“V popolnem svetu ima vsak otrok dom” – Socialna delavka v eni od kampalskih sirotišnic
Pred leti je drobna malavijska deklica po imenu Mercy zbudila pozornost svetovne javnosti, predvsem rumenih medijev. Njen dom je bila sirotišnica, vse dokler je tam ni našla njena nova mama z drugega kontinenta. Čez čas se je oglasil dekličin oče, ki je trdil, da posvojitev male Mercy ni bila legalna. Ne Mercy, ne odrasla, ki sta se borila za pravico do starševstva, ne bi prišli na naslovnice časopisov, če ne bi bila posvojiteljica kraljica popa Madonna.
Primer deklice iz Malavija je zbudil kar nekaj razprav o smiselnosti in celo etičnosti mednarodnih posvojitev. Da posvojitev ni bila izpeljana povsem po črkah malavijskega zakona, je bilo jasno. A mnenja o primernosti tovrstnega početja se še vedno razlikujejo. Na eni strani so zagovorniki, ki pravijo, da ti otroci, legalno ali ne, dobijo drugo priložnost v življenju. Priložnost, ki je v sirotišnicah tretjega sveta ne bi imeli. Izobrazbo, kvalitetno zdravstveno oskrbo, številne udobnosti razvitega sveta in ne nazadnje ljubeče starše. Ampak ali je tovrstno reševanje otrok iz krempljev institucij, ki jih odpelje daleč stran v drugi svet, res smiselno?
Dejstvo je, da je v Afriki ogromno otrok, ki najdejo svoj dom v institucionalni oskrbi. Medtem, ko stroka na zahodu spodbuja namestitev otroka v družinsko okolje, ki je za zdrav psihološki razvoj otroka ključnega pomena, je praksa v Afriki še vedno usmerjena v institucionalizacijo. Še vedno velja prepričanje, da je sirotišnica najboljša rešitev za osirotelega otroka, celo za otroke iz revnih družin ali z enim samim staršem, ki za otroka zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne more poskrbeti. V sirotišnicah otroci dobijo vsaj streho nad glavo, hrano in izobrazbo, kar je več, kot bi dobili na ulici ali pri revnih sorodnikih.
Če se sprehodiš skozi soseske, ki obrobljajo center Kampale, ni težko naleteti na sirotišnico. Skoraj vsaka ulica ima tablo z napisom, ki oznanja otroški dom ali sirotišnico. Na tabli je ponavadi še ljubka slika kot iz otroške slikanice. Otroški domovi so lepši izraz za sirotišnice za zelo majhne otroke in dojenčke, torej otroke do tretjega leta starosti. Otroci v teh institucijah pristanejo, ker jih matere zapustijo. Včasih jih pustijo kar pred visokim betonskim zidom, ki po pravilu tak otroški dom obdaja. Včasih jih najdejo pred policijskimi postajami, bolnišnicami ali celo v jarkih ob cesti. Ti otroci pravzaprav niso sirote, nekje imajo starše, ki bi v popolnem svetu zanje lahko poskrbeli.
Težko si je predstavljati, kako lahko mati pusti majhnega otročiča sredi mestnih ulic in izgine v kaosu prahu in prometa Kampale, ampak vzroki so preveč kompleksni, da bi si številne od teh sirotišnic sploh upale pogledati širše in se problema lotiti pri jedru, torej pri preprečevanju pojava. Večina institucij deluje le v smeri uravnavanja škode, za širše družbene akcije žal ne najdejo časa, znanja ali osebja. Seveda je najbolj očiten vzrok tako številnega zapuščanja otrok revščina. Uganda ima enega največjih odstotkov rasti prebivalstva, ta se giblje okoli 3,5%. Družine z desetimi ali celo več otroci niso nič nenavadnega, sploh na podeželju. Prenaseljenost je velik problem, ki zavira gospodarsko rast te sicer zelo perspektivne države. Večanje števila prebivalstva povzroča veliko ekološko škodo. Boj za obdelovalno zemljo se seli v nacionalne parke, ki jih je država tako skrbno vzpostavila. A zdi se, da niti država nima posebnega interesa vlagati v ozaveščanje ljudi. Akcije za promocijo varne spolnosti se bolj osredotočajo na zajezitev epidemije HIV/AIDS-a, kot načrtovanje družine. In celo tu dajejo pod vplivom verskih voditeljev prednost vzdržnosti kot metodi varne spolnosti pred uporabo kondomov. Medtem, ko med bivanjem v Kampali tem promocijam ne moreš ubežati, saj te najdejo na ulicah v obliki obcestnih plakatov, v dnevni sobi v TV oglasih ali med jutranjim listanjem časopisa, se ne morem znebiti občutka, da podeželskega prebivalstva ne dosežejo. Elektrika je zunaj mestnih središč luksuz, stopnja nepismenosti pa velika. Zaradi slabe ozaveščenosti mnoga dekleta zanosijo zelo mlada in v strahu pred zavrnitvijo družine in stigmo neporočene matere ne vidijo druge rešitve, kot da otroka zapustijo.
