Misija Animal Planet

V dneh, ki so sledili precej polnem vikendu (in nekoliko bolj ležerni nedelji), ki je bil predvsem v znamenju dolgo pričakovanega festivala This is Uganda, sem se odločila vsaj za nekaj časa zaživeti na divji strani. Čas je bil za obisk še nekaterih narodnih parkov in nekaj živalskih vrst, ki jih še ni bilo na mojem seznamu videnih.

Prvi del misije je bil črn z belimi programi. Ali bel s črnimi progami, večna uganka. Da, cilj je bil videti konja v pižami, zebro. Edini park v Ugandi, kjer je mogoče izvršiti to misijo, je Lake Mburo National Park.

Park leži nekje na pol poti med Kampalo in Kabalejem, kamor me je pot že zanesla bolj na začetku moje ugandske zgodbe. Razlog, zakaj sem izbrala ta park, ni le populacija zeber, temveč tudi dejstvo, da je lahko dostopen tudi brez avtomobila. Leži le nekaj kilometrov z glavne ceste Kampala – Mbarara in avtobus te lahko odloži v vasi, od koder ni težko ali predrago dobiti prevoza do vhoda v park in dalje do enega izmed kampov ali centra za obiskovalce. Park je malo obiskan, zato obstaja precejšnja verjetnost, da bodo kampi praktično prazni.

Okoli jezer (največji med njimi je dal parku ime) se da početi vse običajne aktivnosti, ki jih mora vsebovati spodoben safari. Možne so vožnje, tudi nočne, plovbe z ladjo po jezeru in za bonus še zelo zanimivi pohodi. Sama sem se udeležila jutranjega, ker pač nič ne more prekositi srečanja z tropom pavijanov še pred jutranjo kavo.

Tovrstna izkušnja safarija je vsaj zame celo boljša od klasične vožnje. Čeprav ne vidiš toliko živali in tako blizu kot iz avtomobila, je vse skupaj bolj pristno, bolj naravno, saj si bliže naravi, ki te obdaja. Ni vzvišenega občutka, ki ga dobiš kot opazovalec, ki zre skozi streho terenskega vozila, ni potuhe, ki ti jo daje pločevina. Si del savane, prav tako ranljiv kot vsaka antilopa, ki se znajde tam.

Videli smo številne živali, ki so mi bile poznane že iz Murchison Fallsa: pavijane, bivole, antilope in druge kopitarje ter seveda dodatek k moji zbirki: zebro. Sramežljivo, kot se za plen spodobi, a vendarle, se je plašno pokazala iz grmičevja, nato še ena. Večina se jih v tem času sicer raje zadržuje na drugem, bolj hribovitem koncu parka, a nekaj se jih odloči pozdraviti obiskovalce tudi na pohodih.

Po uspešno zaključenem prvem delu naloge je bilo pred mano načrtovanje drugega soočenja, tokrat z najbližjim človekovim sorodnikom, šimpanzom. Kraj, ki sem si ga izbrala za ta podvig, je bil dobro obiskan in priljubljen park Queen Elisabeth National Park.

Tudi ta park je dobro dostopen z javnim prevozom (čeprav na neki točki je potrebno imeti vozilo, saj so vožnje glavni način ogleda tega parka), saj leži ob dobro uvoženi cesti med Mbararo in Kasesejem. Drobni, a nabito polni kombiji te lahko odložijo kjerkoli ob prenočiščih ali v vasi blizu glavnega vhoda v park. Tudi tu številni vozniki različnih prevoznih sredstev že vedo, kaj in kako naprej.

Šotor sem postavila na elitni lokaciji, v hotelu, ki svoje sobe (in predvsem razgled) ceni na $90 na noč za enoposteljno kočo. Prijazno so mi odstopili del svojega popolno urejenega vrta, nedaleč stran od bazena, ki ima verjetno najboljši razgled med bazeni na svetu. Ta se razprostira čez savano parka in globoko spodaj, ob lepem vremenu pa vse do gorovja, ki ločuje Ugando od DR Kongo.

Tako kot za gorile, tudi za šimpanze izdajo le določeno število dovolilnic dnevno. V visoki sezoni si je tako pametno dovolilnico urediti kak dan vnaprej, a lahko poskusiš tudi srečo in se zjutraj preprosto pojaviš na zbirnem mestu. To sem storila tudi sama. Kot sem predvidevala, ni bilo težava dobiti mesto v skupini in tako smo se odpravili po sledeh teh priljubljenih primatov. V Queen Elisabeth NP se šimpanzi večinoma nahajajo v čudoviti gozdnati soteski, ki je del afriškega tektonskega jarka. Levo in desno se razprostira ravna savana, od koder v gozdnato in močvirnato sotesko včasih zatavajo tudi nekateri stari znanci safarijev. Gozd daje zavetje leopardom, ki pa jih je vedno težko opaziti, po vodo pa občasno pridejo tudi sloni. Imeli smo srečo, da smo med pitjem ravno presenetili čredo teh orjakov. Srečanje s slonom sredi divjine na morda 10 metrov je še ena nepozabna afriška izkušnja.

Mimo nas so se podile številne opice, od starih znancev pavijanov do nekaterih drugih manjših vrst. V tem parku je verjetnost, da naletiš na šimpanze precejšnja, najdejo jih v okoli 80% pohodov. Mi smo imeli to neznansko srečo, da smo padli v 20%, ki jih ne uspe najti. Ker je turistična sezona še bolj zaspana, namreč prejšnji dan niso imeli skupine pohodnikov in tako so rangerji izgubili sled za njimi. A to je narava, nepredvidljiva. Če želiš zagotovo videti šimpanze, se pač odpraviš v živalski vrt, a ta se ne more primerjati z izkušnjo opazovanja živali v njihovem naravnem okolju. Nepredvidljivost je pač cena, ki jo je treba plačati. Sem pa zato dobila nepričakovan popust pri tisti drugi ceni, v ameriških dolarjih.

Drugega dela zastavljene naloge torej nisem opravila, a sem se kljub temu zadovoljna odpravila nazaj proti Kampali, kjer je svet predvsem v času prometnih konic še bolj divji.