Jezera

Ker si vsi predstavljamo Afriko kot široka prostranstva, kjer rjovijo divje živali in otroci mahajo obiskovalcem v razmajanih avtobusih, ko se le-ti vozijo po prašnih cestah mimo vasic iz slamokritih hišic, sem se morala tudi sama odpraviti iz Kampale po to podobo iz afriške razglednice.

Uganda leži na tektonski prelomnici, ki deli Afriko počez čez cel kontinent od juga proti severu. Skozi milijarde let so sile Zemlje ustvarile osupljiv svet vulkanskih vrhov, tektonskih jezer in raznolike pokrajine. Vulkanska tla dajejo rodovitno zemljo, na kateri uspeva čaj in drugi pridelki. Nasadi čajevca se razprostirajo čez gričevnato površje, ki spominja na zeleno vzvalovano morje.

Jugozahod Ugande je verjetno najbolj čudovit v vseh teh majhnih podrobnostih. Čisto blizu meje z Ruando se je čez doline in griče razlilo eno najglobljih jezer na svetu, jezero Bunyonyi. Bunyonyi je afriška pravljica v malem. Leži sredi gričevja, posejan pa je s številnimi otočki, mnogiii med njimi nenaseljenimi. Pobočja, ki ga obdajajo, so posejana s polji, nasadi bananovcev in majhnimi vasicami. Ljudje se naokoli še vedno prevažajo po staromodno: z lesenimi kanuji na vesla. Motornih čolnov skoraj ni, še živino z otoka na otok, če je že potrebno, prevažajo s temi čolniči.

Elektrika je pravzaprav na podeželju luksuz, a kdo ne bi vsaj za nekaj časa zamenjal udobje vroče vode, televizije in hitre internetne povezave za nočni mir, ki ga kvari le orkester obvodnih živali, neskončno zvezd in dobro staro druženje ob kartah in svečah. Jezero je tudi varno za kopanje, saj v njem ni ne krokodilov, ne nilskih konjev, niti zajedavcev, ki so pogosti v stoječih vodah afriške celine.

Kaj je lahko lepšega, kot združiti delo z oddihom v neokrnjeni naravi? Teden kasneje me je delo zaneslo še k drugim jezercem vulkanskega izvora. Ležijo blizu mirnega, zaspanega mesta Fort Portal, ki sam po sebi ni vreden postanka, a na razpotju med številnimi narodnimi parki v eni najlepših ugandskih pokrajin. Organizacija, ki sem jo obiskala, je na mojo srečo našla prostor približno 20 kilometrov po slabi makadamski cesti iz Fort Portala, ob majhnem jezeru imenovanem Nkuruba.

Samo jezero ni veliko večje od povprečnega bajerja, a izredno globoko. Obdaja ga temno zelen gozd, ki se odseva v njegovi temni površini. Gozdovi okoli so domovanje neskončnim vrstam ptic in nekaterim izmed najbolj redkih vrst opic. Te se spretno zibajo v krošnjah dreves in igrivo preskakujejo z veje na vejo, ko se sprehajaš po osamljenih potkah. Vasi okoli jezera so polne otrok, ki v ljubkih šolskih uniformah tečejo za obiskovalci in čebljajo v svojem jeziku. Ceste ne vidijo veliko avtomobilov, celo matatuji, kombiji, ki so velikokrat edini lokalni prevoz, bolj poredko zaidejo na ta konec. Tako cestam kraljujejo kolesarji in pastirji s svojimi majhnimi čredami dolgorogih krav.

Idila ugandskega podeželja je pravzaprav tako popolna, da si resnično želiš, da je ne bi skazile zgodbe trdega življenja, ki je mnogokrat druga plat gričevnatega zelenega raja.