Zdi se, da so cene goriva v Ugandi ena glavnih tem. Prav noben voznik taksija ali boda-bode mi ne pozabi omeniti, kako zelo drago je gorivo (in s tem poskuša opravičiti smešno visoko ceno prevoza, ki sem ji ravnokar nasprotovala z glasnim smehom). A optimisti verjamejo, da se bodo stvari obrnile na bolje.
Na še ne tako dolgo nazaj nemirnem severu države so pred časom namreč odkrili dovolj velike zaloge nafte, da so se mednarodnim korporacijam pocedile sline. V petih letih od odkritja se sicer stvari še niso premaknile, a črpanje naj bi se po poročanju Daily Monitorja, lokalnega dnevnika, začelo že prihodnje leto. Da bo temu res tako, nedvomno potrjuje nedavna namestitev manjše skupine ameriških vojakov na sever države.
Le kaj imajo tu zraven ameriški vojaki?
Glavna tema regijskih novic je državljanska vojna v Somaliji in boj z al-Shabaabom, v katerega se aktivno vključujejo države Vzhodnoafriške Unije, vključno z Ugando. A ameriške sile se v to vojno ne spuščajo. Ciniki bi pripomnili, da so spomini na neuspeh na somalijskih tleh še preživi. A resnica je verjetno drugje. Zakaj se Američanom zdi pomembneje podpreti tako majhno in nepomembno fronto na severu Ugande, ko pa imajo na afriškem rogu vojno v polnem razmahu? Seveda je vprašanje povsem retorično. Lord’s Resistance Army in njen vodja Joseph Kony sta svoje najboljše časa že zdavnaj preživela in Uganda ameriške pomoči ne potrebuje prav zdaj, ko se številnim beguncem končno zdi območje dovolj varno, da se po desetletjih vračajo domov. Še enkrat, vsa ta namigovanja le izpostavljajo očitno.
Nafta. Če in ko bo črpanje vendarle steklo, Uganda ne bo prva afriška država s črnim zlatom. Se bo pa morala krvavo potruditi, da bo ena redkih, ki bo od tega naravnega daru pridobila še kaj več, kot le vojno in notranje nemire. Znani so primeri Nigerije, kjer vojna za dobiček vedno znova terja življenja, ter Sudana, ki je prav zaradi nafte postal dve državi podobnih imen.
Jug Sudana, danes znan pod izvirnim imenom Južni Sudan, je namreč posedoval skoraj vse vroče zaloge nafte v državi. Te so nato izvažali preko največjega pristanišča v državi, Port Sudana, ki leži v severnem delu Sudana, tudi po razpadu države imenovanem Sudan. Prebivalci Južnega Sudana so se zaradi občutka izkoriščenosti uprli in zahtevali samostojnost. To so tudi dobili, ampak ali jim je res prinesla tako želeni blagoslov in bogastvo zaradi novega polnega lastništva nad naftnimi polji? Vsa infrastruktura je v lasti tujih korporacij, ki nafto izvažajo v tolikšnih količinah, kot se jim zazdi. Afriške države, bogate z nafto, imajo le to: zemljišča, kjer se nafta nahaja. Vse ostalo, vključno z nafto samo, je v lasti drugih. In tako nafta, ki bi lahko pomenila pot iz začaranega kroga revščine teh držav, pomeni le vir bogatenja izbrani eliti in jezo množic, ki čaka, da izbruhne v krvave nemire.
Pričakovanja so velika. Na eni strani so mednarodne korporacije (trenutno si posel delijo Tullow Oil, China National Offshore Corporation in francoski Total), na drugi strani pa so pričakovanja regije, predvsem Kenije, ki je v letu 2006 porabila 70000 sodov nafte na da dan. Do leta 2015 naj bi Uganda načrpala 200000 sodov nafte dnevno, piše Daily Monitor. Pojavljajo se špekulacije, da naj bi Uganda izgradila cevi, ki bi nafto speljale v rafinerijo v Mombasi. Ta se, pod pričakovanimi naftnimi injekcijami tako iz Ugande kot Južnega Sudana, namerava širiti.
In pa seveda pričakovanja navadnih ljudi. Uganda se vsaj na papirju poskuša izogniti scenariju drugih afriških držav in ubrati svojo pot. V Nacionalni strategiji za nafto in plin iz leta 2008 je vlada zapisala, da je cilj nafto in plin uporabiti za zmanjševanje revščine in ustvariti trajno vrednost za družbo. Le čas bo pokazal, ali bo temu res tako.
Bežni pogled na ceno goriva na eni od bencinskih črpalk v Mbarari mi je danes razkril, da je cena slabih 4000 ugandskih šilingov za liter goriva. Kasnejši obisk banke mi je pokazal današnji tečaj $1 je približno 2400 šilingov (žal razmerja € – $ ne spremljam več). Pa vendar, 5000 šilingov za vožnjo od Garden Cityja do mojega doma v Bukotu je smešno. I give you 3000 my brother, you know it’s a good price.
Ni komentarjev:
Objavite komentar