Dobra novica je, da imajo vsi ti zavrženi otroci možnost preživetja. Otroški domovi in sirotišnice so večinoma dobro opremljene, čiste in večina od njih verjetno s pravo željo pomagati. V Ugandi praktično ni vladnega denarja za socialne programe, zato je zadovoljiv nivo oskrbe v sirotišnicah težko ohranjati. In tu pride na vrsto kolektivna slaba vest zaradi let kolonializacije Črne celine. Za vsako od organizacij, ki sem jih obiskala, stoji fundacija ali bogati posameznik iz Evrope, večinoma Velike Britanije. Sredstva ponavadi nabirajo na dobrih starih dobrodelnih družabnih srečanjih, kjer britanski člani fundacije predstavijo delo sirotišnice, pokažejo nekaj slik otrok in tako naberejo sredstva od bogatašev v smešnih klobukih. Zdi se, da so afriške sirotišnice postale igrišče za evropsko elito, ki rabi dozo samopotrditve, da ne podpirajo trenutne nepravične svetovne porazdelitve bogastva. Ampak v tej vnemi oboji, tako bogati sponzorji kot lokalni strokovnjaki, velikokrat pozabijo na najpomembnejše: otroke. Ni dvoma, večina jih misli dobro, a prav ljubezen do ubogih afriških sirot lahko včasih nekoliko zamegli sliko. Potreba po domovih za zavržene otroke je velika, a vprašanje je, ali so vsi na dobri poti. Kljub evropskemu denarju jih večina še vedno deluje v smeri institucionalizacije. Večina zavrženih otrok ima vsaj enega živečega starša ali širšo družino, ki bi za otroka lahko poskrbela, kot se je izkazalo tudi v primeru Madonnine posvojenke. Vendar dostikrat ni interesa, da bi se delovalo v smeri vrnitve otroka v biološko družino ali pa preprosto ni potrebnega strokovnega znanja. Prazne sirotišnice ne prinašajo sredstev iz Evrope in ne omogočajo programov za prostovoljce, ki delo z afriškimi otroci naravnost obožujejo.
Vendar se stvari obračajo na bolje. Naletela sem na svetle izjeme, ki se na vso moč trudijo in so pri tem tudi uspešne, da bi otroke v čim krajšem možnem času nastanili nazaj v družinsko okolje. Kot pravi socialna delavka v enem izmed otroških domov, sistem deluje, otroke je kljub prepričanju možno namestiti nazaj v biološko družino, le potruditi se je treba. Eden njihovih glavnih fokusov je delo z družino, z materjo, ki je otroka zapustila in njeno širšo družino, da bi zagotovili podporo, ki jo družina potrebuje. Večji odstotek otrok jim tako uspe namestiti nazaj v biološko družino, za ostale poskušajo najti posvojitelje.
V Ugandi se zdi nemogoče najti posvojiteljske starše. V družinah je že tako ogromno otrok, kam naj gredo vsi ti zavrženi otroci? V enem izmed otroških domov sem se srečala s pojavom mednarodnih posvojitev. To se zdi elegantna rešitev. A v afriških državah obstajajo zakoni, ki tovrstne posvojitve otežujejo. Eden od njih pravi, da mora tuji par, ki želi otroka posvojiti, živeti v državi vsaj 3 leta od začetka postopka. V omenjeni instituciji so, če najdejo med tujci primerne posvojitelje, pripravljeni spregledati teh nekaj vrstic in zakone obiti, kar v državi z visoko stopnjo korupcije niti ni tako težko. To se jim pravzaprav ne zdi preveč sporno. Uslužbenec v tem otroškem domu mi je povedal, da se mnogokrat posvojitelji vrnejo s svojim posvojencem v Ugando, da mu predstavijo, od kot je prišel in obiščejo sirotišnico, ki je bila njegov dom. Videti so srečni in zadovoljni.
A žal niso vse zgodbe srečne. Številni otroci, sploh nekoliko starejši, se v novo okolje zelo težko vključijo. Dlje časa, ko je otrok preživel v institucionalni oskrbi, težja je vrnitev v družinsko okolje. Sprememba je še težja, če se otrok kar naenkrat znajde v popolnoma tujem svetu.
Seveda vse te institucije mislijo dobro, prav tako njihovi financerji. Vendar pa denar ni vse. Denar ne more kupiti otroka, ali ga vsaj naj ne bi smel. Kdo zagotavlja, da je za otroke, potem ko zapustijo državo in doseg lokalnih socialnih delavk, dobro poskrbljeno? Kdo zagotavlja, da je bila taka na vrat na nos odločitev najboljša za otroka? Da ni nekje mati, ki si tega otroka, ki ga je rodila, želi, a zaradi težavnih razmer v katere je bila pahnjena, zanj ne more poskrbeti? Pa bi lahko, če bi se institucija le nekoliko obrnila in se usmerila v opolnomočenje ljudi v lokalni skupnosti? Ali je ta razprodaja afriških sirot – ki to velikokrat sploh niso – res potrebna?
In če se vrnemo k mali Mercy; deklica ima vse, česar njeni malavijski vrstniki ne bodo imeli. Ampak kdo pravzaprav lahko predpiše, kaj je za otroka najbolje? Kdo smo mi, da ponovno predpisujemo norme državam, ki se trudijo slediti našemu gospodarskemu razvoju? Morda je res Mercy srečnejša, kot bi bila za zidovi institucije, v kateri je pristala. Ampak ali je srečnejša tudi, kot bi bila s svojo biološko družino, svojimi malavijskimi brati in sestrami, v svojem malavijskem okolju, če bi njeni družini nekdo le dal možnost, da zanjo poskrbi? Ali pa je bila, Mercy in vsi ostali drobni afriški otroci, prodana za čisto vest in nove gugalnice v matični sirotišnici?
Ni komentarjev:
Objavite komentar