo, da stevilo otroskih porok ponovno narasca in tretjina deklet svojega prvega otroka rodi se v najstniskih letih.
Pa vendar, zenske s katerimi prides v stik, izzarevajo posebno odlocnost. Pripravljene so se glasno prepirati, da dosezejo svoje. ceprav v mnozici ponavadi ostajajo skromno zadaj, imajo svoje trdno mnenje, ki ga z veseljem delijo, ce le dobijo priloznost.

Morda najbolj nenavadna izkusnja v Bangladesu je bila, ko nam je ob bregovih eke v Dhaki sledila nema mnozica radovednih ljudi, kamorkoli smo sli. Kaj kmalu se okoli tebe nabere skupinica ljudi, kjerkoli za hip postojis. A temu je preprosto tako le zato, ker so Bangladesci iskreno radovedni ljudje. Z njihovo radovednostjo se lahko kosa le se neverjetna gostoljubnost. Kar nekaj casa je minilo, da sem sploh izvedela, koliko stane chai v poulicni cajnici. Nikoli si ga namrec nisem uspela placati sama.