… da jo preprosto vsak pričakuje. Samo zato, ker je to Afrika, meka dobrodelnosti, ne moreš početi ničesar, le zato, ker pač. Vse mora imeti svoj namen, plemenito zgodbo in velikodušno podarjena sredstva za sabo.
Ko sem na minulem festivalu pomagala prijatelju prodajati izdelke, ki jih ustvarja, sem pri nakupu majice pomagala ameriškemu paru. Na koncu sta se odločila za dve majici in ko mi je moški podal denar, me je presenetil z vprašanjem, kam gre denar. Vprašanje je sicer pospremil z opravičujočim samo-vprašam-v-resnici-me-ne-zanima, a v tonu je bilo zaznati tisto staro dobro zahodnjaško skeptičnost do darovanja denarja afriškim organizacijam. Tudi če pravzaprav niti ni šlo za darovanje, saj je za slabih 17 dolarjev dobil dve unikatni majici. Na koncu jezika sem imela, da bi rekla, da za plačilo elektrike (čeprav ne vem, ali je bil moški dovolj časa v Ugandi, da bi razumel sarkazem) ali najemnino, za kar je denar dejansko šel. Prijatelj je šolan umetnik, študiral je umetnost na priznani kampalski univerzi, njegova dela so njegov vir dohodka. Zakaj bi torej moral denar iti za karkoli drugega kot vsakodnevni kruh? Ali ljudje v Ugandi nimajo pravice biti podjetniki, živeti normalno življenje, služiti denar in ga potrošniško zapravljati za uvoženo kikirikijevo maslo (žal verjetno nihče izmed vas, moji bralci, ni dovolj dolgo preživel v Ugandi, da bi razumel nujnost tega). Kot tudi noben mzungu preprosto ne potuje. Vsi smo tu z namenom, večina humanitarnim. Na prste ene roke bi lahko preštela, koliko popotnikov sem srečala v šestih tednih mojega bivanja v Ugandi. Pa sem nekaj časa dejansko živela v backpackerskem hostlu.
Prav. Prijatelj vodi fundacijo, ki mlade in otroke iz lokalnih skupnosti usmerja skozi ustvarjanje. Že res. In res je tudi, da vse to večinoma financira iz prihodkov od prodaje svojih lastnih izdelkov. To sem ameriškemu paru tudi na hitro razložila, saj sta to pač želela slišati. Ampak zakaj je tako samoumevno, da preprosto ne služi denarja? Zakaj je to v Ugandi tako narobe? Konec koncev, ali naj ne bi bil cilj vseh teh uvoženih dobrodelnosti, da se ljudje postavijo na lastne noge in – hm – začnejo služiti za svoje lastno preživetje? Koliko od nas svoj zaslužek podari kakšni fundaciji? Vsaj majhen delež?
Že samo dejstvo, da delaš za nevladno organizacijo, ponavadi povzroči dvignjene obrvi, če poveš, da dobiš za delo plačilo. Sama sem nekaj časa delala za mednarodno nevladno organizacijo, ki, kot večina drugih delodajalcev v Sloveniji, najema študente za opravljanje določenih del. Komentarji kot so “A tja gre torej denar” so bili na dnevnem redu. Resno? Zakaj bi morala delati zastonj? Konec koncev sem s svojim delom doprinesla organizaciji in si torej plačilo zaslužila. In prav tako upam, da bo v prihodnjem letu prijatelju uspelo ustanoviti nevladno organizacijo, ki mu bo prinesla sredstva za delovanje programov. In seveda tudi za najemnino, da se bo lahko mirno posvetil tistemu kar rad počne – delu z otroki.
Pa čeprav bo to spet zbudilo trapasta vprašanja ameriških parov, ki seveda svojo učiteljsko plačo v celoti namenijo lokalnemu zavetišču za brezdomce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar