torek, 20. december 2011

Festival

Slike govorijo bolje kot 1000 besed, zato jim bom pustila, da povejo zgodbo letošnjega festivala This is Uganda, ki je rohnel v Kampali 10.12. letos.

DSC_0411

DSC_0312

DSC_0314

DSC_0346

DSC_0404

DSC_0402

DSC_0343

DSC_0362

DSC_0381

DSC_0552

DSC_0538

DSC_0442

DSC_0465

DSC_0458

DSC_0414

DSC_0478

DSC_0483

DSC_0479

DSC_0578

DSC_0536

Nekaj je na dobrodelnosti…

… da jo preprosto vsak pričakuje. Samo zato, ker je to Afrika, meka dobrodelnosti, ne moreš početi ničesar, le zato, ker pač. Vse mora imeti svoj namen, plemenito zgodbo in velikodušno podarjena sredstva za sabo.

Ko sem na minulem festivalu pomagala prijatelju prodajati izdelke, ki jih ustvarja, sem pri nakupu majice pomagala ameriškemu paru. Na koncu sta se odločila za dve majici in ko mi je moški podal denar, me je presenetil z vprašanjem, kam gre denar. Vprašanje je sicer pospremil z opravičujočim samo-vprašam-v-resnici-me-ne-zanima, a v tonu je bilo zaznati tisto staro dobro zahodnjaško skeptičnost do darovanja denarja afriškim organizacijam. Tudi če pravzaprav niti ni šlo za darovanje, saj je za slabih 17 dolarjev dobil dve unikatni majici. Na koncu jezika sem imela, da bi rekla, da za plačilo elektrike (čeprav ne vem, ali je bil moški dovolj časa v Ugandi, da bi razumel sarkazem) ali najemnino, za kar je denar dejansko šel. Prijatelj je šolan umetnik, študiral je umetnost na priznani kampalski univerzi, njegova dela so njegov vir dohodka. Zakaj bi torej moral denar iti za karkoli drugega kot vsakodnevni kruh? Ali ljudje v Ugandi nimajo pravice biti podjetniki, živeti normalno življenje, služiti denar in ga potrošniško zapravljati za uvoženo kikirikijevo maslo (žal verjetno nihče izmed vas, moji bralci, ni dovolj dolgo preživel v Ugandi, da bi razumel nujnost tega). Kot tudi noben mzungu preprosto ne potuje. Vsi smo tu z namenom, večina humanitarnim. Na prste ene roke bi lahko preštela, koliko popotnikov sem srečala v šestih tednih mojega bivanja v Ugandi. Pa sem nekaj časa dejansko živela v backpackerskem hostlu.

Prav. Prijatelj vodi fundacijo, ki mlade in otroke iz lokalnih skupnosti usmerja skozi ustvarjanje. Že res. In res je tudi, da vse to večinoma financira iz prihodkov od prodaje svojih lastnih izdelkov. To sem ameriškemu paru tudi na hitro razložila, saj sta to pač želela slišati. Ampak zakaj je tako samoumevno, da preprosto ne služi denarja? Zakaj je to v Ugandi tako narobe? Konec koncev, ali naj ne bi bil cilj vseh teh uvoženih dobrodelnosti, da se ljudje postavijo na lastne noge in – hm – začnejo služiti za svoje lastno preživetje? Koliko od nas svoj zaslužek podari kakšni fundaciji? Vsaj majhen delež?

Že samo dejstvo, da delaš za nevladno organizacijo, ponavadi povzroči dvignjene obrvi, če poveš, da dobiš za delo plačilo. Sama sem nekaj časa delala za mednarodno nevladno organizacijo, ki, kot večina drugih delodajalcev v Sloveniji, najema študente za opravljanje določenih del. Komentarji kot so “A tja gre torej denar” so bili na dnevnem redu. Resno? Zakaj bi morala delati zastonj? Konec koncev sem s svojim delom doprinesla organizaciji in si torej plačilo zaslužila. In prav tako upam, da bo v prihodnjem letu prijatelju uspelo ustanoviti nevladno organizacijo, ki mu bo prinesla sredstva za delovanje programov. In seveda tudi za najemnino, da se bo lahko mirno posvetil tistemu kar rad počne – delu z otroki.

Pa čeprav bo to spet zbudilo trapasta vprašanja ameriških parov, ki seveda svojo učiteljsko plačo v celoti namenijo lokalnemu zavetišču za brezdomce.

sobota, 17. december 2011

Kako diši Kampala

Ko stopim iz hiše v stanovanjski soseski nekaj kilometrov severneje od centra mesta, me najprej pozdravi vonj po zažganih smeteh. Ko se prebijem mimo dima in luknjaste poti do ceste, ima Kampala vonj po vlagi, ki se dviga iz jaškov, še vedno polnih deževnice iz zadnjih nalivov. Zavoham lahko radovednost, ki visi v zraku okoli zvedavih otrok z velikimi nasmehi na obrazu. Nato sedem na boda-bodo in ta me ta popelje navzdol po cesti mimo številnih glasnih stojnic, od koder odmeva glasba in smeh. Zavoham vonj po dimu in gorečem lesu, ki se vali iz žarov, pripravljenih na naval lačnih ust na poti z večerne zabave.

Ko se peljem mimo vseh teh stojnic s hrano me ulovi vonj po pečenem mesu. Izurjen nos lahko nekje vmes zavoha rolekse, omlete, zavite v čapati; izbor številka ena med hitrimi prigrizki. Ko boda-boda zavije navzgor na dvopasovnico in vonj pouličnih prigrizkov zbledi, dobi Kampala bolj turoben vonj po izpušnih plinih. Ti se mešajo s prahom, ki solzi oči in draži kožo. Na poti skozi nekoč elitno stanovanjsko sosesko, ki se danes spreminja v poslovni okoliš, ima Kampala vonj po prestižu. Široke ceste in pločniki te premamijo, da skoraj pozabiš na vonj po obupu in revščini, ki se skriva ne tako zelo daleč, le nekaj napačnih ovinkov stran. Otroci v raztrganih oblačilih, ki otopelo zrejo predse, globoko v svojem svetu, verjetno lepšem svetu, ti prikličejo v spomin vonj po žalosti, vonj barakarskih naselji in brezizhodnosti.

Kadar pot nadaljujem po glavni cesti, imenovani Kampala Rd, vame udari vonj številnih restavracij. Te spremljajo pisani napisi, ki oznanjajo mednarodne okuse, ki pripadajo tem vonjem. Vonj Indije. Vonj Kitajske. Vonj Etiopije. Vonj po pizzi ali pečenem piščancu. Ali sanjski vonj po sladoledu. Pa sveže mleti kavi. Ulice tu so polne ljudi, ki vsi nekam hitijo, vsi imajo nek cilj, vsak svojo hitrost. Kampala ima tu vonj po življenju, sveže zlikanih oblekah in parfumih, ki se vijejo za damami v elegantnih kostumih.

Spodaj, na dnu hriba v majhnih, klavstrofobičnih uličicah tržnice na daleč zavoham vonj po nagniti zelenjavi, mesu, ki po nobenih zahodnih higienskih standardih ne bi smelo biti tam in potu množice ljudi, ki se prebija skozi ozke, blatne prehode. Tu svoj grenak odtenek vonja doda vsiljivost prodajalcev, ki poskušajo na vsak način zaslužiti šiling ali dva.

A predvsem Kampala diši po ponosu, življenjski moči in gostoljubnosti. Diši po bogati kulturi, dobri volji, ki se nadaljuje dolgo v noč. Diši po sproščenosti in ljubezni do užitka, ki diši močneje, kot diši denar.

petek, 16. december 2011

Misija Animal Planet

V dneh, ki so sledili precej polnem vikendu (in nekoliko bolj ležerni nedelji), ki je bil predvsem v znamenju dolgo pričakovanega festivala This is Uganda, sem se odločila vsaj za nekaj časa zaživeti na divji strani. Čas je bil za obisk še nekaterih narodnih parkov in nekaj živalskih vrst, ki jih še ni bilo na mojem seznamu videnih.

Prvi del misije je bil črn z belimi programi. Ali bel s črnimi progami, večna uganka. Da, cilj je bil videti konja v pižami, zebro. Edini park v Ugandi, kjer je mogoče izvršiti to misijo, je Lake Mburo National Park.

