Ko stopim iz hiše v stanovanjski soseski nekaj kilometrov severneje od centra mesta, me najprej pozdravi vonj po zažganih smeteh. Ko se prebijem mimo dima in luknjaste poti do ceste, ima Kampala vonj po vlagi, ki se dviga iz jaškov, še vedno polnih deževnice iz zadnjih nalivov. Zavoham lahko radovednost, ki visi v zraku okoli zvedavih otrok z velikimi nasmehi na obrazu. Nato sedem na boda-bodo in ta me ta popelje navzdol po cesti mimo številnih glasnih stojnic, od koder odmeva glasba in smeh. Zavoham vonj po dimu in gorečem lesu, ki se vali iz žarov, pripravljenih na naval lačnih ust na poti z večerne zabave.
Ko se peljem mimo vseh teh stojnic s hrano me ulovi vonj po pečenem mesu. Izurjen nos lahko nekje vmes zavoha rolekse, omlete, zavite v čapati; izbor številka ena med hitrimi prigrizki. Ko boda-boda zavije navzgor na dvopasovnico in vonj pouličnih prigrizkov zbledi, dobi Kampala bolj turoben vonj po izpušnih plinih. Ti se mešajo s prahom, ki solzi oči in draži kožo. Na poti skozi nekoč elitno stanovanjsko sosesko, ki se danes spreminja v poslovni okoliš, ima Kampala vonj po prestižu. Široke ceste in pločniki te premamijo, da skoraj pozabiš na vonj po obupu in revščini, ki se skriva ne tako zelo daleč, le nekaj napačnih ovinkov stran. Otroci v raztrganih oblačilih, ki otopelo zrejo predse, globoko v svojem svetu, verjetno lepšem svetu, ti prikličejo v spomin vonj po žalosti, vonj barakarskih naselji in brezizhodnosti.
Kadar pot nadaljujem po glavni cesti, imenovani Kampala Rd, vame udari vonj številnih restavracij. Te spremljajo pisani napisi, ki oznanjajo mednarodne okuse, ki pripadajo tem vonjem. Vonj Indije. Vonj Kitajske. Vonj Etiopije. Vonj po pizzi ali pečenem piščancu. Ali sanjski vonj po sladoledu. Pa sveže mleti kavi. Ulice tu so polne ljudi, ki vsi nekam hitijo, vsi imajo nek cilj, vsak svojo hitrost. Kampala ima tu vonj po življenju, sveže zlikanih oblekah in parfumih, ki se vijejo za damami v elegantnih kostumih.
Spodaj, na dnu hriba v majhnih, klavstrofobičnih uličicah tržnice na daleč zavoham vonj po nagniti zelenjavi, mesu, ki po nobenih zahodnih higienskih standardih ne bi smelo biti tam in potu množice ljudi, ki se prebija skozi ozke, blatne prehode. Tu svoj grenak odtenek vonja doda vsiljivost prodajalcev, ki poskušajo na vsak način zaslužiti šiling ali dva.
A predvsem Kampala diši po ponosu, življenjski moči in gostoljubnosti. Diši po bogati kulturi, dobri volji, ki se nadaljuje dolgo v noč. Diši po sproščenosti in ljubezni do užitka, ki diši močneje, kot diši denar.
Ni komentarjev:
Objavite komentar