Park leži nekje na pol poti med Kampalo in Kabalejem, kamor me je pot že zanesla bolj na začetku moje ugandske zgodbe. Razlog, zakaj sem izbrala ta park, ni le populacija zeber, temveč tudi dejstvo, da je lahko dostopen tudi brez avtomobila. Leži le nekaj kilometrov z glavne ceste Kampala – Mbarara in avtobus te lahko odloži v vasi, od koder ni težko ali predrago dobiti prevoza do vhoda v park in dalje do enega izmed kampov ali centra za obiskovalce. Park je malo obiskan, zato obstaja precejšnja verjetnost, da bodo kampi praktično prazni.

Okoli jezer (največji med njimi je dal parku ime) se da početi vse običajne aktivnosti, ki jih mora vsebovati spodoben safari. Možne so vožnje, tudi nočne, plovbe z ladjo po jezeru in za bonus še zelo zanimivi pohodi. Sama sem se udeležila jutranjega, ker pač nič ne more prekositi srečanja z tropom pavijanov še pred jutranjo kavo.

Tovrstna izkušnja safarija je vsaj zame celo boljša od klasične vožnje. Čeprav ne vidiš toliko živali in tako blizu kot iz avtomobila, je vse skupaj bolj pristno, bolj naravno, saj si bliže naravi, ki te obdaja. Ni vzvišenega občutka, ki ga dobiš kot opazovalec, ki zre skozi streho terenskega vozila, ni potuhe, ki ti jo daje pločevina. Si del savane, prav tako ranljiv kot vsaka antilopa, ki se znajde tam.

Videli smo številne živali, ki so mi bile poznane že iz Murchison Fallsa: pavijane, bivole, antilope in druge kopitarje ter seveda dodatek k moji zbirki: zebro. Sramežljivo, kot se za plen spodobi, a vendarle, se je plašno pokazala iz grmičevja, nato še ena. Večina se jih v tem času sicer raje zadržuje na drugem, bolj hribovitem koncu parka, a nekaj se jih odloči pozdraviti obiskovalce tudi na pohodih.

Po uspešno zaključenem prvem delu naloge je bilo pred mano načrtovanje drugega soočenja, tokrat z najbližjim človekovim sorodnikom, šimpanzom. Kraj, ki sem si ga izbrala za ta podvig, je bil dobro obiskan in priljubljen park Queen Elisabeth National Park.

Tudi ta park je dobro dostopen z javnim prevozom (čeprav na neki točki je potrebno imeti vozilo, saj so vožnje glavni način ogleda tega parka), saj leži ob dobro uvoženi cesti med Mbararo in Kasesejem. Drobni, a nabito polni kombiji te lahko odložijo kjerkoli ob prenočiščih ali v vasi blizu glavnega vhoda v park. Tudi tu številni vozniki različnih prevoznih sredstev že vedo, kaj in kako naprej.

Šotor sem postavila na elitni lokaciji, v hotelu, ki svoje sobe (in predvsem razgled) ceni na $90 na noč za enoposteljno kočo. Prijazno so mi odstopili del svojega popolno urejenega vrta, nedaleč stran od bazena, ki ima verjetno najboljši razgled med bazeni na svetu. Ta se razprostira čez savano parka in globoko spodaj, ob lepem vremenu pa vse do gorovja, ki ločuje Ugando od DR Kongo.

Tako kot za gorile, tudi za šimpanze izdajo le določeno število dovolilnic dnevno. V visoki sezoni si je tako pametno dovolilnico urediti kak dan vnaprej, a lahko poskusiš tudi srečo in se zjutraj preprosto pojaviš na zbirnem mestu. To sem storila tudi sama. Kot sem predvidevala, ni bilo težava dobiti mesto v skupini in tako smo se odpravili po sledeh teh priljubljenih primatov. V Queen Elisabeth NP se šimpanzi večinoma nahajajo v čudoviti gozdnati soteski, ki je del afriškega tektonskega jarka. Levo in desno se razprostira ravna savana, od koder v gozdnato in močvirnato sotesko včasih zatavajo tudi nekateri stari znanci safarijev. Gozd daje zavetje leopardom, ki pa jih je vedno težko opaziti, po vodo pa občasno pridejo tudi sloni. Imeli smo srečo, da smo med pitjem ravno presenetili čredo teh orjakov. Srečanje s slonom sredi divjine na morda 10 metrov je še ena nepozabna afriška izkušnja.

Mimo nas so se podile številne opice, od starih znancev pavijanov do nekaterih drugih manjših vrst. V tem parku je verjetnost, da naletiš na šimpanze precejšnja, najdejo jih v okoli 80% pohodov. Mi smo imeli to neznansko srečo, da smo padli v 20%, ki jih ne uspe najti. Ker je turistična sezona še bolj zaspana, namreč prejšnji dan niso imeli skupine pohodnikov in tako so rangerji izgubili sled za njimi. A to je narava, nepredvidljiva. Če želiš zagotovo videti šimpanze, se pač odpraviš v živalski vrt, a ta se ne more primerjati z izkušnjo opazovanja živali v njihovem naravnem okolju. Nepredvidljivost je pač cena, ki jo je treba plačati. Sem pa zato dobila nepričakovan popust pri tisti drugi ceni, v ameriških dolarjih.

Drugega dela zastavljene naloge torej nisem opravila, a sem se kljub temu zadovoljna odpravila nazaj proti Kampali, kjer je svet predvsem v času prometnih konic še bolj divji.

četrtek, 15. december 2011

Črna celina, črno zlato in multinacionalke

Zdi se, da so cene goriva v Ugandi ena glavnih tem. Prav noben voznik taksija ali boda-bode mi ne pozabi omeniti, kako zelo drago je gorivo (in s tem poskuša opravičiti smešno visoko ceno prevoza, ki sem ji ravnokar nasprotovala z glasnim smehom). A optimisti verjamejo, da se bodo stvari obrnile na bolje.

Na še ne tako dolgo nazaj nemirnem severu države so pred časom namreč odkrili dovolj velike zaloge nafte, da so se mednarodnim korporacijam pocedile sline. V petih letih od odkritja se sicer stvari še niso premaknile, a črpanje naj bi se po poročanju Daily Monitorja, lokalnega dnevnika, začelo že prihodnje leto. Da bo temu res tako, nedvomno potrjuje nedavna namestitev manjše skupine ameriških vojakov na sever države.

Le kaj imajo tu zraven ameriški vojaki?

Glavna tema regijskih novic je državljanska vojna v Somaliji in boj z al-Shabaabom, v katerega se aktivno vključujejo države Vzhodnoafriške Unije, vključno z Ugando. A ameriške sile se v to vojno ne spuščajo. Ciniki bi pripomnili, da so spomini na neuspeh na somalijskih tleh še preživi. A resnica je verjetno drugje. Zakaj se Američanom zdi pomembneje podpreti tako majhno in nepomembno fronto na severu Ugande, ko pa imajo na afriškem rogu vojno v polnem razmahu? Seveda je vprašanje povsem retorično. Lord’s Resistance Army in njen vodja Joseph Kony sta svoje najboljše časa že zdavnaj preživela in Uganda ameriške pomoči ne potrebuje prav zdaj, ko se številnim beguncem končno zdi območje dovolj varno, da se po desetletjih vračajo domov. Še enkrat, vsa ta namigovanja le izpostavljajo očitno.

Nafta. Če in ko bo črpanje vendarle steklo, Uganda ne bo prva afriška država s črnim zlatom. Se bo pa morala krvavo potruditi, da bo ena redkih, ki bo od tega naravnega daru pridobila še kaj več, kot le vojno in notranje nemire. Znani so primeri Nigerije, kjer vojna za dobiček vedno znova terja življenja, ter Sudana, ki je prav zaradi nafte postal dve državi podobnih imen.

Jug Sudana, danes znan pod izvirnim imenom Južni Sudan, je namreč posedoval skoraj vse vroče zaloge nafte v državi. Te so nato izvažali preko največjega pristanišča v državi, Port Sudana, ki leži v severnem delu Sudana, tudi po razpadu države imenovanem Sudan. Prebivalci Južnega Sudana so se zaradi občutka izkoriščenosti uprli in zahtevali samostojnost. To so tudi dobili, ampak ali jim je res prinesla tako želeni blagoslov in bogastvo zaradi novega polnega lastništva nad naftnimi polji? Vsa infrastruktura je v lasti tujih korporacij, ki nafto izvažajo v tolikšnih količinah, kot se jim zazdi. Afriške države, bogate z nafto, imajo le to: zemljišča, kjer se nafta nahaja. Vse ostalo, vključno z nafto samo, je v lasti drugih. In tako nafta, ki bi lahko pomenila pot iz začaranega kroga revščine teh držav, pomeni le vir bogatenja izbrani eliti in jezo množic, ki čaka, da izbruhne v krvave nemire.

Pričakovanja so velika. Na eni strani so mednarodne korporacije (trenutno si posel delijo Tullow Oil, China National Offshore Corporation in francoski Total), na drugi strani pa so pričakovanja regije, predvsem Kenije, ki je v letu 2006 porabila 70000 sodov nafte na da dan. Do leta 2015 naj bi Uganda načrpala 200000 sodov nafte dnevno, piše Daily Monitor. Pojavljajo se špekulacije, da naj bi Uganda izgradila cevi, ki bi nafto speljale v rafinerijo v Mombasi. Ta se, pod pričakovanimi naftnimi injekcijami tako iz Ugande kot Južnega Sudana, namerava širiti.

In pa seveda pričakovanja navadnih ljudi. Uganda se vsaj na papirju poskuša izogniti scenariju drugih afriških držav in ubrati svojo pot. V Nacionalni strategiji za nafto in plin iz leta 2008 je vlada zapisala, da je cilj nafto in plin uporabiti za zmanjševanje revščine in ustvariti trajno vrednost za družbo. Le čas bo pokazal, ali bo temu res tako.

Bežni pogled na ceno goriva na eni od bencinskih črpalk v Mbarari mi je danes razkril, da je cena slabih 4000 ugandskih šilingov za liter goriva. Kasnejši obisk banke mi je pokazal današnji tečaj $1 je približno 2400 šilingov (žal razmerja € – $ ne spremljam več). Pa vendar, 5000 šilingov za vožnjo od Garden Cityja do mojega doma v Bukotu je smešno. I give you 3000 my brother, you know it’s a good price.

sreda, 07. december 2011

Jezera

Ker si vsi predstavljamo Afriko kot široka prostranstva, kjer rjovijo divje živali in otroci mahajo obiskovalcem v razmajanih avtobusih, ko se le-ti vozijo po prašnih cestah mimo vasic iz slamokritih hišic, sem se morala tudi sama odpraviti iz Kampale po to podobo iz afriške razglednice.

Uganda leži na tektonski prelomnici, ki deli Afriko počez čez cel kontinent od juga proti severu. Skozi milijarde let so sile Zemlje ustvarile osupljiv svet vulkanskih vrhov, tektonskih jezer in raznolike pokrajine. Vulkanska tla dajejo rodovitno zemljo, na kateri uspeva čaj in drugi pridelki. Nasadi čajevca se razprostirajo čez gričevnato površje, ki spominja na zeleno vzvalovano morje.

Jugozahod Ugande je verjetno najbolj čudovit v vseh teh majhnih podrobnostih. Čisto blizu meje z Ruando se je čez doline in griče razlilo eno najglobljih jezer na svetu, jezero Bunyonyi. Bunyonyi je afriška pravljica v malem. Leži sredi gričevja, posejan pa je s številnimi otočki, mnogiii med njimi nenaseljenimi. Pobočja, ki ga obdajajo, so posejana s polji, nasadi bananovcev in majhnimi vasicami. Ljudje se naokoli še vedno prevažajo po staromodno: z lesenimi kanuji na vesla. Motornih čolnov skoraj ni, še živino z otoka na otok, če je že potrebno, prevažajo s temi čolniči.

Elektrika je pravzaprav na podeželju luksuz, a kdo ne bi vsaj za nekaj časa zamenjal udobje vroče vode, televizije in hitre internetne povezave za nočni mir, ki ga kvari le orkester obvodnih živali, neskončno zvezd in dobro staro druženje ob kartah in svečah. Jezero je tudi varno za kopanje, saj v njem ni ne krokodilov, ne nilskih konjev, niti zajedavcev, ki so pogosti v stoječih vodah afriške celine.

Kaj je lahko lepšega, kot združiti delo z oddihom v neokrnjeni naravi? Teden kasneje me je delo zaneslo še k drugim jezercem vulkanskega izvora. Ležijo blizu mirnega, zaspanega mesta Fort Portal, ki sam po sebi ni vreden postanka, a na razpotju med številnimi narodnimi parki v eni najlepših ugandskih pokrajin. Organizacija, ki sem jo obiskala, je na mojo srečo našla prostor približno 20 kilometrov po slabi makadamski cesti iz Fort Portala, ob majhnem jezeru imenovanem Nkuruba.

Samo jezero ni veliko večje od povprečnega bajerja, a izredno globoko. Obdaja ga temno zelen gozd, ki se odseva v njegovi temni površini. Gozdovi okoli so domovanje neskončnim vrstam ptic in nekaterim izmed najbolj redkih vrst opic. Te se spretno zibajo v krošnjah dreves in igrivo preskakujejo z veje na vejo, ko se sprehajaš po osamljenih potkah. Vasi okoli jezera so polne otrok, ki v ljubkih šolskih uniformah tečejo za obiskovalci in čebljajo v svojem jeziku. Ceste ne vidijo veliko avtomobilov, celo matatuji, kombiji, ki so velikokrat edini lokalni prevoz, bolj poredko zaidejo na ta konec. Tako cestam kraljujejo kolesarji in pastirji s svojimi majhnimi čredami dolgorogih krav.

Idila ugandskega podeželja je pravzaprav tako popolna, da si resnično želiš, da je ne bi skazile zgodbe trdega življenja, ki je mnogokrat druga plat gričevnatega zelenega raja.

ponedeljek, 05. december 2011

Dobrodelnost ali trgovina z belim blagom?

V popolnem svetu ima vsak otrok dom” – Socialna delavka v eni od kampalskih sirotišnic


Pred leti je drobna malavijska deklica po imenu Mercy zbudila pozornost svetovne javnosti, predvsem rumenih medijev. Njen dom je bila sirotišnica, vse dokler je tam ni našla njena nova mama z drugega kontinenta. Čez čas se je oglasil dekličin oče, ki je trdil, da posvojitev male Mercy ni bila legalna. Ne Mercy, ne odrasla, ki sta se borila za pravico do starševstva, ne bi prišli na naslovnice časopisov, če ne bi bila posvojiteljica kraljica popa Madonna.

Primer deklice iz Malavija je zbudil kar nekaj razprav o smiselnosti in celo etičnosti mednarodnih posvojitev. Da posvojitev ni bila izpeljana povsem po črkah malavijskega zakona, je bilo jasno. A mnenja o primernosti tovrstnega početja se še vedno razlikujejo. Na eni strani so zagovorniki, ki pravijo, da ti otroci, legalno ali ne, dobijo drugo priložnost v življenju. Priložnost, ki je v sirotišnicah tretjega sveta ne bi imeli. Izobrazbo, kvalitetno zdravstveno oskrbo, številne udobnosti razvitega sveta in ne nazadnje ljubeče starše. Ampak ali je tovrstno reševanje otrok iz krempljev institucij, ki jih odpelje daleč stran v drugi svet, res smiselno?

Dejstvo je, da je v Afriki ogromno otrok, ki najdejo svoj dom v institucionalni oskrbi. Medtem, ko stroka na zahodu spodbuja namestitev otroka v družinsko okolje, ki je za zdrav psihološki razvoj otroka ključnega pomena, je praksa v Afriki še vedno usmerjena v institucionalizacijo. Še vedno velja prepričanje, da je sirotišnica najboljša rešitev za osirotelega otroka, celo za otroke iz revnih družin ali z enim samim staršem, ki za otroka zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne more poskrbeti. V sirotišnicah otroci dobijo vsaj streho nad glavo, hrano in izobrazbo, kar je več, kot bi dobili na ulici ali pri revnih sorodnikih.

Če se sprehodiš skozi soseske, ki obrobljajo center Kampale, ni težko naleteti na sirotišnico. Skoraj vsaka ulica ima tablo z napisom, ki oznanja otroški dom ali sirotišnico. Na tabli je ponavadi še ljubka slika kot iz otroške slikanice. Otroški domovi so lepši izraz za sirotišnice za zelo majhne otroke in dojenčke, torej otroke do tretjega leta starosti. Otroci v teh institucijah pristanejo, ker jih matere zapustijo. Včasih jih pustijo kar pred visokim betonskim zidom, ki po pravilu tak otroški dom obdaja. Včasih jih najdejo pred policijskimi postajami, bolnišnicami ali celo v jarkih ob cesti. Ti otroci pravzaprav niso sirote, nekje imajo starše, ki bi v popolnem svetu zanje lahko poskrbeli.

Težko si je predstavljati, kako lahko mati pusti majhnega otročiča sredi mestnih ulic in izgine v kaosu prahu in prometa Kampale, ampak vzroki so preveč kompleksni, da bi si številne od teh sirotišnic sploh upale pogledati širše in se problema lotiti pri jedru, torej pri preprečevanju pojava. Večina institucij deluje le v smeri uravnavanja škode, za širše družbene akcije žal ne najdejo časa, znanja ali osebja. Seveda je najbolj očiten vzrok tako številnega zapuščanja otrok revščina. Uganda ima enega največjih odstotkov rasti prebivalstva, ta se giblje okoli 3,5%. Družine z desetimi ali celo več otroci niso nič nenavadnega, sploh na podeželju. Prenaseljenost je velik problem, ki zavira gospodarsko rast te sicer zelo perspektivne države. Večanje števila prebivalstva povzroča veliko ekološko škodo. Boj za obdelovalno zemljo se seli v nacionalne parke, ki jih je država tako skrbno vzpostavila. A zdi se, da niti država nima posebnega interesa vlagati v ozaveščanje ljudi. Akcije za promocijo varne spolnosti se bolj osredotočajo na zajezitev epidemije HIV/AIDS-a, kot načrtovanje družine. In celo tu dajejo pod vplivom verskih voditeljev prednost vzdržnosti kot metodi varne spolnosti pred uporabo kondomov. Medtem, ko med bivanjem v Kampali tem promocijam ne moreš ubežati, saj te najdejo na ulicah v obliki obcestnih plakatov, v dnevni sobi v TV oglasih ali med jutranjim listanjem časopisa, se ne morem znebiti občutka, da podeželskega prebivalstva ne dosežejo. Elektrika je zunaj mestnih središč luksuz, stopnja nepismenosti pa velika. Zaradi slabe ozaveščenosti mnoga dekleta zanosijo zelo mlada in v strahu pred zavrnitvijo družine in stigmo neporočene matere ne vidijo druge rešitve, kot da otroka zapustijo.

Dobra novica je, da imajo vsi ti zavrženi otroci možnost preživetja. Otroški domovi in sirotišnice so večinoma dobro opremljene, čiste in večina od njih verjetno s pravo željo pomagati. V Ugandi praktično ni vladnega denarja za socialne programe, zato je zadovoljiv nivo oskrbe v sirotišnicah težko ohranjati. In tu pride na vrsto kolektivna slaba vest zaradi let kolonializacije Črne celine. Za vsako od organizacij, ki sem jih obiskala, stoji fundacija ali bogati posameznik iz Evrope, večinoma Velike Britanije. Sredstva ponavadi nabirajo na dobrih starih dobrodelnih družabnih srečanjih, kjer britanski člani fundacije predstavijo delo sirotišnice, pokažejo nekaj slik otrok in tako naberejo sredstva od bogatašev v smešnih klobukih. Zdi se, da so afriške sirotišnice postale igrišče za evropsko elito, ki rabi dozo samopotrditve, da ne podpirajo trenutne nepravične svetovne porazdelitve bogastva. Ampak v tej vnemi oboji, tako bogati sponzorji kot lokalni strokovnjaki, velikokrat pozabijo na najpomembnejše: otroke. Ni dvoma, večina jih misli dobro, a prav ljubezen do ubogih afriških sirot lahko včasih nekoliko zamegli sliko. Potreba po domovih za zavržene otroke je velika, a vprašanje je, ali so vsi na dobri poti. Kljub evropskemu denarju jih večina še vedno deluje v smeri institucionalizacije. Večina zavrženih otrok ima vsaj enega živečega starša ali širšo družino, ki bi za otroka lahko poskrbela, kot se je izkazalo tudi v primeru Madonnine posvojenke. Vendar dostikrat ni interesa, da bi se delovalo v smeri vrnitve otroka v biološko družino ali pa preprosto ni potrebnega strokovnega znanja. Prazne sirotišnice ne prinašajo sredstev iz Evrope in ne omogočajo programov za prostovoljce, ki delo z afriškimi otroci naravnost obožujejo.

Vendar se stvari obračajo na bolje. Naletela sem na svetle izjeme, ki se na vso moč trudijo in so pri tem tudi uspešne, da bi otroke v čim krajšem možnem času nastanili nazaj v družinsko okolje. Kot pravi socialna delavka v enem izmed otroških domov, sistem deluje, otroke je kljub prepričanju možno namestiti nazaj v biološko družino, le potruditi se je treba. Eden njihovih glavnih fokusov je delo z družino, z materjo, ki je otroka zapustila in njeno širšo družino, da bi zagotovili podporo, ki jo družina potrebuje. Večji odstotek otrok jim tako uspe namestiti nazaj v biološko družino, za ostale poskušajo najti posvojitelje.

V Ugandi se zdi nemogoče najti posvojiteljske starše. V družinah je že tako ogromno otrok, kam naj gredo vsi ti zavrženi otroci? V enem izmed otroških domov sem se srečala s pojavom mednarodnih posvojitev. To se zdi elegantna rešitev. A v afriških državah obstajajo zakoni, ki tovrstne posvojitve otežujejo. Eden od njih pravi, da mora tuji par, ki želi otroka posvojiti, živeti v državi vsaj 3 leta od začetka postopka. V omenjeni instituciji so, če najdejo med tujci primerne posvojitelje, pripravljeni spregledati teh nekaj vrstic in zakone obiti, kar v državi z visoko stopnjo korupcije niti ni tako težko. To se jim pravzaprav ne zdi preveč sporno. Uslužbenec v tem otroškem domu mi je povedal, da se mnogokrat posvojitelji vrnejo s svojim posvojencem v Ugando, da mu predstavijo, od kot je prišel in obiščejo sirotišnico, ki je bila njegov dom. Videti so srečni in zadovoljni.

A žal niso vse zgodbe srečne. Številni otroci, sploh nekoliko starejši, se v novo okolje zelo težko vključijo. Dlje časa, ko je otrok preživel v institucionalni oskrbi, težja je vrnitev v družinsko okolje. Sprememba je še težja, če se otrok kar naenkrat znajde v popolnoma tujem svetu.

Seveda vse te institucije mislijo dobro, prav tako njihovi financerji. Vendar pa denar ni vse. Denar ne more kupiti otroka, ali ga vsaj naj ne bi smel. Kdo zagotavlja, da je za otroke, potem ko zapustijo državo in doseg lokalnih socialnih delavk, dobro poskrbljeno? Kdo zagotavlja, da je bila taka na vrat na nos odločitev najboljša za otroka? Da ni nekje mati, ki si tega otroka, ki ga je rodila, želi, a zaradi težavnih razmer v katere je bila pahnjena, zanj ne more poskrbeti? Pa bi lahko, če bi se institucija le nekoliko obrnila in se usmerila v opolnomočenje ljudi v lokalni skupnosti? Ali je ta razprodaja afriških sirot – ki to velikokrat sploh niso – res potrebna?

In če se vrnemo k mali Mercy; deklica ima vse, česar njeni malavijski vrstniki ne bodo imeli. Ampak kdo pravzaprav lahko predpiše, kaj je za otroka najbolje? Kdo smo mi, da ponovno predpisujemo norme državam, ki se trudijo slediti našemu gospodarskemu razvoju? Morda je res Mercy srečnejša, kot bi bila za zidovi institucije, v kateri je pristala. Ampak ali je srečnejša tudi, kot bi bila s svojo biološko družino, svojimi malavijskimi brati in sestrami, v svojem malavijskem okolju, če bi njeni družini nekdo le dal možnost, da zanjo poskrbi? Ali pa je bila, Mercy in vsi ostali drobni afriški otroci, prodana za čisto vest in nove gugalnice v matični sirotišnici?